Ime česa je Milojka Balevski?

Ko se je pred dobrim letom pojavilo novo nadebudno ime v novinarskih vrstah,  novinarka in kolumnistka Milojka Balevski, je nihče ni poznal. Je niti ni mogel, kot bomo videli, in v tem ni težave. Kar je še bistveno huje, nihče se skoraj leto dni ni spraševal, kdo točno je, kakšnemu namenu služi in ali morda z anonimnim novinarstvom – ja, za to gre – ni nekaj narobe.

Gospodična, ki še obstaja na omrežjih,  je komunicirala z vsemi novinarji po tviterju, objavljala svoje kolumne na portalu Pod lupo, ocenjevala slovenske medije (npr. tukaj) in počasi postajala sicer majhen, a destilirano čisti simptom slovenskega žurnalizma. Kot takšna, in le kot takšna, bo ostala v spominu.

Ime česa je Milojka? Simptom tega, kako si lahko v lepi naši novinar, ne da bi kdo opazil ali se vprašal, kdo je. In ja, lahko je tudi zakamuflirana oseba. Bila je vsem na očeh, toda nikogar ni motilo, da je ne pozna in da je, po vsem sodeč, izmišljen lik, na kar je nakazala že z izbiro osebne fotografije. Zgodila se je tragikomična ponovitev manire Janševih brezplačnikov (kasneje bomo videli, da morda njihovo zelo logično nadaljevanje), ki čisto na koncu tudi nikogar niso več vznemirjali – še najmanj se je novinarski ceh želel spraševati o osebah, ki so vanj pisale pod psevdonimi. Vrana vrani ne izkljuje oči?

Kaj zelo natančno pomeni reči, da Milojka »nikogar ni motila«? Naslednje: da je nemoteno pisala, bila v nenehni komunikaciji z npr. člani upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije, tudi z njenim predsednikom. A se ni zgodilo nič, nihče ni protestiral ali se morda vprašal, če je dopuščanje anonimnosti vendarle nekaj, kar ni v skladu s profesionalnimi standardi. Bržkone so omenjeni sobesedniki – vsaj tako resnično upam –  posumili, da gospodična ne obstaja, a so jo navzlic temu molče sprejeli medse in brezskrbno z njo tudi razpravljali, celo po tistem, ko je bila kot anonimna oseba razkrita na razsodišču.

Imel sem čast, da je bila njena prva kolumna, polna laži in diskreditacij, posvečena meni. Najbrž zaradi nekaterih kritičnih zapisov. Z njimi je Milojka nadaljevala na svojem tviter računu. Nisem okleval – prijavil sem jo na Novinarsko častno razsodišče, ki je organ DNS, in zmagal. Kdo je potemtakem misteriozna oseba, krasotica čudovitega obraza (in verjetno prav takšne postave), avtorica kolumen (ali pa jih še piše pod kakšnim drugim imenom) za potrebe diskreditacije posameznikov, pogumna debaterka v spletnih novinarskih vrstah?

My name is Milojka

Novinar Mladine Borut Mekina je prepričan, da je Milojka Balevski – sicer ime, ki ga google v tej kombinaciji ne pozna in se za njim ne skriva nobena druga resnična oseba – znani piarovec Božidar Novak. Njegova materialna dokazila so prepričljiva. In temu razkritju je, med drugim, posvetil celo svoj prvi zapis na tviterju.

Milojka se je na tviterju izkazala za imenitno poznavalko medijskega trga, odlično zgodovinarko Maribora, dobro poučeno o EPK, Mitji Čandru, Alešu Štegru in dogajanju okoli evropske prestolnice kulture, vendar slabo, pravzaprav premišljeno diskreditacijsko motivirano poznavalko moje malenkosti. Seveda, saj temu anonimizacija pač služi.  Med številni zapisi proti meni zmaga tisti, kjer sem razglašen za kradljiva, lažniva in ubijalca. Včasih se je Janiju Božiču, šefu portala Pod lupo, ponesrečilo in je Milojki nerodno spremenil spol v moškega; največkrat jo najdemo v vročih razpravah o novinarstvu s člani upravnega odbora DNS.

No, zgodilo se je, da je Milojka Balevski nenadoma izginila tam nekje na začetku januarja 2013. Zakaj prav takrat? Ne vemo zanesljivo, toda tiste  tedne je bilo obelodanjeno, da se za čudovitim ženskim obličjem verjetno skriva Božidar Novak; kasneje je na to dejstvo opozorilo še nekaj uporabnikov tviterja (1, 2, 3).

Dobra poznanstva nadebudni gospodični nisa bila v pomoč. Ali kot potoži Milojka predsedniku DNS Matiji Stepišniku: »Novinarji in novinarke moramo skup držat«. Kaj točno pomeni skupaj držati, sicer ni natančno definirano, hoja na kavo in smučanje pa sta očitno za Stepišnika in Novaka nekaj samoumevnega, kakor lahko beremo tudi na tviterju.

Božidar Novak in medijski polis

Na drugi strani je Božidar Novak. Dobro zapisan  v levih in desnih medijih, še zlasti pri Večeru, občasni kolumnist, sicer javno deklarirani podpornik Janez Janše. Ponosen član Združenja novinarjev in publicistov. Pro bono svetovalec Mitje Čandra v EPK projektih in na koncu avtor romana, ki smo ga izdali iz tega računa. V eni zadnjih kolumen v Marketingu magazinu omenja fotografa Marka Pigaca, kjer ta v nekem dopisu njemu pojasni, da mu je na sledi glede IP dokazil o njegovi Milojka-style preobrazbi.

Novak je zaslovel med drugim s svojo idejo, da bi na EPK pripeljal hčerko uzbekistanskega samodržca Gulnaro Karimovo, s katero je v prisrčnih odnosih. Kasneje je ugotovil, da je to brca v temo, ki utegne ogroziti njegovo pro bono svetovanje Mitji Čandru in postal celo njegov šofer, kot piše Dnevnik, ter se poskušal izvleči s tezo o medijski provokaciji. A to je bila le njegova epizodna vloga v projektih EPK. Isti časopis je obenem poročal, da je Novak diplomiral na Dobi, šele nedavno leta 2011, javno pa se rad pohvali in kaže svojo diplomo s Harvarda, ki je nekaj drugega, namreč le potrdilo o mastno plačanem kurzu iz marketinga.

Njegov najpomembnejši dosežek zadnjih let je vreden 20 milijonov evrov. Novak je kot Janšev privrženec – njegovo odkritost mu je šteti v dobro – prišel na svoj račun po volitvah 2004. Ne preseneča, da je takoj po začetku Janševega mandata v letu 2005  s svojo sodelavko, sicer kot lastnik mariborske komunikacijske skupine SPEM, ustanovil podjetje Media Polis. Družba za oglaševanje, založništvo, tiskarstvo, trgovina, računalniške dejavnosti in storitve  se je v času svojega delovanja ukvarjala z zakupom medijskega prostora in prodaje tega. Novinarji morda več ne pomnijo posledic, sam pa sem o političnih prevzemih medijev v času 2004 do 2008 spisal dve nepomembni knjigi. Na svojem vrhuncu je leta 2008 uspela Novakova firma ustvariti nič manj kot 20 in več milijonov evrov letnega prometa. Je nekdo rekel dvajset milijonov? Sitnica. Ko je čas minil, je Novak svoj Mediapolis pognal v stečaj. Vmes je isti Mediapolis  na čelu z Marjanom Novakom posojal denar SDS in odigral svojo vlogo z brezplačniki. Parlamentarna komisija na isto temo je sicer prišla do mnogih zanimivih ugotovitev, ampak poročilo kasneje ni več nikogar zanimalo. Celo DNS je leta 2008 zmogel naslednjo ugotovitev, ki leti na Novakovo podjetje:

Ob tem velja poudariti tudi, da je v primerih brezplačnikov šlo tudi za eklatantno zlorabo javnega denarja. Po mnenju društva novinarjev je skrajni čas, da se razčisti tudi odgovornost vodilnih v tistih (para)državnih podjetjih, ki so neposredno (s financiranjem, oglasi in visokimi popusti) ali posredno (z nakazovanjem oglaševalskega denarja v Media Polis) sodelovali pri projektih Ekspres in Slovenski tednik.

No, še danes Božidar in isti Marjan Novak rada delita nasvete v »domačem« Marketing magazinu glede tega, kaj storiti s slovenskimi mediji, npr. z Večerom.

When Milojka met Božidar

Tviti Božidarja Novaka so najbolj prisrčni, ko se pogovarja z Milojko Balevski. S svojim alter-egom, kot bi rekel Mekina. Zabavno je npr. njegovo obujanje skupnih spominov na Susak in napis »Jugoslavija: Zaire = 9:0« na neki steni tega hrvaškega otoka, ki sta ga z Milojko, verjetno v kakšni poletni mesečini, družno opazovala. Novak sicer rad prebira Milojko, na tviterju napotuje na njene zapise tudi druge uporabnike. Novinarja Dnevnika sta letos zapisala, da portal podlupo.net obvladuje – karkoli že to pomeni – prav ustanovitelj skupine SPEM, sicer ob priložnosti neke druge problematične prigode fotografiranja iz Državnega zbora:

Do prvega spornega dogodka je prišlo na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in izvolili novo mandatarko Alenko Bratušek. Takrat je fotograf Jani Božič z balkona posnel zaslon mobilnega telefona takrat še poslanke Bratuškove in le dan kasneje na portalu Podlupo.net, ki ga po trditvah več virov obvladuje ustanovitelj skupine Spem Božidar Novak, objavil vsebino zasebnega sporočila. Podobna zgodba se je ponovila nekaj tednov kasneje, in sicer na dan, ko so poslanci v DZ potrdili ministrsko ekipo nove premierke. Revija Reporter je takrat na svoji spletni strani v razmiku samo ene ure objavila dve novici s slikovnim materialom o vsebini zasebne pošte poslancev Janija Möderndorferja in Romana Jakiča, ki je bil kasneje potrjen za obrambnega ministra.

No, v nekem trenutku sredi 2013 so izginili tudi vsi zapisi Milojke Balevski na strani Pod  lupo, kasneje tudi njen tviter račun in na koncu še portal. Na imenovanem portalu sicer najdemo številne prispevke, v katerih kot glavna zvezda nastopa prav Novak in zdi se, da se je avtor ob pisanju moral na moč zabavati. Nekateri govorijo o tem, da nosi Novak šal za 1000 evrov in da se ga kriza posledično ni dotaknila, drugi o njegovem obisku pri predsedniku republike, tretji o tem, da je resen kandidat za direktorja RTV Slovenija…

Blagodejni učinki in častno predsedstvo

Pred letom dni je Božidar Novak nastopal tudi na srečanjih Društva novinarjev Slovenije – v prostorih EPK. Dva člana upravnega odbora DNS sta ga, očitno v hihitajočem napadu na mojo malenkost zaradi tega zapisa, na tviterju razglasila za častnega predsednika DNS. Drugim, očitno tudi meni, sta velikodušna ponudila plačilo kotizacije, ki jo je treba poravnati, če bi želeli vstopiti v posvečene prostore Novinarskih dnevov. Aleš Kocjan iz Večera je kasneje navrgel v tolažbo, da je »druženje z Novakom na vse blagodejno vplivalo«. Kot kamilični čaj. Všeč mi je, ko so novinarji ponosni na svoje izbrance in so jih pripravljeni braniti.

Toda pozor: če je Božidar Novak Milojka Balevski, potem ima DNS častno članico, Janševi anonimusi pa nenadoma niso le Janševi. Ime česa je torej Milojka?