Kako je Šiško ugnal celotni politični vrh

06/01/202006/01/2020 / Boris Vezjak

Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.

Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.

Iz članka v Večeru: policist v civilu in policist v uniformi premikata Šiška proti marici

Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.

Testirati popularnost

Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).

Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.

Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.

Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.

Prvo Šiškovo novoletno voščilo

Drugo Šiškovo novoletno voščilo

Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94, Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.

Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206, Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.

Vojvodi več kot celotni vladni ekipi

Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.

Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.

Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.

Vprašanje za milijon evrov

Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?

Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.

Kako pojasniti takšen rezultat?

S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.

Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.

Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.

Farsa na Osankarici

Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?

Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?

Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!

Obiskal bi ga v predsedniški palači

Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!

Šiškova anketa: na obisk k predsedniku v palačo

Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.

Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:

»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«

Ne opaziti človeka na begu

S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.

Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?

Predsednik parlamenta in ministrica za pravosodje med rokovanjem z “generalom”

Podvojene simpatije

Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.

Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.

Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava

05/08/201901/09/2019 / Boris Vezjak

Je že prišel čas, ko lahko z veliko prepričljivostjo sklenemo, da slovenska politika ne želi ali ne zna reagirati na pojav spontanega organiziranja vaških straž na meji, kjer se posamezniki odločajo na lastno pest urejati razmere z begunci?

Ta čas je najbrž že prišel, navzlic dopustniškemu trenutku. Razen evforičnih vzklikov iz vrst SDS se do njih praktično ni izrekel noben ključni slovenski politik. Tudi če bosta že jutri anemična Marjan Šarec ali Borut Pahor uspela ob svojih populističnih gegih iz sebe iztisniti kakšno priložnostno in prejkone zelo previdno svarilo pred jemanjem pravice v svoje roke tam, kjer naši varnostni organi, tako verjamem, ustrezno varujejo mejo, najbrž dlje od kratke povedi ne bosta prišla.

Pa bi morala – že zato, da zaščiti verodostojnost policije in vojske, bi zrela oblast pohitela z opozorilom o zadostnosti svojega aparata, saj je ideja vaških straž vendar grozeča nezaupnica, ob kateri si navdušeno mane roke kaotičnih razmer željni vodja opozicije.

Iz osamljenega prispevka TV Slovenija: vaški stražarji in njihove tablice na hišah

S tem, ko ne reagirata na vaške straže, proizvajata dve napaki: v svoji indolenci jih dopuščata in legitimirata, hkrati pa ne branita vseh, ki delo na meji zavzeto opravljajo. No, naletela bosta na še eno huronsko težavo: vmes je policija pojasnila, da njihovo delovanje ni kaznivo (!), s čimer je odprla vrata možnosti delovanja vseh mogočih vard in političnih špekulantov.

Uspavana četrta meja oblasti

Recepturo reagiranja oblasti smo spoznavali že ob soočanju s sovražnim govorom, tudi ob beguncih. Miniti morajo meseci, preden zmore ob stalnem pritisku javnosti sestaviti kakšno opozorilno oceno, če sploh, in še pri njej je bodisi nedosledna ali neprepričljiva: o tem sem pisal večkrat, recimo v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

K stanju potem obilno prispeva uspavana in dezorientirana četrta veja oblasti. Povejmo že enkrat na glas, brez ovinkarjenja in olepšav: slovenski novinarji niso zmožni niti tega, da bi na politično oblast naslovili vprašanje o pojavu vaških straž. Seveda so doslej pokazali, da niso sposobni še marsičesa – in vprašanje je bolj, česa so, razen podeljevanja nagrad samemu sebe za uspešne pse čuvaje. Pričakovati od njih, da bodo vaške straže problematizirali ali od politikov zahtevali opredelitev, je potem še svetlobna leta proč od prve naloge.

Pa imajo šest vprašanj že serviranih: spisala jih je Alternativna akademija in zastavila ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju. Novomeška policijska uprava je namreč v svoji javni izjavi povedala, da vaškim stražam ni mogoče oporekati, dokler ne ogrožajo varnosti ljudi, k temu je nato pritegnila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar v za zdaj edinem prispevku Petre Držaj na TV Slovenija.

Zaprisega novih nadzornikov državne meje: za Bobnarjevo organizacija vaških straž po sebi ni problematična

Spontana simbioza

Uredniki in novinarji so bili sposobni le ene geste in v njej so presneto dobri: na politiko naslovljena vprašanja o legalnosti vaških straž so vrgli v koš, svojih pa niso zastavili. Zame indic več, da mediji delujejo v spontani simbiozi z oblastjo. Da so naslovniki morda na dopustu, ne more biti dober alibi, saj jih tja novinarji radi pospremijo s svojimi reportažami, kot sem ravnokar ugotavljal v besedilu TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa.

V »ambrožičstoparslokarjarcštrukeljurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače (ne)odgovornosti, če naštejem osem najpomembnejših medijev, se potem oblast ob takšni anemičnosti medijev, ki ne želi nadzirati politike – hote ali ne, puščam za hip ob strani – lahko seveda pričakovano vedno izmuzne.

Ne gre za ideološko brkljarijo

Nekaj izjemno maloštevilnih komentarjev smo sicer dočakali. Toda Ali Žerdin je v svojem sobotnem Delovem komentarju zgrešil poanto:

Zgodovinski, politični in ideološki humus, na katerega je padla domislica, da bi zaradi migrantske grožnje veljalo ponovno ustanoviti samoorganizirane vaške straže, je ploden in globok. Pognojen je z ideološko brkljarijo, ki je deloma sprejemljiva tako za desnico kot tudi za levico. V jedru te brkljarije pa je vprašanje nasilja. Natančneje: ali še velja, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja. Skušnjava, da bi se odrekli tej definiciji, ni lastna zgolj desnici, temveč ideje o rabi nasilja pri spreminjanju skupnosti bivajo tudi na levici.

Nepotrebna Žerdinova redukcija obstoja vaških straž na morebitno »ideološko brkljarijo«, čeprav je z njo protagonist trenutne straže res povezan zaradi svojih domobranskih insignij in neposrednih povezav s SDS, zamegli dejanski problem. Spomnimo se tistih v primeru romske družine Strojan: tam ni šlo za nobeno ideološko ozadje zrevoltiranih domačinov, temveč za kolektivno histerijo, zaradi katere so med drugim nadzirali in ustavljali konvoje policijskih vozil. In tudi ni bistveni izziv, ali ima državni aparat »monopol nad uporabo nasilja« – mar ne poznamo odgovora?

Pojav organiziranih parastruktur zadeva poseg v institucionalni red in delovanje pravne države, v kateri ukrepe nadzora meje izvajajo njeni organi. Prvenstveno ni povezan z nasiljem, kajti z vaškimi stražami je nekaj hudo narobe že, če njeni protagonisti ne vihtijo nožev in mitraljezov ali to skrivajo pred javnostjo in izvajajo mimikrijo, kot to počnejo pri štajerski vardi.

Dokler ta pojav minimiziramo na nekaj posameznikov, ki se domnevno zgolj prosto gibljejo ob mejnem področju, ne bomo ugriznili v jedro težave. Že organiziranje in formacija posameznikov z namenom kontroliranja beguncev bi morala zbuditi nelagodje, ne le potencialna kazniva dejanja, kot je uporaba orožja ali pretvarjanje posameznikov, da so uradne osebe v stiku z begunci, do česar najbrž nujno prihaja in kar želi zdaj politična desnica prijazno predstaviti kot hvalevredno in v ničemer problematično pomoč policiji.

»Stvari moram vzeti v svoje roke«

S spontanim dopuščanjem normaliziramo nekaj, kar lahko že jutri izbruhne v požar. Včerajšnji jutranji komentar po strelskem obračunu v Teksasu na strani 24ur.com, kjer je bilo ubitih vsaj 20 ljudi, storilec pa je pred tem spisal sovražni rasistični manifest in ga objavil na spletu, lahko razumemo kot simptom: pasivnost do vaških straž in sovražnega govora se že racionalizira in opogumlja posameznike, tako kot v Ameriki žanje »uspehe« Trumpovo sovraštvo do Mehičanov in priseljencev ob neoviranem dostopu do orožja.

Indikativni komentar po streljanju v Teksasu na straneh 24ur.com

Anonimus s spleta predvidljivo sprejema omenjene dražljaje domače politike: Slovenci potrebujemo dostop do orožja, pri nas je preveč migrantov in kriminala, zato moramo stvari vzeti v svoje roke. Pričakovano glede na nedavno sporočilo slovenske policije, da se sme, vsaj v nekem obsegu, pravico jemati v svoje roke.

Od tehničnih ovir do stražarjev

Redukcija vaških straž na prostočasne sprehajalne aktivnosti, ki jo implicira mnenje policije in strašljivi molk oblasti, se lahko hitro sprevrže v skrajno eksplozivno situacijo. Samooklicane paravojake smo na neki način potrebovali; če jih ne bi bilo, bi si jih morali izmisliti. Zakaj? Ker formacijo nekaj obskurnih nadzornikov meje daleč prekaša grozeča legitimacija vaških straž skozi presojo šefice policije, brez trohice distanciranja, kar lahko pomeni le, da so že razglašene za praktično družbeno sprejemljive.

Če bo pri tem ostalo še dolgo, brez reakcij Pahorja, Šarca, Katičeve in Poklukarja in celo šefov strank, kar se nam dogaja trenutno, bomo lahko skupaj ugotovili tole: Cerarjeva vlada je legitimirala »tehnične ovire«, Šarčeva pa je, čeprav je premier na začetku nasprotoval ograji, ob novih 40 kilometrih, kupljenih v Beogradu s pomočjo Jelinčičevega pajdaša, k temu dodala še vaške straže. Kaj točno še potrebujemo za dopolnitev vtisa, da se nevarno približujemo maniram divjega zahoda?

Kritizirati vojsko, pomagati paravojski

08/09/201808/09/2018 / Boris Vezjak

Dr. Ljubica Jelušič, nekdanja obrambna ministrica in poslanka SD, je v Dnevniku objavila svoje razmišljanje o fenomenu štajerskih vard.

Rad bi bil kritičen do njenih opažanj. V prispevku je nastop podobnih paravojaških milic vsaj ohlapno povezala z javno kritiko policije in vojske:

Vsakršne oborožene grupacije, ki se zbirajo, urijo, nosijo orožje, se z njim usposabljajo z namenom opravljanja varnostnih in obrambnih nalog, ki jih je država namenila obrambnim silam, to je vojski in policiji, in ki nimajo nikakršne podlage za svoje delovanje v slovenskem pravnem redu, so protizakonite in nevarne za državo. Pripadnikom dajejo občutek, da lahko vzamejo red v državi v svoje roke, kar ni dopustno. Drugim državljanom pa dajejo vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije. Zato je vselej, ko kritiziramo Slovensko vojsko in trdimo, da ni pripravljena na z zakonom predpisane naloge, ali kritiziramo policijo in njeno delovanje, to lahko tudi voda na mlin takšnih skrajnežev, ki vidijo v slabostih državnih institucij primeren trenutek za svoje izkazovanje moči.

Izsek iz citiranega zapisa v Dnevniku: 8. september 2018

Ugotovitev sugerira, da je nastop oboroženih grupacij, ki se urijo, povezan tudi s kritiko slovenske vojske in policije – kritičnost daje vtis, da je z njima nekaj narobe, zato takšna prepričanja legitimirajo in vzpodbujajo paravojaške rekrutirance in še prej njihove idejne vodje, da se podajo na naporno pot nezakonitega urjenja, nošenja orožja, inventivne heraldike in formiranje v milice.

Misel se mi zdi smešna, celo nevarna. V demokratični družbi je dovoljeno kritizirati tisto, kar je vredno kritike. Še več, je dovoljeno kritizirati tudi tisto, kar ni vredno kritike. Zanikati kaj takega je hud poseg v svobodo izražanja. Če kdo misli drugače, bo moral poskrbeti, da se prepoved uporabe kritike vnese v Kazenski zakonik. Morda v Ustavo.

Tudi če misel razumemo na ravni ohlapne vzročne korelacije (v smislu, da javna kritika vojske in policije opogumlja različne štajerske varde), je takšna ugotovitev nesmiselna.

Kajti potem sta najbolj odgovorna za trenutno porazno stanje v recimo vojski njen vrhovni poveljnik Borut Pahor in ministrica za obrambo Andreja Katič, ki sta se o stanju v njej izrekla maksimalno kritično – in stanje v njej ocenila kot kritično. Oceniti stanje kot kritično pa je vrsta kritične ocene. Še več, pripravljenost vojske za delovanje v krizi ali vojni je bila ocenjena kot nezadostna. In ne le to, takšno oceno javno podajata že vrsto let, tudi letos, navaja pa jo tudi zveza Nato.

Že naslovni poudarek v Delu: je Pahor s svojo kritiko pomagal Šišku?

Smo torej pri tem, da Pahorjev impulzivni obisk Andreja Šiška v mariborskem zaporu devet let nazaj ni bil naključen in ga bo moral spet ponoviti? Zakaj? Ker je po razlagi nekdanje ministrice za obrambo maksimalno odgovoren za to, da se državljanom daje »vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije«?

Predsednik republike po navedenem premisleku s svojimi kritičnimi presojami deluje kot »voda na mlin« paravojaškim postrojem, če ostanem pri njeni metafori. Ne, kot rečeno, je opazka o vzročni povezavi nedokazana, interpretirana kot poziv proti izrekanju kritike vojske in policije pa absurdna, kar sem želel dovolj nazorno pokazati.

In končno bi si lahko na tej sledi zastavili tudi vprašanje, če je morda, ker pač sledi svojim principom, bila kot obrambna ministrica in poslanka do stanja v vojski premalo kritična?

Kdo nadzira koga, Šiško policijo ali morda policija njega?

04/09/201804/09/2018 / Boris Vezjak

Po poročanju današnjih medijev, v katerih je ob odsotnosti izjav organov pregona in praznih izjavic politikov postal glavna in dominantna zvezda pred mikrofoni kar Andrej Šiško sam, ko sklicuje tiskovne konference in praktično v živo izvaja svoje retorične spine, ga policija še ni obiskala. Še več, danes je s svojo provokacijo nadaljeval: če ga ne bo poiskala v treh dneh, jo bo obiskal on, je dejal.

Živimo torej v para-normalni državi, v kateri lahko zberete svojo oboroženo paravojsko, napoveste ustanovitev svoje bizarne republike, se prosto sprehajate naokoli z orožjem in v odsotnosti tožilskih in policijskih izjav postanete glavna medijska zvezda!

In kakor da to še ni dovolj, je danes Šiško naznanil, poročata MMC RTV SLO in STA, da je v njegovih vrstah kar nekaj vojakov in policistov. Še več, povedal, je, da nadzira dogajanje v policiji, nato pa še, da je ta na njegovi strani:

Šiško je obveščen o policijskih postopkih

Šiško je dejal, da še pričakuje, da bo policija stopila z njim v stik, sam pa je obveščen o policijskih aktivnostih in o tem, da skušajo policisti kontaktirati s člani skupine. Po njegovih besedah imajo namreč tudi sami svoje vire iz policije.

Kot trdi Šiško, je velik del policije tako ali tako na njihovi strani, enako da velja tudi za obveščevalne službe. “Tako da smo mi tudi na tekočem,” je dodal. O konkretnih imenih ni želel govoriti, saj da bi jih s tem lahko spravil v težave.

Kaj točno torej počnejo na Generalni policijski upravi, ko se hvalijo, da tečejo »aktivnosti zbiranja obvestil in dokazov«, pri katerih očitno Šiškove pomoči in informacij sploh ne rabijo?

V samo para-normalni državi, v kateri v gozdovih srečujete para-vojsko, se vrh politike in policije obnašata na način, da niti ne poskušata zaščititi svojega ugleda, kaj šele koga drugega – niti takrat, ko glavni akter, ki ga zdaj množični mediji izkoriščajo za svoje senzacionalistične potrebe klikanosti, branosti in gledanosti, namesto da bi do dogajanja zavzeli odgovorno kritično stališče, javno naznanja, da je policija na njegovi strani? Saj res, zakaj ne bi kdo celo pomislil, da to drži, ker ga obiskati zaenkrat ni uspela?

In smo spet pri povsem nepotrebni špekulaciji, četudi neresnični, za katero je odgovorna sama – kaj pa, če ne molči brez razloga in morda ščiti svoje pripadnike, s tem pa pritrjuje Šišku? So situacije, ki nujno terjajo javne demantije.

Zapis na MMC RTV Slovenija s pomenljivim naslovom

Kaj naj si ob takšni apatični reakciji misli najširša javnost, državljanke in državljani? Da živimo v odgovorni državi, kjer vse teče v najlepšem redu? Lahko nekdo navede še kakšno primerljivo evropsko prakso, v kateri policija niti po treh ali štirih dnevih ne bi uspela priti do kakšnega svojega ekvivalenta šefa samooklicane štajerske vojske? Je morda, čisto ironično in groteskno, Šišku nehote uspelo z enim zamahom razgaliti trojno bedo domačega žurnalizma, slovenske politike in organov pregona?

Če vpleteni menijo, da so oborožene parastrukture v našem okolju povsem nedolžna in neresna zadeva, naj nam to naravnost povedo. In se skupaj s politiki odločijo, da nimamo opravka s posebej nevarnim nezakonitim ravnanjem, potencialnim nasiljem ali rušenjem ustavnega reda. Kar smo slišali doslej, ni zvenelo v tej smeri. Zato je na mestu vprašanje: ali se zavedamo možnosti, da živimo v nadvse neodgovorni državi, malce bližje Turkmenistanu in Azerbajdžanu kot državi Evropske unije?

Več:

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

15/01/201809/02/2018 / Boris Vezjak

Precej srhljivo zvenijo hvalisave besede sicer nadvse promocijsko in v stilu nihče-na-svetu-mi-nič-ne-more razpoloženega dr. Roka Snežiča, ki se je novinarki POP TV dejansko pohvalil, da bi ob nedavnem obisku novinarskih ekip iz Slovenije lahko poskrbel tudi za to, da pristanejo v rokah policije.

Po odkritju skrivnostne posojilodajalke Dijane, tesno povezane s podobno tesno povezanim Janševim prijateljem Snežičem, je namreč policija v Prijedoru v BiH pred dnevi ustavila novinarsko ekipo Sveta in 24UR ter dva novinarja, snemalca in asistenta odpeljana na zaslišanje.

Zakaj? Ker so iskali podatke o Dijani Đuđić in posojilu stranki SDS v višini 450.000 evrov. Ustavili so jih kar med izvajanjem intervjuja na ulici, nakar so policisti ukrepali iz »varnostnega razloga« in jih odpeljali na zaslišanje. Ob tem jim je eden od njih navrgel:

Veste, vse je možno, tudi sum terorizma.

Prispevek POP TV o zaslišanju njihove ekipe

No, ob pridržanju so jih menda obravnavali tudi v tej smeri. Dogodek je pridobil na smislu z včerajšnjo dodatno zgodbo POP TV, ko je novinarka Irena Joveva uspela priti do Snežiča in z njim opraviti intervju, a pretežno daleč od kamer – kar je bil njegov pogoj.

V tem pogovoru, pravi Joveva, se je Snežič pohvalil, da on odloča, ali bodo novinarji prespali na policiji. In v praksi tudi o tem, ali se jim bo kaj zgodilo! Človek z doktoratom iz utajevanja davkov, mariborski podjetnik, leta 2010 je doktoriral pri dr. Juriju Toplaku, lahko potemtakem odloči tudi o tem, ali ekipo novinarjev POP TV preganja policija, denimo zaradi suma terorizma. Morda res ne v Sloveniji, pa vendar. Takole:

“Skratka, Rok Snežič nam je sinoči brez ovinkarjenja pojasnil, da se nam še kaj več ni zgodilo samo zato, ker on pač ni želel. Da bi lahko, če bi on tako želel, ‘brez večjih težav’ uredil, da bi prespali na policiji, zato ker bi bilo to čisto upravičeno. Pa tudi zato, je dodal, ker “ima on veze”. Na vprašanje, kakšne veze, ni mogel bolj jasno odgovoriti: “Ljudi okrog Milorada Dodika (predsednika Republike Srbske, op. a.).”

V prispevku je Joveva ponovila, da ji je med intervjujem dal »točno vedeti, kaj se je dogajalo v sredo« – torej med policijsko intervencijo v Prijedorju, kjer so novinarji bili zadržani, kar je dejansko precedens brez primere.

Jasno, da moramo dopustiti, da Snežič morda le blefira. Tudi v luči siceršnje samohvale, češ da bo »očitno moral kandidirati za predsednika republike«, saj je v Sloveniji nadvse priljubljen, za nameček pa še z norčavim vabilom, tokrat res v kamero: »Za davčno optimizacijo pokličite doktorja Roka Snežiča«.

Intervju s Snežičem, POP TV, 14. 1. 2018

Idejno domislico, da so novinarji potencialni teroristi, si omenjeni deli, skupaj s sobo na Dobu, s svojim nekdanjim cimrom; za oba so mediji ugotovili, da sta se, spet v Mariboru, sestajala ravno v času dajanja omenjenega posojila.

Namreč leta 2015 je Janez Janša nekajkrat označil novinarja Erika Valenčiča za potencialnega terorista, o čemer pišem v posebnem prispevku. No, v zgoraj citiranem intervjuju pa Snežič za svojega nekdanjega cimra še dodaja, da je »najinteligentnejši bodoči premier«. Morda ima, skratka, obravnava novinarjev kot potencialnih teroristov nekaj opraviti z inteligenco – vsaj v interpretaciji vpletenih.

Razlika je očitno le v tem, da zaenkrat v Sloveniji pod takim sumom novinarjev načeloma še ne zaslišujemo.