Eno najbolj zanesljivih, a tudi najbolj srhljivih znamenj erozije demokracije, dedemokratičnih procesov, policizacije države in vzpona političnega avtoritarizma je najbrž odkrito navduševanje nad agresivno retoriko in represivno prakso režima. Ko je vzpostavljena točka, ko oblast v očeh nekaterih pleni občudovanje, kadar uporabi trdo roko, silo in moč. Ko se pričakuje in želi kri.
Avtoritarna država se pod pretvezo ustvarjanja miru ob protestih množic vselej zateče k uporabi svojega represivnega aparata, po potrebi pa ne nasprotuje niti paravojaškim enotam – in tudi takšne imamo. Zgodi se polarizacija, navdušenje se potem večkrat prenese med njej lojalne volivce, ki z veliko fascinacijo spremljajo manifestacije podivjane moči in jo po potrebi neskrito podpirajo. Včerajšnji protest nam je v manjši količini ponudil ilustracijo: za državljane, privilegirance, ljubitelje oblasti, politične novinarje in vse sorte prodanih duš zato ni večjega užitka kot spremljati nasilje in se ob njem naslajati. Recimo opazovati policijsko nasilje nad protestniki proti oblasti, navijati za čim večje število udarcev in zasmehovati protestnika Jašo Jenulla, ker je ob grobih prijemih policije vzklikal »Au, au, au«. In si želeti, da bi ga čim bolj bolelo.
Domači novinarji so si vloge razdelili: nekateri stojijo z rokami v žepih in ne vedo, kaj bi, spet drugi vedo, ampak se jim zdi prenevarno, zato raje modro molčijo, tretji oportuno mečejo v koš pozive proti policijski represiji, teh je največ, spet četrti pridno pomagajo režimu in peti stopijo še korak dlje, neskrito občudujejo represijo in nasilje.
In to sta dve fazi avtoritarizma: uporaba nasilja in potem njegovo občudovanje. Vse kaže, da napredujemo v smeri, ki smo se je bali.
You must be logged in to post a comment.