Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Včerajšnji Dnevnikov izbor ni presenetil po izbiri gostov. Voditeljica Elen Batista Štader je vodila pogovor v 16 minut trajajoči oddaji po koncu TV dnevnika ob 19.25 uri, gosta sta bila Sebastjan Jeretič in Božidar Novak. Tema: pogovor o predsedniških volitvah letos, o možnih kandidatih in tem, kdo ima največ možnosti.

Voditeljica je bila prozaična in dolgočasno predvidljiva, četudi sta se komentatorja trudila v drugi smeri. Rubrika, ki je v odjavni špici presenetljivo ne podpisujejo poimensko, temveč zgolj kot »informativni program«, je očitno nastala pod taktirko odgovornosti Jadranke Rebernik in Mojce Pašek Šetinc: prva je odgovorna urednica istega informativnega programa, druga pa urednica DIO, tj. dnevnoinformativnih oddaj.

Zakaj to omenjam? Ker želim v nadaljevanju opozoriti na zame resno etično zadrego, ko gre za izbiro gostov. In ta je po svoje presenetljiva, po svoje ne. Slednje zato, ker od TV Slovenija žal ne pričakujemo več nujno poudarka na strokovni kompetenci in sledenja kriterijem resnosti izbir, nekaj pa pri nekaterih urednikih včasih šteje tudi politična pripadnost. Žal, moje opažanje.

Čeprav je tudi vsebinsko bil nastop tandema že na meji neverjetnega, npr. z domislicami o tem, da ne vemo, kakšno bo novembra vreme, zato po analogiji ne moremo vedeti, kdo bo zmagal, ali pa s tisto, da bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če bi na slovenskih predsedniških volitvah nastopila Melanija Trump, je moment »presenetljivosti izbora gostov« vsaj zame zmagal. Selekcija je seveda v popolni domeni urednikov in novinarjev, na plačnikih RTV prispevka pa je možnost in včasih dolžnost, da jih komentiramo.

Neresnicoljubna RTV

Sebastjan Jeretič je, kar uredniki vedo zelo dobro, hud kritik RTV Slovenija in njihovih novinark ali novinarjev. Vse bi bilo prav, če bi šlo za vsebinsko upravičeno in nevtralno ravnanje. Toda v funkciji županovega piarovca in odgovornega urednika portala Ekoper, o čemer sem podrobneje pisal, ni samo velik zaupnik Borisa Popoviča, ampak je pripravljen v imenu neženirane obrambe v svojih kolumnah ob razkritjih istega javnega servisa zapisati tudi naslednje:

RTV Slovenije in Primorskih novic ne briga resnicoljubnost, ne briga jih vsebina. Briga jih le sovraštvo, ki ga gojijo do župana.

Jadranka Rebernik in Mojca Šetinc Pašek sta torej zelo prijazno stoični, ko se podpisujeta pod strokovnjake v studiu, ki imajo tako zaničevalno mnenje o njihovem delu. In to z mesta, ki je njunima podobno: urednika. A to še zdaleč ni vse.

Moralni miselni eksperiment

Izvedimo čisto majhen miselni eksperiment v pedagoške namene. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Jadranka in Mojca, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Jadranka in Mojca, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

No, pa se je tam res znašel kar on. Dalje ne bi našteval, sploh ne takrat, ko stvari posegajo v zasebnost in intimo ter na noben način več niso povezane z novinarskim delom. Ja, vse so zapisane na občinskem portalu Ekoper, ki ga vodi in ureja njun televizijski gost Jeretič.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi. Urednici Jadranka in Mojca lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Jadranka Rebernik in Mojca Pašek Šetinc spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v osrednji dnevnik, da pove kakšno modro o predsedniških volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

Mednovinarska solidarnost in empatija

Zadrega je očitna: če šikanirajo Eugenijo Carl, nas to ne moti preveč. Lahko za obe urednici rečemo, da ne čutita nobene novinarske solidarnosti do svoje kolegice? Lahko. Solidarnosti v smislu, da je njuna odgovornost za povabila sorazmerna s prezirom, ki ga hote ali nehote izkazujeta do tistih, ki osebno napadajo, javno diskreditirajo in otežujejo delo zdaj že znameniti koprski novinarki. Verjetno urednicama sploh ne pride na pamet, kaj si slednja ob takšnih povabilih misli ali čuti. No, morda je »kolegica« preoptimističen pridevnik za že preživeto romantično stanje v cehu.

Etična dilema je s tem identificirana in ni zgolj v tem, kako nespodobno je morda ponujati medijski prostor osebi, ki deluje proti novinarskim standardom in onemogoča delo kolegice. Očitno tudi za nikogar ni dovolj moteče, da županov piarovec Jeretič zaničuje RTV Slovenija in še manj komu pride na pamet, kaj to pomeni v luči vseh nepravilnosti, ki jih njihova novinarka razkriva v rabotah koprske občine. Kajti za to namreč gre: da je Carlova trn v peti koprski oblasti. Takšna vabila so negacija njenega dela. So pljunek v lastno skledo. Če nimaš občutka za etiko, je življenje pač čudovito. V njem takih in podobnih dilem enostavno ni.

Medijski prostitutki za 30 in 35 evrov

Človek se globini tej odsotnosti empatije ne more načuditi, če pomisli, kakšno naključje, da se Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl na sodišču skupaj pravdata proti prvaku SDS, ki ju je v nekem tvitu ozmerjal za medijski prostitutki. Za 30 in 35 evrov. Delata za zvodnika Milana. Pričakovali bi, da prva dovolj dobro razume, kaj pomeni blatenje tvojega imena – nenazadnje sta obe javno trdili, da se čutita napadeni tudi kot pripadnici ženskega spola. In smo spet pri isti moralni dilemi solidarnosti: kakšno referenčnost je treba odkrivati v gostu, da celo po takšni epizodi pozabiš, kaj doživlja tvoja kolegica v svojem delovnem in zasebnem okolju? Morda bi morala Eugenijo Carl urednica preprosto vprašati po tem. Morda bi ji ta morala povedati. Ne vem, morda bi bilo lažje, ko bi ji naravnost povedali, da njenega dela pretirano ne cenijo. Vsaj tako se obnašajo.

Argument strokovnosti

Vse to so seveda natolcevanja. Naštetih dilem ni, naše urednike vodi zgolj želja po izbiri najbolj strokovnih sogovorcev. In res: Jeretič in Novak (alias Milojka Balevski) imata nekaj skupnega: verjetno sta edina politična analitika v državi, ki ju redno retvita Janez Janša in ne spadata le v krog njemu zapriseženih medijev. Ta izjemnost je najbrž že po sebi imenitna referenca.

Danes je poglavitna referenca za TV Slovenija pač to, da znaš v dveh letih obrniti 20 milijonov državnega oglaševalskega denarja in ga podeliti za tvojega naročnika pravim medijem. Če si v prijateljskih navezah z novinarji in uredniki, ti pač ne bodo zamerili. Nasprotno. Media Polis je ena taka nepozabna metafora za slovensko medijsko državo in njeno incestuoznost, pri kateri so, spet nič čudno, isti novinarji spet pozabili povprašati protagonista po pojasnilu. Ki mu sledi večno stokanje in javkanje, kako je hudo, sploh na današnji svetovni dan svobode medijev, a v resnici sploh ne misliš resno. Kot že večkrat opozorjeno na tej strani: treba je biti zgolj pozoren na slovensko novinarsko folkloro, na bizarno promocijo istih oseb, političnih komentatorjev, ki so po svojem izvoru lobisti, piarovci in svetovalci. Ja, ti bodo zanesljivo maksimalno strokovni in nepristranski. Dodatna referenca za povabilo je, da v tej funkciji kompromitiraš novinarje nacionalke. Bolj sočno, bolj osebno, tem bolje. To vse so reference gostov, ki se iščejo. Samo da vemo.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji