Shizofrenija lokalnih volitev: Golobova politična odgovornost

Končani prvi krog lokalnih volitev je razkril nenavadno stanje v Gibanju Svoboda, ki ga ne moremo več pojasniti zgolj z različnimi političnimi pogledi njegovih članov. Tudi ne z nekakšno demokratično pluralnostjo, na katero se zdaj radi sklicujejo številni in govoričijo o »svobodi«, ki da so ji zavezani.

V Ljubljani smo spremljali skoraj neverjeten prizor: stranka je imela svojega županskega kandidata, njen predsednik ga na volilni večer ni prišel podpreti in ga po njegovih besedah, kot je moral priznati radovednim novinarjem, niti poklical ni. Predsednikova žena Tina Gaber Golob je pred volitvami ponosno napovedala svoj glas za njegovega nasprotnika, sedanjega župana Zorana Jankovića, in ob vsem drugem navdušeno napisala:

»Ljubljana je zame najboljša prestolnica na svetu. Nikoli ne bo vse popolno, a moramo se zavedati kaj imamo. Hvala, naš župan, ker vem, da imate to mesto res, res iz srca radi.«

Tudi dva poslanca Svobode sta kandidirala na Jankovićevi listi, evropski poslanec Marjan Šarec pa je nato obiskal štab Luke Mesca, ki je po prvem krogu prejel 26 odstotkov in zaostal za aktualnim županom. Prijazno od njega, ampak žal v seštevku to kaže na precejšnjo politično razglašenost, kjer se zdi, da je Golob pomagal Jankoviću že s tem, da ni podprl Mesca, svojega tesnega sodelavca v prejšnji vladi.

Vprašanje odgovornosti

Tudi izkupiček ni rožnat. Gibanje Svoboda je na lokalnih volitvah delež glasov zmanjšalo s 15,6 na 9,9 odstotka od zadnjih volitev leta 2022. Izgubilo je približno 35.000 glasov in okoli 140 občinskih svetnikov. Od 41 županskih kandidatov pa je bil v prvem krogu izvoljen le eden.

V svoji knjigi Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026, ki do danes ni pritegnila nobenega novinarja v državi, sem grajal spontano podporo volilnega telesa, intelektualcev in Golobu naklonjenih medijev v korist nekoga, ki je nehote trasiral pot Janševega povratka. Ni zares pričakovati, da bi našteti zdaj zmogli dovolj poštenosti za resno analizo, toda na neki točki bo nekdo moral zastaviti razpravo o odgovornosti vodstva stranke. Zakaj?

Sedanji ljubljanski polom, če drugih ne omenjam, je mogoče razumeti kot posledico napačnih strateških odločitev, tudi pomanjkanja politične vsebine in nemotiviranosti vodstva, da bi svojim članom in volivcem pojasnilo, kaj stranka sploh želi doseči. Nekaj, kar opažam tudi sicer pri Svobodi in nas skrbi, ko koraka avtoritarna oblast, saj je opozicija videti zelo nereflektirana.

Tragikomičnost

Klemen Boštjančič je na ljubljanskih volitvah prejel približno pet odstotkov glasov in končal na šestem mestu. Lahko rečemo, da je za podpredsednika največje vladne stranke in zmerno popularnega ministra to izjemno slab rezultat, ki ga ne moremo odpraviti z izgovorom, da je v kampanjo vstopil prepozno. Ne vemo natančno, kdo je odločal o času njegove kandidature, oblikoval politično strategijo in presodil, da je smiselno nastopiti proti Zoranu Jankoviću. Če je šlo za zgrešeno oceno, je to predvsem napaka strankarskega vrha.

Še bolj nenavadno je bilo spremljati, da vodstvo očitno ni poskrbelo niti za osnovno politično enotnost; Golob je tik pred volitvami sicer javno podprl Boštjančiča, vendar ni želel razkriti, ali bo tudi sam glasoval zanj. Cincanja je bilo preveč, posredne relativizacije njegove kandidature tudi, višek pa je zagotovo storila njegova žena, ki je objavila zapis v podporo Jankoviću in pomodrovala o notranji enotnosti v Svobodi, ki tudi njej dovoljuje, da glasuje drugače. Tragikomično, kar pa smo iz njenih intervencij že navajeni.

Bolj Jankovićevi

Janković je s tem prejel simbolno potrditev, da ima podporo v neposredni bližini predsednika Svobode, Boštjančič pa se je moral znajti v absurdnem položaju, ko je uradno predstavljal svojo stranko, toda kaj, ko so se ljudje iz njenega političnega okolja veselo povezovali s konkurenti. Dodajmo še poslanca Lenarta Žavbija in Duška Vujanovića, ki sta kandidirala na Jankovićevi listi. Težko si je predstavljati bolj nazoren dokaz, da vodstvo ni imelo jasno določene strategije ali je vsaj ni znalo uveljaviti!

Tvegal bom tezo, da največji problem Svobode zato ni razklanost sama, pač pa politična brezidejnost, zaradi katere je takšna razklanost sploh mogoča. Stranka nikoli ni ponudila prepričljive razlage, zakaj prestolnica potrebuje njenega kandidata in po čem se ta bistveno razlikuje od Jankovića ali Mesca.

Prav tu bi lahko govorili o političnem analfabetizmu, s čimer ne merim na osebno sposobnost posameznikov, ampak na stil političnega delovanja. Za politično strategijo ne zadostuje, da se pojaviš na volitvah, predstaviš kandidata in pričakuješ glasove zaradi prepoznavnosti strankarske znamke. Zato so se v Svobodi očitno odpovedali vsemu: političnim ciljem, razlikovalnim stališčem, prepričljivi argumentaciji. Nihče ne razume in verjetno tudi ne ve, kaj so želeli doseči.

Nuja pozicioniranja

V tej luči je tudi Golobova odsotnost na volilni večer dobila posebno težo. Po Boštjančičevih besedah se nista niti slišala. Zakaj predsednik stranke ni poskrbel za jasno javno sporočilo podpore svojemu kandidatu po porazu? Politično vodstvo se ne izkazuje samo ob uspehih, ker je nujno povezovalno ravnati tudi ob porazih. Slab izkupiček velja za stranko tudi na nacionalni ravni, zato rezultati odpirajo boleče vprašanje, koliko je Svoboda v vseh teh letih sploh uspela postati močna politična stranka z lastno lokalno mrežo.

Drugi krog v Ljubljani bo prinesel še več nelagodja. Svoboda bo morala pojasniti, kakšen odnos ima do Jankovića in Mesca, saj je proti obema nastopila s svojim kandidatom, kar pa pomeni, da se bo morala pozicionirati. Ta nuja bo pripeljala do tega, da razkrije svojo dosedanjo strategijo, hkrati pa tudi, da je morda nima – kar slutimo. S tem bo tvegala, da opazimo, kako se zgolj prilaga trenutnim razmeram in tava v temi.

Lokalne volitve so tako odprle širše vprašanje vodenja Svobode in obetov za prihodnost, ko gre za opozicijsko vlogo in ne zgolj lokalne volitve. Ni dvoma, da Golob kot predsednik nosi osrednjo odgovornost za izbiro strategije, njeno izvedbo in pojasnitev neuspeha. Če je pri tem prišlo do napačnih odločitev, bi jih moral sam politično zagovarjati. Pogoj za to pa je prepoznanje, priznanje lastnih napak in volja, da se spreminjaš na bolje in napak več ne popravljaš. Sploh ne dvomimo, da Janez Janša ob opazovanju dogajanja trenutno zelo uživa.

Novi Borut Pahor?

Na drugi strani spremljamo nenavadno profilacijo Luke Mesca, še enega potencialnega liderja opozicije. Njegov nekdanji sopotnik, Rok Kogej, je  v svojem povolilnem komentarju ponudil drugačno razlago uspeha, saj ugotavlja, da postaja nekakšen Borut Pahor svoje generacije oziroma da postaja osebni brand, ki je politično prerasel stranko, iz katere je izšel.

V njegovi ljubljanski kandidaturi zato prepoznava svojevrstno »opuščanje Levice«: Mesec se postopoma osvobaja ozke strankarske identitete in gradi samostojno politično znamko, s katero bi lahko povezoval širšo levo sredino, tudi dele SD in Gibanja Svoboda. Kogejevo oceno razumem kot dobronamerno.

Takšna interpretacija odpira intrigantno protislovje, kajti medtem, ko Golobova Svoboda izgublja politično kohezijo in prepričljivost, bi lahko prav Mesec, ki izhaja iz bistveno manjše stranke, postal povezovalna osebnost opozicije. Kaj to pomeni? Njegova morebitna selitev na ljubljanski županski položaj ne bi nujno pomenila umika iz nacionalne politike, ker je tudi priložnost za vzpostavitev novega političnega središča, ki bi utegnilo zapolniti prostor, nastal po brezidejnosti Svobode. No, podobno velja tudi za primer, ko mu ne bo uspelo postati župan.

V tem primeru, če navedeno sprejmemo kot prepričljivo oceno, bi se pokazalo, da je največja težava Golobove stranke še večja od rezultata lokalnih volitev, kajti izgublja tudi položaj hegemona opozicije. Kar kaže, da bo vedno večje breme v času avtoritarne oblasti padlo na civilno družbo. Tudi tisto, ki je v času prejšnje vlade preveč škilila proč in premalo zarohnela.

Več:

Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026

Pahorjev medijski flirt

Comments are closed.

Proudly powered by WordPress | Theme: Baskerville 2 by Anders Noren.

Up ↑