Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Janković: dober župan, ki vedno najde dobro rešitev

Čeprav se organi pregona že dvajsetič zanimajo za menda koruptivna ravnanja ljubljanskega župana, si Zoran Janković ob takšnih prijaznih podpornikih in občanih lahko vedno znova oddahne.

Ljudstvo ga ima enostavno rado in kot velikokrat je pot v pekel tlakovana s prostodušno apatijo volivcev. Pravim ne zato, ker bi menil, da je Janković kriv, temveč ker sem prepričan, da bi moral nemudoma odstopiti s svojega položaja zaradi politične higiene in spoštovanja demokratičnih uzanc v politiki.

Njemu očitno zvesta Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev, je v izjavi za Žurnal24.si poskrbela ne samo za misel o neuničljivem županu, temveč tudi za dober zgled  manipulativnega sklepanja:

»Moja prva reakcija, ko sem slišala za preiskave, je bila, da bo najbrž, glede na to, kako dober župan je, Janković našel rešitev. Doslej se je vedno obdržal, ne glede na to, kako težke so bile obtožbe zoper njega.«

Kožuh Novak o dobrem Jankoviću

S tem razmislekom je že na prvi pogled nekaj narobe. Predpostavlja, da je Janković veliko dobrega storil za Ljubljano, jo obogatil z novo infrastrukturo, investicijami, učinkovitimi projekti, da je skratka dober župan. Kar, resnici na ljubo, res meni veliko resnih ljudi – o tem ne bom sodil. Iz trditve, da je dober župan, nato Novakova preide v prepričanje, da bo rešitev našel tudi iz zagate, v kateri se je znašel. Njen premislek bi lahko postavili v naslednjo argumentacijsko shemo:

(1) Janković je dober (župan).

(2) Dober (župan) bo vedno našel (dobro) rešitev.

(3) Torej bo ob vseh težavah zaradi kazenskih ovadb Janković našel rešitev.

Precej očitno je, da »dober župan« iz prve premise po vsebini ne ustreza opisu, ki sledi v drugi. Biti dober župan v prvi se, kot rečeno, nanaša na njegove projekte in uspehe, ki jih občanke in občani cenijo, ker prispevajo k izboljšanemu stanju ali delovanju mesta.

V drugi premisi pa referira na »rešitev«, kako se obdržati, kot pravi. Ja, sumljiva razširitev že po sebi, če govorimo o sumu kaznivih dejanj zlorabe položaja in protipravne premoženjske koristi – zato opisane kvalitete ni mogoče razumeti na enak način, še manj pa sklepati na navzočnost druge iz prve.

»Biti dober« v uspešnem vodenju mesta nam opiše stanje, ki je kvalitativno drugačno od »biti dober« v reševanju iz zagat obtožb o kaznivih dejanjih. Beseda »dober« ali »dober župan« je s tem opis, uporabljen v dveh zelo različnih pomenih, je ekvivokacija. V prvem primeru se nanaša na odličnost vodenja mesta, v drugem na spretnost v smislu pretkanosti pri izigravanju zakonov. To so te »rešitve«, ki jih ima v mislih.

Z vprašanjem ekvivokacije oziroma homonimije se je ukvarjal že Aristotel. Znan je primer razlage ekvivokacijske rabe pridevnika  »zdrav« v njegovi Metafiziki. Na podoben način Christopher Shields pojasni njegovo zadrego ob kritiki svojega učitelja tudi ob pridevniku »dober«:

Aristotle counters that Plato is wrong to assume that goodness is ‘something universal, common to all good things, and single’ (EN 1096a28). Rather, goodness is different in different cases.

To establish non-univocity, Aristotle’s appeals to a variety of tests in his Topics where, again, his idiom is linguistic but his quarry is metaphysical. Consider the following sentences:

Socrates is good.

Communism is good.

After a light meal, crème brûlée is good.

Redoubling one’s effort after failure is always good.

Maria’s singing is good, but Renata’s is sublime.

Among the tests for non-univocity recommended in the Topics is a simple paraphrase test: if paraphrases yield distinct, non-interchangeable accounts, then the predicate is multivocal. So, for example, suitable paraphrases might be:

Socrates is a virtuous person.

Communism is just social system.

After a light meal, crème brûlée is tasty and satisfying.

Trying harder after one has failed is always edifying.

Maria’s singing reaches a high artistic standard, but Renata’s surpasses that standard by any measure.

Ker opisov v kurzivi ne moremo zamenjati med sabo – npr. trditi, da je komunizem tasty and satisfying, pridevnik »dober« ni enopomenski. Aristotelova kritika je bila s tem legitimirana: Platonova raba njemu tako ljubega pojma Dobrega je pokazala razpoke prav zaradi svoje večpomenskosti.

Zakaj se je predsednica Zveze društev upokojencev zatekla v polje semantične dvoumnosti? Evidentno iz zadrege, kako župana podpreti v njegovi stiski in iz želje, da ga nekako mora po tistem, ko mu je svojčas dvorila, češ naj ustanovi svojo stranko in popelje Slovenijo v boljše čase. Ali vsaj – dobre. Kdor misli, da imata Novakova in Janković v mislih »dobre rešitve« za Ljubljano in državo, bo moral nujno brati Aristotela.

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

Aleš Kocjan Janković Večer

Pozitivna stabilizacija Slovenije

Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki mu ga pred tem ni uspelo doseči.

Kdo je bil avtor teh vehementnih besed? Kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama. Izrekla jih je, ko je izvedela, da bo na kongresu Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković. Toda sledil je farsičen preobrat v roku nekaj ur. Izvršni odbor (IO) je že napovedani kongres preklical in ga prestavil za čas pred državnozborskimi volitvami. V praksi torej za potencialno celi dve leti!

Alenka Bratušek je tista, ki formalno vodi in sklicuje IO. To so nam mediji skoraj vsi po vrsti pridno zamolčali. Ker je formalno tako, je torej kar sama »uporabila ta vzvod«, pred katerim je svarila včeraj,  na jutro 3. oktobra 2013. Pomeni: prijavljenim kandidatom je popoldne istega dne preprečila in onemogočila, da bi se potegovali za funkcijo predsednika stranke. Ker je ona nekakšna »v.d.« predsednica stranke s pooblastili, jo bo lahko mirno vodila še dve leti. S svojimi kolegicami in kolegi iz IO se je elegantno rešila svojih potencialnih nasprotnikov, konkretno kajpak Jankovića. Fer, korektno in pošteno? Ne, tiransko in nedemokratično. Da drugi kandidati niso dali soglasja h kandidaturi, razen Jankovića? Kaj to spremeni? Argumenti, da bo koruptivni Janković ugrabil stranko in državo, ne morejo zdržati resne presoje in biti razlog za uzurpacijo stranke. Ker kdo jo je po teh dejanjih ugrabil manj, Alenka ali Zoran?

Izvršni odbor PS

Ni časa za igrice

Odločitev IO moramo ugledati iz še kakšnega zornega kota. Prvič, kot že rečeno, je premierka sprva snedla besedo, da sploh ne bo kandidirala za predsednico stranke, če bo kandidiral Janković. Imela je srečo: novinarji imajo spomin zlate ribice in so naklonjeni tej vladi. Potem je izrecno nasprotovala prestavljanju kongresa (na obisku v Srbiji). Na koncu je nanj včeraj pristala (odbor je bil menda soglasen). Se pravi: ne le, da je napovedala, da se ne bo potegovala za kandidaturo, če kandidira Janković, na koncu je celo storila vse, da drugi ne morejo realizirati kandidature v napovedanih normalnih rokih in časih. Onemogočila je konkurente, domnevno v imenu nekih višjih ciljev politične stabilnosti v državi. Vsi tirani v zgodovini so počeli prav to: vselej so se izgovarjali na red in stabilnost države, na dejstvo, da onemogočajo nered v imenu države. Svoj začetni moralni prekršek »prelomljene obljube« je torej nadgradila v večji in ne zgolj moralni prekršek.

Še včeraj, nekaj ur pred odločitvijo IO, je 3.oktobra 2013 ob 8.06 uri zjutraj na strani Pozitivne Slovenije moralizirala takole:

Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!

Vsi smo imeli dovolj časa za premišljeno odločitev in za tehtanje o tem, kaj v tem trenutku in položaju najbolj koristi Sloveniji.

Seveda se je poziv k »prenehanju igric« nanašal na njeno odločenost, da kandidira in je bil mišljen kot klofuta svojemu protikandidatu. Zato je lahko na isti strani zapisala:

Zato sem pred tedni napovedala svojo kandidaturo tudi za predsednico stranke. Nobenega dvoma ni, da se vsakdo lahko odloča za takšno kandidaturo – a enako velja, da imajo vse odločitve svoje posledice.

Posledice moje odločitve niso enostavne – zato sem vsem dala na razpolago dovolj časa. Nujna posledica moje odločitve je, da bo po 19. oktobru funkcija predsednika vlade in funkcija predsednika vodilne vladne stranke – tako kot praktično povsod v demokratični Evropi – združena v eni osebi.

Kaj pomeni odločanje za kandidaturo, ča kandidatom izmakneš kongres!  Kaj je rop banke proti njeni usta(no)vitvi! No, zgodilo se je, da je Alenka Bratušek svoje energične besede preklicala še isti dan zgodaj popoldne. Vse niti je vzela v svoje roke. In znova je imela medijsko srečo; njenih nekonsistenc novinarji nimajo volje kritizirati. Ker gre za usodo Slovenije in boj proti koruptivnemu ljubljanskemu županu, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva?

Kdo je predsednik stranke? Preveč vprašate

Stranka Pozitivna Slovenija vsaj od 20. marca 2013 nima svojega predsednika. To dejstvo poskušajo v stranki in medijih prikriti na tisoč načinov. V stranki tako, da Alenko Bratušek imenujejo »predsedujoča Pozitivni Sloveniji«, ne pa tudi predsednica. Svet stranke ji je namreč januarja letos izglasoval pooblastilo za vodenje stranke, četudi te pristojnosti sploh nima. Nihče ne ve točno, kdo je vodil stranko od januarja do 20. marca letos, ko je Zoran Janković, edini legitimno izbrani predsednik stranke, ponudil na list papirja napisano odstopno izjavo, da bi omogočil izpolnitev pogoja, ki so ga postavljale koalicijske partnerice Alenki Bratušek in njeni stranki, če želi voditi vlado. Naj spomnim:

Podpisani Zoran Janković odstopam s funkcije predsednika PS z datumom imenovanja nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Srečno Slovenija«, je zapisal župan Ljubljane v odstopni izjavi z današnjim datumom.

Spomnimo: Zoran Janković je februarja na seji sveta stranke PS ponudil t.i. bianco odstopno izjavo. Dejansko naj bi odstopil z dnem, ko bo sestavljena nova vlada. Takrat je dejal, da sta bili možni dve odločitvi: ali ga svet razreši ali pa ponudi odstop. Zatrdil je tudi, da se je z zamrznitvijo statusa predsednika stranke umaknil iz politike in ni ovira za sestavo nove koalicije.

Novo vlado bomo najverjetneje dobili danes zvečer. Ministrska ekipa z Bratuškovo na čelu si lahko na glasovanju, ki bo sledilo seji DZ, obeta vsaj 49 poslanskih glasov. O današnjem dogajanju v DZ si lahko preberete tukaj.

Alenka Bratušek Predsedujoča PS

V medijih obstajajo povsem različne interpretacije stanja stvari. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so še včeraj Alenko Bratušek striktno imenovali »predsednica stranke«, čeprav to kajpada ni. Na wikipediji lahko pod geslom »Alenka Bratušek« preberemo, da je »januarja 2013 prevzela vodstvo stranke od Zorana Jankovića«, kar očitno ne more držati. Še huje, tam piše, da je predsednica stranke:

Na volitvah leta 2008 je kandidirala na listi Zaresa, a ni bila izvoljena. Od leta 2012 je poslanka v državnem zboru RS in od januarja 2013 predsednica stranke Pozitivna Slovenija.

Alenka Bratušek wikipedia

Seveda drži le, da je bila 17. januarja 2013 imenovana za začasnega vodjo stranke do kongresa, katerega datum na 19. oktober je ravnokar uspešno zminirala. Kot rečeno, nihče ne ve točno, kdo je uradno vodil stranko med 17. januarjem in 20. marcem, a to je zdaj že videti  kot lanski sneg. Vse, kar poznamo, je potemtakem sveže potrjeno dejstvo, da bo ista oseba stranki še naprej predsedovala, ne pa tudi bila njena predsednica. Kako dolgo, ne ve nihče. Najbrž do naslednjih kršitev statuta in drugih dokumentov stranke. Zakaj?

Statut gor ali dol, kaj bi z njim?

Zato, ker preložitev kongresa najbrž ni usklajena s statutom. Tako kot njihov svet nima mandata dajati pooblastila začasno »predsedujoči«, da je začasno predsedujoča, tako kot Janković ni imel pooblastil »zamrzovati« svoje funkcije, ker je to še ena pravniška izmišljotina, so v PS na januarskem kongresu sklenili izvesti volilni kongres v enem letu. Zdaj so ta sklep gladko povozili. Sicer se v IO sklicujejo, da so oni pristojni za izvedbo kongresa, toda obenem so včeraj ob salomonski rešitvi preložitve že napovedali, da bo odločitev moral potrditi še svet stranke, ki pa ga, kakšno presenečenje, spet vodi Alenka Bratušek. Tako bo lahko spet odločala o samem sebi in si domišljala, da je največji faktor politične stabilnosti v državi.

Ludvik XV: Zoran ali Alenka?

Pričakovati je, da bodo mediji še dalje spontano »potlačevali« vse možne pravniške in politične akrobacije v Pozitivni Sloveniji in po tihem dajali prav Alenki Bratušek. Spontano le zato, ker imajo pred sabo istega sovražnika: Zorana Jankovića. Seveda bi se slednji moral že zdavnaj posloviti iz politike. Toda ali so za doseganje takšnega cilja dovoljena prav vsa, tudi nepravna sredstva? Alenka Bratušek je sprva nasprotovala preložitvi kongresa in se bila priplavljena na njem pomeriti. Toda genialci v IO, ki ga vodi, so včeraj ugotavljali, da kongres ni potreben. Post festum racionalizacija, da te kap. Vodja poslanske skupine, tudi član IO, je v večernih Odmevih dvakrat ponovil njihovo skupno ugotovitev o nepotrebnosti že sklicanega kongresa. In dodal: »To, da podpiramo Alenko Bratušek, je čisto dovolj«. O politični in etični verodostojnosti take odločitve pa niti besede. Enver Hodža je najbrž razmišljal podobno: kakšen kongres, dokler vodim to državo, ni potrebe po njem. Je celo škodljivo in nevarno.

Nobenega dvoma ni, da je s tem politično najmočnejša oseba v državi, predsednica vlade torej, ki je obenem »predsedujoča« svoji stranki, svojemu IO stranke in svetu stranke, zlorabila svojo pozicijo. A o tem ne poročajo. Mediji raje komentirajo slabe značajske lastnosti Zorana Jankovića, ki ji sicer res ne manjka. Tako je Igor E. Bergant na dan napovedi njegove kandidature 2. oktobra začel (!) Odmeve s temi besedami:

“Apres moi le deluge”, oziroma “Za menoj potop”, naj bi sredi 18. stoletja dejal francoski kralj Ludvik XV. Na začetku mandata menda zelo priljubljen, na koncu pa zelo osovražen. S temi besedami so pozneje začeli označevati nepremišljena dejanja brezbrižnih ljudi. Morda je kdo ob današnjem sporočilu ljubljanskega župana in ustanovitelja Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića, da bo potrdil kandidaturo za predsednika največje stranke in s tem Slovenjo pahnil v vladno krizo, pomislil tudi na znamenito reklo. Čeprav Janković ne bi odšel, temveč bi ostal in tako menda povzročil splošni potop.

Kdo je torej po vseh zbranih dejstvih sodeč večji farsični kralj Ludvik XV, Zoran ali Alenka?