Leteči poslovnik in napihovanje deviantnosti: Nataša Sukič je menda poskušala izvesti državni udar

Je poslanka Nataša Sukič storila neprimerno dejanje z metanjem poslovnika po mizi na skupni seji odborov, ker ga po njenem mnenju predsedujoči Žan Mahnič ni spoštoval? Seveda je in glede tega se ne rabimo sprenevedati, četudi je omenjeni poslovnik kršil. Bi se morala opravičiti, pa se ni? Ja, morala bi se.

Do te točke nima smisla iskati opravičil za njeno dejanje. Toda njena jezna gesta metanja poslovnika je nato postala zanimivejša iz vrste drugih razlogov, ki bolj obremenjujejo druge kot njo. Kar so dodatni razlogi, zaradi katerih ji ravno ne smemo čestitati za »pogumno gesto« ali kaj podobnega in še manj razumeti, da se ni opravičila, zagotovo pa je nujno dogajanje kontekstualizirati.

Poskušal bom razložiti, kakšno vrsto prekrška je s tem dejanjem sploh storila in kateri kontekst bi morali upoštevati pri presoji vseh reakcij, pa tudi kaj nam nekatere med njimi povedo o orožjih psihopolitike.

Prava teža dejanja

Za začetek: poslanka Levice s svojo jezno reakcijo k sreči ni nikogar poškodovala, zato ni nastala nobena posebna škoda. Ker je bilo njeno dejanje sprovocirano s strani šefa parlamentarnega odbora Mahniča, bi še dodatno težko rekli, da je nastala moralna. Očitali so ji pomanjkljivo kulturo dialoga, predvsem Logarjevi Demokrati, in pa, da se ne kontrolira in izgublja živce. Če bi v grobem lahko dejanja te vrste razvrstili v moralne, dialoške in psihološke prekrške ali vsaj napake, potem njena ni moralna in je verjetno psihološka. Ali je tudi komunikacijska ali dialoška, ne vemo, ker se zdi razprava o taki naravi prekrška ali napake sorazmerno abstraktna.

Ja, Sukič se je verjetno spozabila in njeno dejanje, razen vehemence in jeze, ki je v komunikaciji ne maramo, ne izraža ničesar drugega. Kot takšno je bilo ravnanje po standardih sprejemljivih družbenih norm obnašanja čez mero, nikakor pa ne posega v področje, ko bi ga morali obravnavati skozi pravni red. Vse ostalo trenutno služi strankarskim interesom, psihopropagandnim učinkom, napihovanju in manipulaciji. Naj naštejem vse poglavitne oblike zlorab, ki so jih množični mediji z veseljem zagrabili in s tem podpihujejo velikost in težo incidenta.

Psihopropaganda napihovanja

Sukič je ob lučaju povedala: »Protestno zapuščam to sramoto. Tole se ne boste se mogli več prav dolgo takole igračkati, saj imamo tudi mi svoja orodja in orožja in jih bomo uporabili. Dost je tega.« Skoraj neverjetno, toda Mahnič in drugi so ji takoj očitali, da grozi z uporabo orožja in da nas čaka državni udar! Iz nedolžne uporabe besede v drugačnem pomenu je nastalo svarilo, da bo prišlo do najmanj strelskega obračuna.

»Glejte, kolegica Sukič, da bi jaz kaj takšnega izjavil, da bi uporabil orožje, bi takoj dobil domov policijo!« se je kasneje pridušal Mahnič. No, zarečenega orožja se veliko poje in če ste Mahnič, imate apetit: poslanec je namreč med tistimi, ki so zadnja leta najbolj pozivali državljane, da se oborožijo in vadijo v streljanju! Policija takrat ni reagirala, Golobova vlada prešibko, javnost pa tudi.

Predsednik parlamenta, pravnomočno večkrat obsojeni Zoran Stevanović, ki ne spoštuje parlamentarnega reda in poslovnika, na veliko hiti pojasnjevat, da je Sukič z metanjem poslovnika kršila javni red in mir, zaradi česar jo mora obravnavati policija. Tudi v tem lahko vidimo res grobo politično napihovanje.

Vodja poslanske skupine Resnice Katja Kokot je kolegij in državni zbor pozvala, naj po uradni dolžnosti naznanita sum kaznivega dejanja nasilništva. Torej je možno narediti še korak dlje! Po njenem mora policija presoditi, ali gre za grožnje, saj se sama ne počuti več varno: »Osebno se počutim ogroženo in ne želim sedeti v istem prostoru z osebo, ki izvaja takšna dejanja, in zahtevam sankcioniranje, zahtevam vzpostavitev reda v tej hiši.«

»Babi se je ftrgalo«

Tudi poslanka SDS Jelka Godec je predlagala, da primer obravnava etična komisija, vzela pa je tudi v bran poslanko Kokot, ki se čuti ogroženo in je zapisala: »Babi se je ftrgalo. Napoveduje državni udar?« Po mnenju Godec »na Štajerskem baba ne pomeni nič slabega« in s tem mimogrede potrdila še nove seksistične smernice vladajoče koalicije.

Še pred tem je v studiu POP TV v soočenju obeh, Sukič in Mahniča, slednji prvi v roke potisnil poslovnik in jo provociral, če ga lahko zadene bolje, ker sedi čisto blizu nje. Ampak najbrž glede primerov napihovanja teh nima smisla naštevati – manjkala je samo še prijava, da njen let poslovnika ni bil prijavljen kontroli letenja, zato je v hujšem prekršku slovenskega zračnega prometa.

V opisani psihopropagandni maniri lahko vidimo nekaj, kar je Stanley Cohen opisal že v svoji kultni knjigi o moralni paniki iz leta 1972: mediji in nosilci oblasti zlahka iz zelo omejenega incidenta ustvarijo veliko družbeno grožnjo skozi napihovanje deviantnosti. Pozor: samo dejanje Sukič ostaja ves čas isto, vendar se koalicijski politiki s svojimi kolaboranti trudijo povečati pomen dogodka do popolnega pretiravanja. Kakor da smemo pričakovati, da bo policija že jutri poslanko aretirala…

Diskurzivno stopnjevanje

Seveda se nima smisla spraševati, ali metanje poslovnika brez poškodbe upravičuje razpravo o kaznivem dejanju nasilništva, ogroženosti poslancev in policijskem posredovanju, ker je ne. Nesorazmerje med težo dejanja in političnim odzivom, ki ga zdaj jačajo mediji, je več kot očitno in dobesedno deluje komično. Tega učinka pa si proizvajalci psihopropagande niti ne bi smeli želeti.

Razen tega lahko zasledimo, kako se iz minute v minuto stopnjuje njen greh. Na začetku je bilo vprašanje kulture dialoga, ki jo je Sukič kršila. Potem je sledilo neprimerno vedenje, zatem grožnje, državni udar, nasilništvo in nazadnje zahteve po policijskem ukrepanju; vsak naslednji opis nosi močnejšo moralno ali pravno obtožbo, čeprav ni nobenih novih elementov glede izvornega dogodka ali okoliščin, ki bi ga naredile za drugačnega. Radikalno pa se spreminja njegov diskurzivni status, v skladu s psihopolitičnimi potrebami.

Spremljamo neke vrste propagandistično kriminalizacijo poslanke, če tvegam ta izraz, pri kateri mediji kot »poročevalci« rade volje sodelujejo, za analizo pa jim ni mar in jo enako radi cenzurirajo. Če je skupna seja odborov obravnavala vprašanja, povezana s pravicami tujih delavcev, in nato bila prekinjena, je incident s poslovnikom pozornost javnosti v celoti preusmeril proč od razlogov za prekinitev, kršitev poslovnika in vsebine obravnavanih ukrepov. S tem so koalicijski partnerji s propagandnimi taktikami zlahka dosegli svoj cilj, kot običajno s prijazno pomočjo domačega nekritičnega novinarstva.

Kinetika namesto vsebine

Naj opozorim na še en vidik. Čeprav je Sukič poslovnik metala protestno zaradi njegovega nespoštovanja, se javna razprava v medijih posveča le tako rekoč njegovemu fizičnemu premikanju po prostoru. Ta del je tabloidno ozvočen, da je Mahnič kršil poslovnik, kar celo posredno sam priznava, pa je dobesedno zamenjala analiza »kinetike« poslovnika, opremljena z neštetimi ponovitvami video posnetka dogajanja.

V tem lahko vidimo dobršen del ironije: v slovenskem parlamentu je očitno lahko večja težava, če poslovnik leti po zraku, kakor če njegova določila obležijo pod mizo.

Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.

Več:

Hojs je že oborožen, Mahnič pa poziva ljudstvo, da se uri v streljanju

Skrajna desnica v Sloveniji: nacionalna varnost v času Žana Mahniča

Mahnič skupaj z neonacisti apelira k aktivaciji v »domoljubnih skupinah«

Vrag je vzel šalo. Janša je zaukazal, da se ljudstvo oboroži