Fotomontaža kot možno sredstvo manipulacije

So se na RTV Slovenija mimogrede spozabili ali je po novem dovoljeno objavljati tudi fotografske fotomontaže, s čimer nesporno izvajajo neko obliko tehnične in nato še vsebinske manipulacije?

Objava na portalu MMC RTV Slovenija je nenavadna že po sebi, saj je videti, da jo podpisuje novinar Davide Fifaco, toda pod njo je podpisan še drug novinar, Dionizij Botter. Nedvomno je podpis dveh avtorjev uredniški kiks. Vsebinsko samemu besedilu z naslovom »Golob incontra il Kul: ‘Aperta la strada del dialogo’«, ki govori o srečanju Roberta Goloba, novega predsednika preimenovane stranke Gibanje Svoboda, s člani opozicijskega KUL-a, ne želim oporekati.

Priloženi fotografiji, podpisuje ju fotoagencija BoBo, ki ima sklenjeno pogodbo z RTV Slovenija, nesporno štejeta za fotomontažo, saj je njuna sugestivna sopostavitev, da sta videti kot ena fotografija, pri čemer ni jasno, ali sta tudi obrezani, oblika naknadne obdelave. Ne vemo sicer, kdo je obe uporabljeni fotografiji kombiniral, toda zloraba s kombinacijo ali rezanjem predstavlja obliko ponarejanja bistva fotografskega izdelka. Kot takšna bi fotomontaža načeloma smela biti objavljena le z dovoljenjem oseb, ki jih predstavlja in so na fotografijah, kar se skoraj zanesljivo v tem primeru ni zgodilo.

Tokraten sicer preprost poseg je tudi vsebinsko zavajajoč, saj prikazuje predsednike štirih opozicijskih strank, kako pohlevno prihajajo v avdienco h Golobu in s tem namiguje na njihovo inferiornost, hkrati pa Goloba posredno predstavlja kot nekakšnega odrešitelja. Kakšno sporočilnost je »montažer« pri tem imel v mislih, bi bilo zanimivo vedeti.

Temeljna dolžnost vsakega novinarja je resnično in neponarejeno obveščanje javnosti. Žal v »Zakonu o medijih« in »Kodeksu novinarjev Slovenijo« praksa fotomontaže ni jasneje opredeljena kot nesprejemljiva, čeprav je popolnoma jasno, da je novinarsko nedopustna in krši osnovne standarde profesionalnega dela fotografov. »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija« opisujejo le situacijo z montažo posnetkov s televizijsko kamero, kar bi smiselno v veliki meri veljalo tudi za fotografsko montažo:

»Tudi z vizualnimi sredstvi so mogoče nehotene ali premišljene potvorbe in celo zlorabe slikovnih ponazoritev dogodkov, okoliščin dogajanja ali osebnosti. To omogočajo predvsem izbira slikovnih izrezov (snemalčevo kadriranje) montaža posnetkov in vsebinska sprememba dogodka s tehničnim preoblikovanjem. S temi postopki je mogoče realnost in avtentičnost popolnoma prirediti, deformirati, skriviti, in tako gledalcu vsiliti praviloma enopomenske predstave.«

To pomeni, da je natančnost, nepristranskost in verodostojnost novinarskega dela možno zelo  izkriviti tudi z zlorabo radijske in televizijske tehnologije, ki ponuja široko paleto vizualnih in zvočnih učinkov, še dodajajo. Za montažo fotografij velja nekaj podobnega. Odgovorni urednik Radijskega programa za italijansko narodno skupnost je sicer Aljoša Curavić. Nekdo bi moral poznati odgovor na vprašanje, kakšnim poklicnim standardom sledijo na javni radioteleviziji in ali fotomontaža postaja nova normalnost.