Skorajda se je zgodil čudež: referendumski večer je postavil pomembno mejo Janševi koaliciji tam, kjer se je zdelo, da bo njeno volilno telo brezglavo glasovalo štirikrat enotno »za«. Po neuradnih izidih so volivci zavrnili novelo zakona o parlamentarni preiskavi, ki so jo nasprotniki označevali za vzpostavljanje politične policije. Na edinem pravno zavezujočem glasovanju je oblast dobila odgovor, ki ga ni želela. Zelo tesen je tudi izid okoli RTV-prispevka, kjer se kaže, da bo Janša tudi izgubil. »Test zdrave pameti«, ki ga je omenjal, se je morda izkazal za takšnega, kjer se zdrava pamet ne da kar tako.
Izid kaže na bolj deljeno sliko, ki nam sugerira, da podporo populističnim predlogom spremlja odpor do konkretnega širjenja avtoritarne oblasti. Janševa dolgoletna politika delitev, hujskaštva in vzbujanja prezira ima očitno ogromno mobilizacijsko moč. Prefrigano zastavljena vprašanja nagovarjajo občutek, da nekdo drug prejema preveč, da parazitira na socialni pomoči, da ima preveč pravic in prispeva premalo, nekaterih položnic pa preprosto ne smemo plačati, ker je 150 evrov na leto, kot je besno omenjal premier, preveč za zanič program.
Prezir je priročno politično gorivo: zapletene probleme spremeni v vprašanje, komu je treba nekaj vzeti. Toda tokrat takšna mobilizacija ni zagotovila podpore vsem predlogom.
Neenotno glasovanje
Zavrnitev novele zakona o parlamentarni preiskavi je zato pomembna demokratična zmaga, vendar nikakor še ni dokaz, da je širši obrat v desno ustavljen. Tudi sama zmaga je pičla, a šteje le rezultat. V pomembnem obsegu volilno telo ni enotno glasovalo »za« ali »proti«, kar se je v dosedanji analizi premalo izpostavljalo kot možnost v analizi izida, kjer se je predpostavljalo močno dihotomijo. Ključna naloga zdaj je razumeti, zakaj so pri enem vprašanju oblast omejili, pri drugih pa podprli njene obljube.
Moja razlaga je preprosta in morda komu ne bo všeč. Zasluge gredo aktivni civilni družbi ob anemični opoziciji, kjer je slogan o »politični policiji« bil dovolj močan, da je za las prepričal večino. Povedano preprosto: mobilizacija je bila glede tega vprašanja sporočilno močnejša v času kampanje in je zato naredila večji učinek od drugih referendumskih vprašanj. Očitno je celo pomembnemu delu desne volilne baze omemba policije preveč moteča.
Dva mehanizma: psihopropaganda in manipulativna vprašanja
O poteh in stranpoteh kampanje sem večkrat pisal, toda če se pomudimo pri treh posvetovalnih referendumih, sta pri njih delovala dva mehanizma. Prvi zadeva dolgotrajno psihopropagando sovraštva in hujskaštva, v kateri se je Janša kalil skozi desetletja in zaradi nje dobival volitve. Bencin je drag, toda še bolj od njega gori delitev na »nas«, ki delamo, plačujemo in pripadamo, ter »njih«, ki naj bi izkoriščali sistem ali ogrožali skupnost. Politična računica je preprosta: nič ne mobilizira volilnega telesa tako silovito kot spretno podžgan prezir do drugih.
Drugi mehanizem prvega nadgrajuje v obliki prefrigano zastavljenih referendumskih vprašanj, ki pihajo na nacionalistična in populistična čustva in zapletene probleme prevajajo v všečne obljube: manj stroškov, več navidezne pravičnosti in več pregona. Spregledane ostanejo posledice, izvedljivost in vprašanje, koga bodo ukrepi prizadeli.
V psihopropagandnem dispozitivu Janševe vlade in njenih satelitov je zato bilo težko staviti na moč protiargumentov, kar sem že analiziral. Zato je na koncu rezultat zakonodajnega referenduma posledica predvsem intenzivnega dokazovanja na podlagi osnovnih sporočil, ki pa jih je slogan o politični policiji imel najmočneje izražene.
Odvečen defetizem ali mobilizacijski trik?
V kampanji smo slišali aktiviste in tudi novinarje, ki so pred nedeljo govorili ali zapisali, da stran »proti« verjetno čaka poraz. So s tem streljali v lastno koleno? Morda so defetistično napovedovali poraz manj iz razlogov mobilizacije, ampak iz iskrenih občutkov defetizma. Saj ne, da poraza večina ne bi slutila, a je verjetno precej nesmiselno ljudi psihološko odvračati od udeležbe na voliščih, sploh zdaj, ko vemo, da so volivci zavrnili novelo zakona o parlamentarni preiskavi in verjetno za las tudi tistega o ukinitvi RTV prispevka – trenutni izid je neverjetno tesen.
Na podoben način zdaj medijski cenzorji, ki so zavračali tovrstne ocene, skozi usta Nike Kovač odkrivajo, da je morda Robert Golob le prispeval k vrnitvi Janše, kar je osrednja teza moje knjige Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026. Res nerodno.
Če je na edinem pravno zavezujočem glasovanju poskus Janševe represije dobil demokratično zaušnico, ki je ni pričakoval, se zaradi tesnih izidov zdi usodna lahko vsaka preveč defetistična napaka, kakorkoli že drži, da je bila udeležba nadpovprečna. Po drugi strani pa je dejstvo, da so posvetovalni referendumi v režiji avtoritarcev pač predstava za javnost, saj bodo na koncu naredili po svoje tudi v primeru, če bi 99 odstotkov glasovalo proti njihovemu predlogu.
Svobodni v nezdravi pameti
Nauk tokratne referendumske nedelje je vendarle tudi, da ljudje vse lažje sprejemajo avtoritarno politiko, ki omejevanje pravic in svoboščin predstavlja kot razumno (!) vodilo v družbi. In to dobesedno, kajti Janša vse intenzivneje govori o zmagi »zdrave pameti« in če redko omenja propagando, saj je njen največji uporabnik, jo tokrat na volilno nedeljo je, celo rahlo jezno. Lepo, da lahko na referendumu svobodno izbereš, ali se strinjaš ali pa nimaš zdrave pameti. Ampak tudi to bodo verjetno na kakšnem od naslednjih odpravili. Ste za prepoved uporabe burke in nezdravo pametnih?
Vse našteto se umešča v širši obrat v desno, v katerem strah, negotovost in razočaranje povečujejo privlačnost močnih voditeljev in preprostih rešitev. Ta vlada je očitno ugotovila, da lahko živi od načela »Deli in vladaj«, zaposli državljane s temami, okoli katerih se bodo kregali, sama pa v ozadju izvaja svoj projekt ugrabitve države. Zato nam bodo zdaj na veliko servirali referendume vseh vrst in se igrali z nami, dokler bo šlo. Sam bi tvegal in rekel, da nas čaka era po principu »Referendumov in iger«, oba našteta manevra iz časov starega Rima pa sodita v oblastniško klasiko manipuliranja z ljudstvom.
Smo se polarizirali?
Večina komentatorjev danes dokazuje, da se slovenska politika in družba vedno bolj polarizirata. Luka Lisjak Gabrijelčič za STA ugotavlja, da se je to zgodilo natanko ob referendumu. Sam bi malo podvomil v natančnost opisov. Moti me, ko se pojem polarizacije uporablja za ustvarjanje lažne simetrije, kakor da imamo dva enako nerazumna tabora, ki bi se morala samo nekoliko umiriti in srečati na sredini. Resnica ni nujno tam in odgovornost ni nujno enakomerno porazdeljena. Naj pojasnim.
Velik del razprave se vrti okoli Janševe koalicije, organizirane okoli laganja in manipuliranja. Bomo nasprotovanje takemu ravnanju označili za drugi pol? Verjamem namreč, da politični dispozitiv levo-desno pač ne opiše v celoti našega nasprotovanja avtoritarcem, laganju, goljufanju in manipuliranju. Za to, da bi bili proti lažnivcem, ne rabite nujno biti levosredinsko usmerjeni in zaradi nasprotovanja tudi niste to postali. Če tak proces označimo za polarizacijo, smo dobili smešno trditev, da se Slovenija deli na lažnivce in resnicoljubneže.
Ne gre za to in tudi ne trdim, da je en politični tabor vedno resnicoljuben in drugi vedno lažniv, pač pa, da je nujno konkretne laži, manipulacije in zlorabe prepoznati ter odgovornost pripisati tistim, ki jih izvajajo.
Razdeljenost družbe sama po sebi še ne dokazuje enakovrednosti stališč ali krivde. Demokracija res ne zahteva, da resnici in laži priznamo enako veljavo, govor o polarizaciji pa postane dodatno nevaren takrat, ko to presojo nadomesti z udobnim sklepom, da so »vsi isti« ali kakšno drugo obliko ekvidistanciranja. Zato bo nujno medijsko modno oblikovano oceno pošteno prevetriti.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati. Ne velja le zame: v času referendumov cenzura urednikov in novinarjev še bolj pospešeno postaja njihov neposreden prispevek k fašizaciji družbe.
Več:
Politična policija odpira vrata zlorabam: zakaj je referendumska razprava včasih brezplodna
Ali opozicija z Golobom res prepušča referendumsko kampanjo civilni družbi in sindikatom?
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026
Kdo je podoben Hitlerju? Aleš Primc, zastrupljanje bolnikov in hujskaška propaganda
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo