Kaj imajo skupnega prejemnik socialne pomoči, tujec s stalnim prebivališčem v Sloveniji, novinar javne radiotelevizije in posameznik, ki se znajde pred parlamentarno preiskovalno komisijo? Na prvi pogled malo. Njihovi položaji zadevajo različna področja: socialno varnost, politično participacijo, javno obveščanje in parlamentarni nadzor. Toda v referendumski kampanji jih morda povezuje ista politična operacija psihopropagandne narave, kajti vsi po vrsti so potencialno družbeno sumljivi. Kaj želim povedati?
Prejemnik pomoči morda noče delati, tujec bi rad odločal o nas, novinar nas z našim denarjem zavaja, zato je RTV Slovenija vredna propada, preiskovanec, in to je lahko kar vsak državljan, pa nekaj skriva in se je zarotil proti nam. Vsem je skupen okvir paranoidnega dvoma, kar je epistemološki okvir, s katerim Janez Janša streže že desetletja. O tem podrobneje v moji knjigi Paranoja, manipulacija in racionalnost.
Sumničavost kot psihološki dispozitiv
Prav v tej povezavi vidim osrednji problem referendumskega četverčka. Štiri vprašanja vsako zase, pa tudi vsa skupaj, omogočajo oblikovanje skupne psihološke percepcije o ljudeh, ki naj bi izkoriščali skupnost, ogrožali njene interese ali se izmikali njenemu nadzoru. Zato tudi verjamem, da je bila zasnova političnih strategov okoli oblasti skrbno premišljena v točki, ko je poskušala nevtralizirati edini zakonodajni referendum, ki je ključen: novelo zakona o parlamentarni preiskavi, ki v praksi predstavlja zakon o politični policiji.
Volivci bodo 11. oktobra odločali na enem zakonodajnem in treh posvetovalnih referendumih, ključno pa je, da razumemo načine, kako vladajoča stran mobilizira volivčevo dojemanje pogojevanja socialne pomoči, lokalne volilne pravice, plačevanja RTV-prispevka in uvedbe politične policije. Kot že rečeno, se v politični analizi že skoraj dramatično premalo pogovarjamo o epistemologiji volivcev in skoraj vedno izhajamo iz analize politikov.
Ker bo to referendum, kjer bo stopnja enotnega glasovanja (4 krat ZA ali 4 krat PROTI) relativno visoka, je pomemben tudi način povezovanja teh tem in politična paranoja predstavlja pomemben vidik razlage. Kaj se zgodi, ko jezo na domnevnega lenuha, strah pred tujcem, odpor do položnice in zahtevo po preiskovanju vključimo v isto pripoved? V veliki meri se ustvarja psihološko okolje, v katerem postane sumničavost osnovni način razumevanja drugih ljudi, oblast pa se lahko predstavi kot tista, ki nas bo pred njimi zaščitila.
Liki, ki jih sovražimo
V zapisu o psihopropagandnem maratonu sem opozoril na čustvene sprožilce in neenako zahtevnost štirih vprašanj. To tezo velja razširiti: čustva, ki jih kampanja prikliče, potrebujejo svoje »nosilce« in ogorčenje operira s podobo domnevnega izkoriščevalca, tujca, ki odloča o nas, novinarja, ki širi lažne novice in se masti iz našega žepa, in seveda državljana, ki rovari proti nam in ga je treba preiskati. Na ta način nam psihopropaganda iz različnih družbenih položajev sestavi galerijo sumljivih likov in ojača začetno percepcijo ogroženosti, ob kateri nas bo Janševa vlada, kot nam sugerirajo, uspela zaščititi. Razumskost tu ne pomaga, kognicija je globoko prepletena s čustvi in občutek ogroženosti prehaja v sovraštvo.
Pri »sumljivem državljanu«, na katerega stavijo zagovorniki 4 x ZA, naletimo na zelo različne kategorije, kar maksimizira končni volilni izplen: tistega, ki noče delati, kajti mi kakopak le garamo, tujca, ki na nas parazitira in ogroža naše slovenstvo, lažnivega novinarja, ki ga celo plačujemo, in kakopak neznanega državljana ali znanega politika, ki rušita našo čudovito oblast.
Vsi so med nami, ampak jim ne smemo zaupati. Njihove predhodne pravice nas motijo, saj so sumljivi, zato izkoristimo priložnost, da jim jih odvzamemo ali ne podelimo.
Na drugi strani takšna psihološka konstelacija predpostavlja, kot rečeno, našo identiteto: delovne ljudi in garače, kot smo, naše kleno slovenstvo, imaginarno privrženost resnici, kajti resnično je le tisto, v kar so nas prepričali »naši«, in spopad s politično drugače mislečimi.
Prejemnik pomoči: od socialne stiske do domnevne krivde
Pri socialni pomoči je čustveni mehanizem posebej neposreden. Vprašanje vključevanja delovno sposobnih upravičencev v družbeno koristno delo bi zahtevalo poznavanje njihovih dejanskih okoliščin, razpoložljivih del, zdravstvenih omejitev, skrbstvenih obveznosti in organizacije predlaganega ukrepa. Psihopropagandna poenostavitev pred nas postavlja zelo drugačno vprašanje: zakaj bi mi delali za nekoga, ki noče delati? Zakaj bi vzdrževali postopače v mercedesih, ki nategujejo državo? Vsaka racionalna razprava je za volivca odveč, občutek ogroženosti mu zadošča.
Janez Žakelj, vodja poslanske skupine NSi, je povedal, da takšni »živijo na plečih tistih, ki trdo delajo, s tem pa odžirajo denar tistim, ki pa so potrebni državne pomoči«. Nedvomno takšna percepcija predpostavi nekakšno prostovoljno brezdelje in lenuhu, kot ga dojema volivec, pripiše moralno krivdo. Zelo preprosto, prejemnik pomoči, takšnih je le 1300 in nekaj, postane človek, ki jemlje, s tem pa se zažira v našo denarnico. Mi delamo, on ne. Njegova stiska in posebne okoliščine niso pomembne.
Takšen sugerirani pogled ruši občutek solidarnosti v ljudeh in družbi, saj predpostavlja, da je pomoč le nevarnost, da nas bo nekdo izkoristil. Breme dokazovanja je zdaj na upravičencu, ki mora dokazovati, da ni lenuh, predpostavljena pa je sumničavost: lenuhom se pač ne zaupa in še manj daje denar. Posamezne zlorabe, ki jih je treba preverjati in preprečevati, so že zdavnaj postale podlaga za posplošeni sum do celotne skupine.
Takšna psihopropagandna tehnika je učinkovito povezala jezo in občutek lastne prikrajšanosti, saj bo človek, ki težko ali tudi ne živi od svojega dela, zdaj videl razumljivega krivca – tistega, ki domnevno živi brez napora. Pozornost je za oblast nepričakovano usmerjena k grešnemu lenuhu, prejemniku pomoči, za vladajočo politiko zelo hvaležno pa so vprašanja plač, dostopnosti stanovanj in družbene porazdelitve bremen nenadoma brez pomena in čisto odveč. Kajti mi radi delamo, vi ste pa lenuhi!
Tujec: oni že ne bodo odločali o nas
Pri lokalni volilni pravici, ki stavi na ksenofobijo, ki je v Slovencih tradicionalna, nastopi malo drugačen sprožilec, ker psihopropaganda igra na karto strahu. Česa? Da nam bodo drugi odvzeli odločanje o naši skupnosti. Že sama beseda »tujec« hipoma izbriše vse konkretne okoliščine njegovega življenja, kajti samo dejstvo, da nekdo v neki občini prebiva že vrsto let, dela in tukaj plačuje davke, bo zbledelo ob predstavi človeka, ki prihaja iz »tujine« in posega v naše zadeve. Tujec je sumljiv že zaradi tega, kdo je, in to še preden se vprašamo, kaj počne.
Andrej Kosi, poslanec SDS, celo misli, da njihov vpliv »zmanjšuje vpliv državljanov in državljank na to, kdo bo sedel v občinskem svetu«. Če smo natančni, je tukaj »tujec« zgolj priročno drugačno poimenovanje, ki nekako prikriva, da za tem referendumskim vprašanjem stoji vsa standardna protimigrantska psihologija in retorika. V posebnem prispevku sem že opozoril na to, na kakšen način, po svoje protislovno, Janševa vlada v državo spušča migrante, vendar le zato, da bi jih delovno izkoristila, ne pa jim tudi podelila državljanskih pravic.
Percepcija tujca brez volilne pravice, pogovarjamo pa se o okoli 7000 ljudeh v tem trenutku, želi zacementirati razliko med »nami« in »njimi«. Drugačenje (othering) bi zdaj bilo zakonsko potrjeno in določeno z izključevanjem pravic, pri čemer je znova preračunljivo dopuščeno, da tujci lahko prispevajo skupnosti, toda njihovo sodelovanje pri političnem odločanju ostaja prikazano kot nevarno.
Strah pred tujcem ima s tem jasno usmeritev, na katero psihopropagandni laboratorij oblasti stavi in s tem piha na dušo pravim klenim Slovencem: mi lahko odločamo, oni ne. Volivec lahko skozi svojo odločitev izkazuje zahtevano pripadnost narodu in svoj nacionalizem, na katerega Janša stavi, čeprav o dejanskem položaju ljudi, o katerih odloča, ve zelo malo oziroma niti noče vedeti ničesar.
Novinar: prevarant, ki za svoje laži zahteva denar
RTV prispevek in referendumsko odločanje o njem želi psihološko povezati finančno ogroženost z nezaupanjem do medijev. Položnica je otipljiva stvar, vsi so hitro nezadovoljni s programom, stabilnost financiranja javnega servisa in uredniška neodvisnost pa zahtevata preveč pojasnjevanja. Ker bentimo raje kot poskušamo razumeti, je hitro mogoče zajahati občutek o nepotrebnosti plačevanja položnice za javni servis, ki menda ne deluje v našem interesu – četudi deluje.
Kritika programa, uredniških odločitev in porabe sredstev zato nevidno preide v moralno obsodbo vseh novinarjev in urednikov, tradicijo zahtev po neplačevanju položnice pa so že pred leti začeli z javnimi apeli prav Janša, Aleš Hojs, Žan Mahnič in številni drugi. Ti so dolga leta neposredno hujskali k temu in zdaj imajo priložnost, da to uzakonijo in spustijo kri RTV zavodu. Zanje je, čeprav so jo želeli nekajkrat osvojiti in prevzeti, ta sovražen medij, poln privilegirancev, ki premalo delajo in predvsem zganjajo levičarsko propagando.
Podobno so štafetno palico Janševih napadov prevzeli v stranki Resni.ca, kjer se z Zoranom Stevanovićem na čelu zelo trudijo zbijati verodostojnost servisu. »Kakšna propaganda na ‘neodvisni’ RTV Slovenija pri Marcelu. To enostavno ni več normalno,« so zapisali.
Tu se razkrije posebej pomembna značilnost politične paranoje, ki je v tem, da sumničavost deluje brez preverjanja dejstev in zlahka verjame v medijski konspiracizem. Če novinar popravi napačno trditev, je to mogoče hitro razglasiti za prikrivanje, in tudi če ponudi podatke, bodo razglašeni za pristransko selekcionirano gradivo. Tudi kadar opozarja na propagando, bo to dojeto kot propaganda samega medija. Vsi mediji so hitro prikladni za razvrednotenje, napad in diskreditacijo, ker je vera, da nam servirajo omejene podatke in zavajajo, v naravi paranoidnosti.
K temu dodajmo še klasičen psihološki vzorec »uživanja na naš račun«, torej občutka kraje denarja iz naših denarnic v obliki plačevanja položnic, in odločitev v ekonomsko težkih časih je kot na dlani – ne bomo plačevali!
Preiskovanec v parlamentu: od domneve skrivanja do upravičenja nadzora
Parlamentarna preiskava v četverčku zavzema posebno mesto. Če prve tri tematike pomagajo oblikovati nezaupanje do določenih ljudi in medijske hiše, pri tej odločamo o ureditvi političnega instrumenta, ki lahko pomembno poseže v položaj posameznika, ki ga bodo poslanci preiskovali.
Zakaj bi nekdo glasoval v podporo noveli zakona? Parlamentarni nadzor mora biti učinkovit in državljan predpostavlja, kot je neki politik že manipulativno povedal, da se nedolžni nimajo česa bati. Vendar pa skozi psihologijo sumničavosti zahteva po varstvu postane znamenje skrivanja, pomislek glede pooblastil se razume kot izmikanje, kritika postopka pa je itak blizu priznanju krivde.
K temu dodajmo, kot je povedal prej navedeni Janez Žakelj, še argument politične pristranosti parlamentarnih komisij, ki so menda delovale v »zaščito lika in dela Roberta Goloba in Gen-I«, medtem ko se Ustavno sodišče sme zaobiti, kajti »vemo tudi, kako je orientirano Ustavno sodišče, praktično popolnoma levo«. Izjava, ki se berejo kot samoovadbe.
Za psihopropagando je odločilno, ali javnost pravno varstvo še razume kot pravico vsakogar, toda če smo nekoga vnaprej že osumili, si nato predstavljamo, da si mora šele zaslužiti naše zaupanje. Na ta način je njegovo prizadevanje za zaščito že nekaj, kar hitro poraja naše dvome in poveča sum.
Referendumski četverček omogoča relativno hiter prenos razpoloženja med različnimi vprašanji in če je jeza pričakovano čustvo ob domnevnem lenuhu, strah in nacionalizem pri tujcu ter občutek prevare pri položnici za RTV, je pri politični policiji to občutek nujnosti vzpostavljanja reda in tega, da mora nekdo končno ukrepati. Politika, kakopak!
Družbena paranoja in nadzor
Štiri samostojne presoje zato nadomesti enovita »moralna« identifikacija: mi smo pošteni, oni nas izkoriščajo, Janša pa nas bo končno zaščitil. Psihopropaganda vladajočih zato premišljeno stavi na čustva tako, da vnaprej določi krivca, zmanjšuje potrebo po preverjanju dejstev, širi občutek jeze in ogroženosti. Prejemnik socialne pomoči mora dokazovati prizadevnost, tujec svojo pripadnost, a mu niti to ne pomaga, novinar verodostojnost, kritik oblasti pa nikoli ni nedolžen – to bo moral šele dokazati.
Državljanke in državljani si tako rekoč želijo omejevanja pravic, s tem pa se oblikuje skupnost, za katero je značilno stalno preverjanje drugih. Zato nenadoma »pravi« državljan svojo pripadnost potrjuje z nezaupanjem do označenih skupin, oblast pa legitimnost črpa iz obljube, da bo z njimi naredila red. Politični rezultat ustvarjanja družbene paranoje je prepoznaven in gre v smer manjše pozornosti do ravnanja oblasti in večje pripravljenosti za nadzor nad ljudmi.
S tem lahko psihopropagandisti na oblasti dosežejo celo več od morebitnega referendumskega uspeha, saj bo nenadoma njihov pogled na družbo z dovolj vztrajnosti končno postal »naš« in s tem se bodo volivci lahko končno identificirali.
Glasovati proti na referendumih je tako rekoč terapevtsko, da se to ne bo zgodilo, zastavek pa je celo širši: ne le zavrniti štiri vsebinsko nevzdržne poskuse zakonodajnih sprememb, pač pa tudi obraniti zdrav razum in zdravo demokratično kulturo.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati. Ne velja le zame: v času referenduma cenzura urednikov še bolj pospešeno postaja njihov neposreden prispevek k fašizaciji družbe.
Več:
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Paranoja, manipulacija in racionalnost
Antimigrantska politika med varovanjem slovenstva in trgovanjem z delovno silo
Hojsova naročnina in RTV mazohizem
Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija