»Na svetovnih odrih razglašamo, kako v Sloveniji razvijamo super napredni digitalni sistem nadzor voda, medtem pa doma gradimo fekalno kanalizacijo čez vir pitne vode«, je v Delu zapisala arhitektka Nina Granda.
Njena aluzija se skoraj gotovo nanaša na odmeven govor predsednika slovenske vlade na 79. generalni skupščini Organizacije združenih narodov. Takrat je večina pred televizorji doma osupnila, ker je prvič slišala, da Slovenija »gradi zelo napreden digitalni ekosistem, ki bo povezal podatke satelitskega opazovanja s superračunalniško močjo in umetno inteligenco, da bi napovedali, kako in kje se bo pojavila voda, da bi bili učinkoviti pri upravljanju vodnih virov«. Še več, Robert Golob je nato še samozavestno pozval svet, da se nam pridruži. V čem? Ker smo prvi in najboljši, naj se nam priključijo v skupnem oblikovanju nič manj kot globalnega partnerstva s ciljem, da z napredno tehnologijo ljudem omogočimo dostop do čiste, trajnostne in varne vode.
Fekalni ekosistem
Poročil o tem, kdo nam je res prisluhnil, ni. Za hip se nam je zazdelo, da je premier maksimiziral svojo minutažo in povlekel učinkovito piarovsko potezo z namigom, kako se kot majhna država znamo spopasti s podnebno krizo in spremembami, ki jih prinaša. A je vsak državljan naše državljane takoj posumil, če je vse povedano res čisto zlato, in to prav iz razloga, ki ga posvojila arhitekta: kakšen napredni digitalni ekosistem vendar, če nam ljubljanski župan, sicer predsednikov dober zaupnik, potencialno združuje fekalije in vire pitne vode?
Naša osuplost nad lastno pomembnostjo ob napovedi novega digitalnega preboja je dobila potrditev v obliki sicer redkih novinarskih vprašanj, naslovljenih na vlado: o kakšnem ekosistemu je premier sploh govoril? Zakaj zanj še nismo slišali? Lahko zvemo kaj več o tehnologijah, ki jih razvijamo in so vredno hvale pred avditorijem Združenih narodov?
Če smo ob fekalijah začutili začetni dvom, smo ga ob odgovoru vlade potrdili, saj je bil povsem vsebinsko prazen. Najbolj konkreten je v njem namig o fasciniranosti predsednika ob obisku pri vodstvu Dravskih elektrarn, ko ga opravil 4. junija letos, kjer »so mu predstavili načrte za izgradnjo superračunalnika in centra za obdelavo podatkov na lokaciji ob hidroelektrarni Mariborski otok.« Očitno je bil ta pogovor čisto dovolj za njegovo huronsko navduševanje pred svetovno javnostjo.
Zavida nam cela Evropa
Ko sem doslej opisoval histrionično motnjo v vladajoči slovenski politiki, sem o tem govoril z vidika patološkega iskanja pozornosti. Premalo natančni smo, če je opišemo z izrazi, kot je populizem ali demagogija. Nastop pred omenjenim svetovnim avditorijem, poln samozavesti in hvalisanja, zagotovo sodi v takšno kategorijo. Naj nadaljujem še z enim primerom iz nje.
Pred nekaj dnevi je premier odgovarjal na poslanska vprašanja. Na neki točki je povedal, da naši državi zavida kar cela Evropa:
»Naj začnem najprej pri tem, da imamo rezultate v Sloveniji, gospodarske, take, da nam jih zavidajo vsi v Evropi. Jaz ne vem, kje vi vidite in kje živite, da je v tem trenutku klima gospodarstva v Sloveniji slaba. V Sloveniji imamo gospodarsko rast, ki je bistveno višja od Nemčije ali Avstrije, v Sloveniji imamo brezposelnost, ki je nižja od obeh omenjenih držav, v Sloveniji imamo inflacijo, ki je nižja od obeh omenjenih držav in realna rast plač v zadnjem letu je bila več kot štiri odstotna, realna, nad inflacijo. Vse to pove in dobički so rekordni. Vse to govori samo zase, številke govorijo same zase.«
Statistična vrednost zavidanja
Tokratno iskanje pozornosti je znova maksimizirano in popolnoma neskromno. Kaj pomeni reči, da nam vsi zavidajo? V Sloveniji je v zadnjih petih letih povprečna gospodarska rast znašala 2.3 odstotka. Po Statisti je letošnja na Irskem 5 odstotna, na Malti 4.1, Romuniji 3.5, Estoniji 3.1, Latviji 2.8, Madžarski 2,8, Cipru 2.7, Poljski 2.7, Češki 2.6, Bolgariji 2.4, Luksemburgu 2.4, Hrvaški 2.3. V Sloveniji je 2.2 odstotna. Avstrija in Nemčija, ki ju omenja premier, sta res za nami (1.6 in 1.4), vendar jih ima veliko držav precej boljšo. Res bi težko dejali, da nam lahko zavida cela Evropa.
Pojdimo dalje. Povprečje inflacije je letos v Evropski uniji pri 2.6 odstotkih, Slovenija je pri 3.4. Avstrija ima 4.0, toda Nemčija je pri zadnjem merjenju v marcu letos na 2.3, kar pomeni, da Golobova trditev ni malo ni točna. Držav z manjšo inflacijo od naše je izjemno veliko, med njimi so Litva (0.4.), Finska (0.6), Danska (0.8), Latvija (1.0), Švica (1.1), Italija (1.1), Češka (2.2), Švedska (2.3) ali recimo Albanija (2.4). Kdo nam torej zavida?
Povprečje brezposelnosti v Evropski uniji je letos 6 odstotno. Slovenija je pri 3.1 odstotka, Avstrija na 5.3 in Nemčija na 3.4. Pred nami sta še Poljska (3.0) in Češka (2.7). Ni dvoma, da smo v tem segmentu trenutno zelo dobri v evropskih okvirjih, a bi še vedno pričakovali, da bo za tezo o zavidanju potrebno navesti kak konkreten dokaz.
Logična vrednost zavidanja
Premier se je v svojem nastopu več kot evidentno zatekel k posploševanju in se šopiril z ničemer podprto trditvijo. Ko bi vsaj navedel kakšen konkreten manjši dokaz, da nam Evropa zavida, saj navajanja statistik, tudi če bi bile natančne, ne more šteti za kaj takega! Ker ga ni, smo še prej prisiljeni verjeti, da njegovo subjektivno stališče ni ne verodostojno ne prepričljivo. Da ob tem uporablja pretiravanje, saj trdi, da nam zavidajo nič manj kot »vsi« v Evropi, zgolj okrepi naše začetno čudenje, ker bi potem pričakovali, da bo svoje smele ugotovitve podkrepil še s seznamom držav.
Nerealno govoričenje, ki je posplošeno in v marsičem celo netočno ali lažno, morda krepi narodov ponos in je čemu podobnemu v svojem populističnem patosu tudi namenjeno. Si pa ga res ne bi smeli želeti, saj na noben način ne veča zaupanja državljanov. Resni politiki ne podajajo praznih floskul, utemeljenih na podajanju praznih vrednostnih sodb, ki ne odražajo resničnega stanja.
Če je Golob želel izpasti samozavesten in domišljav, mu je to v celoti uspelo. Žal z retorično in logično šibko izjavo. Pred pol leta je predsednik vlade nakladal, da Slovenija tako rekoč vodi evropsko politiko kolektivnega priznanja Palestine, pa je niti sam ni želel priznati takoj. Danes je takšno hvalo čisto opustil in podobno kot ga mediji ne znajo izprašati glede digitalnega ekosistema in zavidanja Evrope, tega niso sposobni ali voljni niti glede omenjenega zavidljivega projekta.
Izguba zaupanja
Izjave, ki potencirajo pozitivne dosežke naše države in rišejo podobe njenega neverjetnega uspeha, sploh v času, ko vsi pričakujemo minimum izpolnjevanja koalicijske pogodbe in konkretizacijo obljubljenih reform, so zelo verjetno del piarovskih in propagandnih strategij. Vse to kaže, da se tak pristop k vodenju države nagloma prebija v ospredje in nadomešča vse neuspehe vlade in njeno nizko javnomnenjsko podporo.
Takšne komunikacijske taktike, če jih že lahko obravnavamo ločeno od značajskih potez predsednika, ustvarjajo vtis, da vlada ne deluje v stiku z realnostjo in raje piha na dušo državljanov, zaradi česar se bolj oklepa izogibanja odgovornosti in ni pripravljena reševati dejanskih problemov.
Pretiravanje in izkrivljanje resničnosti lahko pripelje do izgube zaupanja in dvoma, saj bo v očeh večine na dolgi rok premierjeva beseda izgubljala svoj pomen in težo, zaradi česar je staviti na kratkoročne koristi cenenega iskanja pozornosti nespametno ali celo nevarno. Kot vse kaže, pa te prakse ne namerava opustiti.
Sicer pa so Goloba pogrešali ob slovesnosti v čast 20 let obstoja Komisije za preprečevanje korupcije. Bil je edini iz političnega vrha, ki je manjkal. Kot je namignil predsednik komisije, razloga za odsotnost ne pozna, po nekaterih medijskih zapisih pa bo v teh dneh tam zaslišan zaradi suma kršitve integritete in domnevno nedovoljenih pritiskov na nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar.
Več:
Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti