Kolumnistka kot »stara debela baba iz Srbije« in prisilnost uredniških izbir

Lepo, da se je Večer postavil za svojo kolumnistko dr. Svetlano Slapšak, ki je trenutno deležna huronskega gneva Janševih krogov zaradi kritičnih analiz njegovega političnega in medijskega delovanja. Ni prva žrtev in tudi ne zadnja, značilno pa je, da so ji takoj naprtili dva poglavitna greha: predvsem spol in narodnost.

Princip medijsko orkestriranih osebnih kompromitacij s političnim predznakom sicer poznamo že do obisti, a bi bil vreden podrobnejše elaboracije: še zdaleč ni več operativni cilj s sistematično govorico sovraštva, niza diskreditacij, žaljivk in »medijskih umorov« stigmatizirati, očrniti in razvrednotiti posameznike in posredno njihove ugotovitve, ampak takšen diskurz na vse pretege normalizirati in ga narediti za vsakodnevno mero, ker vodi do konkretnih blagodejnih učinkov v načrtovanem psihopolitičnem delovanju. Za tistega, ki ga izvaja. Dogajanje bi si morali predstavljati kot nekakšen mentalni politični monopoli, namenjen manipulaciji ljudstva: kdor bo uspel čim bolj radikalno zastrupiti mentaliteto naroda z jezo, sovraštvom, gnevom, paranojo in konspiracizmom, kdor bo čim bolj politično nekorekten, računajoč na dejstvo, da »druga stran«, recimo ji politična levica ali sredina, v svoji korektnosti ne bo niti poskušala stopati po tej poti, bo na koncu politično obvladal narodno substanco in si jo ukrojil po svoji meri. Lov je odprt, vprašanje je zdaj le še, kje se bodo zarisale nove meje nizkotnosti in kdo si bo upal s svojo nesramnostjo, žalitvami, mačizmi, cinizmom, norčevanjem in kompromitiranjem iti še dlje. Do novega dna. S tega vidika je tak diskurz, ki ga vodi zmagovita stranka, v zadnjih petih letih prepoznavno podivjal – ampak vedno gre še nižje.

Stepišnik Božidar Novak Slapšak

Božidar Novak o Stepišnik

Izmenjava mnenj med urednikom in kolumnistom o božonovakovskem in matijastepišnikovskem tipu vulgarnega primitivizma

Kolumnist proti kolumnistu

Sovraštveni in nizkotni napadi na Slapšakovo pa so v resnici doma že kar v samem Večeru: ko se je odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik potegnil za svojo kolumnistko, je moral ustavljati svojega drugega občasnega kolumnista, Božidarja Novaka, ko je ta na tviterju zapisal, da je Slapšakova »ena stara debela baba iz Srbije, ki je tam potne stroške kradla«.

Novaka na Večer, še zlasti pa recimo na RTV Slovenija in POP TV, dokaj redno vabijo kot strokovnjaka za politični marketing. Njegova kolumnistika v Večeru je sicer zadnja leta res usahnila, v letu 2015 je recimo objavil šest avtorskih kolumen, kar pa kompenzirajo z drugačnimi vabili.

Ko je Stepišnik kot dolgoletni urednik in novinar Večera stopil na stran Slapšakove, se je potemtakem moral opredeliti do ravnanja prvega svojega kolumnista v odnosu do drugega. Tega nam seveda niso povedali. Situacija ni nova: v zadnjem letu ali dveh jo spremljamo predvsem ob mesarskem klanju dveh novinarskih taborov revije Reporter – v prvem so Janševi lojalisti, ki skupaj udrihajo po svojih  kolegih, ker so ti menda političnega vodjo izdali. In za takšne, izdajalce, jih občasno razglaša sam vodja.

Opisana scena je malce drugačna in izvorno moralna. V časopisu, kjer jim v sedanjosti in ne tako davni preteklosti ni bilo nerodno gostiti tvorcev najbolj zanikrnih seksizmov pri nas, kot so Roman Vodeb ali Boštjan M. Zupančič, kjer redno gostijo kot komentatorje tvorce najhujših korupcijskih afer v državi in dežurne ksenofobe, Novakova prezenca ni v ničemer posebej izstopajoča.

V preteklih desetih letih sem večkrat opozoril na Večerovo neverodostojnost, ko se časopisu ni zdelo posebej vredno poročati o zadevah, povezanih s politično oglaševalsko trgovino, delovanjem Novakovega podjetja Media Polis, ki je v zgolj dveh letih in pol ustvarilo za več kot 60 milijonov oglaševalskega prometa v času Janševega režima 2004-2008. Se mu je pa zdelo smiselno v tistem času in kasneje Novaku dajati prostor za kolumnistiko in ga spraševati za politične ocene trenutnega stanja. Dobro, spomniti velja, da je v teh letih bil tudi Večer v Janševih rokah.

Etičnost ali/in nuja uredniških presoj

Uredniki imajo vso pravico v svoj medij vabiti osebe, za katere so presodili, da imajo znanja, kompetence in jim državljani želijo prisluhniti. In obratno: vratariti in zavračati tiste druge, tudi kritike na svoj račun. A v zadevi Novakovih žalitev na račun Slapšakove je dilema postala konkretizirano realna in s tem neznosna: prejkoslej so se morali ali se bodo morali odločiti za eno izbiro, ne dve. Končno pa za več iskrenosti, poštenosti in moralnosti, kajti bralcu najbrž ne morete v nedogled privoščiti legitimacije tega, da tvoj avtor nizkotno žali in hujska proti drugemu. Ampak morda se motim in bo presoja tudi v prihodnje, da lahko oba avtorja koeksistirata dalje.

Odločitev odgovornega urednika bo še bolj kompleksna, saj se bo moral intimno odločiti tudi za to, ali sprejema prijateljska javna povabila na šampanjec in jagode, ki ga čakajo tam nekje pri Arehu. Seveda je čisto njegova zasebna stvar, s kom prijateljuje, smuča in uživa v penini, toda k ugledu časopisa včasih kolumnisti, s katerimi prijateljuješ ali si prijateljeval, ravno pretirano ne prispevajo.

Novak Stepišnik jagode šampanjec

Šampanjec in jagode za odgovornega urednika Večera

Prisila, imenovana skrb za naklado

Zgoraj opisani kontekst je najbrž kar ključen, da bi razumeli globino večerovske solidarnosti s svojo kolumnistko. O fenomenu Milojke Balevski alias Božidar Novak sem pred časom pisal zato, ker sem bil sam diskreditiran in sem se moral braniti. Nihče drug me ne bi. Tudi kot kritik mariborske Evropske prestolnice kulture, za katero sem izčrpno dokazoval, v kakšni meri je njen uspeh rezultat Večerove logike medijskega zaščitništva, ki zavestno ubija sleherni dvom in kritiko – in pri kateri je v bližini Mitje Čandra in njegovega kroga igral ključno vlogo ravno Božidar Novak. Več o tem v besedilu Resnica mesta in mesto resnice.

Situacijo z denigracijo Slapšakove razumem tudi kot obliko zunanje prisile, morda niti ne etične, v kateri so uredniki primorani, želeli ali ne, reflektirati svoje izbire iz prej omenjene nuje zaščite svojega ugleda in recimo iz strahu pred padcem branosti. Neka korelacija med branostjo časopisov in etičnostjo izbir torej k sreči vendarle še obstaja – sicer zelo »utilitaristična« in ta je zadnje upanje. Po drugi plati nam perspektiva žalitev enega kolumnista na račun drugega razpre še eno novo dimenzijo razumevanje tega, čemu sem zgoraj rekel podivjani psihopolitični diskreditacijski diskurz. Ker nesporno kaže na to, da se kvantitativno in kvalitativno govorica sovraštva vedno bolj radikalizira in postaja neznosna celo znotraj nekega partikularnega medija.

Skratka: v tem, ko vse bolj tonemo, se večata odgovornost medijev in njih urednikov.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Milojka, posebnica s Pohorja

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Avtoprovokativnost in EPK

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

P.S.

Novak Božidar Stepišnik prijatelj

Prijateljska varda: 26. september 2018

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Včerajšnji Dnevnikov izbor ni presenetil po izbiri gostov. Voditeljica Elen Batista Štader je vodila pogovor v 16 minut trajajoči oddaji po koncu TV dnevnika ob 19.25 uri, gosta sta bila Sebastjan Jeretič in Božidar Novak. Tema: pogovor o predsedniških volitvah letos, o možnih kandidatih in tem, kdo ima največ možnosti.

Voditeljica je bila prozaična in dolgočasno predvidljiva, četudi sta se komentatorja trudila v drugi smeri. Rubrika, ki je v odjavni špici presenetljivo ne podpisujejo poimensko, temveč zgolj kot »informativni program«, je očitno nastala pod taktirko odgovornosti Jadranke Rebernik in Mojce Pašek Šetinc: prva je odgovorna urednica istega informativnega programa, druga pa urednica DIO, tj. dnevnoinformativnih oddaj.

Dnevnik Jeretič Novak

Scena iz Dnevnikovega izbora: 2. maj 2017

Zakaj to omenjam? Ker želim v nadaljevanju opozoriti na zame resno etično zadrego, ko gre za izbiro gostov. In ta je po svoje presenetljiva, po svoje ne. Slednje zato, ker od TV Slovenija žal ne pričakujemo več nujno poudarka na strokovni kompetenci in sledenja kriterijem resnosti izbir, nekaj pa pri nekaterih urednikih včasih šteje tudi politična pripadnost. Žal, moje opažanje.

Čeprav je tudi vsebinsko bil nastop tandema že na meji neverjetnega, npr. z domislicami o tem, da ne vemo, kakšno bo novembra vreme, zato po analogiji ne moremo vedeti, kdo bo zmagal, ali pa s tisto, da bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če bi na slovenskih predsedniških volitvah nastopila Melanija Trump, je moment »presenetljivosti izbora gostov« vsaj zame zmagal. Selekcija je seveda v popolni domeni urednikov in novinarjev, na plačnikih RTV prispevka pa je možnost in včasih dolžnost, da jih komentiramo.

Neresnicoljubna RTV

Sebastjan Jeretič je, kar uredniki vedo zelo dobro, hud kritik RTV Slovenija in njihovih novinark ali novinarjev. Vse bi bilo prav, če bi šlo za vsebinsko upravičeno in nevtralno ravnanje. Toda v funkciji županovega piarovca in odgovornega urednika portala Ekoper, o čemer sem podrobneje pisal, ni samo velik zaupnik Borisa Popoviča, ampak je pripravljen v imenu neženirane obrambe v svojih kolumnah ob razkritjih istega javnega servisa zapisati tudi naslednje:

RTV Slovenije in Primorskih novic ne briga resnicoljubnost, ne briga jih vsebina. Briga jih le sovraštvo, ki ga gojijo do župana.

Jadranka Rebernik in Mojca Šetinc Pašek sta torej zelo prijazno stoični, ko se podpisujeta pod strokovnjake v studiu, ki imajo tako zaničevalno mnenje o njihovem delu. In to z mesta, ki je njunima podobno: urednika. A to še zdaleč ni vse.

Moralni miselni eksperiment

Izvedimo čisto majhen miselni eksperiment v pedagoške namene. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Jadranka in Mojca, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Jadranka in Mojca, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

No, pa se je tam res znašel kar on. Dalje ne bi našteval, sploh ne takrat, ko stvari posegajo v zasebnost in intimo ter na noben način več niso povezane z novinarskim delom. Ja, vse so zapisane na občinskem portalu Ekoper, ki ga vodi in ureja njun televizijski gost Jeretič.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi. Urednici Jadranka in Mojca lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Jadranka Rebernik in Mojca Pašek Šetinc spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v osrednji dnevnik, da pove kakšno modro o predsedniških volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

jereti-zrtev-carl-ekoper

Naslov pove vse: ena izmed značilnih objav na portalu Ekoper

Mednovinarska solidarnost in empatija

Zadrega je očitna: če šikanirajo Eugenijo Carl, nas to ne moti preveč. Lahko za obe urednici rečemo, da ne čutita nobene novinarske solidarnosti do svoje kolegice? Lahko. Solidarnosti v smislu, da je njuna odgovornost za povabila sorazmerna s prezirom, ki ga hote ali nehote izkazujeta do tistih, ki osebno napadajo, javno diskreditirajo in otežujejo delo zdaj že znameniti koprski novinarki. Verjetno urednicama sploh ne pride na pamet, kaj si slednja ob takšnih povabilih misli ali čuti. No, morda je »kolegica« preoptimističen pridevnik za že preživeto romantično stanje v cehu.

Etična dilema je s tem identificirana in ni zgolj v tem, kako nespodobno je morda ponujati medijski prostor osebi, ki deluje proti novinarskim standardom in onemogoča delo kolegice. Očitno tudi za nikogar ni dovolj moteče, da županov piarovec Jeretič zaničuje RTV Slovenija in še manj komu pride na pamet, kaj to pomeni v luči vseh nepravilnosti, ki jih njihova novinarka razkriva v rabotah koprske občine. Kajti za to namreč gre: da je Carlova trn v peti koprski oblasti. Takšna vabila so negacija njenega dela. So pljunek v lastno skledo. Če nimaš občutka za etiko, je življenje pač čudovito. V njem takih in podobnih dilem enostavno ni.

Medijski prostitutki za 30 in 35 evrov

Človek se globini tej odsotnosti empatije ne more načuditi, če pomisli, kakšno naključje, da se Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl na sodišču skupaj pravdata proti prvaku SDS, ki ju je v nekem tvitu ozmerjal za medijski prostitutki. Za 30 in 35 evrov. Delata za zvodnika Milana. Pričakovali bi, da prva dovolj dobro razume, kaj pomeni blatenje tvojega imena – nenazadnje sta obe javno trdili, da se čutita napadeni tudi kot pripadnici ženskega spola. In smo spet pri isti moralni dilemi solidarnosti: kakšno referenčnost je treba odkrivati v gostu, da celo po takšni epizodi pozabiš, kaj doživlja tvoja kolegica v svojem delovnem in zasebnem okolju? Morda bi morala Eugenijo Carl urednica preprosto vprašati po tem. Morda bi ji ta morala povedati. Ne vem, morda bi bilo lažje, ko bi ji naravnost povedali, da njenega dela pretirano ne cenijo. Vsaj tako se obnašajo.

Argument strokovnosti

Vse to so seveda natolcevanja. Naštetih dilem ni, naše urednike vodi zgolj želja po izbiri najbolj strokovnih sogovorcev. In res: Jeretič in Novak (alias Milojka Balevski) imata nekaj skupnega: verjetno sta edina politična analitika v državi, ki ju redno retvita Janez Janša in ne spadata le v krog njemu zapriseženih medijev. Ta izjemnost je najbrž že po sebi imenitna referenca.

Danes je poglavitna referenca za TV Slovenija pač to, da znaš v dveh letih obrniti 20 milijonov državnega oglaševalskega denarja in ga podeliti za tvojega naročnika pravim medijem. Če si v prijateljskih navezah z novinarji in uredniki, ti pač ne bodo zamerili. Nasprotno. Media Polis je ena taka nepozabna metafora za slovensko medijsko državo in njeno incestuoznost, pri kateri so, spet nič čudno, isti novinarji spet pozabili povprašati protagonista po pojasnilu. Ki mu sledi večno stokanje in javkanje, kako je hudo, sploh na današnji svetovni dan svobode medijev, a v resnici sploh ne misliš resno. Kot že večkrat opozorjeno na tej strani: treba je biti zgolj pozoren na slovensko novinarsko folkloro, na bizarno promocijo istih oseb, političnih komentatorjev, ki so po svojem izvoru lobisti, piarovci in svetovalci. Ja, ti bodo zanesljivo maksimalno strokovni in nepristranski. Dodatna referenca za povabilo je, da v tej funkciji kompromitiraš novinarje nacionalke. Bolj sočno, bolj osebno, tem bolje. To vse so reference gostov, ki se iščejo. Samo da vemo.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Dnevnikov izbor Balevski Jeretič RTV

Božidar Novak alias Milojka Balevski v elementu

 

 

Prevčeva Planica kot praznik desnih vrednot

Temu se reče perfidna apropriacija ali prilaščanje športnikov – ko so uspehi vrhunski, bi vsi radi bili na njih udeleženi. V dnevih, ko smo ponosno slavili uspehe Petra Prevca, si ga nekateri osebno brez sramu prisvajajo in pripisujejo njegove zasluge sebi.

Valič Zver Prevc SDS

Tako smo pri prvaku opozicije Janezu Janši lahko prebrali, da Prevca ne bi bilo, če ne bi bilo vlade SDS – no, retvitnil je gospo Milojko Balevski, občasno kolumnistko Večera, ki je tvorno pomagala graditi njegov medijski imperij. Andreja Valič Zver je temu prikimala, Janša je ustvaril pogoje za planiški triumf!

SDS je namreč skupaj z Janšo menda poskrbela za infrastrukturo Planice. Tudi če bi to že res držalo, iz tega menda logično sledi fenomen Prevc. Prav včeraj pa je se prvak opozicije priklonil še misli, da je bila Planica praznik desnih vrednot in jih tudi naštel: individualizem, poštena tekma, trdo delo, zaslužki in domoljubje.

Prisvajanje športa in športnikov, šlepanje na njihove uspehe, ni posebej inovativno, komunikacijsko in propagandno predstavlja piar dejanje na prvo žogo in je, kot kaže, velikokrat uspešno. Politiki se silno radi pomudijo v družbi zmagovalcev, da bi si višali vidnost in javnomnenjsko podporo. Seveda pa moraš pokazati še nekaj dodatne arogance, če si želiš pripisati še zasluge zanje. Kdo ve, morda je Janša v Planici zrihtal tudi odlične, tako rekoč sanjske vremenske razmere z obilico sonca.

Janša Planica desne vrednote tvit

Zabavna postane ta računica, ko jo dodatno postavite v omenjeni ideološki okvir. Ko recimo menite, da Prevca ne le ne bi bilo brez vas, brez SDS, temveč da je on celo promotor vaših ideoloških prepričanj.

Da je Prevc tako rekoč desničar, da zagovarja vaše vrednote, ne leve. Čeprav je znano, da SDS rada na ta način novači med športniki, da jim je to uspelo v primeru Tine Maze, bo zanimivo videti, ali se bo v prihodnosti z Janšo slikal tudi Pero Mišica. Ne zato, ker bi on to želel, ampak prvi: če bo slovenski športni junak, eden največjih v zadnjih desetletjih, pristal na ujetost v skrbno stkani mreži okoli sebe s strani tistih, ki so mojstri propagandnega tkanja in populističnega prisvajanja, socialnega mreženja

Tudi seznam vrednot je tudi osupljiv: menda levici ni lastno, da bi bila individualna, da bi bila poštena, da bi trdo garala, da bi imela rada domovino in da bi bila privržena – presenečenje – želji po zaslužku. Čigavi že, morda športnikovi?

In Peter je menda, pravijo, vse to. Da ne govorimo o 111.000 obiskovalcih Planice: po tej interpretaciji so to »naši«, vsi po vrsti pravcati cvetober domoljubov, privrženih desnim vrednotam.

Apropriacija je, če je dovolj vztrajna in ponavljajoča, običajno uspešna: tako kot so naši počasi interpelirane v  »naše«, počasi »naš« postane Peter in nato še vsa Planica.

Božidar Novak Janša Planica tvit

Milojka, posebnica s Pohorja

Milojka Balevski, verjetno najbolj seksapilna novinarka v državi, dipomantka na Dobi, po novem svetuje tudi ministrici za kulturo.

e63psn91tlzmutcp20hb_bigger

Reference nesporno ima: direktorovanje v Mediapolisu jo je izstrelilo v orbito upravljanja za največ sredstvi, kar jih je šlo skozi medije v zadnjih desetletjih: govorimo o desetinah milijonov evrov. Skrivnostna gospodična, ki bivšega predsednika DNS preko socialnih omrežij vabi na šampanjec in jagode na Arehu, po istem nenaključju kolumnistka Večera in po mnenju nekaterih članov Upravnega odbora tako rekoč častna predsednica DNS, je nenadoma pristala na plačilni listi ministrstva. Česar, kot pravi Jedrt Jež Furlan, sprva ni želela priznati. In glede česar se je nato pretvarjala, da s tem nima nič.

Jedrt Milojka Balevski

Milojka Balevski ministrica za kulturo pogodba

Navzlic temu, da se je znašla na osmi nujni seji Odbora za kulturo z edino točko dnevnega reda, imenovano Ksevt, kjer nam je zaupala, da je »pisatelj« in da se takole, mimogrede, da preživi, ukvarja s tem, da je »direktor firme ‘Skladovnica kreativne industrije’«.

Gladovna stavka Mihe Turšiča? Kaj bi  z njo. Milojka jo je s ciničnim prizvokom ocenila s »To, da se z njim cela država ukvarja, je vrhunsko umetniško delo«, kajti demokracija predpostavlja, da se držimo pravil. In potem dodala: »Jaz sem neobjektiven, ker sem s Pohorja, jaz sem Pohorc«.

Milojka Balevski Novak Božidar Odbor za kulturo

Za opazko o vrhunskih umetniških predstavah si je na koncu svoje predstave s strani predsedujočega Dragana Matiča prislužila opozorilo zaradi nespoštljivosti in žaljivosti. Bivši minister za kulturo pa jo je kasneje ocenil, tako mimogrede, za »posebneža s Pohorja«.

Posebnica s Pohorja, svojčas, kot je poudarila, tudi »pro bono svetovalec evropske prestolnice kulture«, je bila v svoji neženirani akciji obrambe ministrice za kulturo kasneje razgaljena.Kajti Jedrt Jež Furlan je na svojem tviter računu objavila podatke o direktorici ‘Skladovnice kreativne industrije’ – plačilni seznam ministrstva. 5000 evrov za 50 ur.

Znova je izpadlo, da kosila Milojke Balevski niso zastonj in da njena navzočnosti na seji odbora kot tudi ne napadi na Miho Turšiča verjetno niso ravno naključni. Honorar je danes pač treba zaslužiti.

Ali kot je dejala Milojka: za to, da preživim, sem tudi kreativna direktorica, ne samo pisateljica. Ali častna predsednica DNS, četudi sicer članica drugega društva, ZNP. Ampak kaj bi, bratje in sestre si ne gledajo v zobe.

Več:

https://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

https://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

https://vezjak.com/2011/11/26/avtoprovokativnost-in-epk/

Jedrt Milojka Balevski 1

Novak piše Stepišniku

Ministričina intima, pa še ta medijska rumena raca

Kakor vse kaže, sta Bojan Požar in Milojka Balevski v dveh ločenih zapisih ne samo posegla v pravico do zasebnosti notranje ministrice s tem, ko sta ekskluzivno razkrivala njeno intimo, temveč se je zdaj izkazalo, da njuna insinuacija glede nosečnosti ministrice sploh ni točna.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Novinarski standardi pa takšni! In ne le to: anonimna novinarka Milojka Balevski, skrivnostna kolumnistka propadlega portala Pod Lupo, Požareporta in Večera, je v svoji bizarni moralki ministrici svetovala nič manj kot instrumentalizacijo seksa za potrebe politične moči – a se je izkazalo, da tu nekdo ves čas zgolj instrumentalizira medije (skozi brezplačnike, Media Polis in under-cover delovanje na različne načine):

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.«

Demanti ministrice Vesne Györkös Žnidar za Planet Siol je bil žal  izrečen mimogrede – kot da se o tem ni želela pogovarjati. Ob intervjuju z njo so zapisali zgolj:

Nisem noseča, to si je nekdo izmislil, verjetno bi se me radi rešili, o medijski raci pravi notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar.

Ker je bila prva reakcija njenega ministrstva na poizvedbo ta, da ne bodo razkrivali informacij, ki niso javnega značaja, pravnoformalno točna in precizna, pa dejansko ni bila medijsko najbolj posrečena – v smislu, da je dopuščala dodatne spekulacije tistim, ki na njih radi jahajo. Poslej nič več.

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL 2

Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

Je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar noseča?

Rumeni portal Bojana Požarja namiguje točno na to. Božidar Novak alias Milojka Balevski, kolumnistka Večera in omenjenega portala, v krogih DNS v šali javno imenovana tudi za častno predsednico novinarskega društva, se je razpisala o ekskluzivni novici s self-revealing žgečkljivo fotografsko opremo in še bolj naslovom prispevka, ki nosečnost zvaja na seks. Po pričakovanju so se pridružile Slovenske novice in vprašanje časa je, kdaj bodo sledili še drugi mediji.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.« Pustimo za trenutek ob strani funkcioniranje rumenih medijev, tudi dopuščanje anonimnega novinarstva in nenazadnje 20 milijonov vredno igrico Media Polisa, ki jo je uspela zavrteti ista Milojka Balevski, sodeč po zapisih na socialnih omrežjih prijateljsko zvezana tudi z vodstvom DNS. Izziv poročanja o nosečnosti zadeva novinarsko etiko in pravico do zasebnosti. Kako je z njo?

Pri nas smo se pred leti o tem največ pogovarjali v primeru bolezni predsednika republike dr. Janeza Drnovška – ki se je na omenjeno pravico večkrat skliceval.

Pri pravici do zasebnosti politikov ni sporna vsebina (zelo dobro razumemo, da ima političarka pravico do zasebnosti svojega intimnega življenja, kamor morebitna nosečnost nesporno spada), odločilna je predvsem normativna moč take pravice, predvsem kolikšna je njena teža, ko jo primerjamo s pravico javnosti do obveščenosti.

Področje pravice do zasebnosti varuje 17. člen Kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi tole:

Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Seveda takoj ugotovimo, da bosta presoja in tehtanje ostala čvrsto na plečih novinarjev v vsakokratnem primeru. Zlahka si predstavljamo razloge, h katerim se bodo zatekli tisti, ki bodo pravico do zasebnosti spodbijali: da ministrica (domnevno) prehitro odhaja iz službe in s tem ne izpolnjuje za državo pomembnih obveznosti v meri, kot to od nje pričakujemo, da bo morala zaradi nosečnosti v vsakem primeru čez nekaj mesecev morda odstopiti kot ministrica, funkcijo vsaj zamrzniti in najti zamenjavo zase, zaradi česar informacija o njeni zasebnosti ne bo mogla ostati zasebna, temveč javna, da nosečnosti v javnosti od nekega meseca naprej več ni mogoče skrivati, ipd.

Leta 2008 je španska obrambna ministrica postala Carme Chacon, sploh prva ženska na tem resorju v Španiji, vendar je v hipu imenovanja s strani predsednika španske vlade Jose Luisa Rodrigueza Zapatera že bila noseča in se etično vprašanje vdora v zasebnost ni pojavilo – pojavili pa so se dvomi o primernosti odločitve o imenovanju.

Istega leta je javnost izvedela, je noseča francoska pravosodna ministrica Rachida Dati, leta 2009 pa še njena ministrska kolegica Nathalie Kosciusko-Morizet, ki je novico objavila na mreži Facebook.

Čeprav prakse z medijsko obravnavo nosečih političark ni veliko, tudi v svetovnih novinarskih razmerah ne, se zdi nosečnost okoliščina, ki je izrazito zasebnega značaja, ker posega v družinsko življenje in telesno (in duševno) nedotakljivost posameznika. Kriteriji presoje bi tukaj morali biti strožji v primeru, če političarka sama ne želi razkriti informacije.

Ne glede na dejstvo, da bo (katerakoli) noseča političarka v teku opravljanja svoje funkcije sama na neki točki tako ali drugače morala razkriti dejstvo, da pričakuje otroka, pa v primeru nosečnosti odpade razlog, po katerem bi smeli v imenu javne blaginje, javnega zdravja ali iz varnostnih razlogov poseči v zasebnost politika, dokler ta poseg ni nujen za zaščito javnega dobra.

V tem smislu na ravni izrekanja domnev in sklicevanja na govorice nikakor ni bilo upravičeno poseči v zasebnost ministrice za notranje zadeve.

Slovenske novice noseča ministrica

Ime česa je Milojka Balevski?

Ko se je pred dobrim letom pojavilo novo nadebudno ime v novinarskih vrstah,  novinarka in kolumnistka Milojka Balevski, je nihče ni poznal. Je niti ni mogel, kot bomo videli, in v tem ni težave. Kar je še bistveno huje, nihče se skoraj leto dni ni spraševal, kdo točno je, kakšnemu namenu služi in ali morda z anonimnim novinarstvom – ja, za to gre – ni nekaj narobe.

Gospodična, ki še obstaja na omrežjih,  je komunicirala z vsemi novinarji po tviterju, objavljala svoje kolumne na portalu Pod lupo, ocenjevala slovenske medije (npr. tukaj) in počasi postajala sicer majhen, a destilirano čisti simptom slovenskega žurnalizma. Kot takšna, in le kot takšna, bo ostala v spominu.

Milojka fotka

Milojka Balevski profil tviter

Ime česa je Milojka? Simptom tega, kako si lahko v lepi naši novinar, ne da bi kdo opazil ali se vprašal, kdo je. In ja, lahko je tudi zakamuflirana oseba. Bila je vsem na očeh, toda nikogar ni motilo, da je ne pozna in da je, po vsem sodeč, izmišljen lik, na kar je nakazala že z izbiro osebne fotografije. Zgodila se je tragikomična ponovitev manire Janševih brezplačnikov (kasneje bomo videli, da morda njihovo zelo logično nadaljevanje), ki čisto na koncu tudi nikogar niso več vznemirjali – še najmanj se je novinarski ceh želel spraševati o osebah, ki so vanj pisale pod psevdonimi. Vrana vrani ne izkljuje oči?

Kaj zelo natančno pomeni reči, da Milojka »nikogar ni motila«? Naslednje: da je nemoteno pisala, bila v nenehni komunikaciji z npr. člani upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije, tudi z njenim predsednikom. A se ni zgodilo nič, nihče ni protestiral ali se morda vprašal, če je dopuščanje anonimnosti vendarle nekaj, kar ni v skladu s profesionalnimi standardi. Bržkone so omenjeni sobesedniki – vsaj tako resnično upam –  posumili, da gospodična ne obstaja, a so jo navzlic temu molče sprejeli medse in brezskrbno z njo tudi razpravljali, celo po tistem, ko je bila kot anonimna oseba razkrita na razsodišču.

Imel sem čast, da je bila njena prva kolumna, polna laži in diskreditacij, posvečena meni. Najbrž zaradi nekaterih kritičnih zapisov. Z njimi je Milojka nadaljevala na svojem tviter računu. Nisem okleval – prijavil sem jo na Novinarsko častno razsodišče, ki je organ DNS, in zmagal. Kdo je potemtakem misteriozna oseba, krasotica čudovitega obraza (in verjetno prav takšne postave), avtorica kolumen (ali pa jih še piše pod kakšnim drugim imenom) za potrebe diskreditacije posameznikov, pogumna debaterka v spletnih novinarskih vrstah?

My name is Milojka

Novinar Mladine Borut Mekina je prepričan, da je Milojka Balevski – sicer ime, ki ga google v tej kombinaciji ne pozna in se za njim ne skriva nobena druga resnična oseba – znani piarovec Božidar Novak. Njegova materialna dokazila so prepričljiva. In temu razkritju je, med drugim, posvetil celo svoj prvi zapis na tviterju.

Mekina Milojka ne me zajebavat

Mekina Milojka nčr

Milojka se je na tviterju izkazala za imenitno poznavalko medijskega trga, odlično zgodovinarko Maribora, dobro poučeno o EPK, Mitji Čandru, Alešu Štegru in dogajanju okoli evropske prestolnice kulture, vendar slabo, pravzaprav premišljeno diskreditacijsko motivirano poznavalko moje malenkosti. Seveda, saj temu anonimizacija pač služi.  Med številni zapisi proti meni zmaga tisti, kjer sem razglašen za kradljiva, lažniva in ubijalca. Včasih se je Janiju Božiču, šefu portala Pod lupo, ponesrečilo in je Milojki nerodno spremenil spol v moškega; največkrat jo najdemo v vročih razpravah o novinarstvu s člani upravnega odbora DNS.

Milojka Balevski Pirc Musar tvit

Domen Savič Milojka Balevski tvit

No, zgodilo se je, da je Milojka Balevski nenadoma izginila tam nekje na začetku januarja 2013. Zakaj prav takrat? Ne vemo zanesljivo, toda tiste  tedne je bilo obelodanjeno, da se za čudovitim ženskim obličjem verjetno skriva Božidar Novak; kasneje je na to dejstvo opozorilo še nekaj uporabnikov tviterja (1, 2, 3).

Dobra poznanstva nadebudni gospodični nisa bila v pomoč. Ali kot potoži Milojka predsedniku DNS Matiji Stepišniku: »Novinarji in novinarke moramo skup držat«. Kaj točno pomeni skupaj držati, sicer ni natančno definirano, hoja na kavo in smučanje pa sta očitno za Stepišnika in Novaka nekaj samoumevnega, kakor lahko beremo tudi na tviterju.

Božidar Novak in medijski polis

Na drugi strani je Božidar Novak. Dobro zapisan  v levih in desnih medijih, še zlasti pri Večeru, občasni kolumnist, sicer javno deklarirani podpornik Janez Janše. Ponosen član Združenja novinarjev in publicistov. Pro bono svetovalec Mitje Čandra v EPK projektih in na koncu avtor romana, ki smo ga izdali iz tega računa. V eni zadnjih kolumen v Marketingu magazinu omenja fotografa Marka Pigaca, kjer ta v nekem dopisu njemu pojasni, da mu je na sledi glede IP dokazil o njegovi Milojka-style preobrazbi.

Novak tviter  pro bono svetovalec EPK

Novak je zaslovel med drugim s svojo idejo, da bi na EPK pripeljal hčerko uzbekistanskega samodržca Gulnaro Karimovo, s katero je v prisrčnih odnosih. Kasneje je ugotovil, da je to brca v temo, ki utegne ogroziti njegovo pro bono svetovanje Mitji Čandru in postal celo njegov šofer, kot piše Dnevnik, ter se poskušal izvleči s tezo o medijski provokaciji. A to je bila le njegova epizodna vloga v projektih EPK. Isti časopis je obenem poročal, da je Novak diplomiral na Dobi, šele nedavno leta 2011, javno pa se rad pohvali in kaže svojo diplomo s Harvarda, ki je nekaj drugega, namreč le potrdilo o mastno plačanem kurzu iz marketinga.

Njegov najpomembnejši dosežek zadnjih let je vreden 20 milijonov evrov. Novak je kot Janšev privrženec – njegovo odkritost mu je šteti v dobro – prišel na svoj račun po volitvah 2004. Ne preseneča, da je takoj po začetku Janševega mandata v letu 2005  s svojo sodelavko, sicer kot lastnik mariborske komunikacijske skupine SPEM, ustanovil podjetje Media Polis. Družba za oglaševanje, založništvo, tiskarstvo, trgovina, računalniške dejavnosti in storitve  se je v času svojega delovanja ukvarjala z zakupom medijskega prostora in prodaje tega. Novinarji morda več ne pomnijo posledic, sam pa sem o političnih prevzemih medijev v času 2004 do 2008 spisal dve nepomembni knjigi. Na svojem vrhuncu je leta 2008 uspela Novakova firma ustvariti nič manj kot 20 in več milijonov evrov letnega prometa. Je nekdo rekel dvajset milijonov? Sitnica. Ko je čas minil, je Novak svoj Mediapolis pognal v stečaj. Vmes je isti Mediapolis  na čelu z Marjanom Novakom posojal denar SDS in odigral svojo vlogo z brezplačniki. Parlamentarna komisija na isto temo je sicer prišla do mnogih zanimivih ugotovitev, ampak poročilo kasneje ni več nikogar zanimalo. Celo DNS je leta 2008 zmogel naslednjo ugotovitev, ki leti na Novakovo podjetje:

Ob tem velja poudariti tudi, da je v primerih brezplačnikov šlo tudi za eklatantno zlorabo javnega denarja. Po mnenju društva novinarjev je skrajni čas, da se razčisti tudi odgovornost vodilnih v tistih (para)državnih podjetjih, ki so neposredno (s financiranjem, oglasi in visokimi popusti) ali posredno (z nakazovanjem oglaševalskega denarja v Media Polis) sodelovali pri projektih Ekspres in Slovenski tednik.

No, še danes Božidar in isti Marjan Novak rada delita nasvete v »domačem« Marketing magazinu glede tega, kaj storiti s slovenskimi mediji, npr. z Večerom.

When Milojka met Božidar

Tviti Božidarja Novaka so najbolj prisrčni, ko se pogovarja z Milojko Balevski. S svojim alter-egom, kot bi rekel Mekina. Zabavno je npr. njegovo obujanje skupnih spominov na Susak in napis »Jugoslavija: Zaire = 9:0« na neki steni tega hrvaškega otoka, ki sta ga z Milojko, verjetno v kakšni poletni mesečini, družno opazovala. Novak sicer rad prebira Milojko, na tviterju napotuje na njene zapise tudi druge uporabnike. Novinarja Dnevnika sta letos zapisala, da portal podlupo.net obvladuje – karkoli že to pomeni – prav ustanovitelj skupine SPEM, sicer ob priložnosti neke druge problematične prigode fotografiranja iz Državnega zbora:

Do prvega spornega dogodka je prišlo na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in izvolili novo mandatarko Alenko Bratušek. Takrat je fotograf Jani Božič z balkona posnel zaslon mobilnega telefona takrat še poslanke Bratuškove in le dan kasneje na portalu Podlupo.net, ki ga po trditvah več virov obvladuje ustanovitelj skupine Spem Božidar Novak, objavil vsebino zasebnega sporočila. Podobna zgodba se je ponovila nekaj tednov kasneje, in sicer na dan, ko so poslanci v DZ potrdili ministrsko ekipo nove premierke. Revija Reporter je takrat na svoji spletni strani v razmiku samo ene ure objavila dve novici s slikovnim materialom o vsebini zasebne pošte poslancev Janija Möderndorferja in Romana Jakiča, ki je bil kasneje potrjen za obrambnega ministra.

No, v nekem trenutku sredi 2013 so izginili tudi vsi zapisi Milojke Balevski na strani Pod  lupo, kasneje tudi njen tviter račun in na koncu še portal. Na imenovanem portalu sicer najdemo številne prispevke, v katerih kot glavna zvezda nastopa prav Novak in zdi se, da se je avtor ob pisanju moral na moč zabavati. Nekateri govorijo o tem, da nosi Novak šal za 1000 evrov in da se ga kriza posledično ni dotaknila, drugi o njegovem obisku pri predsedniku republike, tretji o tem, da je resen kandidat za direktorja RTV Slovenija…

Novak direktor RTV

Novak Struc Večer

Pod lupo Novak lobira pri Turku

Blagodejni učinki in častno predsedstvo

Pred letom dni je Božidar Novak nastopal tudi na srečanjih Društva novinarjev Slovenije – v prostorih EPK. Dva člana upravnega odbora DNS sta ga, očitno v hihitajočem napadu na mojo malenkost zaradi tega zapisa, na tviterju razglasila za častnega predsednika DNS. Drugim, očitno tudi meni, sta velikodušna ponudila plačilo kotizacije, ki jo je treba poravnati, če bi želeli vstopiti v posvečene prostore Novinarskih dnevov. Aleš Kocjan iz Večera je kasneje navrgel v tolažbo, da je »druženje z Novakom na vse blagodejno vplivalo«. Kot kamilični čaj. Všeč mi je, ko so novinarji ponosni na svoje izbrance in so jih pripravljeni braniti.

Toda pozor: če je Božidar Novak Milojka Balevski, potem ima DNS častno predsednico,  Janševi anonimusi pa nenadoma niso le Janševi. Ime česa je torej Milojka?

kocjan

Novak diploma Doba