Prvega oktobra letos sem se v zapisu DNS, kaj pa brezplačniki? zavzel za jasnejše stališče DNS do zadeve brezplačniki – nedvomnega brodoloma medijske profesionalnosti v Sloveniji, glede katerega bi si morali naliti čistega vina. Med drugim sem izrazil pričakovanje, da se bo DNS opredelil do tega, da poročilo parlamentarne preiskovalne komisije postane javno in do anonimnega političnega novinarstva – ne načeloma, temveč konkretno, saj so praktično znana tudi imena vpletenih novinarjev.
DNS je 12. oktobra res objavil izjavo o brezplačnikih z naslovom Brezplačniki: NČR je odreagiralo že leta 2008. Nekoliko defenzivno stališče, ki ga izraža naslov, želi spomniti, da se je NČR ukvarjal z brezplačniki »že« leta 2008. To drži: obravnaval je štiri prijave NČR glede brezplačnikov, od tega tri moje, in zavzel je načelno stališče do psevdonimov. Vendar močno dvomim, da je to obujanje spomina na pritožbe na NČR v letu 2008 vse, kar lahko DNS o tem pove leta 2011, ko smo dobili končno poročilo o tem. Med drugim so v tej izjavi zapisali:
Ob tem velja poudariti tudi, da je v primerih brezplačnikov šlo tudi za eklatantno zlorabo javnega denarja. Po mnenju društva novinarjev je skrajni čas, da se razčisti tudi odgovornost vodilnih v tistih (para)državnih podjetjih, ki so neposredno (s financiranjem, oglasi in visokimi popusti) ali posredno (z nakazovanjem oglaševalskega denarja v Media Polis) sodelovali pri projektih Ekspres in Slovenski tednik.
Lepo, da se omenja tudi fantomski Media Polis, ki je odigral eno najpomembnejših vlog pri financiranju brezplačnikov in delitvi oglaševalskega denarja pridnim in malopridnim medijem pod Janševo oblastjo. Med drugim je, nenazadnje, 120.000 evrov na lepe oči posodil stranki SDS. Agencijo Media Polis je ustanovil Božidar Novak, direktor Spema. O njenem delovanju je pisala Mladina že davnega leta 2007 in danes vemo o njej in njenih akterjih skoraj vse.
Človek bi, glede na citirano stališče DNS, pričakoval raziskovalnokritično držo do delovanja Media Polisa. Toda ne, na četrtkovi okrogli mizi, ki jo je organiziral DNS, jim ni bilo težko Božidarja Novaka prepoznati kot polnokrvnega strokovnjaka, ki jih bo podučil o medijskih in komunikacijskih strategijah predvolilnih kampanj, ne brezplačnikov:
Res je nekoliko zoprno, če ima človek previsoka pričakovanja do DNS (da o tem, da velja za nergača, sploh ne govorim). Sprva se društvo ni opredelilo do tega, ali si želi poročilo o brezplačnikih narediti za javno, čeprav bi moral novinarskih ceh glede tega prav zdaj izkazovati maksimalni interes. Potem pa se, za nameček, le dober teden po lastnem stališču o brezplačnikih, zaplete v kurtoazijo koketiranja s tistimi agenti brezplačnikov, ki jih je le teden poprej grajalo. Upajmo, da je vsaj Novakovo siceršnje strokovno znanje odtehtalo odmerjeno povabilo – glede na njegove izkušnje iz fantomskih predvolilnih kampanj v mandatu 2004-2008 in v volilnem letu 2008. V kontekstu mojega poziva DNS, pa tudi mimo njega, ostaja še intenzivnejši grenak priokus, da glede afere brezplačniki nima bolj izdelanega stališča.