Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Kaj so bile štiri osnovne škandalozne teze iz odziva vodstva RTV Slovenija na poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS)?

Prvič: vodstvo RTV Slovenija ni dolžno odgovarjati društvu novinarjev.

Drugič: vodstvo RTV Slovenija ne rabi utemeljevati uredniških odločitev.

Tretjič: DNS nedopustno pritiska na RTV Slovenija.

Četrtič: Navedbe DNS so očitno prirejene v korist nekaterih posameznikov.

Tudi iz širših tonov odziva je razvidna že skoraj politikantska narava razumevanja javne diskusije: ker se je društvo odzvalo in menda enostransko prikazovalo in prirejalo dejstva, je s tem povzročilo »velik madež na žlahtnosti novinarskega poklica«: takšne teze so nesporno poskus adhominizacije diskurza z žaljenjem sogovorca, pravzaprav kar celotnega ceha.

Naj v zelo kratkem navedem, zakaj so trditve vodstva RTV nesprejemljive.

Prva je nedopustna zato, ker predpostavlja, da Radiotelevizija Slovenije ni javni servis, ki ga plačujemo državljani, ampak malodane država v državi, kjer naročnine nihče ne plačuje, avtonomija upraviteljev pa je zato povsem svobodna. Seveda to ne velja niti za komercialne medije. Za javni zavod morajo nesporno, tudi po statutu in zakonu, veljati še višji novinarski standardi in njegovo delovanje je upravičeno na očeh javnosti. Če je kdo varuh novinarskih standardov po definiciji, je to prav DNS: odrekati njemu pravico do presoj kaže na nevarno zgrešeno samodojemanje funkcije javnega zavoda s strani njegovega vodstva.

Druga je nedopustna iz podobnega razloga. Kot je opozoril že dr. Sašo Slaček, pravzaprav v simpatičnem predavanju pred zavodom, ki ga je izvedel, mora vodstvo še kako utemeljevati svoje odločitve. Meniti, kot urednica Jadranka Rebernik, da je utemeljevanje znamenje nekih preteklih časov komunizma, kaže na polno nepoznavanje osnovnega poslanstva in načel javnega zavoda. Slaček je pokazal, da ta teza temelji na zgrešenem dojemanju pojma avtonomije zavoda, po kateri je, tudi v skladu z münchensko deklaracijo, dolžnost in pravica novinarjev tudi njihova odgovornost do javnosti. Še več, kot pravijo ameriško novinarstvo, velja načelo: »Etično novinarstvo pomeni, da prevzemamo odgovornost za svoje delo in javnosti utemeljujemo svoje odločitve.«

Reči, da RTV nima dolžnosti do javnosti, bi bilo v čistem nasprotju z novinarstvom kot takšnim in smislom javnega servisa. V tem smislu je v opreki z njegovi načeli in, nenazadnje, kot pravi Slaček, s komunikacijskimi pravicami državljank in državljanov.

Tretja teza o tem, da društvo novinarjev nedopustno pritiska na RTV Slovenija, je arogantna insinuacijska interpretacija, ki vnovič manifestira samozadostno držo vodstva in nepoznavanje vseh osnovnih načel novinarstva in delovanja javnega zavoda, navedenih pod prvima dvema. Odgovorno delovanje odgovornih bi moralo mnenje cehovskega društva jemati maksimalno resno, vedno in povsod. Razumeti poziv k pojasnjevanju svojih odločitev kot pritisk je poceni manever kazanja s prstom nazaj, ki razkriva slabe kompetence vodstva, vreden vse graje.

Četrta teza, češ da je DNS ravnala pristransko in očitno priredila svoje stališče v korist nekaterih posameznikov, je žaljiva insinuacija, ki v ničemer ni dokazana, kot takšna pa ima evidentno le svojo retorično funkcijo, s katero bi vodstvo rado adhominalno in ne argumentativno »opravilo« z društvom na način, da bi ga stigmatiziralo kot neverodostojno in osebno motiviranega.

Ko je kasneje trojka Filli-Bizilj-Rebernik na dobro obiskani tiskovni konferenci ponovila nekatera svoja trda stališča in jih celo začinila s socialno brezčutnostjo in prozornimi manevri argumentiranja (Biziljeva »Ali bomo socialna ustanova ali pa bomo ustvarjali kakovosten javni program.« je že ena takšnih), je znova pokazala, da ni dorasla funkcijam, ki jih zaseda, da je verjetno padla tudi na izpitu iz razumevanja poslanstva javnega servisa, ki ga vodi.

Ukinitev varuha

Slaček je v svojem nastopu, podobno kot to počnem sam dolga leta, opozoril na spregledani oziroma »potlačeni« status Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. V bistvu je svoj nastop končal z apelom:

Od vodstva in programskega sveta RTV Slovenija pričakujem spis, ki naj odgovori na vprašanje, kako danes razumeti poslanstvo javne radiotelevizije, s stališča njene odgovornosti do javnosti? Kot izhodišče naj služi zapis Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Lada Ambrožiča, ki ga je na varuhovem blogu objavil julija letos. Citiram zgolj del in prosim, da si preostanek preberete na spletnem mestu RTV Slovenija:

»Poročilo za obdobje januar – maj 2015 ne zanima nikogar.

Varuh še naprej v ilegali

O Varuhovem poročilu so tudi tokrat molčali vsi trije hišni mediji, ki bi o tem morali poročati, saj jih k temu zavezujejo sklepi Programskega sveta kot tudi Pravilnik o delovanju Varuha. Vendar niso. Že letnemu poročilu so na silo odmerili žaljivo skromno pozornost (izjema je bila Slo 3), so pa menda napisali zelo obetaven program mesečnega pojavljanja Varuha v programih Radia in Televizije, vendar je ostalo le pri napisanem. Na Varuha so preprosto pozabili, enako zdaj tudi na njegovo petmesečno poročilo.

Varuh tako še naprej ostaja v ilegali, piše poročila in pripravlja analize, ki jih naslovniki nočejo brati. Javna RTV hiša na Varuha ni in še dolgo ne bo pripravljena.

Ukine naj ga!«

Ko sem nazadnje pisal o varuhu in se nanj obračal s svojimi pritožbami in bil v celoti ignoriral dolga leta oziroma do današnjega dne, sem Ambrožiču na tej strani predlagal, da naj v znak protesta odstopi. Idejo jo sprejel in v nekem nastopu na tretjem parlamentarnem kanalu pred tremi meseci tudi posvojil ter mi javno dal prav.

Morda je njegov predlog, ki ga daje v svojem zapisu na blogu, še bistveno boljši: ker so nivoji ignorance do instituta varuha tako zelo očitni in tako zelo obsežni, bi bila napaka odstopiti, vodstvo RTV Slovenija naj pokaže pogum ter ilegalnega varuha raje ukine, pa ne bo več imelo težav ne z njim in ne z javnostjo.

Morda ni treba čakati, takšno dejanje bi se zares prilegalo vsemu, kar sem o njem zapisal zgoraj.