Radovan Hrast o predsedniku republike: pestovanje pravice do zasebnosti

Zares nepričakovano zveni pričevanje legendarnega Radovana Hrasta, partizana in zapornika na Golem otoku, v pogovoru z njim v Knjižnici Domžale oktobra 2018. Te dni je zaokrožilo po socialnih omrežjih.

V svojih spominih ob predstavitvi knjige na vprašanje iz publike ni našel ravno prijaznih besed o sedanjem predsedniku republike: med drugim je spregovoril o (1) njegovem konceptu državljanske vojne, ki je ni bilo, a kot vemo, predsedniku služi za modeliranje nekakšne narodne sprave, o (2) njegovem osebnem značaju in ga podkrepil z izjemno negativnim mnenjem očeta njegove partnerke, Ljuba Pečarja, obenem ga je (3) neposredno označil za težkega bolnika in obljubil diagnozo, ki jo bo nekoč javno zaupal, a ne do konca njegovega mandata, ter končno presenetil s podatkom o (4) svojem pestovanju njegovega drugega sina, starem okoli 14 let, o katerem javnost ne ve ničesar, ker ga menda ne želi priznati:

Morje bo grob

Človek seveda marsikaj reče, toda Hrastova zgodovinska pričevanja se globoko zarežejo v spomin poslušalca v svoji prepričljivosti, zato ne bo zlahka podvomil v izjave in zavezanost resnici nekoga, ki je večkrat gledal smrti v oči in z neverjetnim spominom in predanostjo pokončneža govori o stvareh. »Goli, suhi in bledi, umazani od neprestanega bruhanja, stojimo na krovu. Znova zagrmi glas: Skočite v morje! Glavo pod vodo! Zdaj vem, da je konec. V nas uperjene brzostrelke bodo vsak hip zaropotale. Moj grob bo torej morje. Toda to je le vzgojni način kopanja ali umivanja,« je zapisal v knjigi Viharnik.

In vendar Hrastovo zelo odkrito, a vendar umirjeno izraženo stališče o Pahorju, ki je lahko tudi napačno, celo povsem neposredno sklicevanje na svojo izkušnjo z domnevnim sinom, razpira vprašanje posega v pravico do zasebnosti politikov in njenega varovanja: kdaj je take vrste poseg dovoljen in kateri kriteriji morajo biti izpolnjeni?

Zasebna sfera politikov

O zasebnosti politikov na primeru Boruta Pahorja pišem med drugim v besedilu Intimizacija politike in politična intimizacija, z njim pa je končno v širšem smislu povezan fenomen »njegovega« medijskega servisa (Pahorjev medijski servis). Torej spontanega refleksa naših novinarjev, ki je njegov populizem, gledano v celoti, omogočil in podpiral. Obenem tudi ne more biti dvoma, da je predsednik skozi agendo samopromocije in iskanja všečnosti, tega z njegove strani načrtovanega političnega modusa vivendi, z javnostjo delil prenekatero fotografijo in podatek iz zasebnega življenja.

In vendar velja, da mora biti najmočnejše varstvo, pravno in medijsko, namenjeno prav intimni sferi posameznika. Kje in do kod sme seči pravica vednosti pri javnosti in na kateri točki se tudi po standardih novinarske etike vzpostavlja kot močnejša od pravice do zasebnosti politika? Meja je zelo tanka in odvisna od politikovih svetovnonazorskih in ideoloških stališč: če bi o konservativnem politiku, ki prisega na družinske vrednote in se je s tovrstnimi stališči kakopak prebil do svoje pozicije, novinarji našle dokaze, da je v razmerju z drugo osebo in nezvest svoji ženi, bi po vseh učbenikih medijske etike, kar jih poznam, o tem javnost vsekakor imela pravico poznati tak podatek. Ker bi dokazoval, da dejansko ne verjame v politična načela, na katerih je zgradil javni položaj, s tem pa je preslepil svoje volivke in volivce.

Radovan Hrast v pogovoru leta 2018

Intimizacija politike

Seveda bo veljalo, da je predsednik republike absolutno javna osebnost, ki svojo poklicno pot in položaj dolguje tudi zanimanju široke javnosti – sploh tedaj, če nanjo ves čas populistično apelira. Da bi smeli poznati podrobnosti iz njegove intimne sfere, ki jo razkriva Hrast, pa absolutno ni dopustno, kakorkoli že Pahor sam rad ustvarja zanimanje po informacijah iz družinskega življenja in se z njimi po svojih najboljših močeh okorišča, ker za opravljanje njegove funkcije pač nima nobene relevance. V tem smislu tudi njegovo nadvse osebno izpoved, da ni bil ne dober partner in ne oče, saj je sina Luko spoznal prepozno in da poskuša zdaj nadoknaditi svoje stare grehe s kompenziranjem pozornosti partnerici in sinu, jemljem za primer intimizacije politike: vdora intimnega v javne prezentacije delovanja ali življenja politikov.

Pahor vsekakor ni konservativni politik, ki bi prisegal na tradicionalne ali krščanske vrednote, je pa populist in intimizator opisane sorte, od tod pa sledi nepričakovani kontrast: če se predsedniku ne zdi nič narobe razkrivati delov svoje zasebnosti in jih obelodanjati državljanom, je njegova striktno politična dejavnost deležna nasprotnega postopka. Se pravi, da tako, kot se njegove dokaj zasebne misli selijo v javnost, se tisto najbolj javno, politika kot početje dobrega, s strani predsednika preseli v intimo v smislu, da se z njegove strani pogosto ne komentira. Povedano drugače, predsednik rad beži pred izražanjem mnenja o javnih in političnih zadevah, glede družinskih zadev pa tudi nima težav promovirati samega sebe.

Zaščitniški učinki

Kot rad ponavljam, so domači mediji ponotranjili notranjo tabloidno strukturo Pahorjeve populistične pojavnosti, saj jim je pisana na kožo. Toda dejstvo je, da prav rumeni in tabloidni mediji običajno zavestno in premišljeno posegajo v zasebnost in osebnostne pravice posameznikov na prekomeren in protipraven način, ker se jim tržni izračun dobička skozi večjo branost, naklado in prodajo pozitivno izide, celo v primerjavi z hipotetično odškodnino, ki bi jo utegnili plačati morebitnemu tožniku. Prepričanje, da je etika pri tabloidnih in komercialnih medijih podrejena zaslužkarstvu, potrjujejo številna dejstva iz prevladujoče prakse.

Na tej točki nastane zanimiv paradoks. Lahko se strinjamo, da ima Pahor pravico do zasebnosti, celo navzlic temu, da provocira z intimizacijo politike, sploh s številnimi diskurzi v svojo pozno odkrito očetovsko vlogo in naracijo o svojem sinu (Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga, Tastari in njegove kokice: predsednik in aparati za poneumljanje ljudstva). Po drugi strani pa za nastanek neljube prakse niti ni posebne nevarnosti, kajti njegov medijski servis, vselej na voljo, da pomaga, bo znal spontano proizvesti zaščitniške učinke.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: