Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.
Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.
Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.
Servirajo nam piarovce
Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.
Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.
Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje
V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!
Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.
Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.
Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«
Svetovalec vsem in povsod
Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.
Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.
Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:
»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«
Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre
Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.
Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?
Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.
Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.
Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.
Več:
Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija
You must be logged in to post a comment.