Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava

Je že prišel čas, ko lahko z veliko prepričljivostjo sklenemo, da slovenska politika ne želi ali ne zna reagirati na pojav spontanega organiziranja vaških straž na meji, kjer se posamezniki odločajo na lastno pest urejati razmere z begunci?

Ta čas je najbrž že prišel, navzlic dopustniškemu trenutku. Razen evforičnih vzklikov iz vrst SDS se do njih praktično ni izrekel noben ključni slovenski politik. Tudi če bosta že jutri anemična Marjan Šarec ali Borut Pahor uspela ob svojih populističnih gegih iz sebe iztisniti kakšno priložnostno in prejkone zelo previdno svarilo pred jemanjem pravice v svoje roke tam, kjer naši varnostni organi, tako verjamem, ustrezno varujejo mejo, najbrž dlje od kratke povedi ne bosta prišla.

Pa bi morala – že zato, da zaščiti verodostojnost policije in vojske, bi zrela oblast pohitela z opozorilom o zadostnosti svojega aparata, saj je ideja vaških straž vendar grozeča nezaupnica, ob kateri si navdušeno mane roke kaotičnih razmer željni vodja opozicije.

vaške straže orožje tabla pozor

Iz osamljenega prispevka TV Slovenija: vaški stražarji in njihove tablice na hišah

S tem, ko ne reagirata na vaške straže, proizvajata dve napaki: v svoji indolenci jih dopuščata in legitimirata, hkrati pa ne branita vseh, ki delo na meji zavzeto opravljajo. No, naletela bosta na še eno huronsko težavo: vmes je policija pojasnila, da njihovo delovanje ni kaznivo (!), s čimer je odprla vrata možnosti delovanja vseh mogočih vard in političnih špekulantov.

Uspavana četrta meja oblasti

Recepturo reagiranja oblasti smo spoznavali že ob soočanju s sovražnim govorom, tudi ob beguncih. Miniti morajo meseci, preden zmore ob stalnem pritisku javnosti sestaviti kakšno opozorilno oceno, če sploh, in še pri njej je bodisi nedosledna ali neprepričljiva: o tem sem pisal večkrat, recimo v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

K stanju potem obilno prispeva uspavana in dezorientirana četrta veja oblasti. Povejmo že enkrat na glas, brez ovinkarjenja in olepšav: slovenski novinarji niso zmožni niti tega, da bi na politično oblast naslovili vprašanje o pojavu vaških straž. Seveda so doslej pokazali, da niso sposobni še marsičesa – in vprašanje je bolj, česa so, razen podeljevanja nagrad samemu sebe za uspešne pse čuvaje. Pričakovati od njih, da bodo vaške straže problematizirali ali od politikov zahtevali opredelitev, je potem še svetlobna leta proč od prve naloge.

Pa imajo šest vprašanj že serviranih: spisala jih je Alternativna akademija in zastavila ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju. Novomeška policijska uprava je namreč v svoji javni izjavi povedala, da vaškim stražam ni mogoče oporekati, dokler ne ogrožajo varnosti ljudi, k temu je nato pritegnila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar v za zdaj edinem prispevku Petre Držaj na TV Slovenija.

policija bobnar nadzorniki meje

Zaprisega novih nadzornikov državne meje: za Bobnarjevo organizacija vaških straž po sebi ni problematična

Spontana simbioza

Uredniki in novinarji so bili sposobni le ene geste in v njej so presneto dobri: na politiko naslovljena vprašanja o legalnosti vaških straž so vrgli v koš, svojih pa niso zastavili. Zame indic več, da mediji delujejo v spontani simbiozi z oblastjo. Da so naslovniki morda na dopustu, ne more biti dober alibi, saj jih tja novinarji radi pospremijo s svojimi reportažami, kot sem ravnokar ugotavljal v besedilu TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa.

V »ambrožičstoparslokarjarcštrukeljurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače (ne)odgovornosti, če naštejem osem najpomembnejših medijev, se potem oblast ob takšni anemičnosti medijev, ki ne želi nadzirati politike  – hote ali ne, puščam za hip ob strani – lahko seveda pričakovano vedno izmuzne.

Ne gre za ideološko brkljarijo

Nekaj izjemno maloštevilnih komentarjev smo sicer dočakali. Toda Ali Žerdin je v svojem sobotnem Delovem komentarju zgrešil poanto:

Zgodovinski, politični in ideološki humus, na katerega je padla domislica, da bi zaradi migrantske grožnje veljalo ponovno ustanoviti samoorganizirane vaške straže, je ploden in globok. Pognojen je z ideološko brkljarijo, ki je deloma sprejemljiva tako za desnico kot tudi za levico. V jedru te brkljarije pa je vprašanje nasilja. Natančneje: ali še velja, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja. Skušnjava, da bi se odrekli tej definiciji, ni lastna zgolj desnici, temveč ideje o rabi nasilja pri spreminjanju skupnosti bivajo tudi na levici.

Nepotrebna Žerdinova redukcija obstoja vaških straž na morebitno »ideološko brkljarijo«, čeprav je z njo protagonist trenutne straže res povezan zaradi svojih domobranskih insignij in neposrednih povezav s SDS, zamegli dejanski problem. Spomnimo se tistih v primeru romske družine Strojan: tam ni šlo za nobeno ideološko ozadje zrevoltiranih domačinov, temveč za kolektivno histerijo, zaradi katere so med drugim nadzirali in ustavljali konvoje policijskih vozil. In tudi ni bistveni izziv, ali ima državni aparat »monopol nad uporabo nasilja« – mar ne poznamo odgovora?

Pojav organiziranih parastruktur zadeva poseg v institucionalni red in delovanje pravne države, v kateri ukrepe nadzora meje izvajajo njeni organi. Prvenstveno ni povezan z nasiljem, kajti z vaškimi stražami je nekaj hudo narobe že, če njeni protagonisti ne vihtijo nožev in mitraljezov ali to skrivajo pred javnostjo in izvajajo mimikrijo, kot to počnejo pri štajerski vardi.

Dokler ta pojav minimiziramo na nekaj posameznikov, ki se domnevno zgolj prosto gibljejo ob mejnem področju, ne bomo ugriznili v jedro težave. Že organiziranje in formacija posameznikov z namenom kontroliranja beguncev bi morala zbuditi nelagodje, ne le potencialna kazniva dejanja, kot je uporaba orožja ali pretvarjanje posameznikov, da so uradne osebe v stiku z begunci, do česar najbrž nujno prihaja in kar želi zdaj politična desnica prijazno predstaviti kot hvalevredno in v ničemer problematično pomoč policiji.

»Stvari moram vzeti v svoje roke«

S spontanim dopuščanjem normaliziramo nekaj, kar lahko že jutri izbruhne v požar. Včerajšnji jutranji komentar po strelskem obračunu v Teksasu na strani 24ur.com, kjer je bilo ubitih vsaj 20 ljudi, storilec pa je pred tem spisal sovražni rasistični manifest in ga objavil na spletu, lahko razumemo kot simptom: pasivnost do vaških straž in sovražnega govora se že racionalizira in opogumlja posameznike, tako kot v Ameriki žanje »uspehe« Trumpovo sovraštvo do Mehičanov in priseljencev ob neoviranem dostopu do orožja.

anonimus o streljanju vaške straže

Indikativni komentar po streljanju v Teksasu na straneh 24ur.com

Anonimus s spleta predvidljivo sprejema omenjene dražljaje domače politike: Slovenci potrebujemo dostop do orožja, pri nas je preveč migrantov in kriminala, zato moramo stvari vzeti v svoje roke. Pričakovano glede na nedavno sporočilo slovenske policije, da se sme, vsaj v nekem obsegu, pravico jemati v svoje roke.

Od tehničnih ovir do stražarjev

Redukcija vaških straž na prostočasne sprehajalne aktivnosti, ki jo implicira mnenje policije in strašljivi molk oblasti, se lahko hitro sprevrže v skrajno eksplozivno situacijo. Samooklicane paravojake smo na neki način potrebovali; če jih ne bi bilo, bi si jih morali izmisliti. Zakaj? Ker formacijo nekaj obskurnih nadzornikov meje daleč prekaša grozeča legitimacija vaških straž skozi presojo šefice policije, brez trohice distanciranja, kar lahko pomeni le, da so že razglašene za praktično družbeno sprejemljive.

Če bo pri tem ostalo še dolgo, brez reakcij Pahorja, Šarca, Katičeve in Poklukarja in celo šefov strank, kar se nam dogaja trenutno, bomo lahko skupaj ugotovili tole: Cerarjeva vlada je legitimirala »tehnične ovire«, Šarčeva pa je, čeprav je premier na začetku nasprotoval ograji, ob novih 40 kilometrih, kupljenih v Beogradu s pomočjo Jelinčičevega pajdaša, k temu dodala še vaške straže. Kaj točno še potrebujemo za dopolnitev vtisa, da se nevarno približujemo maniram divjega zahoda?

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Včerajšnja oddaja Tarča na TV Slovenija (7. marec 2019) bo znova šla v anale zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor.

V oddaji, ki je v napovedniku obetala razpravo »o reformah in proračunu« in tem, ali »bo pot med socialno državo ter zategovanjem pasu in varčevanjem finančno vzdržna«, se je razvila debata, na trenutke podobna gostilniškemu klepetu o vsem mogočem.

Tarča Jelinčič

Jelinčič in Žnidaršič med “pomenkovanjem” v včerajšnji Tarči

Tri tipe počiti pred zidom, z dušilcem

Voditeljica Erika Žnidaršič je izgubljala avtoriteto nad povabljenimi poslanci, med katerimi so nekateri prestopili rob dostojnosti in se do nje obnašali, kot da imajo pred sabo natakarico, vendar noben ni dosegel nivoja očitno premišljenega nastopa poslanca Jelinčiča, ki je uspel izvesti popolno provokacijo o streljanju pred zidom. Koga, ni precizno specificiral:

Jelinčič: »Dokler ne bomo postavili ene tri tipe pred zid in jih počili, ne bo nič.«

Žnidaršič: »Dobro, gospod Jelinčič, prosim, dajte retoriko…«

Jelinčič: »Saj bi z dušilcem, z dušilcem, da ne bi motili.«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič, prosim vas, da pazite, kako govorite«.

Jelinčič: »Kako? Eni streljajo, jaz samo govorim!«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič!«

Jelinčič: »A ni to vredu? Ampak jaz bi jih počil, veste. Takoj bi bil red, v celi državi bi bil red, takoj!«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič, opozarjam vas na kulturno raven pogovora.«

Jelinčič: »Sem lepo povedal, celo z nasmehom.«

Žnidaršič: »Brez groženj.«

Jelinčič: »Da vam povem, grozljivo je, kar se dogaja in kot jaz vem, iz slovenske politike nihče ne bo odgovoren, ne kaznovan, niti politično niti kazensko ali kakorkoli drugače.«

Kaj je Jelinčič storil narobe?

Sicer težko vehementno zatrdimo, da je poslanec storil kakšno kaznivo dejanje, recimo po 135. členu Kazenskega zakonika, ki govori o ogrožanju varnosti z resno grožnjo ustrahovanja in vznemirjanja z napadom na življenje ali telo, vsekakor pa je nedopustno promoviral prav takšno dejanje in izvajal tisto, čemur sam pravim sovraštveni govor.

Kar je najbrž storil premišljeno in z veliko mero pazljivosti na način, da ni konkretiziral nasilja na nobeni osebi ali skupini ljudi, s čimer se je želel zavarovati pred morebitnim pregonom.

Težava v ravnanju javnega servisa

Kaj je narobe z vidika medija, ki ga je gostil? Vodstvo RTV Slovenija sicer lahko vedno odvrne, da takšne promocije nasilja ni moglo predvideti. Vendar ali je to res? Prva zadrega je v tem, da interni dokumenti zavoda, Poklicna merila, Etična merila in Programski standardi, ne predvidevajo posebnih intervencij v takih in podobnih primerih.

Prepričan sem, da se Jelinčič tega zelo dobro zaveda in enostavno izkorišča priložnost za vnovično lastno promocijo z diskurzom nasilja, s katerim je tudi zaslovel in ohranjal politično in strankarsko formo skozi desetletja. Končno gre za nekoga, ki se nikoli ne pozabi fotografirati z orožjem v rokah – spomnimo le na famozno fotografijo, ki so jo poslanci SNS naredili sredi Državnega parlamenta, v katerega so skrivoma prenesli orožje in potem bahavo pozirali pred fotografskim objektivom.

Poslanci SNS orožje pištole

Pravi mačoti: poslanci SNS pozirajo s pištolami sredi parlamenta

Déjà vu in oddaja Piramida

Ironija je hotela, da je Jelinčič leta 2006 prav v oddaji z isto voditeljico Eriko Žnidaršič izpeljal sovražni govor do Romov. Po njegovem nastopu v Piramidi, sicer delu tedanjega razvedrilnega programa, so se takrat v vodstvu RTV Slovenija, prestreljenem s samimi Janševimi kadri, hiteli distancirati od dogajanja.

Prvak SNS je takrat Rome poimenoval za cigane, govoril o tem, da gre za ljudi, ki jim je dovoljeno, da kradejo in lažejo, da gre za ljudi,  ki vplivajo na vso Slovenijo in ne delajo drugega kot škodo, da so vsi Slovenci delavni, pridni in pošteni, cigani pa kradejo in podobno.

Leta 2010 je bil proti Jelinčiču podan obtožni predlog, ki ga je bremenil zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Kasneje je bil, precej pričakovano, oproščen vseh obtožb, saj slovenski tožilci, o čemer sem že večkrat pisal, recimo v Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?,v sovražnem govoru dobesedno ne vidijo kaznivega dejanja.

Kaj bi javni zavod moral storiti

Na sojenju je Jelinčič cinično zatrjeval, da ga je RTVS v primeru oddaje Piramida izkoristila, da bi si dvignila gledanost. Glede na razplet včerajšnje Tarče lahko ugibamo, da bi utegnil storiti podobno – dejansko vse kaže, da je bilo obratno.

Kako bi se lahko javna radiotelevizija izognila takšnim nastopom politikov? Zelo preprosto. S tem, da bi naredila tisto, kar bi storil vsak resen javni servis na svetu: politika takega kova več ne bi vabila v svoje studie, razen v času volilnih kampanj. Vendar temu pričakovano oporekajo vodilni.

V tekstu z naslovom O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov« sem že pojasnil, da npr. odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Manica J. Ambrožič in varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski vztrajata na napačnem načelu o tem, da pri njih ni prepovedanih tem in gostov.

To seveda ne drži. Lahko naštejem kar nekaj imen, ki jih na TV Slovenija ne boste videli. Vendar isto ne drži, kot sem zapisal, niti v nekem bolj elementarnem smislu:

Fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Pritiski na Tarčo

Še vedno pa čakamo na pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred mesecem in pol.

Takrat je voditeljica oddaje celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič.

pritiski tarča

Želim spomniti, da »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija« nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«.

No, tega novinarji in vodstvo RTV Slovenija nikoli niso storili. Zato jih v primeru Tarče zdaj čakata že dve nalogi: da jasno izrazijo svoje stališče o dogajanju pritiskov na oddajo 24. januarja letos in potem še o včerajšnji Jelinčičevi promociji nasilja in ustreznosti ravnanja voditeljice.

Močno dvomim, da si lahko privoščimo javni servis, na katerem politiki pozivajo k streljanju pred zidom. V resnici mislim, da si Slovenija ne sme in ne more privoščiti niti takšnih politikov.

Več:

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?

Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumenti

Bobovnik, Trump in relativizacija nasilja

Razprava o Trumpovi zakasneli in tudi sicer benigni obsodbi rasizma po izbruhu uličnega nasilja v Virginiji in prvi izjavi, po kateri je niti malo presenetljivo enakovredno obsodil obe strani in s tem uravnotežil krivdo med rasisti in antirasisti, je bila dovolj mamljiva tudi za voditelja Odmevov.

Bobovnik Odmevi rasizem

Voditelj v elementu spraševanja: trojna relativizacija nasilja

S tem ni nič narobe. Toda čeprav se je zdelo, da smo dosegli hipni javni konsenz o nedopustnosti relativizacije nasilja, iskanja ekvidistance in skrivaštva pred odgovornostjo, v kateri sta se celo v ZDA demokratska in republikanska stran končno zedinili, Slavku Bobovniku tega ni uspelo zaznati. Kakor da ni opazil čvrstosti in homogenosti v javnih stališčih, da je treba rasizem in nasilje nedvoumno obsoditi.

Ja, obstajajo razlike v kulturnih tradicijah. V Sloveniji pač živimo drugačna življenja, imamo omledne politike in še bolj omledno novinarstvo. V le malce drugačnem kontekstu sovraštva do beguncev novinarji tod ne zmorejo uvideti, da slovenski predsednik ni prav veliko boljši od ameriškega: ko gre za ekvidistanco, se Borut Pahor preprosto skrije za frazo o pravici do drugačnega mnenja – obeh strani, kot je to zelo jasno povedal v svojem prvem zakasnelem odzivu na izbruhe ksenofobije pri nas. O tem sem podrobneje pisal.

Kaj bi z obsodbo sovražnega govora, ki vodi do sovražnih dejanj, če je treba iskati ravnotežje med dvema taboroma! Res, Trump bi se lahko marsičesa naučil pri svojem slovenskem kolegu in namesto fraze o »krivdi na obeh straneh« uporabil »pravico do drugačnega mnenja obeh strani«. Če Trumpa obsojamo, bi mu pri nas množica navdušeno ploskala kot carju in frajerju, ko bi le malce preformuliral svoj pogled – kar konstantno počne slovenskemu flirt predsedniku.

Povsod so slabi ljudje

A vrnimo se k Bobovnikovim izhodiščem v razpravi z gostom. Kaj torej v takšni situaciji, po tako rekoč univerzalno doseženem strinjanju o Trumpovi nedopustni podpori rasizmu in celo predsednikovi korekciji po kritiki zaradi prvega odziva, naredi v studiu?

Svojega sogovorca, sociologa Damjana Mandelca, uspe vprašati naslednje:

»Ravno predsednika (sc. Trumpa) sem hotel citirati. Pravi, da slabi ljudje so na tej in oni strani.«

Le na prvi pogled je pozicija izjave nedolžna. Kajti, seveda, voditelj ničesar ne trdi, on le sprašuje. Spraševanje kot erotetika mu nudi lagodno varno zavetje, da mu ničesar ne morete očitati neposredno. A v resnici na točki že omenjenega konsenza glede obsodbe rasizma in nasilja anahronistično gloda dalje in afirmira taisto graje vredno govorico nevtralnosti.

Varni pristan, kjer ga na ravni neposredno izrečene besede ne morete grajati, da kaj trdi in celo ne tega, da sugerira, saj on vendar le naivno sprašuje, nas samoumevno vodi do kimanja: ja, seveda so slabi ljudje na vseh straneh. Nekako je nemogoče, da ne bi bili povsod. In potem ima Trump seveda prav, ko s prstom kaže na obe.

Pustimo ob strani popolno menjavo teme: argument pač ne govori o tem, kje najti slabe ljudi, če bi že vedeli, na kaj merimo z navedenim opisom – njihova definicija je bistveno širša od razprav o rasizmu, suprematizmu, ksenofobiji in sovraštvu in tudi zunaj pričakovanega konteksta Trumpovih strašljivih izjav. Novinarski populizem, kot smo mu priča, voditelju omogoča razpravo, ki bo ustrezala »malemu človeku«. Se pravi, da želi predvsem najti pritrditev čvrsto ukoreninjenim predsodkom množic, kjer napor mišljenja ni potreben. Nekako v smislu: zlo se dogaja, ljudje so zli, razlikovati med vsem tem bi bilo nesmiselno in predvsem mentalno prenaporno.

Bobovnik nas z vprašanji vodi v smer, ko zgolj pritrjuje takemu horizontu zgrešenih prepričanj »nemiselne« večine. In se za nameček mora pretvarjati, da Trumpove začetne geste še nismo obsodili. Morda celo, da je ne rabimo: če so slabi ljudje na obeh straneh, potem je na obeh, menda nekako logično, tudi odgovornost. Kar je natanko tisto, kar je povedal ameriški predsednik.

Relativizacija nasilja kot nasilja

Da Bobovnikov mišljenjski modus operandi ni naključen, se pokaže že v nadaljevanju dialoga. Najprej v Mandelca vrta z vprašanji, ki nimajo enostavnih odgovorov, ki jih seveda pričakuje. Recimo: »Zakaj postajajo ti protesti vse bolj nasilni?« ali »Kje je tam vzrok za nasilnost?«. In potem sledi namig, ki je po osnovni strukturi podoben prejšnjemu, tokrat še bolj neposredno usklajen z ljudsko miselno folkloro in tokrat niti več ne formiran kot vprašanje:

Tudi pri nas doma pravijo mnogi: za nasilje sta potrebna dva.

Voditeljev populizem je s tem še bolj razgaljen: sredi najbolj intelektualno zahtevne informativne oddaje na nacionalki nam servirajo domislice, ki niso niti na ravni dometa gostilniških modrovalcev.

Kajti spet smo se znašli na točki, ki je ni mogoče razumeti drugače kot relativizacijo nasilja: če sta za nasilje potrebna dva, ker so slabi ljudje na obeh straneh, potem pravzaprav enostranske obsodbe nimajo smisla. Bobovnikova ljubezen do trumpizmov bi lahko hitro postala tudi Trumpova ljubezen do Bobovnika. Povedano drugače: zlahka si lahko npr. zamislimo govore, v katerih Trump variira ljudske variacije voditelja Odmevov. In mu je pri tem neizmerno hvaležen.

Glede presoje pravilnosti ugotovitve velja spomniti, da je voditeljev argument »Za nasilje sta potrebna dva« resnično priljubljen med gostilniškimi (in negostilniškimi) nasilneži. V resnici je kar zimzeleni izgovor brutalnežev, ki nasilje zganjajo: žena jih ves čas izziva, pa jih nato fizično utišajo. Dekleta, sploh natakarice, v kratkih krilih zganjajo psihični teror in poželjivo gledajo naokoli, razlagajo posiljevalci. In tudi delavec na bencinski črpalki je bil prav nesramen do nas, preden smo mu odmerili udarec.

To je ta ljudska mentaliteta vsegliharstva, ki se ji Bobovnik očitno dobrika in vmes skupaj z Odmevi prejema nagrade, kot so viktorji. In taista, le ameriška, je najbrž omogočila zmago alfa samcu »naše Melanije« – če citiramo še enega obiskovalca Odmevov, ki sliši na ime Boštjan M. Zupančič. Tudi o tem več v povezavi spodaj.

Relativizacija fašizma

Tudi v naslednjem primeru se je voditelj približal relativizaciji – vsaj na ravni rabe pojmov:

Gospod Mandelc, zadnje čase se je tudi pri nas pojavila cela kopica izpeljank na temo fašista. Prav izpisal sem si, poglejte: klerofašist, neofašist, evrofašist, levi fašist, da ne naštevam naprej. Kdorkoli danes komu ni všeč, si zasluži in dobi oznako fašist z neko predpono.

Bobovnik odpira prostor za možnost sorazmerne razlage rasističnega dogajanja še tretjič. Ne le, da so zli ljudje na obeh straneh, ne samo, da sta za nasilje potrebna dva, torej dve strani, tudi za fašiste se zdi, da so tu in tam.

Nominalizem, ki predvideva, da bomo o fašizmu lahko kaj povedali, če bomo raziskali njegovo ime ali njegove javne rabe in pripise, je zgrešil njegovo substanco. Celo več, najbrž se zgolj pretvarja, da bi jo uspel lažje zgrešiti, ker ga razprava o bistvu njegovega vzpona in razraščanja ne zanima. V zameno mora fingirati, da je pomembno, kdo komu pravi, da je fašist, ter da se poimenovanje enakomerno dogaja z vseh strani.

Ergo, kot se spet vsiljuje zaključek: ker vsi za druge menijo, da so fašisti, ne pa zase, je sam fenomen fašizma prazen. In smo spet pri anticipirani lenobi mišljenja: le kaj bi z razpravo o njegovih učinkih in posledicah, če so stvari tako uravnoteženo arbitrarne. Logika ekvidistance se tokrat v nizu nekaj minut pogovora ponovi še tretjič. Kar res govori o tem, da si jo je voditelj prisvojil za svoje izhodišče: navzven je celo videti, da ga preprosto fascinira, da so fašisti kakor na obeh straneh, kar spet izzveni v novo ponovitveno parafrazo Trumpa.

Sklep

Bi lahko voditeljevo vodenje interpretirali v zanj bolj dobrohotni maniri? Težko. Kot rečeno, ne verjamem v perfidni izgovor o tem, da sam ničesar ne trdi, da zgolj postavlja vprašanja in ponuja izhodišča za razpravo. Kajti enkrat več je postalo otipljivo prepoznavno, kako ključna za percepcijo uporabnikov medijev in končno državljanov so lahko novinarska vprašanja, namigi in teze, ki se jih zastavlja sogovorcu.

V danem primeru na način, ki preprosto sledi neki predpostavljeni vednosti in prepričanjem, da bi jim zadostil in jih pomiril. V kakšni drugačni konstelaciji bi, če dobro premislimo, podobna ali identična novinarska izhodišča voditelja pričakovali na protrumpovski Fox News, ne na TV Slovenija. Bistveno za razumevanje Bobovnikove »metodologije« pač ni, da bi ga smeli naravnost obtožiti protrumpističnih stališč.

Trik se skriva v mentalni operaciji populističnega niveliranja krivde in odgovornosti, ki črpa svoj izvor v antihumanizmu in načelnem »zavezništvu sovraštva«, kot temu pravi Boštjan Videmšek. Kar v praksi pomeni, da sovraštvo tihoma normalizira, namesto da bi ga obsojalo.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

 

Jelinčičeva puška in sovražni govor

V podnaslovu poudarjena asociacija na Zmaga Jelinčiča, grafično poudarjena s fotografijo, ki jasno namiguje, kaj je treba storiti, sodi v dosjeje medijske (re)produkcije sovražnega govora, nedvomno.

reporter-jelincic-puska

Kaj se je zgodilo? Jelinčič je vznemirjen nad medvrstniškim nasiljem v šoli, ki jo obiskujejo tudi njegove hčere in kjer sošolci domnevno grobo otipavajo sošolke. Jelinčič in nato novinar sta uspela združeno zgraditi jasno asociacijo med tovrstnim nasiljem kot »posledico vzgoje« tistih, ki po političnih predpisih dopuščajo, da naše »otroke vzgajajo lezbijke, pedri in razni zagovorniki teorije spola« – kar pomeni, da je prvi LGBT skupnost in zagovornike njenih pravic stigmatiziral kot krivce za nasilno obnašanje otrok:

Za Reporter je Zmago Jelinčič povedal, da je vse to posledica vzgoje, ki jo je Slovencem najprej vsilila LDS, zdaj to izvaja SMC. Prišlo je do tega, da otroke vzgajajo lezbijke, pedri in razni zagovorniki teorije spola. »Samo poglejte, kaj je izjavil diamantni maturant. Da je on feminist. Mu bom dal, ja. Tista šola, ki mu je dala ta naziv, je pol hudiča vredna, njihovim učiteljem biologije bi morali vzeti nazive, mulca pa dobro sklofutati,« je še dejal Jelinčič Plemeniti in dodal, da nekateri učenci v šole že jemljejo nože, da se lahko obranijo nasilnežev.

Poudarek o tem, kdo je kriv za vzgojo, je podvojen še v podnaslovu, vključno s strankarsko etiologijo,  v naslovu pa kraljuje grožnja, v ilustracijo njene realnosti ji je pridodana fotografijo s puško oboroženega bivšega politika, ki se po lastnih besedah pripravlja na comeback.

Vse ostalo je medijska postprodukcija z namenom povečanja učinka strahu pred lezbijkami in pedri, nato pa še sugestivnosti, kaj početi s takimi: z njimi obračunati, po možnosti s hladnim orožjem – za ta del Jelinčič, izbiro fotografije torej, sam sicer ni odgovoren. Za uporabljene opise in besede pač je. Ne sicer nujno, da bi uporabil orožje, kajti diamantnemu maturantu Svitu Komelu bi namenil kar fizično nasilje: dobro ga je treba namlatiti po tistem, ko smo opravili z učitelji in jim odvzeli profesorske titule – karkoli že to je. In še ideološka podstat mlatenja: kam smo prišli, da danes že dijaki poskušajo zagovarjati feminizem?

Mediji, novinarji, civilna družba? Tiho, zaenkrat.