Šoparjeva plemenita kariera in manj plemenit namig

Ob slovesu iz oddaje Tednik je počilo v javni komunikaciji med voditeljem Jankom Šoparjem in vedejem direktorja RTV Slovenija, Markom Fillijem. No, najbrž tudi v javni.

Okvir zgodbe je precej preprost: Šopar si je po vsem sodeč ob upokojitvi obetal, da bo za nacionalko delal še naprej in pripravljal nostalgično, že utečeno rubriko Črnobeli časi – očitno znotraj obstoječega Tednika, ki ga po novem vodi Jelena Aščić. V njej je obstajala rubrika z naslovom Bilo je in bila deležna hvaležnega sprejema.

sopar-filli-slovenske-novice

Odlomek iz članka v Slovenskih novicah

A je od začetnih dogovorov, če gre verjeti njegovi plati, ostalo zelo malo: po 44 letih novinarske in voditeljske kariere mu je bilo sporočeno, da kot upokojenec ni primeren, da njegovo delo zato ni v skladu s poslovno politiko javnega servisa. Tako vsaj Šopar na svojem Facebook profilu.

Na spletni Mladini so opozorili celo, da je morda odločitev (tudi?) ideološko pogojena: rubrika naj bi morda prikazovala (domnevne) svinčene čase iz rajnke socialistične Jugoslavije kot preveč prijazne in vredne nostalgije. Kar je janšiste na RTV, kot je zapisal na istem mestu Ivo Godnič in mu je Šopar pritrdil, preveč zmotilo.

Tudi Slovenske novice so povzele del njune javne polemike. V kateri sta si izmenjala nekaj krepkih o lažnivosti, povzročanju škode javnemu servisu, programskem interesu in seveda poklicnih standardih:

»Ustavilo se je pri vodstvu, češ da nisem primeren, čeprav v hiši še vedno dela nekaj upokojencev. Nihče mi ni rekel v obraz, da tega ne morem več početi,« pravi Šopar, ki meni, da bodo nekateri gledalci zagotovo pogrešali rubriko, ki je nastajala s pomočjo bogatega arhiva nacionalke. »Zdi se mi škoda, da ga čisto nič ne izkoriščajo,« še pravi. Ob tem pove, da bo svoje znanje dal komu drugemu, če ga njegov nekdanji delodajalec ne potrebuje več. »Ne morem biti tiho ob vsem, kar vodstvo počne s tistim, kar smo z odrekanji, pripadnostjo in veseljem gradili zdajšnji, ne bodi ga treba, upokojenci.« Na njegovo kritiko se je odzval Filli, ki je bil bistveno bolj redkobeseden. »Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.« Gledalci so Šoparju stopili v bran, on pa je iskreno vesel njihove podpore, na Fillijeve očitke, da laže, se je odzval z besedami: »Nisem se zlagal, to so dejstva. Onemogočeno mi je bilo, da delam, kljub programskemu interesu,« nam je še povedal Šopar. »Filli je nacionalki povzročil veliko škode,« pove za konec svoje dolgoletne kariere na nacionalni televiziji, ki jo bodo »direktorčki« po njegovem mnenju sesuli, da od nje ne bo ostalo nič.

Insinuacija kot izmikajoča se metoda

Oglejmo si še enkrat ključen stavek, ki me bo zanimal:

»Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.«

marko-filli-fb-sopar

Fillijev odgovor Šoparju na Facebooku.

O vlogi namiga v argumentaciji sem že večkrat ugotavljal, da sodi v dnevni železni repertoar politike in javnih razprav. Več ga je, manj je ta kvalitetna. Insinuacija kot takšna strogo vzeto ni logična zmota, je pa v temelju marsikatere izmed neformalnih zmot, še zlasti v primeru ad hominem ali ad ignorantiam.

Pri ad ignorantiam govorec še zlasti sledi agendi sejanja dvoma in postavlja bolj ali manj široko mrežo ugibanj, da bi psihološko učinkovito sprožil sume. Insinuacija se največkrat zadovolji z namigi, kajti govorec poskuša ravnati prikrito, največkrat iz strahu pred očitkom o nasprotnem.

Ustvarjanje vtisa, da je povedano resnično ali da bi lahko bilo resnično (v danem primeru namreč, da je Šopar bil morda zanič novinar, ki marsikdaj ni preverjal dejstev) nima statusa izrečene trditve, zato je posledično izjavljalcu ni treba zagovarjati. Ker ni trditev, pa ni argumentacije in s tem insinuacija kot takšna ne more biti zmotna – ostane le, da ocenjujemo njeno retorično vrednost in etično ustreznost.

Ker je perfidna, insinuacija hitro postane izjemno hvaležno sredstvo in metoda za blatenje, širjenje dvomov in nepotrjenih domnev, žaljenje nasprotnika in ustvarjanje napačnih vtisov. Je odlična tehnika, če seveda obožujete manipuliranje, da razpravo usmerite kam drugam od bistvenega, sploh če imate glede tega nujo in je za vašo pozicijo to potrebno. O njegovem statusu v argumentaciji pribeleži Douglas Walton tole:

The use of argument by innuendo to cast aspersions, doubts, and misgivings, has generally had a borderline status as a legitimate subject for study in logic. We know that, practically speaking, this kind of argumentation is very powerful and also very common in everyday conversation. But pinning such a practice down as some sort of fallacy or incorrect argument has appeared to be an elusive project. After all, if premises and conclusions are not clearly or explicitly asserted in this kind of argumentation, how can we detect and evaluate specific instances of failure to present valid or correct arguments?

Rubrika ali velika škoda, to je zdaj vprašanje

V danem primeru je pač težko verjeti, da so Šoparju odrekli sodelovanje pri rubriki le zato, ker kdaj poprej informacij ni preverjal pred objavo. V tem primeru bi ga verjetno ob dolgih letih plemenitega novinarstva – še ena Fillijeva insinuacija, verjetno, namig na Šoparjevo politično koketiranje s plemenitim Jelinčičem -na nacionalki verjetno že opozorili. Ali bi ga morali. In mu posledično odmerili kakšno manj pomembno delovno mesto. Ne, to se ni zgodilo, niti česa podobnega niso mogli ugotoviti gledalci. Direktor se mora za trenutek za potrebe namiga pretvarjati, da je morda lažnivi Šopar, kot pravi sicer zelo previdno in upajoče, morda kdaj takega storil. Res je, da to stori zgolj z zmerno omembo takšne možnosti.

In tako kot lahko Filliju očitamo neznosno lahkost v polemiki, lahko Šoparju zamerimo, da je še ob izteku kariere v javnost spravil vehementno sodbo, da je »Filli nacionalki povzročil veliko škode«. Kajti če bi dobil svojo rubriko, bi bilo vse drugače?

 

Išče se stik z generalno direktorico RTV Slovenija

Nekaj zelo gnilega je v nacionalki – že na prvi pogled. Kjer iščejo stik z generalno direktorico, kar je dovolj dober razlog, da spet imenujejo Fillija.

Res ne vem, kaj so imeli v mislih člani programskega sveta RTV, ki so s kar 22 glasovi za od 26 prisotnih svetnikov imenovali dosedanjega generalnega direktorja Marka Fillija za vršilca dolžnosti – in te točke na dnevnem redu niti ni bilo! Razumem, da so sledili mnenju hišne pravne službe, ki je predvidljivo zagovarjala stališče v podporo svojemu direktorju, toda pred sabo so imeli sodbo, v kateri neizpodbitno sledi, da je bilo Fillijevo imenovanje razveljavljeno.

MMC programski svet Filli Pirc

In kot da to ni dovolj, so za nameček istočasno »oblikovali skupino, ki bo Natašo Pirc Musar povabila, da pojasni, ali jo prevzem mesta generalne direktorice še zanima«.

Kakšna arbitrarnost! Kaj niso ravnokar s svojim imenovanjem prejudicirali svoje izbire in Filliju podelili vlogo vršilca dolžnosti za obdobje do največ enega leta? Človek je lahko tudi pravni amater, da bi dojel neko nemogoče neskladje med obojim. Se pravi: ali podeljuješ mandat osebi A, četudi začasen, ali pa resno verjameš, da mora biti generalni direktor v skladu s sodbo sodišča oseba B, katere ime je v njej zapisano. Ker sodbi zaupaš. In to ne kadarkoli, v danem trenutku. Da je, skratka, generalna direktorica RTV Slovenija oseba B, ki je bila pred tem že izbrana.

In kot da je težava v tem, kako pridobiti telefonsko številko nesojene direktorice, so svetniki »določili skupino, ki bo po odločitvi višjega sodišča o razveljavitvi Fillijevega imenovanja vzpostavila stik z Natašo Pirc Musar«. Še dobro, da niso ustanovili strokovne komisije za iskanje številke njenega mobilnika.

No, res ni bilo potrebe po tej farsi: na seji sveta je sedel njen odvetnik Dino Bauk, ki je že poprej povedal: »RTV ima veljavni sklep o imenovanju direktorice. Delovno sodišče z jasno obrazložitvijo ni pustilo prostora drugačnim interpretacijam.«

Ali kot je ponovil še na isti seji sveta vsem v obraz, da ne bi bilo nesporazuma: »Sklep o imenovanju Nataše Pirc Musar velja. In edino zakonito postopanje, ki ga lahko Programski svet na podlagi tega naredi, je to, da gospo pozove, da prevzame mandat.« Kar je pred tem povedala že sama.

To bi moral storiti vsaj formalno, Pirc Musarjeva je še pred sejo dala javno vedeti, da je vodenje RTV hiše niti več ne zanima. Ker je sprejela druge poklicne izzive. Med drugim. In to je dala vedeti celo med samo sejo v komunikaciji z mediji oziroma na svoji spletni strani. Če povzamemo zapis STA:

Programskim svetnikom je Pirc Musarjeva že pred današnjo sejo sporočila, da je bila zakonito imenovana za generalno direktorico RTVS, da je bila odločitev sodišča o tem pravnomočna in da bi bilo imenovanje kogarkoli tretjega za zakonitega zastopnika RTVS (četudi začasnega) ponovno nezakonito. “Posledično bi bila nezakonita, brez pravnega učinka ali vsaj izpodbojna tudi vsa dejanja takšne osebe,” je poudarila.

Kot je pojasnila, sta od maja 2014, ko bi morala nastopiti štiriletni mandat, minili dve leti. “Program in ekipa, ki sta bila pripravljena tedaj, sta stvar preteklosti. Člani takratne ekipe – z menoj vred – smo vsak na svoji drugačni karierni poti,” je navedla.

Sporočilo sodbe je zelo jasno, in sicer da so bila storjena nezakonita dejanja in da “je bilo pravo zlorabljeno”. Posledica tega bi morala biti sprememba delovanja programskega sveta RTVS, predvsem pa še bolj temeljita in predvsem dejanska ne le formalna izločitev vpliva politike na RTVS, je navedla Pirc Musarjeva.

“Po dveh letih, brez ekipe, ki bi ji lahko zaupala, in na novi poklicni poti, ne bi želela začeti opravljati funkcije generalne direktorice RTVS, pa čeprav vem, da je v tem javnem zavodu veliko kreativnega duha, ki čaka na priložnost za spremembe,” je pojasnila. Želi pa, da programski svet tokrat reši položaj spoštujoč statut RTVS.

Kot je navedla, se je s predstavniki programskega sveta pripravljena pogovoriti o možnosti, da sama poda pisno zahtevo za svojo razrešitev s funkcije generalne direktorice RTVS.

Majhna učna lekcija iz prava, s katero se vsebinsko strinjam: programski svetniki so znova ravnali nezakonito. In ker ni več dileme med tem, ali izbrati Fillija ali Pirc Musarjevo, ker odpade tudi veleumen načrt, da bo Programski svet »stopil v kontakt« z njo, da bi jo nekaj vprašal, saj po tem dejanju res ni več potrebe, je edino preostalo resno, pravzaprav skrajno resno vprašanje samo še, kdo je grdo zavedel svetnike, skupaj z najširšo javnostjo, in ali bo za to morda le odgovarjal. Sploh v primeru, če velja, da je še sveže novo imenovanje Fillija nezakonito in brez pravnega učinka, njegova dejanja pa izpodbojna.

Sicer si bomo zadnjo sejo zapomnili predvsem po protestu aktiva novinarjev RTV Slovenija s transparenti v rokah – v resnici prvem po res dolgem času. Žal se novinarji niso zbudili ne ob referendumu ob Zakonu o RTV leta 2005 in ne ob naslednjem leta 2010, tudi ne ob kaki drugi priložnosti. Zdaj so se, pohvalo in vzpodbudno.

Povod zanj pa je bila predvsem napovedana točka dnevnega reda z razpravo o domnevno politično pristranskem poročanju novinark, ki razkriva predvsem bruno v očesu tistega, ki je takšno pristranskost ugledal.

Programski svet protest novinarjev

V javnost je prišel seznam 18 domnevno spornih poročanj in objav, ki so očitno zmotile nekoga na politični desnici. No, do razprave o tej točki dnevnega reda in s tem tudi bolj smiselnega učinka na koncu ni prišlo v celoti, saj so svetniki govorili predvsem o imenovanju direktorja.

Kasneje so se novinarji distancirali od obiskovalcev seje, ki so razvili napis ‘Smrt janšizmu’ na belem platnu in ne prihajajo iz novinarskih vrst ter ga označili za poskus politizacije.

Aktiv novinarjev Informativnega programa TV Slovenija, uredništvo Slovenskega programa TV Koper, Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije IO Aktiva novinarjev Radio Slovenija so že 25. aprila napisali odprto pismo članom Programskega sveta (objavljeno spodaj), v katerem pred napovedano razpravo opozarjajo pred nedopustnimi posegi v dele programa pred objavo in sprejemanjem odločitev ali stališč, ki so povezana z objavo delov programa.

Ni več čisto jasno, kaj se bo zgodilo z ne povsem nerealizirano točko dnevnega reda. Ve pa se, da bodo naslednjič v svetu že sedeli nekateri novi ljudje, ker se je starim iztekel mandat.

Smrt Janšizmu PS RTV

Seznam, domnevno pripravljen za razpravo na Programskem svetu po izboru nekaterih svetnikov

1) poročanje Eugenije Carl o domnevnem kupovanju glasov za župana enega od županskih kandidatov (Sebastjan Jeretič) na podlagi izjave brezdomca nekaj ur pred volilnim molkom;

2) zavajajoče poročanje Edvarda Žitnika o papeževem nagovoru škofov v ZDA;

3) neporočanje v primeru bivšega poslanca Antona Anderliča v zvezi z gradnjo dirkališča na vojaškem letališču;

4) neporočanje o zaposlitvi bivšega poslanca Boruta Ambrožiča na Rdečem križu;

5) neobjava Duhovne misli na RASLO1 dne 1.1.2015;

6) poročanje Eugenije Carl o sovražnem govoru do levičarskih in NOB gibanj, ki ga je pripisala stranki SDS na podlagi Facebook skupine;

7) poročanje Jelene Aščič, da »prvak opozicije dela lastno vojsko«;

8) poročanje Eugenije Carl o volitvah rektorja Univerze na Primorskem (protestno pismo vseh dekanov Univerze na Primorskem);

9) vodenje oddaje Studio ob 17.h, kjer voditeljica Jolanda Lebar ni predstavila in dala besede predsedniku Ustavnega sodišča, ki je studio zato zapustil;

10) poročanje Edija Mavsarja o Univerzi na Primorskem in tožba, ki jo je RTV Slovenija s tem v zvezi izgubila;

11) neuravnoteženost oddaje Studio City;

12) neporočanje o podjetju mag. Janeza Kocjančiča (dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije) v ZDA;

13) umik novice o izboru kandidatov za Evropsko sodišče za človekove pravice iz prve strani portala MMC;

14) odziv odgovornega urednika Mateja Sukiča, ki je na uradno vabilo koalicije »Za otroke gre!« odgovoril, da gre za homofobijo;

15) izbira samo ene gostje v studiu (Nataša Pirc Musar) v zvezi z nesoglasji na Rdečem križu;

16) izbor gosta ob izdaji biografije Melanie Trump, ko ni bil povabljen nobeden od avtorjev;

17) kolumna Marka Radmiloviča o spolnem nasilju migrantov v Nemčiji;

18) poročanje Eugenije Carl o domnevnem plačevanju protestnikov v zvezi z migranti na podlagi izjave aktivista nasprotne strani.

***

Odprto pismo članom Programskega sveta RTVS

Spoštovani predsednik, članice in člani Programskega sveta RTV Slovenija, Programski svet je, kot določa Statut RTV Slovenija, vodilni organ zavoda, kar zadeva programsko politiko. To seveda ne pomeni, da lahko neposredno vpliva na uredniško politiko ali konkretno delo posameznih novinark in novinarjev. Statut RTVS posebej izpostavlja, da Programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa. Zato smo prepričani, da Programski svet z zadnjimi obravnavami oddaj in prispevkov v naših programih, s  kritikami dela posameznih novinark in novinarjev, z izražanjem očitkov zaradi »neporočanja« o dogodkih in pojavih, grobo posega v novinarsko in uredniško avtonomijo ter tako izvaja pritisk na urednice, urednike, novinarke in novinarje.

Še posebej je nesprejemljiva napovedana izredna seja Programskega sveta, na kateri naj bi obravnavali 18 primerov prispevkov, oddaj, vsebin, o katerih se ni poročalo. Ta točka dnevnega reda namreč pomeni preseganje pooblastil, ki jih ima Programski svet RTV Slovenija. Pričakujemo, da Programski svet deluje v skladu z zakonodajo in internimi akti, ki določajo njegovo vlogo, položaj in pooblastila, zato protestiramo zaradi sklica izredne seje Programskega sveta RTVS, ker je po naši oceni nezakonita (omejevanje novinarske in uredniške neodvisnosti) in  zato nedopustna.

Ker nekatere člane Programskega sveta pri delu ter odločanju očitno vodi povezanost s formalnimi in neformalnimi centri politične moči,  naj vas spomnimo še na določilo Statuta RTV, ki pravi, da je pri uresničevanju svojih pristojnosti  Programski svet zavezan načelu politične neodvisnosti javne RTV Slovenija (načelo neodvisnosti). Pristojnosti Programskega sveta so naštete v 12. členu Statuta RTV, v katerem je posebej zapisano, da Programski svet RTV le »v izjemnih okoliščinah, na primer ob naravni nesreči ali vojni, neposredno odloča o oddajanju konkretnih informacij ali vsebinah javnega pomena«, kar je jasno sporočilo, da ima Programski svet neposredna programska pooblastila le v izrednih razmerah. Kot piše v Programskih standardih RTVS, smo ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija pri svojem delu neodvisni in avtonomni ter zavezani k profesionalnosti, za kritike in pobude za obravnavo konkretnega novinarskega dela pa obstajajo druge ustaljene poti (če pri novinarskem delu niso spoštovana načela javnosti, pluralnosti in neodvisnosti, lahko  Programski svet pisno obvesti generalnega direktorja RTVS, za varstvo pravic gledalcev in poslušalcev, zavezancev za RTV prispevek, sodelujočih v oddajah in programih RTVS v okviru zavoda deluje Varuh pravic gledalcev, na voljo so tudi druge pritožbene poti zunaj RTVS).

Programski svet ni organ, ki bi se ga smelo zlorabljati za pogrome na novinarke in novinarje, urednice in urednike, zato zahtevamo, da se načrtovana razprava o našem delu in osemnajstih konkretnih primerih umakne.

Ljubljana, 25. 4. 2016

programski svet protest

 

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Kaj so bile štiri osnovne škandalozne teze iz odziva vodstva RTV Slovenija na poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS)?

Prvič: vodstvo RTV Slovenija ni dolžno odgovarjati društvu novinarjev.

Drugič: vodstvo RTV Slovenija ne rabi utemeljevati uredniških odločitev.

Tretjič: DNS nedopustno pritiska na RTV Slovenija.

Četrtič: Navedbe DNS so očitno prirejene v korist nekaterih posameznikov.

Tudi iz širših tonov odziva je razvidna že skoraj politikantska narava razumevanja javne diskusije: ker se je društvo odzvalo in menda enostransko prikazovalo in prirejalo dejstva, je s tem povzročilo »velik madež na žlahtnosti novinarskega poklica«: takšne teze so nesporno poskus adhominizacije diskurza z žaljenjem sogovorca, pravzaprav kar celotnega ceha.

Naj v zelo kratkem navedem, zakaj so trditve vodstva RTV nesprejemljive.

RTV MMC nedopusten pritisk DNS Valenčič

Prva je nedopustna zato, ker predpostavlja, da Radiotelevizija Slovenije ni javni servis, ki ga plačujemo državljani, ampak malodane država v državi, kjer naročnine nihče ne plačuje, avtonomija upraviteljev pa je zato povsem svobodna. Seveda to ne velja niti za komercialne medije. Za javni zavod morajo nesporno, tudi po statutu in zakonu, veljati še višji novinarski standardi in njegovo delovanje je upravičeno na očeh javnosti. Če je kdo varuh novinarskih standardov po definiciji, je to prav DNS: odrekati njemu pravico do presoj kaže na nevarno zgrešeno samodojemanje funkcije javnega zavoda s strani njegovega vodstva.

Druga je nedopustna iz podobnega razloga. Kot je opozoril že dr. Sašo Slaček, pravzaprav v simpatičnem predavanju pred zavodom, ki ga je izvedel, mora vodstvo še kako utemeljevati svoje odločitve. Meniti, kot urednica Jadranka Rebernik, da je utemeljevanje znamenje nekih preteklih časov komunizma, kaže na polno nepoznavanje osnovnega poslanstva in načel javnega zavoda. Slaček je pokazal, da ta teza temelji na zgrešenem dojemanju pojma avtonomije zavoda, po kateri je, tudi v skladu z münchensko deklaracijo, dolžnost in pravica novinarjev tudi njihova odgovornost do javnosti. Še več, kot pravijo ameriško novinarstvo, velja načelo: »Etično novinarstvo pomeni, da prevzemamo odgovornost za svoje delo in javnosti utemeljujemo svoje odločitve.«

Reči, da RTV nima dolžnosti do javnosti, bi bilo v čistem nasprotju z novinarstvom kot takšnim in smislom javnega servisa. V tem smislu je v opreki z njegovi načeli in, nenazadnje, kot pravi Slaček,  s komunikacijskimi pravicami državljank in državljanov.

Tretja  teza o tem, da društvo novinarjev nedopustno pritiska na RTV Slovenija, je arogantna insinuacijska interpretacija,  ki vnovič manifestira samozadostno držo vodstva in nepoznavanje vseh osnovnih načel novinarstva in delovanja javnega zavoda, navedenih pod prvima dvema. Odgovorno delovanje odgovornih bi moralo mnenje cehovskega društva jemati maksimalno resno, vedno in povsod. Razumeti poziv k pojasnjevanju svojih odločitev kot pritisk je poceni manever kazanja s prstom nazaj, ki razkriva slabe kompetence vodstva, vreden vse graje.

Četrta teza, češ da je DNS ravnala pristransko in očitno priredila svoje stališče  v korist nekaterih posameznikov, je žaljiva insinuacija, ki v ničemer ni dokazana, kot takšna pa ima evidentno le svojo retorično funkcijo, s katero bi vodstvo rado adhominalno in ne argumentativno »opravilo« z društvom na način, da bi ga stigmatiziralo kot neverodostojno in osebno motiviranega.

Ko je kasneje trojka Filli-Bizilj-Rebernik na dobro obiskani tiskovni konferenci ponovila nekatera svoja trda stališča in jih celo začinila s socialno brezčutnostjo in prozornimi manevri argumentiranja (Biziljeva »Ali bomo socialna ustanova ali pa bomo ustvarjali kakovosten javni program.« je že ena takšnih), je znova pokazala, da ni dorasla funkcijam, ki jih zaseda, da je verjetno padla tudi na izpitu iz razumevanja poslanstva javnega servisa, ki ga vodi.

Ukinitev varuha

Slaček je v svojem nastopu, podobno kot to počnem sam dolga leta, opozoril na spregledani oziroma »potlačeni« status Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. V bistvu je svoj nastop končal z apelom:

Od vodstva in programskega sveta RTV Slovenija pričakujem spis, ki naj odgovori na vprašanje, kako danes razumeti poslanstvo javne radiotelevizije, s stališča njene odgovornosti do javnosti? Kot izhodišče naj služi zapis Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Lada Ambrožiča, ki ga je na varuhovem blogu objavil julija letos. Citiram zgolj del in prosim, da si preostanek preberete na spletnem mestu RTV Slovenija:

»Poročilo za obdobje januar – maj 2015 ne zanima nikogar.

Varuh še naprej v ilegali

O Varuhovem poročilu so tudi tokrat molčali vsi trije hišni mediji, ki bi o tem morali poročati, saj jih k temu zavezujejo sklepi Programskega sveta kot tudi Pravilnik o delovanju Varuha. Vendar niso. Že letnemu poročilu so na silo odmerili žaljivo skromno pozornost (izjema je bila Slo 3), so pa menda napisali zelo obetaven program mesečnega pojavljanja Varuha v programih Radia in Televizije, vendar je ostalo le pri napisanem. Na Varuha so preprosto pozabili, enako zdaj tudi na njegovo petmesečno poročilo.

Varuh tako še naprej ostaja v ilegali, piše poročila in pripravlja analize, ki jih naslovniki nočejo brati. Javna RTV hiša na Varuha ni in še dolgo ne bo pripravljena.

Ukine naj ga!«

Varuh blog ukinitev

Ko sem nazadnje pisal o varuhu in se nanj obračal s svojimi pritožbami in bil v celoti ignoriral dolga leta oziroma do današnjega dne, sem Ambrožiču na tej strani predlagal, da naj v znak protesta odstopi. Idejo jo sprejel in v nekem nastopu na tretjem parlamentarnem kanalu pred tremi meseci tudi posvojil ter mi javno dal prav.

Morda je njegov predlog, ki ga daje v svojem zapisu na blogu, še bistveno boljši: ker so nivoji ignorance do instituta varuha tako zelo očitni in tako zelo obsežni, bi bila napaka odstopiti, vodstvo RTV Slovenija naj pokaže pogum ter ilegalnega varuha raje ukine, pa ne bo več imelo težav ne z njim in ne z javnostjo.

Morda ni treba čakati, takšno dejanje bi se zares prilegalo vsemu, kar sem o njem zapisal zgoraj.

Žurnal RTV odziv na DNS

Več:

https://vezjak.com/2015/09/02/tretji-parlamentarni-kanal-kot-odlagalisce-odvecnih-oddaj/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2014/04/27/varuh-ambrozic-je-kot-figov-list-v-misji-luknji/

https://vezjak.com/2015/04/24/varuh-pravic-gledalcev-med-kupi-umazanega-perila/