Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Po današnjih novinarskih poročilih in izjavi Mateja Tonina, sicer predsednika Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ni več prav nobenega dvoma: pogovor med »lobistom« Ivanom Toljem in Ludo Bammensom, ki je razkril poskus medijske cenzure prispevka POP TV o hrvaških obveščevalcih v arbitraži med slovensko in hrvaško državo, je avtentičen in je v rokah Sove.

Današnje Delo je v članku Suzane Kos poskušalo raziskati, ali so omenjeni prisluhi tudi nastali v režiji Sove in prišli v javnost preko kabineta predsednika vlade, na kar so namigovali nekateri poslanci in tudi člani omenjene komisije, ki so posnetek slišali, recimo Žan Mahnič. Njihovo avtentičnost in dejstvo, da jih poseduje Sova, je potrdil Tonin. Toda kaj nam povesta ta dva podatka?

Črnčec prisluhi delo kos

Začetni del obravnavanega članka v Delu: o tem, kako so prisluhi v lasti Sove

Kdo je posnel pogovor?

Prvič, precej več, kot bi se zdelo na prvi pogled. S tem smo bližje odgovoru, kdo bi lahko naredil posnetke in jih ne zgolj posedoval. V včerajšnjem zapisu Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica sem ugibal, ali je morda tisti, ki je pogovor posnel, sam Bammens – če bi to počel Tolj in ga posredoval dalje, bi se dejansko samoovadil. No, ta možnost je zdaj praktično povsem izključena, čeprav oba vpletena še vedno molčita: da bi direktor tujega sklada snemal sebe in posnetek izročal slovenskim obveščevalcem, bi lahko šteli za surrealistični scenarij.

Drugič, preostane le še možnost, da so Bammensu in Tolju prisluškovali in da so to izpeljale obveščevalne službe. Bodisi Sova sama ali neka tuja obveščevalna služba, ki je posnetek izročila naši. Znova bi bilo surrealistično misliti, da bi to storila hrvaška; kandidata moramo iskati med tistimi, s katerimi Sova dobro sodeluje in vidijo v tem svoj interes.

Kdo je dostavil posnetek POP TV?

Še bolj intrigantno je spraševanje, kako je posnetek prišel v roke urednikov na POP TV. Lahko je le s strani tistega, ki tak posnetek ima. Če ga je naredila ena od obveščevalnih služb, ni preveč verjetno, da bi ga izročila prisluškovanim. In ko smo izločili možnost, da je vse posnel sam Bammens in nato gradivo izročil novinarjem POP TV, obenem pa je Matej Tonin nespametno potrdil, da ima posnetek lobista in direktorja KKR ravno naša obveščevalna agencija, sta možnosti samo dve: da jih je POP TV neposredno dostavila Sova ali neka druga obveščevalna služba, morda pa nek posrednik. Po vsem sodeč dovolj močan, da mu obveščevalci zaupajo ali celo morajo izpolniti njegov ukaz.

Je zelo verjetno, da bi Sova neposredno komunicirala z uredniki ali lastniki POP TV? Posrednik, kot se ves čas ugiba, bi lahko bil kar Damir Črnčec in torej kabinet predsednika vlade, kar pa je omenjeni za Delo zanikal:

Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.

Predsednikove nove bralne navade

Če bi demanti držal, sta se premier in njegov sekretar seznanila s posnetkom šele ob predvajanju dnevnika POP TV, torej iz medijskega vira. Kaj o poročilih Sove dejansko vesta omenjena? V intervjuju za Siol je decembra lani na vprašanje »Berete poročila Sove? Nekateri vaši predhodniki jih niso«, premier odgovoril:

Takoj zjutraj odprem kuverto in jih preberem.

Še več, direktor Sove, Rajko Kozmelj, je v oddaji »Politično s Tanjo Gobec« marca letos na vprašanje iste novinarke, ki se je glasilo »Pričakujete, da predsednik vlade bere vaša poročila?«, s skrivnostnim nasmeškom na obrazu odločno povedal:

»Jaz vem, da predsednik vlade bere poročila Sove. In bere jih zelo natančno.«

Direktor Sove torej kar dobro pozna pasionirano radovednost, s katero Šarec zjutraj ritualno najprej odpira njegove kuverte, potem pa se loti ostalega dela. Da bi prišel do dodatnih materialov, pa mora včasih počakati do 19. ure zvečer in si ogledati dnevnik POP TV.

Črnčec mahnič delo kos

Izsek iz istega članka Dela: Črnčec zanika, da bi posredoval podatke v javnost

Nelagodje odgovorne urednice

Večkrat izrečenih slutenj o odličnem sodelovanju med omenjeno televizijo in kabinetom predsednika vlade torej ne moremo v popolnosti potrditi. Če naj verjamemo Črnčecu, je posnetek prisluha do medija prišel po drugi poti. Veliko drugih posrednikov ne more biti: kot daleč najverjetnejša možnost preostane le še Sova.

Toninovo razkritje je zato izjemno pomembno, ker zdaj lahko slutimo, da slovenski obveščevalci neposredno sodelujejo z nekaterimi uredniki in mediji. Kar pa pomeni, da je moje včerajšnje ugibanje, da odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos, sicer tudi članica upravnega odbora DNS, ki je poseg v medijsko svobodo s strani Tolja tudi obsodilo, bilo upravičeno. Zapisal sem namreč, da urednica morda izraža nelagodje do tujih obveščevalnih služb le selektivno:

Preostala možnost bi preveč govorila v prid navezi med vladajočo stranko LMŠ, vlado in POP TV, že sicer obremenjeni s številnimi namigi o tem, kako so npr. prišli do prvega mesta na listi za evropske volitve in novinarke POP TV. Hkrati bi držalo, da je nelagodje, ki ga čuti Slokar Kos, selektivno uperjeno le v tuje obveščevalne službe, ne pa domače, ali pa je vsaj prišlo do javnosti z njeno pomočjo.

Najbrž se lahko strinjamo, da je v primeru neposrednega kontakta med Sovo in omenjenim medijem, kar sicer odpira vrsto resnih novinarskih dilem, njeno nelagodje ob tuji obveščevalni službi, delujoče v imenu neke druge države, kot se je izrecno izrazila o občutkih, dobro kompenzirano z ugodjem ob nesebični pomoči domače obveščevalne službe v imenu Slovenije.

Instrumentalizacija ali nespodobnost?

Medijska družba Pro Plus, med drugim lastnik televizije POP TV, se je znašla v dramatični dilemi z dvema zanjo neugodnima rešitvama. Po prvi možnosti je bila prostovoljno zlorabljena s strani kabineta predsednika vlade, v kateri je sicer imela korist najmanj v obliki dvigovanja ratingov gledanosti in branosti v odmevni zgodbi o tem, da je žrtev pritiskov in cenzure s strani lobistov, ki delujejo v interesu hrvaških  obveščevalcev in morda njihove vlade. Kar je, da ne bo dvoma, nedopustno dejanje.

Zlorabljena v smislu, da ji je nekdo v slovenski vladi ob dovoljenju Sove izročil posnetke pogovorov med tujima državljanoma. Od tega dejanja je imela istočasno maksimalno korist sama vlada, saj je nemudoma sklicala Svet za nacionalno varnost – kar je, res bizarno, storila le zaradi pritiska na POP TV –  zažugala Hrvaški in na ta način z zaostrovanjem retorike dvigovala svoj ugled, politično moč in končno tudi lastne ratinge.

Po tej možnosti, ki jo Črnčec zanika, je bila POP TV posredno instrumentalizirana. Po drugi, ki je edina preostala, je preprosto ravnala nespodobno in nepošteno: zagnala je vik in krik zaradi delovanja tujih obveščevalnih služb ob kolaboraciji z domačo. Da jo je ob tem vodil samozaščitniški motiv v smislu obrambe pred pritiski, je ob tem le v delno uteho, nikakor pa dostojno, če je bilo takšno tesno sodelovanje med Sovo in novinarji izpeljano v nekakšnem skupnem imenu zaščite razvpitega nacionalnega interesa.

Spomnimo, POP TV je tudi kot prva in ekskluzivno poročala o izgonu treh bosanskih državljanov, domnevnih islamskih skrajnežev, in se sklicevala na dokumente Sove.  No, v omenjenem prispevku Dela smo lahko v zapisu pod fotografijo prebrali zanimivo Črnčecevo misel:

»Vedno sem si želel in deloval tako, da bi lahko Slovenija tudi navzven pokazala enako enotnost ob temeljnih nacionalno-varnostnih vprašanjih, kot jo v praksi demonstrirajo druge države.«

No, po svoji stari navadi je povedal preveč v napačnem kontekstu: ne, res si ne smemo želeti v državi, v kateri vlada, mediji in obveščevalne službe delujejo enotno, z roko v roki. Nasprotno, česa podobnega bi se, glede na funkcijo medijev, ki morajo nadzirati oblast, smeli najbolj bati.

Več:

Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica

Uravnoteževanje in nadziranje škode

Kako že se sam novinarski ceh odziva na obravnavo sovražnega govora v medijih? Različno. Naj podam enega od primerov, kjer se vprašanja dotakneta dva ceha. Dva, kajti enotnosti pri nas ni. Katera že?

F571 in neuravnoteženo uravnoteženi

Za začetek nekaj uvoda: spodaj citirana novica na straneh Slovenske tiskovne agencije, ki jo jemljem za ilustracijo, nosi datum 16. januar 2018, v njej pa nastopata Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). Pomembno je vedeti naslednje: v novici sta stališči Petre Lesjak Tušek in Matevža Tomšiča objavljeni »uravnoteženo« po obsegu. Takšno stanje beležimo vse od pozne jeseni 2007, ko je ZNP tudi nastalo, takrat neskrito z željo po obrambi Janeza Janše, predsednika vlade, ki je ravno v tistem času doživljal hude očitke v obliki novinarske peticije –  skupaj s svojimi političnimi pristaši jo že 12 let demonizirajoče omenja na skoraj tedenski ravni -, ravno novembra tega leta pa je v parlamentu, prav na podlagi peticije, zahteval glasovanje o svoji lastni nezaupnici in v nastopu izpeljal zanj tradicionalno, a še posebej ostro filipiko na račun domačih novinarjev.

Seveda, bil je čas, ko je Janša s pomočjo svojih zvestih uredniških in novinarskih vojščakov neposredno in najbolj doslej obvladoval niz medijev (Delo, Večer, Slovenske novice, Primorske novice, RTV SLO)  in tudi Slovensko tiskovno agencijo. Zato je bilo zabavno opazovati, kako se je v prvih zapisih po ustanovitvi ZNP s strani Grimsa in drugih dodatno patentirani »uravnoteževalni princip« prenesel v zapise STA: ob poročanju o odzivih novinarskih cehov so velikokrat na prvem mestu omenili ZNP, ki je takrat štela najbrž zgolj kakih 30 ali manj novinarjev, ter šele nato DNS, ki jih je štela krepko čez 1000.

Krinka boja proti sovražnemu govoru

No, zlata tradicija STA se je ohranila vse do danes, reprezentativno društvo novinarjev in politično združenje sta obravnavana enakopravno in kot edina, le da DNS običajno navedejo na prvem mestu. Tokrat so glede ZNP okoli sprememb zakona o medijih in sovražnega govora objavili tole:

tomšič znp sovražni

Izsek iz objave na strani DNS, ne pa tudi ZNP

No, da bi bila mera polna, sem vest prebral na strani DNS, vključno z mednaslovom v krepki pisavi, kajti stran ZNP je precej osamljena in z malo objavami. Kaj nam sugerira takšno ali še kakšno stališče o sovražnem govoru? Da si nekateri slovenski novinarji krvavo prizadevajo problema sovražnega govora ne rešiti. Da nekateri med njimi – no, Tomšič je redni profesor, kajti pri ZNP so manko v svojih vrstah elegantno rešili s širitvijo svojega ceha v domeno »publicistov« – obravnavajo sovražni govor kot lažen pojem, ko neobstoječ problem, ki je zgolj »krinka« za preganjanje drugače mislečih.

Posledično, da so takega mnenja, če sledimo presoji STA, celi novinarski cehi v Sloveniji – kajti zanje je ZNP pač nedvomno eden od njih. In da je, končno, tudi razprava o sovražnem govoru podvržena ne nekakšni racionalni in argumentirani razpravi, temveč prej zloglasnemu uravnoteževanju, kjer eni mislijo v eni smeri, drugi pa ravno nasprotno, resnica pa ni ravno pomembna, saj sta uravnoteževanje in pluralizacija medijev zgolj perfidni alibi za širitev politične agende.

S tem je medijska scena ujetnica začaranega kroga, katerega izvorni greh mora ostati neizrečen in takšen ves čas tudi je: ko spolitizirane obravnavaš kot ceh, ne boš rešil nobenega vprašanja na nespolitizirani način.

“Damage control” in borci za svobodo govora

Nekaj podobnega velja že za Iniciativo za svobodo govora, danes malce manj delujočo pobudo, ki se je pojavila leta 2015 in je zadnjo izjavo posredovala oktobra 2016, zadnjo objavo pa priobčila novembra tega leta – kolumno famoznega Šarčevega sekretarja Damirja Črnčeca. Predsednica omenjene iniciative je Lucija Ušaj, v ožjem članstvu pa je seveda tudi Tomšič.

Takrat sem v zapisu z naslovom Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij opozoril na značilni efekt »damage control«, kajti iniciativa je nastala tik po začetku delovanja Sveta za odziv na sovražni govor. Se pravi, da v tem prepoznamo preprost »reakcijski vzorec« nastanka sorodnih pobud, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo doslej zasledili običajno vsakič, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti njegovega osrednjega lika.

Zakaj to omenjam? Ker bi po vseh teh letih lahko komu že postalo jasno, da je »uravnoteževalni princip«, ki mu sledijo na RTV Slovenija in STA, le varianta omenjenega efekta.

Več:

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

Odgovorni urednik Dela se je, temu so sicer v zapisu dejali »v časopisni hiši Delo«, odločil odzvati na medijske objave o odpuščanjih na Delu, ki so prišle z nekaj zamude.

Današnji prispevek sicer podpisuje Luka Dekleva, namestnik odgovornega urednika Gregorja Knafelca, glavni protagonist zapisa, ki ima pretežno značaj nekakšnega demantija. Zdi se, da poskuša nevtralizirati negativne učinke novinarskih poročil o stanju v tej hiši z daljšo pasažo, podano v citatni obliki z narekovaji, vsaj v svojem jedrnem delu.

belovic-delo-sindikat

Luka Dekleva in današnji Delov zapis, analiziran v nadaljevanju

Naj v kratkem opozorim na nekaj nenavadnih in po moje pozornosti vrednih momentov v članku.

Kill the messenger!

V prejšnji objavi o stanju na Delu sem opozoril na stališče Društva novinarjev Slovenije, v katerem je podatek o zadnjih odpuščanjih umanjkal. Dne 7. februarja sta DNS in ZNP objavila svoje stališče o tem.

In v tem je prva presenetljivost današnjega demantija: Knafelc ne omenja stališč obeh novinarskih organizacij, ki so se jim sploh prvič po zadnjem prevzemu hiše pridružili Izvršni odbor Sindikata novinarjev Dela in Izvršni odbor Sindikata novinarjev Slovenije (SNS) s svojo izjavo, obenem pa tudi Aktiv novinarjev Dnevnika. Ne, urednikov ključen poudarek je zgolj na menda problematičnem prispevku Vesne Zadravec v osrednjem TV Dnevniku istega dne, ki ga že v začetku označi za »zrelega za častno novinarsko razsodišče«.

Čeprav je Zadravčeva zelo nevtralno povzela dogajanje in obenem tudi zadnja stališča sindikatov, je postala tarča ona, po preizkušenem in videnem načelu kill the messenger. Zakaj? Ker je domnevno prišla v novinarski konflikt, nam na široko pojasnjujejo:

Novinarka se pri poročanju namreč sklicuje na lastno pisanje, ki ga kot sindikalna funkcionarka, članica izvršnega odbora Slovenskega novinarskega sindikata, zapiše dopoldne, popoldne pa navede kot vir pri svojem poročanju. Sporna praksa, ki bi morala vzbuditi pozornost vsakega urednika, še posebno če je ta v službi na javni nacionalni televiziji. Ne morem se znebiti občutka, da je imelo novinarkino blatenje ugleda novinarske hiše in lastnikov Dela drug namen kot opozoriti na položaj novinarstva, v katerem je to.

Knafelčevo opozorilo, ki se konča s standardnim diskurzivnim namigom na teorijo zarote (»Ne morem se znebiti občutka… drug namen«) in diskvalifikacijo izjave z enako standardnimi označevalci (»novinarkino blatenje«), se popolnoma izogne komentiranju opisa bedne situacije, ki so ga pribeležili v Sindikatu novinarjev Dela in s katerim Zadravčeva pač nima nič:

Že poldrugo leto so namreč dnevno izpostavljeni grožnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V poldrugem letu je bilo iz poslovnega razloga iz uredništva Dela odpuščenih več kot 40 novinarjev. Poleg tega, da sem ter tja kakšnega novinarja tudi kupijo na »trgu«, je fleksibilno krčenje novinarskega potenciala Dela kombinirano z nezakonitimi prekarnimi zaposlitvami pogodbenih novinarjev, v manjši meri tudi z najemanjem novinarjev preko agencije. Ves notranji kadrovski »trg« – okoli 140 zaposlenih novinarjev in preko 40 prikrito zaposlenih prekarnih novinarjev – je izpostavljen stalni negotovosti izgube dela. (…)

Odkar je junija 2015 medijsko družbo za borih 7,3 milijona evrov – preko petkrat manj, kot znašajo njeni letni prihodki – kupil zdaj v celoti Petričev finančni holding FMR se zdi, da žreb določa, kateri novinar bo presežek. Novinarji so zgolj številka in strošek, računovodski pristop že dodobra načenja tudi avtonomijo uredništva in novinarjev. Uprava zgolj seznanja urednike, koliko in koga odpisati.

Skratka: odgovorni urednik se je, najbrž v imenu uprave in lastnikov, odločil s prstom pokazati na sicer korekten prispevek novinarke TV Slovenija, o očitkih lastnih novinarjev pa raje pomolčati. Dejstvo, da je članica res članica IO SNS, ji v ničemer prav posebej ne prepoveduje, da bi o protestih novinarskih organizacij in aktivov, ki jih je cela vrsta, ne smela poročati.

Docirajoča retorika in prvoosebna manipulacija

Če je kaj sporno v demantiju na podobni ravni, iz katere črpa omenjeni očitek o interesnem konfliktu, je samo dejstvo, da ga podpisuje namestnik odgovornega urednika, ki seveda daje besedo svojemu šefu in ga tudi v tej vlogi nadomešča.

Nedopustna je že sama retorika: Knafelc docira o tem, kaj bi menda, namesto zgodbe o odpuščanju, novinarji morali uvrstiti v njihove prispevke. Denimo: ukvarjati bi se morali s temami, kot je »predvsem iskanje novih poslovnih modelov medijskih hiš, digitalizacija, bralne navade mladih, socialna omrežja in avtorske pravice«, omeniti pa tudi, da je »del glavnih ciljev prestrukturiranja in modernizacije hiše zagotavljanje sredstev za razvoj neodvisnih novinarskih vsebin tudi v prihodnje«. Na drugi strani po njegovem odpuščanja niso dobra medijska tema zato, ker je to nekaj, kar »na Delu poteka v skladu z letnimi načrti, ki jih potrjuje vodstvo podjetja, so usklajena z odgovornim urednikom in v skladu z zakonodajo.« Razumeti je, da bi odgovorno novinarstvo bilo tisto, ki bi vljudno povzemalo komunikeje, ki prihajajo iz piarovskih služb Dela.

Posebno manipulacijo predstavlja stavek, v katerem, tokrat kar v prvi osebi množine, Knafelc spregovori o nič manj kot DNK zapisu hiše, v kateri vodi novinarski kolektiv:

Medijska hiša Delo je kot zasebno podjetje odgovorno za pozitivno poslovanje, a ima hkrati tudi odgovorno javno funkcijo, ki jo kot največja medijskih hiša v Sloveniji nosi v svojem DNK. Tega se zavedamo vsi zaposleni v medijski hiši, novinarji in uredniki.

Čeprav celoten članek začenja s tretjo osebo množine (»v časopisni hiši Delo so se odzvali…«), v trenutku preide v njeno prvo osebo (»tega se zavedamo vsi zaposleni v medijski hiši«), v zgoraj citiranem stavku pa vidimo, da perfidno novinarskemu kolektivu v celoti pripiše stališče prvega in drugega dela istega stavka. Dvomim, da ta res podpisuje kapitalsko gospodarsko maksimo »Smo zasebno podjetje, ki je odgovorno za pozitivno poslovanje« – vsaj iz stališča Delovega sindikata to ne izhaja.

Odstop prvega sindikalista

Tretji moment, značilen za vsebinsko strukturo demantija, zadeva informacijo o odstopu Delovega novinarja in namestnika urednika notranje redakcije Maria Beloviča z mesta predsednika SNS.

Deklevi se zdi pomembno poudariti to dejstvo evidentno le z enega razloga: da bi podkrepil tezo o spornih ravnanjih tistih, ki opozarjajo na nevzdržne razmere na Delu. Kot se zdi, se Delov novinar nikakor ne strinja z očitki na račun njegove uprave, zato je ugotovil, da je prišlo do »neregularnega ravnanja ob pozivu javnosti glede dogajanja na Delu«, od vodenja SNS pa se poslavlja »zaradi očitnih razhajanj v vodenju sindikata«.

Tudi njegov fokus je, zelo zanimivo, usmerjen izključno v kratek prispevek Vesne Zadravec in kar na dveh mestih pospremljen z namigom o nedoločljivi konspiraciji in instrumentalizaciji sindikata:

Med vzroki za odstop navaja različne poglede na vodenje sindikata. »To je bila povsem nepotrebna taktična napaka ob predhodnih pogajanjih z upravo glede kolektivne pogodbe,« pravi Belovič, ki se ne more znebiti vtisa, da je bil sindikat ob zadnjem dogajanju instrumentaliziran. Sprašuje se, zakaj je prispevek na nacionalki o odpuščanju nastal ravno zdaj, ko se razmere umirjajo in je Sindikat novinarjev Dela v fazi pogajanj za sklenitev hišne kolektivne pogodbe.

Če so sindikalistom Dela in SNS očitali, da so bili popolnoma pasivni pri kapitalskem prevzemu Dela in odpuščanjih, se Belovičeva stališča berejo kot samorazkrivajoča. Presenetljivo je tudi naslednje: če so v SNS in pri Delovem sindikatu, morda mimo njega, podpisali stavek »Zato komunikacija z novinarskim sindikatom poteka pretežno preko delovnih sodišč«, se sam sklicuje na odlično sodelovanje, zaostritev razmer z upravo Dela pa je menda prišla v taktično nepravem času. Se pravi: splačalo bi se še malce trpeti in molčati.

Sklep: zimski dremež in upor

Zadnji demanti postavlja stvari na svoje mesto in počasi, a zanesljivo se prebuja tisto, kar smo pričakovali eno leto: novinarski in sindikalni čut za avtonomijo novinarskega dela in tudi lastno eksistenco. Spoznanje, da se splača biti tiho, se umika tistemu nasprotnemu. In res, precejšnji del težave nesporno predstavlja anemična prestrašenost Delovega novinarskega kolektiva, ki jo je v svojem zadnjem zapisu opazil tudi DNS:

Veliko odgovornost pri odpuščanju nosi tudi Delov uredniški kolegij, ki se odpuščanju v imenu kolektiva, ki ga zastopa, ni uprl.

Kar kmalu bomo videli, če so Knafelčevi demantiji, kakršen je današnji, pri prebujanju kolektiva, ki ga vodi, sprožili kaj dodatnega revolta ali ga morda zatrli.

Več:

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Novinarstvo na 3. maj kot fenomenalen poklic

Včerajšnji svetovni dan svobode medijev je minil v znamenju relativno mlačne medijske upodobitve v domačih. Običajno letno dozo pozornosti in nekakšen memento, s katerim novinarji opozarjajo na svoje težave in pomen svojega poklica, so domači izkoristili zmerno do pretežno oblačno.

V Večeru, denimo, od koder prihajata prejšnji in sedanja predsednica Društva novinarjev Slovenije, v včerajšnji ediciji dnevu niso posvetili niti besede. Danes, 4. maja, so na svoji 11. strani priobčili komentar predsednice Petre Lesjak Tušek. Nič več.

Srčnost kot vrlina zdravnika

RTV Slovenija je v osrednjem Dnevniku gostila podpredsednika DNS Primoža Cirmana, v večernih Odmevih pa dr. Sandro Bašič Hrvatin. Slednja je v pogovoru z Bobovnikom izrekla nekaj konciznih, mestoma pikrih besed o slovenskem novinarstvu in domačih medijskih navadah na način, vreden pomnjenja.

Ko smo že pri memoriranju, si velja vtisniti v spomin Bobovnikovo reakcijo na njen opis novinarskega poklica, za katerega je ugotavljala, da sta v njem potrebna pogum in srčnost – da je to lep poklic, ampak težaven. Voditelj je poskušal, na njemu preveč lasten način, relativizirati izrečeno stališče. In kaj je storil? Z naštevanjem je začel nemudoma širiti polje srčnih poklicev in pojasnjevati, da so pogumni poklici tudi zdravniški, policijski…

Bašič Bobovnik Odmevi

Ko je Bašičeva zaslutila – kaj več ni mogla, ker nihče ne ve, kaj točno je bila Bobovnikova prava intenca – da je njegova gesta argumentacijsko čudna in jo takoj interpretirala kot »opravičevanje«, se je voditelj še dodatno potrudil v smeri pojasnila, kako srčni da so denimo zdravniki (»Brez srčnosti si težko predstavljamo nekega zdravnika ob treh ponoči, ki pripeljejo nekega poškodovanca«).

Žal res ne vemo, niti slutimo ne, kaj za božjo voljo je s svojim manevrom sploh hotel doseči. Prvič, opozoriti gostjo na pomanjkljivost definicije novinarja, drugič, relativizirati dejstvo, da so novinarji res pogumni, kaj tretjega? Morda kot novinar o srčnosti svojih kolegov ni želel veliko slišati? A v vsakem primeru razen splošne zmede in odtegnitve razprave od prave smeri v neko drugo, najbrž diskusijo o tem, kateri poklici so pogumni, ni proizvedel ničesar. Razumeli bi, če bi Bašičeva trdila, da je novinarstvo edini srčen in pogumen poklic na tem svetu, ampak tega nikoli ni dejala.

Paradoksen zdrs, skratka, kajti ravno v njunem kratkem pogovoru je bilo izpostavljeno, kako pomembna je argumentacija v medijih; temo je kasneje odprl ravno Bobovnik, ko je opažal, da je manjka na spletu – »Z nastopom spletnih medijev se izgublja čas argumentiranega dialoga« – a je izpadlo, da morda ne samo tam.

Vstopnice za prvo vrsto

Včerajšnji 3. maj je žal zaznamovala tudi nerodna, tako rekoč piarovska akcija Društva novinarjev Slovenije, s katero so na družabnih omrežjih želeli opozoriti na svoj poklic in omejitve, s kateri se srečujejo.

Toda storili so ravno nasprotno od tega: samopromocijsko so svoje težave nekako pozabili omeniti. V kratkih video prispevki so v akciji »Za svobodo medijev!« nastopili Joachim Ciecierski, Yavuz Baydar, Barbara Gradič Oset, Darja Zgonc, Jasmina Jamnik, Borut Mekina, Kristina Božič, Boštjan Videmšek in Lea Komerički.

Vsi po vrsti so odgovarjali na vprašanje »Zakaj si novinar/novinarka?«, odgovori pa so bili na trenutke precej zanosni, od klišejskih askripcij o najlepšem poklicu na svetu, pa vse do, kot da gre za izbor miss sveta, reševanja planeta.

Jasmina Jamnik je k temu, že takoj na prvem mestu, dodala zastonjske vstopnice v prvi vrsti, vse skupaj pa navdušeno pripeljala do ugotovitve, da opravlja fenomenalen poklic:

»Kjer drugje pa še dobiš možnost, da imaš vstopnico, da vse, kar se dogaja, spremljaš iz prve vrste…. Pa si zato še plačan. In še svet se vsaj trudim spreminjati na bolje.«

Jasmina Jamnik DNS

Lepo in pohvalno, če novinarji odkrivajo lepote svojega poslanstva, naj bodo tudi zadovoljni s sabo, toda, za božjo voljo, priložnost verjetno res ni bila prava.

Namesto tega bi v teh krutih časih pričakovali nekaj več solidarnosti, kakšen protest, kakšno ulično akcijo, kakšen festival pred Črno vdovo. Lahko poskušamo razumeti pozitivistični duh, inkorporiran v tovrstno akcijo ceha, ampak ta duh je lažen in žal ne odraža realnega stanja. Zakaj so se ustvarjalci odločili, da pred kamero ne povabijo tudi kakšnega novinarskega prekarca, koga izmed odpuščenih, nekoga, ki doživlja pritiske in cenzuro? Zakaj se niso odločili za princip »malo mešano«, če so že želeli ohraniti optimistični element v naraciji? Izpadlo je, da zaljšalo podobo, ki ni najlepša, ne nujno po njihovi krivdi.

Kdo bo dal glas njim, če ne mi?

Zakaj niso prisluhnili Eugeniji Carl, ki je včeraj opozorila na manko protestništva: »Zakaj je potrebno novinarstvo, so jasno in glasno povedali z uličnim protestom. Opozorili na nevzdržne razmere. Na kastrirajoče politične in ekonomske pritiske. Na evtanazijo poklica in medijske svobode, na naraščajočo cenzuro… In zahtevali odstope odgovornih… Vse to se dogaja tudi nam. A slovenski novinarji res ne moremo izpeljati resnega protesta, razen tistega na družabnih omrežjih?!«

Zakaj niso prisluhnili Jeleni Aščić, ki je ob akciji DNS dodala: »Videi, v katerih ne nastopa niti en odpuščen novinar. Ali novinar z enomesečno pogodbo in 600 evri honorarja. Ali novinar, ki se ga zaradi njegovih razkritij ne upa zaposlit noben medij. Ali novinar, ki je bil zaradi nevzdržnih razmer prisiljen zapustiti medij in celo novinarstvo. Kdo jim bo dal glas, če jim ga niti njihovi kolegi ne damo?«

V DNS so včeraj še zapisali: »Če situacijo v Sloveniji postavimo v globalni kontekst, je medijska svoboda pri nas relativno zadovoljiva, kar ponazarjajo tudi umestitve države na lestvicah, ki z več kriteriji merita medijsko svobodo (po meritvah Novinarjev brez meja je Slovenija na 40. mestu med 180 državami, Freedom House pa nas uvršča na 19. mesto v Evropi).«

Ja, v globalnem kontekstu je situacija zadovoljiva, v domačem bolj težko. In ker živimo v času glokalizacije: tudi Slovenija je od lani na prvi od omenjenih lestvic zdrsnila za pet mest.

 

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Knafelc urednik Delo

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama:  omenjeni piarovec je brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Dejan Verčič novi urednik Dela Knafelc

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Zlobec Agata Tomažič

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Kontinuiteta in sprememba: zamenjava na čelu Društva novinarjev Slovenije

Mandat Matije Stepišnika na čelu DNS se je z današnjim dnem iztekel. Nova predsednica je postala prav tako novinarka Večera Petra Lesjak Tušek, tudi članica UO DNS v Stepišnikovem mandatu.

Večer Petra Lesjak DNS izvolitev

Sam bi društvu za delovanje v mandatu 2011-2015 podelil dobro trojko, za ignoriranje kritike in samozadostnost pa čisto petico. Zato bo obljubljeno pot samorefleksije, na katere manko nenehno opozarjam in jo zapoveduje tudi nova šefica DNS, še hudičevo zanimivo spremljati.

Zadnji mandat je bil res nekaj posebnega. Stepišnikova lista »Novinarji za novinarje« je na volitvah 2011 nastopila po načelu »Take us all or leave it«. Če kdo izmed članov ne bi bil sprejet, bi odstopila v celoti – temu so dejali »zaprta lista«. Nekoliko izsiljevalsko, vsekakor pa zelo netipično. Na listi so bili kandidati za predsednika in člane upravnega odbora in nadzornega odbora:

  1. Matija Stepišnik (Večer) – kandidat za predsednika
  2. Klara Škrinjar (Delo) – kandidatka za podpredsednico
  3. Borut Mekina (Mladina)
  4. Ilona Dolenc (Primorske novice)
  5. Rok Kajzer (Delo)
  6. Petra Lesjak Tušek (Večer)
  7. Primož Cirman (Dnevnik)
  8. Jernej Verbič (RTV SLO)
  9. Blaž Petkovič (Dnevnik)
  10. Tjaša Slokar (POP TV)
  11. Tanja Starič (Delo)

NADZORNI ODBOR

  1. Aleš Lednik (Večer)
  2. Miha Drozg (POP TV)
  3. Mojca Zorko (STA)

V svoji najavi je zaprta lista napovedala, da bo od sebe dala prav vse in s tem zbudila zelo visoka pričakovanja, s svojo homogenostjo in odločnostjo pa seveda ni mogla biti zavrnjena:

Odločitev, zakaj zapreti listo kandidatov, je le ena in – povsem enostavna: med vsemi, ki smo na njej, velja trdno soglasje, da smo pripravljeni skupaj, resno, predano, v prvi vrsti pa enotno poprijeti za delo.

Vse, kar smo si zadali, lahko po našem trdnem prepričanju dosežemo le, če smo homogena, soglasna in uigrana ekipa, ki nič ne skriva in ima jasno začrtane cilje,njihove uresničitve pa ne bo brez timskega dela, medsebojnega razumevanja in skupne vizije. Med nami obstaja soglasje, da smo pripravljeni prevzeti odgovornost, a le kot ekipa. To je po našem mnenju ta trenutek edini pravi recept za vnovični vzpon našega društva in tudi edini ustrezni odgovor na stanje, v katerem je slovensko novinarstvo.

Ob tem se zavedamo, da smo z oblikovanjem zaprte liste, ki je statut društva sicer izrecno ne navaja, je pa ne prepoveduje, marsikoga presenetili in morda sprožili kakšen pomislek. V ozadju oblikovanja liste ni nobenih skritih namenov, v izvolitev se vam, prvič v novejši zgodovini DNS, ponuja skupina, ki se bo, če bo izvoljena, prvi dan spopadla z vsemi izzivi in težavami, ki nas že leta obremenjujejo.

V trenutku, ko smo se odločili za skupno listo, nas je velika večina sprejela odločitev, da naše kandidature umaknemo, če se bo skupščina odločila, da glasovanje o takšni listi ni možno.

Stepišnik zaprta lista ob kandidaturi blog

Izpolnjena pričakovanja?

So se ta izpolnila? Ob njenem izteku je resnično smiselno narediti končne bilance. Zaenkrat jih še nismo videli, a bodo verjetno novinarji ob vseh obljubah le zmogli toliko samoreflektiranosti, da jo javno podajo.

Od večjih dosežkov bi verjetno lahko pohvalili, da so prenovili svojo spletno stran in predvsem Novinarske dneve, DNS je organizirala kar nekaj izobraževalnih tečajev, za projekte, kot so Novinarska svetovalnica, Novinarska kramljalnica, Novinarska kavarna, strokovna vsakomesečna publikacija in podobne pa nisem čisto prepričan, da so zaživeli v napovedanem obsegu, nekateri sploh ne. Odhajajoči predsednik opozarja, da jim je uspelo dekriminalizirati zbiranje, posest in objavo tajnih podatkov skozi novelizacijo Kazenskega zakonika, kar je bila posledica odmevnega pregona Anuške Delić in nekaterih drugih novinarjev.

Sile kontinuitete

Nova predsednica DNS je letos postopala zelo podobno kot Stepišnik leta 2011. Sicer ni ponujala »zaprte liste«, vendar je njen program dela eksplicitno zavezan svojemu predhodniku, podobna so tudi imena. Ob tem je Petra Lesjak Tušek nepričakovano odkrivala pomembnost kontinuitete – in res smo opazili, da je že druga predsednica, ki prihaja iz Večera. Kakšna je njena utemeljitev? Hmm, nekoliko stepišnikovska:

Po eni strani je zagotovilo za uresničitev zastavljenih ciljev kontinuiteta, torej ekipa, vzpostavljena v mandatu Matije Stepišnika. Ta bi morala deloma ostati, ker je začela dobre projekte, ki jih je treba nadaljevati. Sama predstavljam kontinuiteto in spremembo hkrati. Delo bi po dogovoru z ekipo razdelili po bolj definiranih področjih dela. Kandidati za novi UO iz dosedanje ekipe so nepogrešljivi, bazični del ekipe, in nanje bi tudi v največji meri oprla vodenje DNS, zato apeliram, da pri glasovanju za člane UO podprete naslednje kandidate:

– Matija Stepišnik

– Jernej Verbič

– Tjaša Slokar Kos

– Primož Cirman

– Tanja Starič

– Blaž Petkovič

Jerneja Verbiča in Primoža Cirmana vidim tudi v vlogah podpredsednikov DNS. Prvega v organizacijsko-razvojnem (predvsem zaradi referenc pri vodenju projekta

Naprej/Forward), drugega v strokovno-razvojnem smislu (zaradi že večkrat izkazanega izjemnega prispevka k najvišjim novinarskim standardom v državi).

UO vidim tudi člane DNS, ki bi k delu UO prispevali svežino, drugačne poglede in novo dinamiko:

– Mojca Zorko

– Boštjan Videmšek

– Manica J. Ambrožič

– Blaž Močnik

Presežki v zadnjem mandatu DNS

Spodnji izbor je seveda povsem subjektiven in nikoli ni meril na to, da bi ocenjeval delo DNS v celoti. Prej je zbirka simptomov v delovanju društva, naključen izbor konceptualnih zadreg, nepričakovane brezinteresnosti, nerazumevanja nekaterih novinarskih postulatov in misinterpretacij vodstvenih ljudi v njem:

DNS IN PREGON ČAROVNIC V ZADEVI MARIBORSKEGA RAVNATELJA

DNS in posplošeni lov na čarovnice z izključevanjem javnega dialoga, da bi se končno ujelo tatu in ohranilo lepo dušo:

https://vezjak.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

KONCEPTUALNE ZMEDE OKOLI ŽVIŽGAŠTVA IN RAZUMEVANJA KODEKSA

O fatalnem nerazumevanju pojma »novinarski vir«, manipuliranju z »žvižgaštvom« in sumljivi samopromociji would-be slovenskega Watergata:

https://vezjak.com/2014/01/08/koliko-je-vrednih-herojskih-pet-minut-slovenskega-novinarstva/

POROČILO O BREZPLAČNIKIH, KI JE OBLEŽALO V PARLAMENTU

Poročilo o Janševih brezplačnikih, ki na koncu, ko je bilo končno napisano, nikogar več ni zanimalo, zato sem ga kot državljan prvi pridobil kar sam:

https://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE, KI SO POZABLJENE V TRENUTKU, KO NASTANEJO

O reakciji na tragedijo z mariborskim ravnateljem, kjer so bile sprejete »Zaveze za boljše medije« po lastnem priznanju kršene praktično v naslednjih dnevih po tistem, ko so bile podpisane, danes pa se jih nihče niti več ne spomni:

https://vezjak.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

SKRITI POSVETOVALNI ZAJTRKI Z GOSPODOM PREMIERJEM

O nedostojnih delovnih zajtrkih novinarjev s predsednikom vlade, sumljivo podobnih skritim sestankom s prejšnjim:

https://vezjak.com/2015/05/10/novinarji-na-delovnih-zajtrkih/

DNS IN NJEGOVA NEOBČUTLJIVOST ZA LASTNO DISKREDITACIJSKO RAVNANJE

Kako vodilnih v DNS uspeva žaliti druge, medtem ko ob žalitvah drugih glasno protestirajo:

https://vezjak.com/2014/04/16/verbic-proti-verbicu-in-verbalni-kokosnjaki/

TIHA TOVARIŠKA PODPORA ANONIMNEMU PISUNSTVU

O najbolj simpatični novinarki v Sloveniji, Milojki Balevski, po mnenju nekaterih vodilnih v DNS možni dostojni častni predsednici društva (!), kolumnistki Večera, kjer je notranji in gospodarski urednik predsednik DNS:

https://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

PROMOCIJA UREDNIKOV, KI SO SRAMOTNO ODPUŠČALI NOVINARJE, ZAČINJENA S TEZAMI O RELATIVNOSTI UKRIVLJENE HRBTENICE

O izboru medijskih strokovnjakov, danes gospodarskih svetovalcev, ki so na nizkotne načine obravnavali odpuščene novinarje, predsednik DNS pa za nameček promovira njihovo tezo, da ukrivljena hrbtenica ni nujno slaba stvar:

https://vezjak.com/2012/05/03/antistresna-terapija-na-svetovni-dan-svobode-medijev/

DNS (vse omembe):

https://vezjak.com/?s=dns

Sklep

Dogajanje ob menjavi štafetne palice med Stepišnikom in Petro Lesjak Tušek daje slutiti, da na velike spremembe na čelu krovne in reprezentativne novinarske organizacije v Sloveniji najbrž ne moremo računati. Nova predsednica je že doslej veljala za tesno Stepišnikovo sodelavko. Privilegirano prihaja iz iste medijske hiše, v vodstvu DNS se zamenjuje le peščica članov. Induktivno vzeto ni pričakovati radikalnih rezov pri čemerkoli, sploh zato, ker celo sama dojema »kontinuitetno« ravnanje kot vrlino. Kdor je bil doslej kritičen do DNS, bo po vsej verjetnosti to ostal še naprej. Kdor je bil zadovoljen, pa bo lahko s svojimi občutki tudi nadaljeval.

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Kaj so bile štiri osnovne škandalozne teze iz odziva vodstva RTV Slovenija na poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS)?

Prvič: vodstvo RTV Slovenija ni dolžno odgovarjati društvu novinarjev.

Drugič: vodstvo RTV Slovenija ne rabi utemeljevati uredniških odločitev.

Tretjič: DNS nedopustno pritiska na RTV Slovenija.

Četrtič: Navedbe DNS so očitno prirejene v korist nekaterih posameznikov.

Tudi iz širših tonov odziva je razvidna že skoraj politikantska narava razumevanja javne diskusije: ker se je društvo odzvalo in menda enostransko prikazovalo in prirejalo dejstva, je s tem povzročilo »velik madež na žlahtnosti novinarskega poklica«: takšne teze so nesporno poskus adhominizacije diskurza z žaljenjem sogovorca, pravzaprav kar celotnega ceha.

Naj v zelo kratkem navedem, zakaj so trditve vodstva RTV nesprejemljive.

RTV MMC nedopusten pritisk DNS Valenčič

Prva je nedopustna zato, ker predpostavlja, da Radiotelevizija Slovenije ni javni servis, ki ga plačujemo državljani, ampak malodane država v državi, kjer naročnine nihče ne plačuje, avtonomija upraviteljev pa je zato povsem svobodna. Seveda to ne velja niti za komercialne medije. Za javni zavod morajo nesporno, tudi po statutu in zakonu, veljati še višji novinarski standardi in njegovo delovanje je upravičeno na očeh javnosti. Če je kdo varuh novinarskih standardov po definiciji, je to prav DNS: odrekati njemu pravico do presoj kaže na nevarno zgrešeno samodojemanje funkcije javnega zavoda s strani njegovega vodstva.

Druga je nedopustna iz podobnega razloga. Kot je opozoril že dr. Sašo Slaček, pravzaprav v simpatičnem predavanju pred zavodom, ki ga je izvedel, mora vodstvo še kako utemeljevati svoje odločitve. Meniti, kot urednica Jadranka Rebernik, da je utemeljevanje znamenje nekih preteklih časov komunizma, kaže na polno nepoznavanje osnovnega poslanstva in načel javnega zavoda. Slaček je pokazal, da ta teza temelji na zgrešenem dojemanju pojma avtonomije zavoda, po kateri je, tudi v skladu z münchensko deklaracijo, dolžnost in pravica novinarjev tudi njihova odgovornost do javnosti. Še več, kot pravijo ameriško novinarstvo, velja načelo: »Etično novinarstvo pomeni, da prevzemamo odgovornost za svoje delo in javnosti utemeljujemo svoje odločitve.«

Reči, da RTV nima dolžnosti do javnosti, bi bilo v čistem nasprotju z novinarstvom kot takšnim in smislom javnega servisa. V tem smislu je v opreki z njegovi načeli in, nenazadnje, kot pravi Slaček,  s komunikacijskimi pravicami državljank in državljanov.

Tretja  teza o tem, da društvo novinarjev nedopustno pritiska na RTV Slovenija, je arogantna insinuacijska interpretacija,  ki vnovič manifestira samozadostno držo vodstva in nepoznavanje vseh osnovnih načel novinarstva in delovanja javnega zavoda, navedenih pod prvima dvema. Odgovorno delovanje odgovornih bi moralo mnenje cehovskega društva jemati maksimalno resno, vedno in povsod. Razumeti poziv k pojasnjevanju svojih odločitev kot pritisk je poceni manever kazanja s prstom nazaj, ki razkriva slabe kompetence vodstva, vreden vse graje.

Četrta teza, češ da je DNS ravnala pristransko in očitno priredila svoje stališče  v korist nekaterih posameznikov, je žaljiva insinuacija, ki v ničemer ni dokazana, kot takšna pa ima evidentno le svojo retorično funkcijo, s katero bi vodstvo rado adhominalno in ne argumentativno »opravilo« z društvom na način, da bi ga stigmatiziralo kot neverodostojno in osebno motiviranega.

Ko je kasneje trojka Filli-Bizilj-Rebernik na dobro obiskani tiskovni konferenci ponovila nekatera svoja trda stališča in jih celo začinila s socialno brezčutnostjo in prozornimi manevri argumentiranja (Biziljeva »Ali bomo socialna ustanova ali pa bomo ustvarjali kakovosten javni program.« je že ena takšnih), je znova pokazala, da ni dorasla funkcijam, ki jih zaseda, da je verjetno padla tudi na izpitu iz razumevanja poslanstva javnega servisa, ki ga vodi.

Ukinitev varuha

Slaček je v svojem nastopu, podobno kot to počnem sam dolga leta, opozoril na spregledani oziroma »potlačeni« status Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. V bistvu je svoj nastop končal z apelom:

Od vodstva in programskega sveta RTV Slovenija pričakujem spis, ki naj odgovori na vprašanje, kako danes razumeti poslanstvo javne radiotelevizije, s stališča njene odgovornosti do javnosti? Kot izhodišče naj služi zapis Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Lada Ambrožiča, ki ga je na varuhovem blogu objavil julija letos. Citiram zgolj del in prosim, da si preostanek preberete na spletnem mestu RTV Slovenija:

»Poročilo za obdobje januar – maj 2015 ne zanima nikogar.

Varuh še naprej v ilegali

O Varuhovem poročilu so tudi tokrat molčali vsi trije hišni mediji, ki bi o tem morali poročati, saj jih k temu zavezujejo sklepi Programskega sveta kot tudi Pravilnik o delovanju Varuha. Vendar niso. Že letnemu poročilu so na silo odmerili žaljivo skromno pozornost (izjema je bila Slo 3), so pa menda napisali zelo obetaven program mesečnega pojavljanja Varuha v programih Radia in Televizije, vendar je ostalo le pri napisanem. Na Varuha so preprosto pozabili, enako zdaj tudi na njegovo petmesečno poročilo.

Varuh tako še naprej ostaja v ilegali, piše poročila in pripravlja analize, ki jih naslovniki nočejo brati. Javna RTV hiša na Varuha ni in še dolgo ne bo pripravljena.

Ukine naj ga!«

Varuh blog ukinitev

Ko sem nazadnje pisal o varuhu in se nanj obračal s svojimi pritožbami in bil v celoti ignoriral dolga leta oziroma do današnjega dne, sem Ambrožiču na tej strani predlagal, da naj v znak protesta odstopi. Idejo jo sprejel in v nekem nastopu na tretjem parlamentarnem kanalu pred tremi meseci tudi posvojil ter mi javno dal prav.

Morda je njegov predlog, ki ga daje v svojem zapisu na blogu, še bistveno boljši: ker so nivoji ignorance do instituta varuha tako zelo očitni in tako zelo obsežni, bi bila napaka odstopiti, vodstvo RTV Slovenija naj pokaže pogum ter ilegalnega varuha raje ukine, pa ne bo več imelo težav ne z njim in ne z javnostjo.

Morda ni treba čakati, takšno dejanje bi se zares prilegalo vsemu, kar sem o njem zapisal zgoraj.

Žurnal RTV odziv na DNS

Več:

https://vezjak.com/2015/09/02/tretji-parlamentarni-kanal-kot-odlagalisce-odvecnih-oddaj/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2014/04/27/varuh-ambrozic-je-kot-figov-list-v-misji-luknji/

https://vezjak.com/2015/04/24/varuh-pravic-gledalcev-med-kupi-umazanega-perila/