Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji

Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.

Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.

Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.

Stepišnik Jeretič Večer stabilnost

Stepišnik o virih politične nestabilnosti

Servirajo nam piarovce

Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.

Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.

Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje

V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!

Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.

jeretič janša stabilnost

Večerov Jeretič o edini točki stabilnosti

Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.

Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«

Svetovalec vsem in povsod

Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.

Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.

Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:

»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«

Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre

Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.

Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?

Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.

Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.

Sebastjan Jeretič lobist in piarovec

Še iz časov, ko je pravo poimenovanje nekaj štelo

Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Piar kadri med politiko in novinarstvom

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem

Bo Pahorjev flirt-populizem postal lokalna politična uspešnica za všečno »bildanje« javne podobe sicer vsebinsko izpraznjenih politikov? Obnašanje še sveže hrvaške predsednice že kaže na sumljivo sorodnost in imitativnost tistega, na kar nas je od svoje kampanje leta 2012 intenzivno navajal naš predsednik. Treba je priznati, da ob prijaznih in refleksije neveščih medijih silno uspešno.

Kolinda mala

Da se Kolinda Grabar Kitarović zadnje čase močno približuje intenzivnemu slogu javnega koketiranja Boruta Pahorja, ne more biti hudo naključje. Morda se zaenkrat še ni izkazala kot enakovreden multitalent, toda pustimo se presenetiti in morda jo kmalu uzremo tudi v vlogi mesarke, gozdarke, asfalterke in picopekinje.

V zgolj zadnjih mesecih se je predsednica predajala »majhnim opravilom«, da bi prirasla k srcu tistim, ki jim očitno imponira ljudska drža po stažu prvih državnikov – pred kratkim se je podala na nočni ribolov, se enakopravno družila z ribiči in celo božala svoj ulov. Nazadnje smo jo videli, kako preko družbenih omrežij promovira samo sebe kot pleskarko, oblečeno kar v vojaške maskirne hlače. Podobno je že vozila kombajn in polagala keramiko. In ne zgolj to, za razliko od slovenske politike je na Hrvaškem takoj naletela na kritiko političnih vrhov, npr. ministra:

Nakon što je ministar uprave Arsen Bauk na pitanje o datumu parlamentarnih izbora rekao da ”o tome odlučuje ona gospođa koja lijepi pločice, lovi ribu i vozi kombajn”, aludirajući na Kolindu Grabar Kitarović, predsjednica mu je odgovorila objavom na svojoj službenoj Facebook stranici. 

Seveda lahko zgolj ugibamo, v kakšni meri je njena poza del premišljene piarovske strategije, fingirane ljudskosti, ki jo je njen predsedniški kolega zavil v celofan projekta pomoči majhnemu človeku in prijaznega »volontiranja«. Kar pa, ne more biti dvoma, v številih in pestrih zaposlitvah terja človeka z veliko fizične moči, včasih tudi atleta. Že takoj je jasno, da si bo hrvaška predsednica lahko privoščila nekaj manjši asortiment delovnih podvigov, ker tolikšne kondicije, sposobnosti in tudi domišljije, kot jih ima njen slovenski vzornik, bržkone nima.

Če se naš tako rekoč želi nujno preizkusiti v vseh mogočih opravilih, kot da bi sebi in drugim želel dokazati svojo omnipotenco, vsesposobno naravo neprekosljivosti kakšnega Chucka Norrisa, s katerim ga je primerjal njegov strankarski kolega, bo Kolinda predvidljivo morala svoje podvige kombinirati z bolj profanimi temami, ki zanimajo množice, recimo z nasveti, kako se zdravo prehranjevati in ostati dovolj vitek:

Hrvatska predsednica je ranije na društvenim mrežama pokazala i kako peca, kopa, sadi, bere masline,…

Nedavno je za hrvatske medije otkrila i kako održava liniju.

‘Moramo svako jutro početi sa laganom odnosno malom pobedom toga dana, a najbolje za to je dobra vežba za telo. To mi je veoma bitno, ne toliko zbog izgleda koliko iz zdravstvenih razloga. Kampanje me uvek ubiju, u kampanjama dobijem puno kila baš zato što ne stignem trenirati. Meni je trening najbitniji za odražavanje težine i naravno zdrava ishrana a sve je to najbitnije zbog pritiska, zbog opasnosti od dijabetesa tipa 2 i slično’, rekla je hrvatska predsednica.

Če bi smeli ugibati, da je trenutno Pahorjev flirtajoči populizem eden bolj prepoznavnih izvoznih artiklov na Hrvaško, bomo po novem imeli priložnost spremljati odzive hrvaške javnosti in volivcev, kakor tudi sosednih medijev na nekaj, kar je videti kot poceni sistematična avtopromocija politikov, ki rade volje zanikajo svoje odgovornosti in s poceni triki skrbijo za popularnost.

Kolinda Riba 2

Med Borutom in Kolindo se vzpostavlja sicer še ena bistvena razlika: pri prvem se zdi, da flirtanje neposredno polni in omamlja njegov ego, navdaja ga z lažnim občutkom, da je »predsednik vseh Slovencev« in da so oči vseh upre vanj. Kvalifikator »vsi«, ki ga Pahor očitno jemlje dobesedno, saj želi s svojim projektom pristopiti do slehernika, malce spominja na slovito Lacanovo spoznanje, po kateri ni norec nekdo, ki verjame ali misli, da je kralj, temveč je nor pravzaprav kralj, ki verjame ali misli, da je kralj. In biti kralj je tukaj isto kot biti predsednik. Vseeno se zdi, da Kolinda še ni tako daleč, da bi verjela, medtem ko Borut z igro dopuščanja istovetenja drugih z njim, češ poglejte, kako sem vam podoben, v resnici ves čas utrjuje zgolj razliko do njih.

Postopek pri državljanih je verjetno temu nasproten. Kaj neki je šlo skozi glavo fantičema s pivom v roki, ki se jima je želel predsednik republike v Laškem približati na način, da se je oblekel v uličnega žigola? In hkrati malce, verjetno nehote, reklamirati tudi alkoholizem med mladimi?

pahor klobuk sn 1

Sta morda dejala »Midva sva kul, ker lahko takole pozirava s predsednikom?«, oziroma »Midva sva tudi carja, ker se slikava s takim carjem?«: prosto po opisu njegovih oboževalcev.  Ali pa sta bolj skromno zamahnila z roko, morda celo z »Ej, ovi je še bolj fukjen ko’ midva.«

Ko se predsednik odpravi na nov flirt, največkrat ve, da ga bodo spremljali novinarji in mediji. In takrat je treba dodatno pozirati. Če imate ob sebi servilne novinarje, je sicer lažje, ampak kar morate hliniti, je vaš užitek biti Drugi. Ali kot je dobro opazila novinarka: užival je v hudi vročini, ko je kosil, četudi je predsednik. Kar šteje, je ugodje, ki ga ponuja menjava vloge: biti predsednik, toda biti nekaj posebnega, ker si hkrati tudi kdorkoli. Npr, kmet, ki oznojen ljubi zemljo in afektirano duha travo.

Pahor Haloze Zarja vonja origano

Kar čaka kritičnega bralca v prihodnje, je privilegij primerjave med Borutom in Kolindo: v čem se bodo njune tehnike flirtanja razlikovale? Kako kritični bodo do njih slovenski in kako hrvaški mediji. Ter, seveda: kako dolgo bodo uspešne in za kakšno ceno?

Več:

https://vezjak.com/2015/07/22/srecni-dnevi-za-narod-ki-ima-takega-carja/

https://vezjak.com/2015/07/25/pahorjeva-oznojena-prisotnost-v-tabloidnih-medijih/

https://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

https://vezjak.com/2015/03/13/predsednikov-populisticni-krose/

https://vezjak.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

https://vezjak.com/2015/02/12/ta-cuden-incident-pahorjevih-psov-cuvajev/

https://vezjak.com/2015/02/15/pahor-za-ene-kot-mcconaughey-za-druge-ga-ni/

https://vezjak.com/2013/08/04/kavalirji-in-golobcki-pahor-in-kosorjeva-v-hrvaskih-in-domacih-medijih/

Kolinda kombajn

Kolinda mala 2 Dnevnik

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

DVOBOJ BORAT – KITARA, sonet

Nekdo celo posnema ga, idola!
Dobil je Borat žensko konkurenco,
Kolinda mu ukradla je prezenco.
Ponos al’ bes se mu po glavi rola?

Pretkano vzela trike je njegove:
lotila se je oljk in ribolova –
efektno, hitro je bila gotova –,
v maskirnih hlačah barva zdaj zidove …

Ta prava stvar, ki naj volivce rajca!
Pogled pleskarke: bo oranžna, roza?
Podobna tanku je, ji paše poza,

naj jo krasi bež al’ mornarska maj’ca …
Nad Boratom naj folk se več ne zgraža:
uspešen je, če imidž svoj – izvaža!

Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev

Krepitve komunikacijske ekipe župana Maribora, zdaj še celo s strokovnjaki javnega podjetja Westco iz Velike Britanije, sem se dotaknil že v dveh komentarjih, čeprav je informacija sveža.

Ker imamo zelo dobre razloge verjeti, da so pojačane sile čet piarovcev in komunikacijskih delavcev bolj rezultat skrbi, kako pogladiti in izboljšati prizadeto slabo podobo lika in dela gospoda župana in njegovih izbrancev ter bistveno manj motivirane s skrbjo za boljšim informiranjem med različnimi javnostmi, ne čudi preveč, če se ta simptom, namreč jeze in nezadovoljstva nad mediji, malce prikrito, a dovolj nazorno razbira že v samih utemeljitvah protagonistov, ko opisujejo potrebnost sprememb.

Župan Fištravec je tako ob predstavitvi londonske ekipe med drugim znova uporabil metaforo s tremi prsti, na način, ki je precej nenavaden in ne nujno s smiselnimi preskoki:

“Cilj je, da predlagajo projekte in boljše procese komunikacije na vseh nivojih,” je dodal Fištravec. Del odgovornosti pa naložil tudi medijem, ker “oblikujejo percepcijo mesta pri domači in tuji javnosti”. “Potrebna je samokritika, a samo s prstom kazati na druge – halo? Trije prsti gledajo nazaj, torej moramo začeti pri sebi. Nismo zadovoljni s komunikacijskimi strategijami, z rezultati, to pa ne pomeni, da je krivda samo na eni strani.

Kaj točno je želel razložiti? Predvsem se je namenil pokazati s prstom na medije, in to dobesedno. Metafora s prsti, kjer trije gledajo nazaj, vsebuje, če prav razumem avtorico prispevka in citat, naslednje premise in končno izpeljavo:

(a) Fištravec: občina dela napake v odnosu z mediji, trije prsti kažejo na nas in tu je potrebna samokritika.

(b) Ampak obstaja »halo«: če trije prsti kažejo na nas, dva nujno še vedno kažeta na druge, na medije.

(c) Torej naj mediji prevzamejo del odgovornosti.

Takoj opazimo, da se župan v svoji zasebni halo-epistemologiji znova želi poslužiti relativizacije in se reševati s pomočjo subjektivnega vatla – na kar sem opozoril že ob njegovi metafori napol polnega kozarca. V tem trenutku je storil korak naprej in poskušal relativizirati še odgovornost, v smislu: nekaj smo krivi mi, nekaj pa mediji. Težava je med drugim tudi v tem, da nikoli povsem ne pojasni, kje je meja in kje točneje vidi odgovornost na eni ali drugi strani.

Kar je obstajalo zgolj kot zla slutnja, da bo namreč politik poskušal sprožiti še eno majhno ali veliko komunikacijsko vojno z mediji (Never fight the media), da bo to počel morda celo z uvoženimi piarovskimi svetovalci, se je vsaj malo potrdilo danes, ko je mestna občina na svoji strani objavila sporočilo za javnost o trodnevnem obisku. Še zlasti v izjavi Cormaca Smitha, direktorja podjetja, ko je glede obiska v občinskih podjetjih gospod povedal tudi naslednje:

Skoraj vsi pa so tudi izpostavili, da imajo včasih težave s komuniciranjem z lokalnimi mediji. Tukaj vidim izzive, potreben bo drugačen način dela in izboljšanje odnosov, saj vsi delajo v korist občanov. Prav je, da so mediji kritični, ampak tudi oni nosijo del odgovornosti.

MOM FB Cormac Smith

Naj navedem, zakaj me je mnenje osupnilo. Razloga sta dva. Prvi zadeva vsebino, navrženo in že znano stališče, da tudi »mediji nosijo del odgovornosti« – kar se očitno nanaša, lahko ugibam, na slabo podobo, ki jo o delovanju občinskih podjetjih širijo lokalni mediji. Ki so nečesa odgovorni – očitno preveč slabe podobe občinskih podjetij. Skratka, Smith uvaja dihotomijo kritika medijev vs. njihova odgovornost in v prekomerni kritiki vidi določeno neodgovornost, ki jo bo, domnevam, treba popraviti. Ampak ne v komunikaciji s temi podjetji, kvečjemu pri novinarjih in urednikih samih: drugače biti ne more. Kako je lahko v nekajurnih obiskih zgolj pri vodjih občinskih podjetjih prišel do tako smelih ugotovitev analiz, iz nje pa izpustil intervjuje z novinarji, je seveda tudi intrigantno vprašanje.

Ker je to edina vsebinska trditev v sicer praznem piarovskem sestavku, polnem izrazov vzhičenosti nad vrhunskim delovanjem podjetij, kar so obiskovalci poznavalsko uvideli le v nekaj urah obiska, občanom pa ta vrhunskost ni opazna niti po dolgih letih, nekako štrli iz komunikeja.

Drugi razlog je frapantna podobnost stališč: pravzaprav Smith ponavlja župana ali župan ponavlja njega. Ne vem sicer, kdaj in pod kakšnimi pogoji tuji strategi v resnici radi govorijo o odgovornosti medijev in njihovi krivdi, torej vrednostno sodijo, toda razumel sem, da bo Fištravec iz davkoplačevalskega denarja omenjenim plačal za storitev, kako izboljšati občinsko komunikacijo. Ne vidim načina, kako bi lahko ta posel opravil s tem, da bo s prstom kazal na krivdo novinarjev. Občanke in občani imajo pravico, saj zapitek tudi plačajo, da terjajo transparentne dokaze učinkovitosti dela najetih strokovnjakov. Poučno bo videti, ali se tudi v njih kaže s prstom na medije.

Pustimo se presenetiti, toda začetek te mariborske občinske komunikacijske sage res ni obetaven. Zaenkrat poznamo namreč le dva poudarka: da vpleteni priznavajo svoj del odgovornosti, da pa hkrati nekam žolčno kažejo s prstom na malopridne medije. Morda prvo počnejo le zato, da bi upravičili nove in nove stroške, saj jih drugače kot z eksplicitnimi priznanjem svojega komunikacijskega poloma, ki so ga doslej vedno zanikali, ni mogoče legitimirati. Drugo spoznanje pa daje slutiti, da bodo vsaj v enem delu svojega programa poskušali prepričevati medije, naj nehajo biti kritični. Nevarno nespodobno, bi rekel.

Mediji so krivi Fištravec piar Večer izsek

Cormac Smith sporočilo MOM izjava mediji primerjava Fištravec

BRITANSKI STROKOVNJAKI ZA KOMUNICIRANJE OBISKALI MARIBOR

V drugi polovici preteklega tedna smo v Mariboru na delovnem obisku gostili strokovnjake za komuniciranje na lokalni ravni iz britanskega javnega podjetja Westco, ki ga je ustanovil mestni svet londonske občine Westminster, in sicer Cormac Smith, izvršni direktor podjetja, Ian Farrow, direktor podjetja in Georgina Conde, vodja projektov v podjetju Westco. Britanski strokovnjaki so obiskali večino javnih podjetij v posredni občinski lasti, obiskali nekatere turistične destinacije v Mariboru in obiskali nekatere dogodke v mestu.

Preden so začeli z obiski na javnih podjetjih, jim je bilo predstavljeno delovanje Mestne občine Maribor, mestnega sveta, postopki sprejemanja odločitev, mesto Maribor jim je bilo predstavljeno kot turistična destinacija in ponudba počitniških kapacitet. Prvi dan so obiskali podjetje Mariborski Vodovod d.d., javno podjetje Snaga d.o.o. in podjetje Marprom d.o.o., kjer so že med predstavitvijo začutili enotno delovanje podjetja, kar se odraža tudi v visoki stopnji zaupanja občanov Mestne občine Maribor in zadovoljstvu zaposlenih. Sledil je obisk Pohorja s pohorsko vzpenjačo ter ogled turistične ponudbe in kapacitet ob kratki predstavitvi zgodovine mesta Maribor. Obiskali so tudi rektorat Univerze v Mariboru in imeli pogovor z rektorjem dr. Igorjem Tičarjem.

Na petkovem delovnem obisku pri županu dr. Andreju Fištravcu in direktorju mestne uprave mag. Bojanu Babiču so spregovorili o izzivih in načrtih mesta ter na kratko predstavili svoje 12-letne izkušnje dela na področju strateškega komuniciranja z mesti in mestnimi okraji. Sledili so obiski na podjetju Nigrad d.d., Lekarne Maribor, Pogrebno podjetje d.d..

Zadnji dan, v soboto, so se srečali z vodji svetniških skupin mestnega sveta, za kar so izkazali še poseben interes, saj jih je zanimal pogled drugih na vodenje mesta. Srečali so se s predstavniki mestne četrti Tezno in krajevne skupnosti Limbuš, da so iz prve roke dobili informacije občanov, problemov, ki jih pestijo in kaj bi po njihovem mnenju bilo potrebno izboljšati.

Cormac Smith je pred odhodom strnil vtise in povedal: »Naše delo je bilo tokrat predvsem, da smo se poslušali ter spraševali občane in zaposlene, da smo začutili utrip mesta in prav pri vseh smo dobili vtis kako ponosni so na mesto v katerem živijo. Predstavnikom krajevne skupnosti in mestne četrti je samoumevno, da se trudijo za projekte, ki koristijo občanom v ožjem okolju. Število podjetij, ki so v posredni lasti občine, je impresivno in kvaliteta dela, ki ga opravljajo je vrhunska, še posebej pa je zanimivo kolikšen pomen ima zadovoljstvo zaposlenih v podjetjih.« Za konec je dodal še: »Skoraj vsi pa so tudi izpostavili, da imajo včasih težave s komuniciranjem z lokalnimi mediji. Tukaj vidim izzive, potreben bo drugačen način dela in izboljšanje odnosov, saj vsi delajo v korist občanov. Prav je, da so mediji kritični, ampak tudi oni nosijo del odgovornosti. Pomembni so vsi načini in kanali komuniciranja, vidim priložnost za komuniciranje s pomočjo krajevnih skupnosti in mestnih četrti, ki so zelo povezani z ljudmi. Potrebno je profesionalizirati komuniciranje, imeti jasne načrte, različne kanale komuniciranja, predvsem pa se prilagajati času, s tem pa imam v mislih digitalno komuniciranje.«

Kot osebni komentar je povedal, da mu je kot Ircu sicer poznano gostoljubje, saj so Irci znani po svoji gostoljubnosti, vendar po njegovem mnenju Mariborčani to presegajo.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/20/v-mariboru-ni-kriticnih-obcanov-prejsnji-teden-smo-ekskomunicirali-zadnjega/

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

ŽUPANOVI PRSTI KAŽEJO PROTI (DOMAČIM) NOVINARJEM, sonet

Hura, tiskovna internacionala!
Je obveščena bolj kot tisk domači,
na koga stroške naš župan oblači
si nova oblačila, obuvala?

Pomoč iščoč v Angležu al’ Kitajcu,
je sklenil: ta izboljša mu podobo …
Domač je namreč ga napadal grobo,
iskal, popolnemu, mu dlako v jajcu.

Kot jara kača vleče se ta saga,
iz firm občinskih vonja se nesnaga,
in veča gora stroškov se, računov …

Ni res, da je županska služba draga,
vse krivda je novinarskih pisunov!
Zato jim bo pomagal – preko praga.

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Zadnji Večerov intervju z županom dr. Andrejem Fištravcem je lahko za osebo, ki je vsaj malo informirana in ji pamet ni posebej v napoto, globok studenec kritične inspiracije. V mojem primeru je malce več: razlog za odziv na manipulacije in aroganco, ki postajajo (ali ostajajo) prepoznavni diskurzivni mainstream prvega človeka občine ravno v dnevih, ko se je odločil dodobra okrepiti svoje komunikacijske četice tudi s svetovalci iz Londona.

Menda zato, ker z dosedanjim sporazumevanjem ni zadovoljen, a po moje bolj iz razloga presoje, ker njegov lik in podoba že dolgo časa nista najboljša, medtem ko si je kredit vstajniškega župana že zdavnaj zapravil. Predlagal sem že, da odstopi, a sem hkrati prepričan, da takšni apeli nimajo trenutno najmanjše možnosti za uspeh.

Intervju Fištravec 18.7. naslovnica

Vsak že tudi nereden bralec Večera in v teh krajih redko branega ljubljanskega Dnevnika si je v zadnjih dveh letih ustvaril mnenje o delovanju njegove ekipe, ki je bolj kot kaj drugega videti nepregledna zbirka polomij, nepravilnosti, indicev o nepotizmu in klientelizmu ter praznih obljub, in to navzlic izjemno pozitivnemu kapitalu, ki ga je Fištravcu in njegovi ekipi izbrancev, ki še zmerom diha skupaj kot en mož, v naročje porinilo vroče vstajniško dogajanje.

Vsi preostali mediji pri analizi dogajanja na mariborski občini bistveno zaostajajo in moji ljubljanski prijatelji, denimo, dogajanj skoraj ne poznajo. Nekaj podobnega se je zaradi specifičnih domačih medijskih logik dogajalo že v eri predhodnika, zato ni nobeno presenečenje, da je preostanek Slovenije začetek mariborskih vstaj leta 2012 tako zelo presenetil. Kot tudi ne, da je sredi te novinarske omlednosti moral Facebook odigrati svojo odločilno vlogo informatorja in mobilizatorja.

No, Fištravcu je lansko jesen žal uspelo ponoviti mandat predvsem zaradi tekmeca in učinka AntiKangler. V nadaljevanju bom komentiral zgolj en izsek intervjuja in preostanek prihranil za kdaj drugič, namreč njegovo oholo repliko, namenjeno kritiki skupine »Fronta za Maribor«, ki ji pripadam, s katero sta novinarja zaključila intervju:

Zavrgli pa ste temeljni izziv, s katerim ste leta 2013 prihajali na oblast: da boste mesto vodili drugače. Ne pišite mi več, ste pred dnevi odgovorili skupini Mariborčanov, ki je v okviru Fronte za Maribor javno kritizirala vaš način dela. Kako to, da so vam meščani postali odveč?

“Ne ne, meščani mi niso postali odveč, ampak ne vem, kdo je Fronta za Maribor. Ne vem, kdo to sploh piše.”

To so vaši bivši kolegi, znanci, vstajniški sopotniki.

“Ne vem, ali so ravno kolegi. Z marsikom iz Fronte mestna občina konkretno sodeluje in nič ne ve o tem pismu. Recimo pri projektu Noordung sodelujemo z Umetniškim kabinetom Primoža Premzla. Ne mislim odgovarjati na vsako pisanje. Tedensko dobivam razna anonimna pisma, v katerih razočarani meščani opisujejo svoja razočaranja. Zdaj so že zaskrbljeni. Najprej so bili zaskrbljeni samo športniki, zdaj so zaskrbljeni že vsi meščani. S takim abstraktnim sogovornikom se je težko pogovarjati.”

Od hvalevredne kritične vesti do prepovedi kritike

Majhen odstavek razgrinja marsikaj v domeni razmerja med županom in meščani. Obstaja pa še segment, ki ga morda večina ne pozna dovolj dobro.

Seveda zlahka razumem, da svojih kolegov Fištravec več ne pozna ali jih neposredno zmerja z anonimneži: nekateri člani »Skupaj za Maribor«, ki ga je kot vstajniška skupina sploh predlagala za župana, takrat še z dr. Vesno Vuk Godina, se danes tepejo (ali tepemo) po glavi. Bili so dovolj dobri, da so mu pomagali postati župan, zdaj, ko so mnogi spregledali in postali kritični – čeprav so mu to celo v obraz vnaprej napovedali (!) na prvi dan njegovega mandata z besedami »Mi bomo tvoja kritična vest«, s čimer se je takrat pač moral strinjati – pa bi jih najraje vse pozabil, zanikal in se hitro obrnil proč. No, res so mu nekateri iz skupine, na primer najbolj odkrito Tone Partljič, ostali ves čas zvesti. Ste že začutili županov značaj? Potrebujete še več dokazov? Tudi prav! Zgolj iz citirane replike lahko izpeljemo najmanj naslednje:

(1) Za župana Fištravca so člani Fronte nepomembni anonimneži.

(2) V prvem stavku pravi, da ne ve, kdo so, takoj v naslednji sapi pa doda, da »pozna nekatere člane Fronte«. (Tako očitnega samozanikanja že dolgo nisem videl.)

(3) Župan celo poziva v svojem odzivu, naj mu ne pišejo več, ker so tako rekoč diletanti, ki nimajo pojma. (Skratka: ponižuje, omalovažuje in zahteva izgon sleherne komunikacije ali dialoga.)

Vprašanja in odgovori se nanašajo na odprta pisma, ki jih je Večer vtaknil v svoja Pisma bralcev, časopis pa je objavil tudi Fištravčev odgovor: vsa korespondenca je dostopna na moji strani. Dve pismi Fronte za Maribor podpisuje moja malenkost, eno kolega dr. Peter Simonič, vsa pa so idejno zamišljena skupaj, so kolektivno delo ter pripravljena in poslana s soglasjem in dopolnili vseh. Da si župan izmišlja, so potrdili naši člani v interni komunikaciji po objavi intervjuja. Zelo kratek demanti njegove izjave bi zato lahko bil naslednji:

(Ad 1) Stavek »Ne vem, kdo to sploh piše« je prvovrstna manipulacija. Vsi zapisi so podpisani z imenom in priimkom v časopisu Večer. Govoriti o »abstraktnih sogovornikih« je forma najbolj čiste poniževalne prakse. Škoda, da takšne korekcije nista zmogla novinarja, ki sta dovolila njegovo sprenevedanje.

(Ad 2) Župan se je popolnoma zanikal, ko je takoj priznal, da pozna člane Fronte. Še več, sam pove, da se je z enimi člani pogovarjal o drugih. Demanti skoraj ni potreben, a ga je treba poudariti zaradi nečesa drugega: vsakdo lahko hipoma uvidi, da tudi na tej točki manipulira. Ravno tako ne drži, kakor navaja, da nekateri člani Fronte (tu uporabi množino) ne poznajo pisma in njegove vsebine, s čimer želi aludirati, da so zgolj delo posameznikov. Eklatantna in hitro dokazljiva laž.

(Ad 3) Fištravec ima pravico ne odgovarjati komurkoli, »Ne komentiram« je bila že doslej njegova silno pogosta tehnika v komunikaciji z novinarji, kadar je šlo za izbruh kakšne nove afere, ovadbo ali sumljiv položaj, v katerega se je spravil on ali so ga njegovi sodelavci. Načeloma ima pravico biti tudi žaljiv in zahtevati prekinitev kritičnih pogledov na svoje ravnanje. Ampak tej želji, ki že po sebi modremu razodeva več kot dovolj, vsaj nekateri ne bomo ustregli. Ji nismo niti pri Kanglerju. Mimogrede: vedno me je po malem fasciniralo, da se noben član sedanje županove vstajniške ekipe (Fištravec, Partlič, Pelko, Berlič, Kovačič, Žula) nikoli ni podpisal pod peticijo za odstop prejšnjega župana, čeprav je ta nastala eno leto in pol pred vstajami, takoj po Kanglerjevi aretaciji, in se je dajala v podpis kar pol leta. Ampak to je že druga zgodba.

Fištravec Fronta korespondenca

Zakaj je še hujše od povedanega

Naj navedem še nekaj izhodišč v podporo mnenju, da je Fištravčevo sprenevedanje še hujše od tega, kar sem doslej zapisal v zgornjih vrsticah – in kdor se k njemu zateka, že s tem samim signalizira, da ima dobre razloge nekaj prikrivati. Čeprav sem na njegovo aroganco, sploh v komunikaciji do vstajnikov, seveda ne edini, že večkrat javno opozoril, so dodatni konteksti, ki nakazujejo ne samo njegovo prezirljivost, ampak tudi vedno večjo podobnost s predhodnikom Francem Kanglerjem, naslednji:

(a) ni mogoče, da župan ne bi vedel, kdo so posamezniki Fronte za Maribor, saj je ta nenazadnje poskušala po svojih močeh Mariborčanom in Mariborčankam ponuditi alternativo na zadnjih volitvah, ki ne bo ne Kangler in ne Fištravec. Imena in celo fotografije so, nenazadnje, objavljeni na spletni strani Fronte;

(b) kot že podrobno razloženo, ni mogoče, da nekaterih članov župan ne bi zelo dobro osebno poznal, predvsem iz skupine »Skupaj za Maribor«, prej bo držalo obratno;

(c) etikete o anonimnežih niso samo ponižujoče, ampak spominjajo na Kanglerjev diskurz iz časa vstaj: takrat je tedanji župan nenehno diskreditiral posameznike ali cele grupacije vstajnikov kot nevarne anonimneže. Sedaj na isti način, čeprav sploh ne gre zanje, vihti meč proti njim aktualni. Še več, Fištravec je svojo kandidaturo za župana pogojeval s podporo anonimne FKNO skupine na Facebooku, ki sta jo vodila Darko Berlič in Saša Pelko, o čemer sta se sama do potankosti pohvalila v dolgem pogovoru za Večer. Ko so anonimneži na njegovi strani, jih torej z veseljem in odprtimi rokami sprejema. Če so domnevni anonimneži (ki to sploh niso) skeptični do njega, postane ista beseda diskvalifikator;

(d) istočasno govori o zahtevi po več strpnosti (vse to v odzivu na Fronto v Pismih bralcev), toda hkrati  jo postavlja skupaj s še eno, s »Prosim, ne pišite mi več«. Ja, strpnost je tu drugo ime za ekskomunikacijo, je poziv proti komuniciranju, naznanitev polne ignorance in arogance do kritične besede, o kateri župan že itak nima dobrega mnenja, saj v javnosti rad ponavlja frazem »Lahko je kritizirati«. Tudi v odzivu Fronti! V isti sapi najema četice novih in novih piarovcev (seveda, na stroške občanov, ne svoje), da bi izboljšal svoje sporazumevanje, hkrati pa dokazuje, da z njim sploh ne misli resno. Zakaj, si lahko predstavljamo: ker ne gre zanj, gre za reševanje lika in dela gospoda župana in njegove ekipe;

(e) kar se odnos do kritike tiče, je vedno dober material za kategorizacijo politikov od avtokrata do demokrata, vse po načelu »Povej mi, koliko je dopušča tvoj vladar in povem ti, kdo ti vlada«. Hud paradoks tudi sicer, kajti Fištravec je kot doktor sociologije do vstaj veljal vsaj načeloma za kritičnega intelektualca in ne nekoga, ki so mu zaradi plagiata odvzeli diplomo na Dobi;

(f) ker se vzorec iste reakcije pri njem ponavlja, se krepi tudi sum, da personalizacije očitkov na njegov račun tipa »Z nekaterimi od njih občina dobro sodeluje in financira njihove projekte«, kot je storil v zadnjem intervjuju, smemo ali celo moramo razumeti kot perfiden poziv k disciplinizaciji posameznikov, češ: če želite, da podpremo vaš projekt, malce pazite na svoj jezik! Kot da bi obratna možnost, sodelovati z občino in biti kritičen do nje, ne bi bila ne možna ne sprejemljiva.

Delo vstaje Kangler

Pojesti zadnjega ljudožerca

Že golo dejstvo, da se mora zatekati po pomoč falangam piarovcev, je zgovorno po sebi. Namesto da bi resnični piar izvajal skozi delo in rezultate, stranke pa bili zadovoljni občani, ne on, mu ne preostaja drugega kot sklepanje novih pogodb za domače in tuje komunikatorje. In ja, tega niti Kangler ni počel.

Kdor si je nedavno prebral seznam desetih največjih dosežkov, ki jih njegova ekipa pripisuje sebi, se je moral krepko zamisliti. Analitičen komentar še pogrešamo, toda med desetimi uspehi, med katerimi so številni precej bizarni, npr. »sodelovanje s posameznimi ministrstvi«, je tudi cvetka vseh cvetk: »pritegnitev zainteresiranega investitorja za tujo zasebno univerzo«. Pa ravno tistega, ki je preko župana še pred oblikovanim seznanom sporočil, da se projektu odpoveduje zaradi užaljenosti, ker je bil zaslišan na policiji. Fištravec se, skratka, hvali celo s svojimi neuspehi.

Si lahko zamislimo, da bi se Kangler bahal s »top ten« rezultati in bi med njimi navedel pritegnitev organizatorja Zimske univerzijade ali projekt Mariborskega kulturnega centra (MAKS), očitno trajnega »natur« spomenika epekajevskih demagogij v obliki ogromne izkopane luknje na Ruški cesti?

Županove miselne in jezikovne paradoksije, zavite v kopreno ne zgolj komunikacijske ošabnosti, so me vnovič spomnile na znano šalo, ki bi jo nekateri morali prepoznati na lastnem primeru in se iz nje kaj naučiti:

Raziskovalec v osrčju afriške džungle naleti na domorodca in ga vpraša:
»Ali je na tem koncu kaj ljudožercev?«
»Kar brez skrbi bodite,« mu je odgovoril domorodec, »prejšnji teden smo pojedli zadnjega.«

Šala lepo ilustrira nezavedno željo »izbrisa kot končne rešitve vstajniškega vprašanja« (tiste, ki so ti zoprni, okličeš za neobstoječe), a hkrati spominja tudi na diskurzivni zdrs iz trditve »Ne vem, kdo je XYZ« v takojšnji »Z marsikom iz XYZ občina konkretno sodeluje«. Govori, skratka, o silno visokih obratih hudega sprenevedanja, o ljudožercih, ki jih ni v mestu, ker je bil prejšnji teden pomalican zadnji. Fištravčev postopek samorazkritja, kjer odkrito prizna, da vendarle pozna nekatere člane Fronte za Maribor, bi zato v variaciji ob napovedanih komunikacijskih okrepitvah lahko zvenel takole:

»V naši občini ne poznamo nobenega člana Fronte za Maribor. Prejšnji teden so naši komunikacijski strategi utišali zadnjega.«

Več:

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

Marija Hobotnica graf MB piarovci

PR Fištravec London Cormac Smith Večer

Mariborski prazni kozarci in komunikacijski relativizmi

Dr. Andrej Fištravec se je, ker mu voda že malce teče v grlo, v zadnjem sobotnem intervjuju za Večer zatekel k zlizani metafori o vodi v kozarcu. Novinarja sta z njo celo začela svoj intervju:

Govori mirno, ne poskoči niti ob tovarni baterij, ki bi po njegovih lanskih obljubah letos morala že delovati. Ko mu zmanjka projektov, številk in grafov, s katerimi ilustrira svoje uspehe, vzame z mize kozarec, ga dvigne in reče: “Poglejte ta kozarec. Za ene je na pol prazen, za druge na pol poln.” Sam se uvršča med slednje. Tak pogled potrebujemo, pravi. Ker je v njegovem kozarcu res nekaj vode, je ta igra s pogledom mogoča.

Lista šaljivih izpeljav o kozarcu je zato po novem malce daljša:

Optimist: Kozarec je na pol poln.

Pesimist: Kozarec je na pol prazen.

Racionalist: Kozarec je dvakrat večji, kot bi lahko bil.

Politik: Kozarec bi bil bolj prazen, če bi bila na oblasti opozicija.

Fanatik: Kozarec je poln (čeprav ni).

Internetni svetovalec: Poskusite izprazniti kozarec in ga znova napolniti.

Alkoholik: Ne rabim kozarca, dajte mi flašo.

Socialni fobist: Nekdo je pil iz kozarca, na njegovem robu so bacili.

Ujetnik matrice: Kozarca ni.

Fizik: Kozarec je čisto poln: polovica je v njem vode, polovica zraka.

(…)

Župan Andrej Fištravec aka kvazioptimist: Vidite, v kozarcu je nekaj kapljic, torej glejmo na kozarec, kot da je na pol poln.

Intervju Fištravec naslovnica

Afirmirati pogled na pol poln kozarec je pomembno, da bi lahko širil vero o percepciji Maribora in njegovih županskih uspehih kot relativni zadevi: da bi retorično ohranil pozicijo možnosti, da je z njegovim županovanjem morda čisto vse v redu, ker je pač vse stvar točke pogleda. Kot je že dejal: tu se eni, ki nimajo pojma, samo kritizirajo. Drugega ne znajo.

A strogo vzeto ne pod pogojem, ki sta ga zapisala novinarka in novinar (»Ker je v njegovem kozarcu res nekaj vode, je ta igra s pogledom mogoča«), temveč zgolj tako dolgo, dokler je v njem polovica vode.

Ker se je župan po novem oborožil s tremi četami novih komunikacijskih strategov, celo iz Londona, da bodo na občini lažje branili lik in delo gospoda vstajniškega župana, si lahko obetamo še več variacij piarovskih prepričevanj o relativizmu in subjektivizmu presoj njegovega dela. Tudi ob praznih kozarcih. Komaj čakamo.

Fištravec komuniciranje London VEčer

En klub, en klobuk

Mariborski župan dr. Andrej Fištravec je pričel v skladu s slabo javno podobo, aferami v svoji hiši in odsotnostjo doseženih rezultatov brenkati na tiste populistične strune, ki so mu še preostale na voljo.

Seveda, v Mariboru je množična identifikacija ena in enostavna, stoji pred nosom: ljudstvo se istoveti z nogometom, če so uspehi vsaj povprečni. Drugega skoraj nima. Prikupiti se množicam nogometnih navdušencev je zatorej zanesljivo zmagoviti recept, ki se ga splača uporabiti. In glej ga čudo: nekoč eden redkih intelektualcev v mestu, doktor družboslovnih znanosti, je pozabil na svoje akademsko poreklo in znanje, zdaj ga navdušuje predvsem vijolična mentaliteta:

»Upam, da bo naša nacionalna televizija naslednjo domačo kvalifikacijsko tekmo prenašala v živo in tako omogočila čim širšim množicam, da si jo v prenosu ogledajo. Zahtevamo in pričakujemo le tisto najosnovnejše – spoštovanje do Maribora, spoštovanje do nogometnih šampionov, spoštovanje do Mariborčanov. Dobrodošli v Mariboru! Ker samo en je klub in samo ena čast!«

S sloganom mariborskega nogometnega kluba je zaključil javno, na trenutke žaljivo pismo in celo oholo dobrodošlico direktorju RTV Slovenija Marku Filiju in direktorici TV Slovenija dr. Ljerki Bizilj, ker ga je razjezilo, da nacionalka ni predvajala nogometne tekme med NK Maribor in kazahstansko Astano v kvalifikacijah za ligo prvakov. »Kruha in iger« je za trenutek zamenjalo geslo »Kruha in nogometnih prenosov«.

Fištravec pismo RTV NK Maribor

Izhajajmo iz pisma, polnega občudovanja najboljšega mariborskega podjetja ter čistih enačajev med Mariborčani in navijači nogometa, ki presenetljivo menda potrebuje podporo javnega zavoda, in si poglejmo nekatere njegove implicitne in eksplicitne trditve in podmene. Osnovna formalna zahteva in poanta v njem je »poziv k nujnosti TV prenosov nogometnih tekem v evropskih kvalifikacijah NK Maribora«.

Čisto mogoče je, da bi po neki logiki lahko RTV Slovenija izpolnila tak pogoj. Ampak morda v škodo kluba: slednji je namreč kot nosilec pravice TV prenosa zahteval 15.000 evrov. In ker je na trgu, lahko sam postavlja ceno, tudi višjo, pravice pa proda tistemu, ki mu ustreza. Če k temu prištejemo produkcije stroške, bi prenos tekme, vsaj tako pravijo pri drugih televizijskih hišah, stal najmanj 25.000 evrov. Župan pa nam finančne okoliščine seveda v pismu zamolči in se pretvarja, da so pri prenosu tekem le dolžnosti. Zanj popolnoma zadostuje, da so tudi v Mariboru plačniki RTV naročnine, da bi z neko nenavadno samoumevnostjo pri naslovnikih dosegel svoje.

Morda si tak denar lahko privošči javni servis, očitno pa so drugi konkurenti presodili, da si ga ne morejo. Zahtevati od javnega servisa vložek brez sistemskega uvida ni upravičeno. Razen tega pri NK Mariboru niso pojasnili, zakaj niso v pogajanjih spuščali cene – kajti še vedno bi se jim, vsaj do neke točke, bolj splačalo prenos imeti kot ne, četudi z nekaj manj izkupička.

Fištravec nogomet prenos Žurnal

Naslednja težava Fištravčeve pozicije je njena hipokritična narava: od drugih terja tisto, česar sam ne počne. Občina bi kot lastnik morala že zdavnaj v obnovo spomeniško zaščitenega dela Ljudskega vrta investirati več milijonov evrov. V pismu župan celo namigne na svoje obveznosti – kar pomeni, da se jih zaveda. Kako torej lahko od nekoga pričakuješ, da bo skrbel za lepo podobo nogometnega kluba, če vanjo sam nisi pripravljen investirati svojega denarja? Ki ga menda ni. Ampak če ga ni, bi morda moral razumeti, da tudi javni zavod RTV deluje po principih ekonomije. In del tega premisleka bi lahko bil tudi naslednji: čemu pokrivati stroške prenosa kvalifikacij, če so pravice ob morebitnem vstopu v Ligo prvakov že oddane konkurentom? Zato načeto vprašanje ni toliko, čemu se javni servis ni odločil za prenos tekme, ampak bolj, zakaj se zanj niso odločili vsi drugi.

Tretja in največja težava pa je, kot sem že nakazal, v očitnem populističnem marketingu, ki si ga ob hitro naraščajoči obilici piarovcev privošči. Bolj se zdi, da je mariborska občina v tolikšni stiski, da bi se rada iz živega blata, ki jo srka vase, potegnila ven z njihovo pomočjo. Njihovo povečano število je torej verjetno v nekem razmerju s podobnimi sporočili, kakršen je apel vodstvu RTV. V mestu, kjer se celo vidne novinarke navdušujejo nad vijolično mentaliteto »Ubi žabara« in jo jemljejo v bran kot majhen in nepomemben vidik nogometne folkore, v mestu, kjer se Viole reklamira kot edino in ključno identitetno točko celo znotraj projekta Evropske prestolnice kulture, tudi s strani novinarjev, smo deležni popolnega strokovnega suspenza ob kopici dogodkov, ki postajajo indic ne čisto nedolžnega družbenega dogajanja.

Skratka: lepo, da podpiramo šport, vendar ne obstaja zgolj pozitivna plat uspehov, ki v mestu proizvajajo prijetne športne občutke, mariborsko identiteto in ponos, spremljajoči dogodki velikokrat dišijo po ksenofobiji, diskriminaciji, rasizmu in enobarvnem lokalpatriotskem navijaštvu. In tudi argument, da številna druga mesta poznamo predvsem po nogometnih klubih, ne bo dovolj dober. Se je župan že odločil, da bo vse, kar v simbolnem, psihološkem in družbenem oziru predstavlja Maribor, zgolj in predvsem samo vijolična barva?

Pregon gejev in lezbijk, aludiranje na simbole in gesla iz nekih najbolj temačnih časov evropske zgodovine, s strani NK Maribor zahtevana diskriminatorna prodaja vstopnic državljanom drugih držav preteklo leto, obsojanje podpore Palestincem ob tekmi z izraelskim klubom, označeno za izraz nestrpnosti (!) in nedopustnih političnih prepričanj, s čimer so v vodstvu mariborskega kluba želeli obračunati s protestniki, nenadoma niso več pereči družbeni fenomeni, ki bi jih moral interpretirati ali vsaj zaznati doktor sociologije. Seveda, v igri so drugi vložki koketiranja z množicami.

Verjetno se bomo strinjali, da bi nas moralo ob sloganih, ki so blizu refrenu »en klub, eno mariborsko ljudstvo, en klobuk«, malce preletavati srh. In tako hudo še ni, celo v mestu ne, kjer je antiintelektualizem že dolgo nazaj postal javna vrlina. Je pa že dovolj porazno, ker je župan kritičnost akademskega duha zamenjal za brezpogojno in brezanalitično vijolično navijaštvo, za suspenz slehernega dvoma in pomislekov, kaj pristajanje in spodbujanje ljudskih igric teh mentalitet pomeni: zanj so Mariborčani kot plačniki RTV prispevka preprosto interpelirali v navijače. Kratkoročna računica igre s populizmom se mu nujno ne bo izšla, tako kot se ni za njegovega predhodnika, od katerega je podedoval vijolični šal.

NK Maribor nemške čelade

Več:

https://vezjak.com/2014/03/30/ubi-zabara-in-novinarske-vaje-v-ubijanju/

http://zofijini.net/izjavi-ob-dogodkih-na-nogometni-tekmi-v-mariboru/

http://zofijini.net/mediji_vijolicna/

https://vezjak.com/2012/01/30/nevidna-matrica-dojemanja-mesta/

http://zofijini.net/pravicnost-je-stvar-clovecnosti-ne-smemo-dovoliti-da-je-izlocena-iz-kateregakoli-elementa-clovekovega-delovanja/

http://zofijini.net/nogomet-politicnost-in-protest/

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Zmago Jelinčič je pred dnevi na neki modni reviji urno zagrabil kučmo, ki mu je po naključju prišla v roke, si jo bliskovito ter dovolj umetelno nadel na glavo in pričakovano požel kar nekaj pozornosti:

Jelinčič kučma

Že malce pozabljeni politik z ženo ob sebi je storil nekaj, kar bi lahko opisali kot klasično gesto flirtanja s publiko, za katero morate »imeti jajca«, ki jih seveda nima vsak – natančno to je gesta, ki je Jelinčiča venomer ustvarjala za popularnega in priljudnega – torej določeno mero poguma za nekonvencionalno izstopanje, včasih nedostojnost in predvsem koketiranje ob prijazni pomoči vselej voljnih nekritično povzemajočih medijev.

Približno ob istem času je njegov enako koketni posnemovalec, predsednik republike, na podoben način razkazoval svoje talente z igranjem na bobne kar v predsedniški stavbi. Ali kot so se navduševali na javnem servisu:

V predsedniški palači je odmevala glasba, poleg priznanih slovenskih glasbenikov pa je svoj glasbeni talent pokazal predsednik republike Borut Pahor.

Pahor bobna MMC

Flirtajoči populizem

Pahor je torej uspel svoj narcisizem unovčiti in preigrati v posebno in očitno uspešno psihopolitiko delovanja, utemeljeno na všečni  komunikaciji z množicami. Recimo temu flirt ali flirtajoči populizem – s tem nadgrajujem svoj razmislek iz prejšnjih zapisov – kjer »populizem« ne označuje politične vsebine, temveč spogledujočo komunikacijsko formo odnosa do državljanov in publike, na katero se neposredno v neki situaciji naslavlja. Dovolj uspešen je v svoje mreže flirta uspel uloviti tudi medije, brez katerih bi bil Pahor nič – ne bi ne bobnal, ne asfaltiral, ne mesaril. Komu v čast neki, saj razen navzoče maloštevilne publike koketerija ne bi imela pravega učinka!

In res, tudi v zadnji bobnarski epizodi so praktično vsi mediji – ali bolje rečeno vsi, kar sem jih uspel pregledati – ob tem dejanju izključno prijazno asistirali s svojim »zgolj« reprezentiranjem dogodka. Resni in rumeni, nacionalni ali komercialni, nobene pametne razlike. Kot da bi bili veseli, ker predsednik republike širokosrčno ponuja novo hvaležno snov za več klikov, gledanosti, poslušanosti in branosti.

Pahor bobna Slovenske novice

Politainment je nekaj, za kar je Pahor tako rekoč rojen – in bolj kot se infotainment in politika s svetovnimi trendi zlivata v eno, bolj prihaja na svoj račun. Žal tega premika ne opazimo, ker je po krivici sama politika že opreproščeno interpretirana kot reality show, s čimer nas pitajo številni celo resni komentatorji in novinarji. Zaradi slednjih je diagnoza velikokrat perverzna, saj so ravno mediji glavni promotorji takšne resničnostne percepcije in s tem politikom večkrat očitajo tisto, kar je bruna v njihovem lastnem očesu in obenem učinek splošne mediatizacije politike. Teza »politika je reality show« je prekratka, premik je drugačen in Pahor je lep zgled njihove zmotne ocene: če se klasičen politik poskuša obnašati kot igralec v showu, se Pahor vselej obnaša kot one-of-us, kot eden-izmed-nas igralec v politiki – in v tej subverziji tiči jedro njegovega uspeha. Ja, vendarle uspeha, ker ni videti, da bi v doglednem času množica ljudi, ki je spregledala svojevrstno resničnostno gledališče, res prevladala in mu odrekla zaupanje.

In tako kot Pahor ne ponuja showa simpliciter, njegov pristop tudi ni katerikoli populizem. Je prej obrnjen na glavo: imitirati mora samega sebe kot nekoga, ki se je na čelu države znašel tako rekoč po naključju, kot v eni izmed mnogih epizodnih vlog. Izbral bi lahko katerokoli – in jo v dosedanji politični karieri tudi je. Po svoje je celo napačno meniti, da igra in sprejema vse majhne »državljanske« vloge – bobnar, picopek, mesar, asfalter, mlekar, smetar – in pozablja igrati pravo, biti predsednik države in sprejemati politične odločitve. Ne, da bi svojo pozicijo izpeljal do konca in se v njej zadržal, mora za ultimativni one-of-us žrtvovati prav vlogo, ki jo zaseda, kajti ljudstvo ne sme pomisliti, da je oseba, ki igra vse vloge zanj, zgolj predsednik države. Za opisano igro je konstitutivno, da verjame in meni, da Pahor kot eden-izmed-nas igra tudi to igro, da je predsednik tako rekoč mimogrede. Le na ta način mu je odpuščeno in dopuščeno, da ga ne dojamejo kot še enega iz legla vedno umazane politike in zanj terjajo drugačno obravnavo. V tej igri (za državljane) je nenadoma percipiran le kot epizodni igralec.

Phoar bobna 24ur

Lahko pa Pahorjevo ceno zajahanega populizma tudi obrnemo: skozi signaliziranje, da je one-of-us, nam v zrcalni podobi sporoča, da je tudi vsak državljan lahko na njegovem mestu. Kar ljudem imponira, pa ni zgolj ta gesta, ki je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. Tista druga je, da je sposoben biti kdorkoli izmed nas, anyone-of-us. Pomembno za ljudstvo je, da imponira čim več ljudem, torej za poljubni pogled, in njegova zmožnost, da je bil včeraj mesar, smetar, danes picopek in frizer, jutri bobnar ali mlekar. Fascinacija ljudi je zato lahko dvojna: ogledujejo se lahko v tistem »takšen je kot mi« in nato še v »takšen je kot jaz«.

Narcisizem kot motiv

Kajpak flirtajoči populizem uporablja marsikateri politiki, domači ali tuji. Vendar so redki tisti, ki jim uspeva takšno gesto preoblikovati v trajni in ključni zastavek svojega političnega modusa vivendi, kar pri Pahorju postaja vedno bolj očitno. Zakaj? Predvsem iz dejstva, ker je nastavljati se medijem in ljudstvu na tako plehek način naporno: predvolilno volontiranje iz kampanje leta 2012 je bilo na smrt fizično utrujajoče, potrebuje človeka v polni fizični kondiciji. Resnici na ljubo bi to zmogel le zelo prilagodljivi atlet v najboljših letih – in Pahor je kar blizu opisa. Še pomembneje pa je, da se kot mesar, picopek, asfalter ali bobnar morate znajti, potrebujete dovolj univerzalnih spretnosti in veščin, biti morate vsaj malce talentirani in dovolj koketni na vse strani, da vas javnost in mediji ne ujamejo sredi kakšne nerodnosti – kar se hitro obrne proti vam. Predsednik sam je ob zadnjem bobnarskem nastopu za enega od medijev v kamero mimogrede priznal, da je pred tem moral z glasbeno skupino dvakrat vaditi. Naključja ni bilo, vse je bilo premišljeno in »zaigrano«, v obeh smislih besede.

Toda obstajata napornost in napornost, a nekaterim je vsaj malce prihranjena. Razložljiva je tudi s psihološkimi dispozicijami, na kar cilja kolumnist Vlado Miheljak, ki se je kot morda edini kritično obregnil ob Pahorjev bobnarski nastop:

Ravno, ko smo brali o smrti velikega Grassa, je svoje bobnarske veščine preizkušal naš infantiliziran lik nikoli odraslega, nedoraslega moža. Borut Pahor. Nekemu glasbeniku, bobnarju je za socialno dejavnost podelil državno odlikovanje in na slovesnosti sedel za bobne priložnostnega benda. Vajeni smo, da je enkrat smetar, drugič klobasar, tretjič konjar, pa izdelovalec damskih nogavic, oskrbnik pasjega azila, pa boksar … Pač vsega vajeni. A ko sem ga gledal za bobni v predsedniški palači, se mi je morda prvič iskreno zasmilil. Kakšna mora biti identitetna stiska tega petdesetletnega infantiliziranega moža? Dela neumnosti, klati neumnosti. In verjame v svoje neumnosti. V njegovem življenju ni več prostora za nobeno spontanost, pristnost, vse je le predstava, vse je v funkciji približevanja idealu njegovega samozazrte samopodobe. Predstava bolj za lastne potrebe kot za njegovo publiko.

Diagnoza je s tem enostavna, v Pahorju nenaklonjeni, a še vedno močno manjšinski javni recepciji je predsednik en tak patološki narcis, ki išče svojo potrditev pri drugih. Ni mu naporno. In zato politični podij zanj ni preprosto neke vrste resničnostno gledališče, ki ga s pridom izkorišča, temveč intenzivna notranja potreba, v skladu s katero patološko manifestirane značilnosti narcisizma zahtevajo izgradnjo megalomaničnega Jaza, grandiozne podobe samega sebe, s katero lahko narcis vedno znova doživlja in živi svojo omnipotentnost. Lažen občutek vsemoči – ki se odlično ujema z dano pozicijo prvega politika v državi in potencialnim občutkom enega ključnih mož na svetu – je potreben, da bi se resnični Jaz razbremenil negativnih podob o sebi, da bi skompenziral nizko spoštovanje do sebe, jezo, depresijo in občutek izpraznjenosti. Občutek vsemoči raste glede funkcijo, ki jo realno zasedate.

Grandiozne občutke o samem sebi je pred leti opisal njegov dolgoletni politični sopotnik in strankarski kolega, dr. Igor Lukšič, ki je Pahorja primerjal s Chuckom Norrisom in slednjega označil za poraženca z naslednjim dovtipom:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

In res se zdi  »omnipotentno« supermanovsko ali norrisovsko obnašanje, kjer predsednik dobesedno zmore delati karkoli in biti v katerikoli vlogi, kot naročeno za preslikavo v one-of-us. Kar dela Chucka za junaka, dela tudi Boruta.

Žigolo in Malena

Flirt-recept iz volilne kampanje se je poglobil in postal del dnevnega predsedniškega rokovnika. S tem, ko se Pahor giblje na meji dostojnega v političnem življenju, neskončno izziva svoje tekmece in konkurente v priljubljenosti in seveda prihodnjega izzivalca. Situacijo si najlažje predočimo ob primerjavi z žigolom: v majhnem mestecu se veliko moških že dolgo časa trudi pridobiti simpatije čudovite in atraktivne sovaščanke, imenujmo jo Malena, toda na koncu uspe izkušenemu žigolu, ker si je upal staromodno pod oknom peti serenade, zganjati največ hrupa okoli njene hiše in ker ji je podaril več vrtnic od drugih. Je storil kaj hudo nedecentnega? Ni, bodo dejali mnogi, imel je isti cilj kot drugi. Pridobil si bo kar nekaj zavisti s strani moških, vendar bo žensko občinstvo, tudi če ni prišlo na vrsto, z njegovim manirami polaskano in posledično zelo zadovoljno, tako rekoč v imenu Malene. (Se opravičujem feministkam, razumem njihovo perspektivo.) In tako je tudi s slovenskimi državljani: številni se zmrdujejo in zmajujejo z glavo, ampak flirtanje ostaja zaenkrat zmagovito.

Odprto vprašanje brez bistvenih posledic za razumevanje politične prakse in bolj stvar diagnostike je, v kakšni meri je opisani flirt tudi premišljena komunikacijska in piarovska strategija, ki zavestno izkorišča in inkorporira Pahorjeve psihološke posebnosti, ali pa je v največji meri vendarle spontan izraz njegovega osebnega psihograma.

Godler Pahor mačkica

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/03/13/predsednikov-populisticni-krose/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/12/ta-cuden-incident-pahorjevih-psov-cuvajev/

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/15/pahor-za-ene-kot-mcconaughey-za-druge-ga-ni/

https://vezjak.wordpress.com/2013/08/04/kavalirji-in-golobcki-pahor-in-kosorjeva-v-hrvaskih-in-domacih-medijih/