Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Večer Primorske hofer

Več kot fer: naslovnici Večera in Primorskih novic ta teden

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

primorske novice hofer 2 stran

Prava stran je šele tretja: Primorske novice

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

O cenzuriranem Handkeju na Radiu Slovenija

Jeseni 2007 so tri velike novinarske organizacije izrazile dramatično zaskrbljenost nad stanjem slovenskih medijev. Najprej Mednarodno združenje novinarjev (IFJ – International Federation of Journalists), kasneje še Mednarodni inštitut za tisk (IPI – International Press Institute) in Novinarji brez meja (RSF – Reporters without borders). Čeprav se je z alarmantnimi opozorili predvsem prvo med njimi oglasilo že nekajkrat, se je situacija zaostrila.

Najprej po tistem, ko se je novinar Večera, Blaž Zgaga avgusta 2007 naslovil na evropske državnike in cehovske organizacije s pozivom, da poskušajo ustaviti vpliv g. Janeza Janše na medije. Po njegovem so postali politični pritiski in cenzura nevzdržni, posledično pa so omejili normalno novinarsko in predvsem profesionalno delo. Apel je isti novinar ponovil s kolegom z Radia Slovenija, Matejem Šurcem, in oba sta sooblikovala »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Z njo sta se skupaj z drugimi naslovila na domače novinarje. V oktobru 2007 je njuno pobudo podpisalo 571 novinarjev, kar je tvorilo eno četrtino vseh tistih, ki so bili v tistem trenutku v svoji stroki aktivni.

Ko komentar o Handkeju ni in ne bo objavljen

Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar diši po cenzuri enega izmed njiju, Mateja Šurca, ki je spisal naročeni komentar o Nobelovi nagradi književniku Petru Handkeju. Brez Janše, ker ga ni na oblasti, in brez ozko političnega oblastnega konteksta. So jo odgovorni na Radiu Slovenija izpeljali s tem, ko so posegli v avtorski komentar svojega zaposlenega in ga niso želeli objaviti?

O tem piše Šurc na svojem Facebooku profilu, kjer objavlja zavrnjeno besedilo v celoti in pripisuje zelo kratko opombo:

ŠVEDSKA AKADEMIJA SE PRIKLONI PETRU HANDKEJU

Če je Nobelova nagrada za mir – dobil jo je etiopski premier Abiy Ahmed – tokrat prišla v prave roke, pa je toliko več razburjenja deležna letošnja Nobelova nagrada za literaturo avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki velja za apologeta nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča.

Skoraj šestdeset tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero od švedske akademije, zahteva razveljavitev Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med podpisniki sem tudi jaz, a ne zato, ker bi bil Handke zanič pisatelj. Številni hvalijo njegovo mojstrsko ustvarjalnost, njegov izvirni slog pisanja. Švedska akademija je v obrazložitvi poudarila, da je nagrado prejel zaradi svojih literarnih del.

Ob tem primeru pa se znova postavlja vprašanje, ali je umetnino treba ločiti od umetnika.

Peter Handke – sin slovenske matere in vojaka nemškega wermachta – je v času najhujšega divjanja srbske vojske in prostovoljcev po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini – jasno in odločno podpiral srbskega vožda Miloševića. S tem je legitimiziral srbske vojne zločine in hkrati na simbolni ravni relativiziral žrtve agresivnih vojn balkanskega klavca.
Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.
Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.
Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.

(Komentar sem napisal za informativno oddajo Druga jutranja kronika na Radiu Slovenija, v torek 10. decembra 2019. Ampak … Ne bom povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili.)

Ali je prišlo do cenzurnega posega?

Vsako dejanje posega v besedilo seveda ne more šteti za cenzuro, zelo delikaten pa postane takšen poseg v primerih, ko gre za komentar – ta je po definiciji subjektiven in avtorski pogled na dogajanje. Drugačen ta žanr niti ne more biti.

Šurc cenzura Handke fb

Šurčev komentar je objavljen vsaj na Facebooku

Cenzuro običajno povezujemo s tremi konteksti: političnim, verskim in moralnim. Primer zapisa z Handkejem ne sodi neposredno v nobeno od teh kategorij. Načeloma velja, da je cenzura najbolj razširjeno sredstvo za omejevanje izražanja, še zlasti idej, mnenj in informacij.

Načini legitimacije njene uporabe so običajno zavarovanje resnice, pravega mnenja, mnenja večine, javnega reda ali zaščita družbe kot takšna. Zlahka si predstavljamo, da želi politika krojiti svojo resnico in pogled na družbeno dogajanje, da omejuje novinarsko vsebino iz razloga nacionalne varnosti, da poskuša zaščititi »pravo mnenje«, ki je največkrat usklajeno z mnenjem moralne večine (Millova tiranija večine), da želi ohraniti javni red in podobno.

Toda kdaj je poseg urednika v neko besedilo vendarle upravičen, kdaj se uredniška avtonomija lahko vplete v avtorsko avtonomijo? In ali se je to zgodilo v zgornjem primeru Šurčevega komentarja?

Dokumenti RTV Slovenija nam pri tem niso v posebno pomoč. V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike lahko preberemo le nekaj precej ohlapnih stavkov o statusu komentarja v programih javnega zavoda. Recimo o tem, da kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. O čemer v Šurčevem primeru ne more biti dileme. Ali o tem, da ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. Mimogrede, uporaba različnih oseb zgoraj ni kakšen lapsus, saj omenjena merila večkrat izmenično uporabijo prvo in tretjo osebo množine.

Vendar nekomu, ki bi presojal o dejanju cenzure, ti dokumenti niso skoraj v nobeno pomoč.

Kaj je zmotilo urednike?

Letošnjega julija je Danijel Poslek začel svoj štiriletni mandat odgovornega urednika 1. programa Radia Slovenija. S kakšnimi razlogi je on ali nekdo v nizu urednikov zavrnil objavo besedila?

Seveda le ugibamo in vprašanje je, ali je iskanje pravih motivov sploh prava pot – takšna, ki se potem velikokrat izteče v nasilno legitimacijo dobrih razlogov. Sam jih sicer za zavrnitev komentarja ne vidim. Je katerega od urednikov morda zmotilo, da je novinar jasno povedal, da je tudi sam med podpisniki zahteve za razveljavitev Nobelove nagrade?

Če je komentar nujno subjektiven in sme biti takšen, potem takšen podatek ne more postati posebej moteč – saj je vendar dokaz avtorjeve odprtosti in jasnega zavzetja stališča, k čemur nas žanr že po sebi vabi. Končno celo sama Poklicna načela kličejo k pluralnosti – očitno pri tem predpostavljajo, da se avtorskih pozicij pri komentiranju ne bo ustavljajo in zavračalo, se jih bo pa dopolnjevalo z drugačnimi stališči.

Je v besedilu lahko sporno še kaj? Morda sintagma o tem, da je Handke kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist in se je urednikom zazdelo, da je opis preveč žaljiv za prepričanega zanikovalca genocida? Upam, da ne. So se morda spotaknili ob čustveni vzklik, da je za sramoto podelitve »odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila«?

Je morda ta poudarek v očeh presojevalcev postal razumljen kot gesta nedostojnega preklinjanja, kot takšna pa menda ne sodi v posvečeni eter javne radiotelevizije?

Izolacionisti proti holistom

Moje stališče je sicer zelo podobno mnenju novinarja, o čemer sem podrobneje pisal na drugem mestu. V trenutni razpravi namreč vidik spor med dvema taboroma.

V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Handkejevi zagovornik mu nagrado privoščijo, v slovenskem primeru najbrž tudi zato, ker je malce »naš«.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločiti umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšno pozicijo: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil, ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar.  V besedilu dokazujem, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva in da se mora njen zagovornik soočiti z nepremostljivimi težavami.

Vendar pa mojega besedila niso cenzurirali in zavrnili. Novinar Radia Slovenija ni imel te sreče.

Tudi Programski svet RTV Slovenija prepoznal kršitve v intervjuju z Zvjezdanom Radonjićem

Na podoben način, kot je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev pritrdila mojemu stališču o kršitvah Poklicnih meril in s tem novinarskih načel v oddaji Intervju, kjer je dr. Jože Možina gostila sodnika Zorana Radonjića, je takšno razumevanje včeraj potrdil še Programski svet RTV Slovenija.

O tem, kakšno mnenje je zavzela Ilinka Todorovski v svojem mesečnem poročilu, sem obširno pisal v prispevku Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde. Na svoji včerajšnji seji so člani sveta v celoti dali prav interpretaciji varuhinje, kar je pokazalo glasovanje; ob živahni razpravi so med najbolj ostrimi kritiki ravnanja odgovorne urednice Manice J. Ambrožič, urednice oddaje Lidije Hren in voditelja oddaje Možine bili novinarja Jože Poglajen in Marjan Dora, slednji je tudi podpredsednik Programskega sveta, nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in še nekateri. Med tistimi, ki so izrekali pomisleke glede vpletanja v »uredniško avtonomijo«, je bila Petra Bezjak, predsednica Sveta delavcev RTV Slovenija.

Rumeni kartoni

Rotovnik je v svojem nastopu sugestivno podelil tri ločene rumene kartone: Možini, Ambrožičevi in Hrenovi. Na koncu so o kršitvah novinarskih standardov članice in člani sveta tudi glasovali. In sicer so sprejemali dva sklepa. V prvem so potrdili poročilo varuhinje, v drugem pa so izrecno podprli priporočila, s katerimi varuhinja naslavlja pred tem grajane uredniške odločitve in jih prepoznava kot neustrezne in kot kršitve Poklicnih načel in Programskih standardov.

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 1 sklep

Programski svet med glasovanjem o prvem sklepu (na platnu v ozadju)

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 2 sklep

Programski svet med glasovanjem o drugem sklepu

Na ta način je, zmerno presenetljivo, omenjena trojica Možina-Ambrožič-Hren doživela jasen signal, zaradi katerega bi se morala zamisliti nad svojimi kršitvami, a se to običajno na javnem servisu nikoli ne zgodi. In prav zato bi pričakovali tudi sankcije.

Kadunc zahteval odstope

Naj spomnim na dogajanje sredi leta 2017, ko je tedaj novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc zaradi Pirkovičevega intervjuja s hrvaškim pevcem Thompsonom v oddaji Tednik zahteval odstavitev direktorice TV Slovenija Ljerke Bizilj.

To je storil, ker je pričakoval, da bo odgovornost za objavo spornega prispevka o Thompsonu prevzela Jadranka Rebernik kot urednica informativnega programa, kar se ni zgodilo. Igor Pirkovič je sicer odstopil, kasneje je bila zamenjana tudi Rebernikova in še kasneje Biziljeva.

Če bi Kadunc postopal na enak način, bi moral od sedanje direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak, na ta položaj je bila imenovana 19. marca letos, izreči podobno zahtevo in jo nasloviti na Programski svet: da ukrepa proti odgovorni urednici Manici J. Ambrožič.

programski svet rtv radonjić varuhinja rotovnik rumeni karton

Mitja Rotovnik med “podeljevanjem” rumenega kartona

Generalni direktor bi imel še več dobrih razlogov, da ravna na podoben način kot v primeru Biziljeve in Rebernikove dve leti nazaj. Kot je bilo pojasnjeno tudi na včerajšnji seji sveta in o čemer sem obširno sproti pisal, namreč to sploh ni prvi incident z odkrito neuravnoteženo in pristransko agendo v prikazovanju zadeve Novič: pred intervjujem s sodnikom Radonjićem je na enak način voditelj Možina postopal še v primeru z odvetnikom Jožetom Hribernikom, še pred tem pa še prej omenjeni Pirkovič na tretjem programu televizije v pogovoru z obsojenim in trenutno oproščenim Milkom Novičem.

Če bi Kadunc želel ravnati konsistentno in povsem enako kot v prvem primeru, bi torej moral od odgovorne urednice terjati odstop voditelja oddaje Intervju in končno tudi sankcijo proti odgovorni urednici ali celo njen odstop.

Kot rečeno, je takrat storil še en korak več: ker ni ukrepala proti Rebernikovi, je zahteval tudi odhod direktorice TV Slovenija. Tokrat pa se znova zdi, da se ne bo zgodilo nič.

Možina Todorovski reakcija varuhinja

Možina v svoji žaljivi reakciji na razpravo Programskega sveta včeraj

Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

radonjić možina

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila

So se sodni procesi v zadnjem času iz sodnih dvoran preselili na javno radiotelevizijo? Imajo tamkajšnji uredniki in novinarji pretenzije v črnih haljah odmerjati pravico, ali pa se, kar je še huje, v studiih odvijajo javna sojenja po neki čisto svoji, z neposrednim političnim aktivizmom zabeljeni logiki?

Sodnik o svoji nepravnomočni sodbi

Včerajšnji intervju Jožeta Možine s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem na TV Slovenija je postregel s takšno izkušnjo. Novinar in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič sta se odločila v studiu gostiti sodnika, ki je razveljavil poprejšnjo sodbo proti Milku Noviču in ga oprostil – a sodba še nikakor ni pravnomočna. Potem sta jo dovolila komentirati. Še pred tem je, celo nedavno, isti novinar v istem studiu gostil Novičevega odvetnika Jožeta Hribernika.

Ker je ta primer spolitiziran do konca in Noviča, na prvi stopnji spoznanega uboja Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, neposredno ščiti in brani Janševa SDS, sploh ni bilo presenečenje, ko je daljši napovednik prejšnjega intervjuja najprej objavila strankarska Demokracija, šele potem javni zavod: o tem več v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija.

Ni še konec. Ker niti to bilo ni dovolj, so na tretjem parlamentarnem (!) kanalu, politični ekspozituri iste hiše, že gostili tudi samega Noviča – takoj je mogoče uganiti, da ga je povabil Igor Pirkovič. O čemer sem pisal v Parlamentarni kanal in sodniška semena. Zdaj čakamo samo še, da se prebije tudi v Možinovo oddajo, s čimer bo nastop domnevnega morilca, sprva obsojenega in nato oproščenega, njegovega odvetnika in sodnika, ki ga je oprostil, zaokrožen in kompletiran.

radonjič 3 možina

Radonjić in Možina v akciji: oddaja Intervju, 20. oktober 2019

Udbomafija in domišljija

Zakaj je primer Novič tako močno zaželen tudi za javni servis in tamkajšnje politične promotorje? Ker skozi njega slovenska desnica na silo dokazuje eno svojih kardinalnih tez: da Sloveniji vlada krivosodje. Da je naše pravosodje krivično in prepredeno z udbomafijo. Da moramo izvesti lustracije. Več o tezi o krivosodju in njeni uporabnosti v Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi.

Če Novič ne bi bil oproščen, bi si kakšno drugo nedolžno žrtev morali izmisliti. Če Radonjić ne bi frenetično nenehno doživljal občutkov, da nanj pritiskajo mreže udbomafije, bi si takšnega morali izmisliti. Sodnikov domišljijski »modus operandi« sem opredelil v besedilu Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote. Pri tem, spletkarjenju seveda, sodelujejo tudi novinarji, zato sem o sodnikovem občutenju slovenskih medijev pisal v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih.

Žalostno spričevalo

Povabilo Radonjiću ima zanimiv timing. Urednica in novinar, ki z neskritim veseljem vsakič sledi svojim političnim agendam, sta ga udejanjila malo po tistem, ko je bil sodnik zaradi škandaloznega komentiranja ob izreku prepoznan kršitev etičnega kodeksa. Disciplinski postopek zaradi več drugih kršitev še teče in tudi ni nerazumljivo, zakaj: osvoboditelj Novića namreč povsod vidi strašanske zarote proti sebi, odkriva neverjetne hobotnice in povezave, posledično pa pritiskov obtožuje svoje sodelavce sodnike, nadrejene, vodjo tožilcev, politični vrh in neznane akterje.

Sam intervju je potem kar sam v najlepši meri ilustriral vse grobosti javnih žalitev neverjetnih dimenzij, s katerimi Radonjić sicer rad streže in kjer se večina res mastnih pljunkov običajno usmerja v njegovega šefa Marjana Pogačnika. Demonstriral je njegovo psihično stanje in široka javnost si je lahko kar dobro ustvarila vtis, v čem in kom tiči problem. Da javna radiotelevizija odpira prostor nebrzdanemu klevetanju in žalitvam drugih, je žalostno spričevalo tega trenutka in odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Kršitve osnovnih novinarskih načel

A ne le to. Odločitev za povabilo odpira zelo resne profesionalne dileme. S tem, ko je ponudila zvočnik vsem neutemeljenim in že po sebi neverjetnim obtožbam, bo javna radiotelevizija kršila osnovna etična načela, če v naslednji oddaji ne bo ponudila prostora tistim, ki jih Radonjić strahovito napada. Še več, taista novinarska načela bo kršila tudi, če ne bo gostila oškodovane strani v zadevi Novič, torej žene pokojnega Jamnika, njenega odvetnika in tožilke. Upam, da ni možno, da takšno možnost zavrača.

Prve tudi zato, ker jo je sodnik izjemno žaljivo osebno kompromitiral in je poskušal pokazati kot neprizadeto vdovo, ki je v sodnem postopku »popolnoma nič ne zanima, to trdim odgovorno«, zaradi česar je dvakrat moral intervenirati voditelj oddaje in vsaj malce ublažiti surove izpade svojega gosta. Njenega odvetnika, Miho Kuniča, pa je dobesedno pošiljal v zapor.

S takšnim ravnanjem in svojo intervencijo v sodni postopek sta novinar in odgovorna urednica oddaje  kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov: javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev. V intervjuju niso bila, in to povsem zavestno, uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča; o disciplinskem postopku in spornosti sodnika ni voditelj zastavil nobenega resnega vprašanja.

Pač pa je, nasprotno, intervju na svojem osebnem tviter računu reklamiral v podporo gostu kot oddajo, ki bo morala spremeniti Slovenijo (sic!); očitno osebno prepričan v nujnost lustracij proti »krivim« sodnikom. Avtorju in urednici s tem ni uspelo ohraniti »nepristranskega in etičnega razmerja do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov«, celo v tako tragičnem in delikatnem primeru, kot je zahrbtni umor posameznika.

Možina Radonjić intervju tvit

Intervju, ki bo spremenil Slovenijo: Možina na tviterju

Projekt javne radiotelevizije

Niti sta se Jože Možina in Manica J. Ambrožič poskušala izogniti vtisu, ki bi lahko spodbudil »upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Kajti prav to se je zgodilo: politični in strankarski projekt reševanja Noviča je zdaj postal projekt javne radiotelevizije. Možina, ki mu je tokrat res potrebno priznati določeno zadržanost, je tudi aktivno zamolčeval in zanemarjal podatke, ki so v nasprotju z njegovim osebnim stališčem in mnenjem.

Da bi dosegla uravnoteženost in nepristranskost, beremo v »Poklicnih merilih«, mora RTV Slovenija zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj. No, ni se zgodilo.

O čem je v oddaji Intervju tekla beseda? Pričakovano je bil Radonjić prikazan kot preganjana ultimativna žrtev. Vse se je menda zarotilo proti njemu, ko je začeli delati na zadevi Novič. Možina je postopal spretno. Ker dobro ve, da Radonjić ni politični desničar, ga je pričakovano izzval z vprašanjem v to smer v pričakovanju razbremenitve možnih očitkov. Jasno, Radonjićeva apropriacija s strani stranke, ki propagandistično širi vero v krivosodje, je drugačna od tiste v primeru Noviča, nekoč strankarskega kandidata za župana.

Takoj smo lahko razumeli, kam pes taco moli: sodnik, ki je oprostil domnevnega morilca, pač ni janšist, zato mu tovrstnih povezav ni mogoče očitati. In nihče mu jih ne. Je zgolj človek z bujno fantazijo, rade volje uporabljen in zlorabljen v politične namene tistih, ki igrajo šah z njim, in to v novinarskih in političnih vrstah.

Kriminal belih ovratnikov

Gost se je zaradi vprašanj voditelja najprej sprehodil po nekaj svojih odmevnih primerih, od Romov iz Ambrusa, potem omenjal sojenje narkokartelu, zaradi katerega je imel osebno varovanje, komentiral je sojenje duhovniku Frantarju. Vsakič znova je izrecno in na silo izpostavil, da v njih ni bilo nobenih političnih pritiskov – te je začel doživljati le v zadnjem, Novičevem. Temu primeru je bila namenjena daleč največja minutaža. Ob tem je ves čas komentiral nepravnomočno sodbo in namigoval, da za umorom Jamnika stoji nekakšen kemofarmacevtski lobi s številnimi povezavami v pravosodju in politiki.

Njegovi namigi, kdo bi lahko bil storilec, so povezani z nekaterimi drugimi sodnimi procesi, sebe pa je, ob številnih pritiskih nase, ki jih čuti s strani tožilcev in sodnikov, razumel predvsem kot tistega, ki ne sme podleči kriminalu belih ovratnikov, ki menda sega visoko v sfero politike in gospodarstva. Kot vemo že iz njegovih drugih javnih zapisov, smo v Sloveniji ujetniki »globoke države« z vsemi njenimi lovkami vred, ki zdaj za sabo puščajo trupla  – in tudi tokrat ni mogel mimo tega pojma.

radonjič 1 možina.PNG

Radonjić o komplotih proti sebi

Šepeti z Možino

Po svoje je bil Radonjić hvaležen gost, kar zadeva odmevnost: ne zgolj, da je komentiral številne odprte sodne primere, recimo tudi proti Zoranu Jankoviću, stregel je s klasičnimi konspiracizmi, težko se je zadrževal v svojih grobostih, žalitvah in neposrednih ocenah, tiste proti predsedniku sodišča Pogačniku, ki še kar najprej molči, je potem utemeljil z metaforo »Ko hiša gori, se ne šepeta«.

V njegovem javnem šepetanju potem sicer ni manjkalo pikanterije: celo oseba, ki ga je v začetni predstavitvi Jasne Krljić Vreg predstavljala, ga je opisala kot človeka nenavadnih manir. »On je posebnež,« je razlagala, in celo navajala neverjetne logične nesmisle, kot je tale: »On veliko več ve, kot zna«.

Sebe je sodnik, ki je v pogovoru ves čas mencal z nogami in rokami, svetovnonazorsko opisal kot možnega komunista (kar je, kot rečeno, Možini najbrž prvič v življenju nadvse godilo), vodjo tožilcev pa neposredno obtožil komplota in prikrivanja podatkov na način namigov o tem, kako se je skupina ljudi preprosto odločila, da Noviča po krivici obsodi, da bi prikrila prave storilce. Ti so po njegovem že dolgo časa nekje v tujini.

Absolutno čudak

Ob številnih sugestijah, da je z njim nekaj narobe, ga je s tem izzval tudi voditelj in povprašal, če je res čudak. Odgovor je bil: »Sem absolutno čudak« in k temu dodal, da zgolj v slovenskem sodnem sistemu, kajti v drugih evropskih ne bi bil. No, pozabil je povedati, da je za neko politično in evidentno tudi novinarsko linijo pravcati heroj.

Do sebe ne goji ni najmanjše kritičnosti, kar je bilo razvidno skozi izjavo o sodbi v primeru Novič: »Vsi ki so brali to sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično.« No, močno dvomim in tudi sam sem v besedilu ugotavljal ravno nasprotno, njeno škandalozno nesmiselnost, o čemer več v Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec.

radonjič 2 možina

Globoka država, globoke mreže: sodnik v studiu o zarotah vseh vrst

Priložnost le eni strani

Ni prvič, da je TV Slovenija v primeru Novič stregla s svojo izrazito pristranskostjo, o čemer bolj obsežno v dveh prispevkih: Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in potem še Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Ponovimo za gostom: ko hiša gori, se ne šepeta. Morda gori RTV hiša, ne šepetajmo. Intervju z Radonjićem je z vidika kršitev novinarske etike eden pomembnejših v zadnjem času. Ne dvomim, da ga bodo častili v Janševih medijih, sicer pa bo najbrž poniknil v pozabo kot še en dokaz tega, kako daleč je pripravljen odkorakati naš javni servis. Ker smo se takih korakov preprosto že navadili. Manica J. Ambrožič se je povsem odpovedala objektivnemu in nepristranskemu pregledu dogajanja v procesu Novič. Njeno stališče ni bilo, da bo počakala do konca sodnih postopkov, v svojih programih je televizija zavestno dajala priložnost le eni strani: Noviču, Radonjiću, Hriberniku. Tisti, ki brani domnevnega morilca.

Da je za kakšno minuto v oddaji nastopil odvetnik žene pokojnika, tega dejstva ne spremeni. Kot rečeno: čakamo, da javna radiotelevizija vzame svoja »Poklicna merila« zares in zdaj, ker jih je že kršila, pred kamere posadi še tiste, ki jih v svojih oddajah tako zelo neposredno vehementno in vulgarno napada.

 

 

Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

Sajovic članek mmc bali

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

 

Kako se je v Dolenjskem listu zgodila Metlika

Kako je Dolenjski list poročal o nedavnem shodu Civilne iniciative proti migrantskemu centru v Metliki?

Zelo pristransko – in pri tem prav učbeniško demonstriral, kakšno novinarsko delo nikoli ne bi smelo biti. Primer je poseben, ker priča o nenavadni zavzetosti novinarke Mirjam Bezek Jakše, da bi nam predstavila le eno perspektivo in zamolčala drugo, celo več, o njenem nesebičnem angažmaju, da bi nasprotnike protibegunskega shoda s svojimi stališči poskušala zavrniti.

Novinarka je, kar je še zlasti neobičajno, prispevek napisala še pred shodom – ta se je zgodil v sredo, 5. septembra 2018, tik pred izidom nove številke. Morda bi lahko situacijo še razumeli, ampak v takih primerih bi avtor moral postopati bolj previdno. Njej takšno načelo pisanja ni predstavljalo nobenega izziva, besedilo je prav nasprotno odločno spisano v podporo protestu in že izbira naslova je indikativna: ob nadnaslovu »Protestni shod« je naslovni hipertrofirani poudarek »Zgodila se je Metlika« več kot zgovoren.

MIRJAM BEZEK, ZGODILA SE JE METLIKA, DL, 6, 9, 2018 (5) (1)

Faksimile članka v Dolenjskem listu: nekaterim dogaja Metlika

Kaj nam sporoča avtorica, v svoje poslanstvo zaverovana že dan prej, kar dokazuje z iteracijo v prvem stavku prispevka? No, stavek »Zgodila se je Metlika. Včeraj« nam sugerira, da se je sredi mesta pripetilo ponosno, junaško dejanje upore, revolta in protesta. Da je Metlika tako rekoč vstala proti migrantskemu okupatorju? V njem tudi prizna: »Ta komentar je nastajal dan pred napovedanim protestom«. Kako je torej za junaštvo maloštevilnih Metličank in Metličanov vedela vnaprej, morda s pomočjo kristalne krogle?

Preveč vprašanj, ob katerih nismo deležni nobene razlage. Če ima Metlika kot občina nekaj čez 8000 prebivalcev, jih je na zborovanje, kot je sama napisala naslednji dan, prišlo »okrog 250 ljudi«. Kar je optimistična številka. Je to dovolj za smelo naslovno trditev? Se je ob tem zgodil kakšen drug presežek? Ne, nismo ga opazili.

Bezek Jakše je v tiskanem prispevku še pred dogodkom obračunala z nasprotniki protesta. Najbrž je imela v mislih medijsko slabo odmevno pismo Alternativne akademije, kjer ta vnaprej opozarja na politizacijo dogodka, na čistokrvno politične korenine organizatorice in tudi tovrstne motive. Novinarka že ve, da Maja Kocjan ni namestnica generalnega sekretarja v stranki SDS, nedavna poslanska kandidatka te stranke z dolgo zgodovino protibegunskih nastopov in njena občinska svetnica. Da ne bo pomote: vse to organizatorica je. Kaj ponuja kot svoj kronski argument? Vero v čiste namene protestirajočih: »Dovolj jim je vsega, predvsem pa nimajo česa izgubiti«.

Na podoben način obračuna še s celo vrsto nasprotnikov protesta, čigar argumente je našla na družbenih omrežjih. Do svojega končnega priklona in razumevanja, ki ga pokaže, kot pravi, za »jezik ulice«. V povsem sorodni maniri je novinarsko pristransko izzvenel tudi članek po dogodku na spletni strani Dolenjskega lista. Poročilo z njega je opremljeno z naslovom »V Beli krajini želimo živeti mirno in varno«. Povsem pričakovano je opremljeno z dolgimi citati nastopajočih in z opuščanjem vseh vrst pomislekov: o političnosti dogodka ali recimo tem, da se ga je udeležil tudi Andrej Šiško z nekaj istomišljeniki. Seveda, takšna omemba bi lahko povsem okrnila začetno tezo tem, da se je zgodila Metlika in o epskem boju majhnih ljudi, ki so se uprli oblasti.

Dolenjski list splet

Začetni izsek članka na spletni strani Dolenjskega lista

In tako je še en festival ksenofobnih parol in folklorni dogodek sejanja strahu in sovraštva do beguncev dobil status heroične zgodbe. Hja, dogajajo se hujskaštvo, nestrpnost in ksenofobija, ne Metlika.

Odgovorna urednica tiskanega Dolenjskega lista in spletnih portalov Dolenjskilist.si in Lokalno.si je Renata Žnidar.