»Vedno pravim: Kdor želi ocenjevati notranjepolitične razmere v Sloveniji, naj pride v Slovenijo in se nauči slovenščine ali pa vsaj najde ustrezne sogovornike,« je še dejal premier v pogovoru, ki je potekal v slovenščini.
Za pogoja komentiranja notranjepolitičnih razmer postavljati tujim avtorjem kar dva kriterija, znanje slovenščine in potem še potencialno »ustrezne sogovornike«, kar je storil predsednik vlade v intervjuju za avstrijski ORF, diši po stališču nespodobne izključevalnosti. Pri tem je meril predvsem na politično, ne medijsko kritiko iz vrst opozicije in političnih nasprotnikov, kajti po njegovem v Evropi »praktično nihče ne zna slovensko«, zaradi česar se potem razvije »boj za interpretacijo« – in znotraj nje so seveda takšni, katerih razlaga jih moti.
V opisanem že po vsem sodeč tiči trik: če nihče v Evropi ne zna slovensko, kot se glasi ugotovitev iz intervjuja, in če nič ne šteje kritika politične opozicije, hkrati pa se pričakuje izbira »ustreznih sogovornikov«, takoj pristanemo le pri peščici edino zveličavnih komentatorjev z žegnjem s Trstenjakove.
Da bi neznanje slovenščine pomembno in sistematično prispevalo k interpretacijski blokadi in nesporazumom, res ni preveč verjetno – pač pa je bolj pričakovano dejstvo, da Janši ni preveč všeč, ko kakšna kritika pljuskne čez mejo, kajti doma jo s svojimi strankarskimi mediji in propagando pač dovolj uspešno obvladuje. No, ne ravno vsebinske kritike, ampak po principih adhominalnosti njene diskreditirane nosilce.
Ravno na to se najbrž računa, da bo tuji (ne)poznavalec, ko bo preskočil domnevno oviro jezika, nenadoma naletel na tisto pričakovano drugo realnost, kakršno mu slikajo ustrezno preparirani slovenski komentatorji in mediji. »Naši« torej.
A po svoje je potrebno idejo tudi podpreti: le v slovenskem jeziku podkovani tuji bralec se bo lahko dovolj temeljito čudil zbirkam žaljivih političnih tvitov in zato do konca razumel psihopolitiko sovraštva, ki zadnje desetletje obvladuje državo.