Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

Rotirajoči Utrip, kjer se v izvedbi menjujejo novinarji, je v režiji Jadranke Rebernik vedno znova enak: v njem bo veliko moraliziranja v podporo desnici, televizijski material preteklega tedna, kajti gre za pregled dogajanja v njem, bo pretežno vzet z »njenega« tretjega parlamentarnega kanala, kjer že itak nastopajo voditelji, ki dobesedno pišejo himne stranki SDS, v oddaje pa vabijo lobiste, preverjeno politično desno orientirani kader in odpadnike iz levih strank, kakršen je bil tokrat Igor Lukšič, ali komentatorski zbor okoli Bojana Požarja.

Rebernikova tudi tokrat ni razočarala. Oddajo, ki jo je zaključila s poetično budnico, z »Živimo v državi, kjer se ljudje vsako jutro zbudijo, a se še niso prebudili«, je povzela iz govora Janše leta 2017 (»SDS ima jasen cilj: prebuditi Slovenijo in ustvariti okolje, ki bo omogočalo, da bo Slovenija domovina za vse!«) in še ene himne njegove stranke z naslovom »Prebudi se, Slovenija« avtorice Martine Prevejšek. V kateri je, kot vemo, celo kot glasbenik (!) nastopil spet Janša:

Zaupala mi je, da se je ideja porodila na Pučnikovem pohodu na Boču leta 2016, ko je rojstni dan praznoval tudi predsednik SDS Janša. »Ko sva sedela pri kosilu,« pripoveduje, »je beseda nanesla na glasbo in predlagal mi je, naj napišem novo pesem o Sloveniji, ki bo odražala razmere današnjega časa.«  In tako je nastal refren pesmi »Prebudi se, Slovenija! Prebudi se, čas je že«.

Neustrašna in objektivna analiza Marjanove čepice

Da Rebernikova ni pustila razočaranih, smo prebrali v tviter odzivih, kakršna sta bila »Pravoverni bojevniki se zagotovo že pripravljajo na diskreditacijo Jadranke Rebernik. Njeni Utripi so ‘sovražni’, ‘populistični’ in ‘ekstremistični’. Tokrat si je drznila dregniti v populistično pionirsko – komunistično samoobrambo Serpentinška.« in »Jadranka Rebernik, Utrip, TV 1. program! Po dolgem dolgem času objektivno poročanje, brez dlake na jeziku. Neustrašno direktno. Ali se časi Slovencem jasnijo ali pa je bil le dežurni cenzor na smučanju?!«

In res, enega osrednjih delov Utripa je tokrat tvoril protinapad na Šarčev govor ob spodleteli ustavni obtožbi, predvsem del o Janševem članstvu v Zvezi komunistov, ki je očitno močno zbodel tudi Rebernikovo:

Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani Zveze komunistov, veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino. Veste, tudi jaz znam pogrevati zgodovino, ne samo vi, ampak bodi dovolj, ker se s tem ne mislim ukvarjati.

Rebernikova je Šarca komentirala: »Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

JJ Utrip

Utrinek iz analiziranega Utripa: avtorica in njen politični idol

Antijanšizem, zaradi katerega izgubljamo vsi

Ker v Sloveniji spimo, ker smo še zmerom uročeni, ker ne spregledamo in nosimo pionirske čepice z zvezdo, se nam dogaja, da imamo na oblasti levico in predsednika, ki hrani antijanšistične resentimente, je svoja politična prepričanja še dalje krepila avtorica Utripa in jemala v bran večnega prvaka opozicije:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Tiha premisa njene vrednostne ocene nas pripelje do sklepa, da če se Slovenija ne bi ubadala toliko z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar najbrž avtorici pomeni, da bi z njegovo pomočjo in njim na oblasti prosperirala.

Je bil dežurni cenzor res na smučanju?

Pisec zgornjega tvita se najbrž moti v duhovičenju, ko pravi, da je Utrip bil objavljen, ker je zatajil cenzor. Kot sem pokazal v prispevku z naslovom O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«, je z odgovorno urednico Manico J. Ambrožič na javni radioteleviziji možno vse: ker ni prepovedanih tem, ker ni prepovedanih gostov in ker sama prejema tako pohvale kot graje, so na RTV odprta vrata za vsako misel vseh možnih orientacij in prepričanj.

Čeprav je Rebernik nesporno branila Janšo na več ravneh, to posledično ne bo štelo za kakšno posebno neuravnoteženo pristranost. Osrednji dokument zavoda, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, je spisan s precejšnjo nepreciznostjo in je zato mogoče ubežati slehernemu očitku. V njem se res sugerira, da je nepristranskost »temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija«, da mora novinar objektivno obveščati javnost, da ne sme zavajati, biti čustveno opredeljen in v etičnem razmerju (!) do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov, da ne sme spodbuditi upravičene domneve, »da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.«

Skrivanje za žanr

Nič od tega ne pomaga, ker merila ne določajo, da v žanru komentarja novinar ne bi smel posredovati katerega koli svojega subjektivnega prepričanja. V razdelku 5.7, ki je posvečen ravno komentiranju, Utrip pa velja za avtorsko, torej komentatorsko oddajo, je namreč zahteva po nepristranskosti nekompatibilno dopolnjena z idejo pluralnosti mnenj:

Osnovno poslanstvo RTV Slovenija je javnost čim bolj izčrpno in uravnoteženo ter nepristransko seznanjati z dogajanjem doma in po svetu. Čeprav imajo novinarji o problemih, o katerih poročajo, svoja mnenja, ta v ničemer ne smejo vplivati na to, da bi novinar izmed njemu znanih dejstev uporabil samo tista, ki ustrezajo njegovemu videnju. Kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. Ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. V določenem obdobju morajo biti komentarji uravnoteženi, to pomeni, da morajo biti zajeta vsa relevantna stališča. Nobeden od zaposlenih novinarjev in urednikov na RTV Slovenija nima monopola nad komentarjem. To velja tudi za zunanje komentatorje.

V praksi pa to pomeni, da se odgovorni na javnem zavodu v takih situacijah največkrat skrijejo za žanr oddaje, s čimer se izognejo očitku, da niso opozorili, da gre za komentar, hkrati pa različnost političnega prepričanja avtorja ali avtorice, npr. v  Utripu, vedno legitimirajo z nedoločenim pluralizmom, zapisanim vodilom komentiranja.

Kot Nova24TV

Najbrž se bo to zgodilo tudi tokrat in posledica je, da je od časa do časa TV Slovenija videti kot strankarska Nova24TV. Navzlic temu, da je bila novinarka evidentno pristranska, da ni skrivala svojih političnih prepričanj in je subjektivno podajala dejstva na način, ki sledijo njenemu videnju.

Kako bo že dejala odgovorna urednica? Da so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi.

Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Kadunc kolumna Thomspon

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Včerajšnji Dnevnikov izbor ni presenetil po izbiri gostov. Voditeljica Elen Batista Štader je vodila pogovor v 16 minut trajajoči oddaji po koncu TV dnevnika ob 19.25 uri, gosta sta bila Sebastjan Jeretič in Božidar Novak. Tema: pogovor o predsedniških volitvah letos, o možnih kandidatih in tem, kdo ima največ možnosti.

Voditeljica je bila prozaična in dolgočasno predvidljiva, četudi sta se komentatorja trudila v drugi smeri. Rubrika, ki je v odjavni špici presenetljivo ne podpisujejo poimensko, temveč zgolj kot »informativni program«, je očitno nastala pod taktirko odgovornosti Jadranke Rebernik in Mojce Pašek Šetinc: prva je odgovorna urednica istega informativnega programa, druga pa urednica DIO, tj. dnevnoinformativnih oddaj.

Dnevnik Jeretič Novak

Scena iz Dnevnikovega izbora: 2. maj 2017

Zakaj to omenjam? Ker želim v nadaljevanju opozoriti na zame resno etično zadrego, ko gre za izbiro gostov. In ta je po svoje presenetljiva, po svoje ne. Slednje zato, ker od TV Slovenija žal ne pričakujemo več nujno poudarka na strokovni kompetenci in sledenja kriterijem resnosti izbir, nekaj pa pri nekaterih urednikih včasih šteje tudi politična pripadnost. Žal, moje opažanje.

Čeprav je tudi vsebinsko bil nastop tandema že na meji neverjetnega, npr. z domislicami o tem, da ne vemo, kakšno bo novembra vreme, zato po analogiji ne moremo vedeti, kdo bo zmagal, ali pa s tisto, da bi bilo zanimivo videti, kaj bi se zgodilo, če bi na slovenskih predsedniških volitvah nastopila Melanija Trump, je moment »presenetljivosti izbora gostov« vsaj zame zmagal. Selekcija je seveda v popolni domeni urednikov in novinarjev, na plačnikih RTV prispevka pa je možnost in včasih dolžnost, da jih komentiramo.

Neresnicoljubna RTV

Sebastjan Jeretič je, kar uredniki vedo zelo dobro, hud kritik RTV Slovenija in njihovih novinark ali novinarjev. Vse bi bilo prav, če bi šlo za vsebinsko upravičeno in nevtralno ravnanje. Toda v funkciji županovega piarovca in odgovornega urednika portala Ekoper, o čemer sem podrobneje pisal, ni samo velik zaupnik Borisa Popoviča, ampak je pripravljen v imenu neženirane obrambe v svojih kolumnah ob razkritjih istega javnega servisa zapisati tudi naslednje:

RTV Slovenije in Primorskih novic ne briga resnicoljubnost, ne briga jih vsebina. Briga jih le sovraštvo, ki ga gojijo do župana.

Jadranka Rebernik in Mojca Šetinc Pašek sta torej zelo prijazno stoični, ko se podpisujeta pod strokovnjake v studiu, ki imajo tako zaničevalno mnenje o njihovem delu. In to z mesta, ki je njunima podobno: urednika. A to še zdaleč ni vse.

Moralni miselni eksperiment

Izvedimo čisto majhen miselni eksperiment v pedagoške namene. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Jadranka in Mojca, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Jadranka in Mojca, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

No, pa se je tam res znašel kar on. Dalje ne bi našteval, sploh ne takrat, ko stvari posegajo v zasebnost in intimo ter na noben način več niso povezane z novinarskim delom. Ja, vse so zapisane na občinskem portalu Ekoper, ki ga vodi in ureja njun televizijski gost Jeretič.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi. Urednici Jadranka in Mojca lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Jadranka Rebernik in Mojca Pašek Šetinc spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v osrednji dnevnik, da pove kakšno modro o predsedniških volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

jereti-zrtev-carl-ekoper

Naslov pove vse: ena izmed značilnih objav na portalu Ekoper

Mednovinarska solidarnost in empatija

Zadrega je očitna: če šikanirajo Eugenijo Carl, nas to ne moti preveč. Lahko za obe urednici rečemo, da ne čutita nobene novinarske solidarnosti do svoje kolegice? Lahko. Solidarnosti v smislu, da je njuna odgovornost za povabila sorazmerna s prezirom, ki ga hote ali nehote izkazujeta do tistih, ki osebno napadajo, javno diskreditirajo in otežujejo delo zdaj že znameniti koprski novinarki. Verjetno urednicama sploh ne pride na pamet, kaj si slednja ob takšnih povabilih misli ali čuti. No, morda je »kolegica« preoptimističen pridevnik za že preživeto romantično stanje v cehu.

Etična dilema je s tem identificirana in ni zgolj v tem, kako nespodobno je morda ponujati medijski prostor osebi, ki deluje proti novinarskim standardom in onemogoča delo kolegice. Očitno tudi za nikogar ni dovolj moteče, da županov piarovec Jeretič zaničuje RTV Slovenija in še manj komu pride na pamet, kaj to pomeni v luči vseh nepravilnosti, ki jih njihova novinarka razkriva v rabotah koprske občine. Kajti za to namreč gre: da je Carlova trn v peti koprski oblasti. Takšna vabila so negacija njenega dela. So pljunek v lastno skledo. Če nimaš občutka za etiko, je življenje pač čudovito. V njem takih in podobnih dilem enostavno ni.

Medijski prostitutki za 30 in 35 evrov

Človek se globini tej odsotnosti empatije ne more načuditi, če pomisli, kakšno naključje, da se Mojca Pašek Šetinc in Eugenija Carl na sodišču skupaj pravdata proti prvaku SDS, ki ju je v nekem tvitu ozmerjal za medijski prostitutki. Za 30 in 35 evrov. Delata za zvodnika Milana. Pričakovali bi, da prva dovolj dobro razume, kaj pomeni blatenje tvojega imena – nenazadnje sta obe javno trdili, da se čutita napadeni tudi kot pripadnici ženskega spola. In smo spet pri isti moralni dilemi solidarnosti: kakšno referenčnost je treba odkrivati v gostu, da celo po takšni epizodi pozabiš, kaj doživlja tvoja kolegica v svojem delovnem in zasebnem okolju? Morda bi morala Eugenijo Carl urednica preprosto vprašati po tem. Morda bi ji ta morala povedati. Ne vem, morda bi bilo lažje, ko bi ji naravnost povedali, da njenega dela pretirano ne cenijo. Vsaj tako se obnašajo.

Argument strokovnosti

Vse to so seveda natolcevanja. Naštetih dilem ni, naše urednike vodi zgolj želja po izbiri najbolj strokovnih sogovorcev. In res: Jeretič in Novak (alias Milojka Balevski) imata nekaj skupnega: verjetno sta edina politična analitika v državi, ki ju redno retvita Janez Janša in ne spadata le v krog njemu zapriseženih medijev. Ta izjemnost je najbrž že po sebi imenitna referenca.

Danes je poglavitna referenca za TV Slovenija pač to, da znaš v dveh letih obrniti 20 milijonov državnega oglaševalskega denarja in ga podeliti za tvojega naročnika pravim medijem. Če si v prijateljskih navezah z novinarji in uredniki, ti pač ne bodo zamerili. Nasprotno. Media Polis je ena taka nepozabna metafora za slovensko medijsko državo in njeno incestuoznost, pri kateri so, spet nič čudno, isti novinarji spet pozabili povprašati protagonista po pojasnilu. Ki mu sledi večno stokanje in javkanje, kako je hudo, sploh na današnji svetovni dan svobode medijev, a v resnici sploh ne misliš resno. Kot že večkrat opozorjeno na tej strani: treba je biti zgolj pozoren na slovensko novinarsko folkloro, na bizarno promocijo istih oseb, političnih komentatorjev, ki so po svojem izvoru lobisti, piarovci in svetovalci. Ja, ti bodo zanesljivo maksimalno strokovni in nepristranski. Dodatna referenca za povabilo je, da v tej funkciji kompromitiraš novinarje nacionalke. Bolj sočno, bolj osebno, tem bolje. To vse so reference gostov, ki se iščejo. Samo da vemo.

Več:

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Dnevnikov izbor Balevski Jeretič RTV

Božidar Novak alias Milojka Balevski v elementu

 

 

Tarča proti ustavi: kako je RTV hiša proizvedla množični odpor

Včerajšnja nacionalkina Tarča bo verjetno odšla v anale kot najboljša stvar, ki se je zgodila javni radioteleviziji v zadnjih letih. Vsaj upam v to smer.

Zakaj? Ne pomnim, da bi toliko novinark in novinarjev iz iste hiše ob enem konceptualno in programsko najslabših dosežkov javnega servisa v zadnjih letih bilo pripravljenih javno reči tisti »Dovolj je bilo« –  zaenkrat vsaj na socialnih omrežjih. In to že v času predvajanja oddaje in brez zelo običajnega omahovanja. Nekateri so to storili z vnaprejšnjim opozorilom nekaj dni pred tem, npr. novinarka Eugenija Carl. In res ni bila edina.

Kaj takšnega pred leti res ni bilo običajno. Če bi bilo, na referendumu ne bi kar dvakrat potrdili Grimsovega zakona o RTV. Ki je že zmerom v veljavi. Kot da bi prihajalo do točke preloma, ki lahko povzroči revolt. Med njimi so, nepričakovano, v zadnjem letu ali več glasnejše predstavnice ženskega spola. Kar s temo zadnje Tarče ni neposredno povezano, a je morda pomagalo, da se je sodu lažje izbilo dno.

tarca-splav

Proti voditeljici Vidi Petrovčič nimam nič osebnega: pred leti sem jo branil, ko sta SDS in Nova Slovenija harala po RTV – bilo je dovolj, da je prišla čisto mimogrede v nemilost ministra Andreja Bajuka, pa so jo čez noč pospravili kot dolgoletno gospodarsko komentatorko. Da še danes vodi oddaje, kot je Tarča in razprave o splavu, je s tem povezano.

Ne vem, kdo je izbiral temo in goste, vem pa, kdo je za to polomijo odgovoren. Petrovčičeva za izvedbo in vodenje deplasirane razprave o abortusu, za vse ostalo pa tisti, ki jim odgovornost pritiče po funkciji: začnimo pri Ljerki Bizilj in Jadranki Rebernik. Če sem napisal, da je šlo za enega najslabših dosežkov, je to najbrže neroden understatement: s samo izbiro teme je, upoštevajoč družbene kontekste, nacionalka nesporno poskrbela za zanikanje ene najpomembnejših pravnih in civilizacijskih pravic žensk – s tem, ko je  do pravice do splava zgolj zaradi ulične akcije objektivno nepomembnega zavoda pomagala pod pretvezo javne razprave širiti dvom. Kaj je naslednja scena, kateri novi ulični event jih bo spet prepričal, da ustavne pravice niso samoumevne?

Problem že v naslovu

Že sam naslov  – »Splav – kdaj se začne življenje?« – je obetal promocijo nerazumevanja, saj je v njem že bila previdno nakazana agenda pro-life ideologov in zagovornikov odprave splava. Argument, da je začetek življenja lociran, kot so dejali, v nič manj kot nastanek jajčeca, je namreč njihov. Pričakovali bi seveda, da zagovorniki vendarle verjamejo, da je trenutek življenja trenutek oploditve. A so to pot naredili hudo regresijo – iste vrste, kot je nacionalkina izbira naslova Tarče, značilna za pro-life zagovornike. Resna strokovna debata je moralnoetična ali pravna in so skoraj vedno začne nekje drugje, onstran biologije: pri razpravi o tem, kdaj zarodek postane oseba. Za nameček so jo nadomestila, dobesedno, še tviteraška enovrstična instantna modrovanja na ekranu, s katerimi so opremljali celoten potek pogovora v studiu.

tarca-splav-scena

Da splav kot prekinitev nosečnosti s posledico smrti zarodka ali ploda v Tarči ni niti poskušal biti strokovno obravnavan, v nobenem smislu, je bilo razvidno že iz izbire gostov in navedenega motiva, zakaj so razpravo sploh uvrstili v program. Da ločimo več vrst splava, od spontanega (neizzvanega) brez zdravniškega ali drugega posega, kar je lahko biološki mehanizem za uničenje poškodovanega zarodka, pač nismo slišali. Tudi ne zelo veliko o drugih umetnih prekinitvah nosečnosti ne, čeprav sta bila v studiu dva ginekologa. Še manj o paleti vseh možnih razlogov po odločitvi za splav: zdravstvenih (ko nosečnost in morebitni plod ogrožata življenje ali fizično oziroma psihično zdravje nosečnice), evgeničnih (pričakovanje hudih prirojenih napaka pri otroku, zaradi dednih bolezni ali poškodb), moralnih in etičnih (kadar je nosečnost nastala iz določenega kaznivega dejanja, npr. posilstva. No, bodimo pošteni, ena izjema je le bila: ko je ena izmed udeleženk, Angelca Likovič, nadvse modro zaključila, da bi posiljena ženska morala biti srečna (!) zaradi spočetega otroka, posiljevalca pa bi sicer morali kaznovati. V bistvu se čudim, da zanj ne omenjala nagrade.

Gospa, ki je z isto temo nastopila tisti dan že v oddaji Dobro jutro, potemtakem svetuje iskanje sreče v dejanju posilstva vsem tistim ženskam, ki utegnejo postati mamice. Že dolgo nisem slišal česa tako perverznega – in za takšne bistroumnosti moramo plačevati 13 evrov na mesec. Tudi razprava o socialnih okoliščinah ali pogojih, v katerih nosečnica živi oziroma bi živela po rojstvu otroka, ni prišla do gledalca. Predvsem pa ne kaj temeljnega o filozofski, religiozni ali pravni dimenziji splava, če so se že odločili za razpravo pro et contra na naslovno temo.

Razumljivo, v studiu so ob dežurni in večni Angelci dali prednost direktorici zavoda Živ!m Katarini Nzobandora, ki je očitno bila zaradi svoje akcije poglaviten razlog za nastanek oddaje – zaradi omenjenega javnega predvajanja pro-life filma. Seveda razumem, da se ji smejalo, komu se ne bi. S tem se je nacionalka očitno poklonila njihovemu dejanju in njihova prizadevanja maksimalno promovirala. Nato psihologinji in sociologinji Metki Mencin Čeplak, za katero se spet zdi, da so jo povabili predvsem zaradi njenih političnih bojev za pravice žensk. K temu so dodali še netipično nekdanjo ginekologinjo in ginekologa, pa predstavnico Ženskega lobija. Nič čudnega, da je na svojo nekompetentnost in posredno deplasiranost oddaje opozoril eden izmed udeležencev, ginekolog iz Italije. Ko je opozoril, da na vprašanja o začetku življenja in statusu osebe kot zdravnik pač ne more merodajno odgovarjati.

Ustvarjalci Tarče torej niso bili uspešni niti v pogojih začrtanega naslova – prejkone zato, ker osnovni namen ni bil strokovna obravnava, ampak, kot že rečeno, popolnoma ideološka. Odpadel je tudi pravni vidik, ali razprava z vidika priborjenih pravic žensk, recimo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sugestivni napovedniki

Da je Tarča želela sprožiti izključno ideološko razpravo, kar je že po sebi obsodbe vredno, lahko dešifriramo že v obeh objavljenih napovednikih oddaje, na njeni spletni strani in v programskem opisu. Takole se bereta, skupaj z jezikovnimi napakami vred:

(1)

Film o nastanku življenja, ki so ga predvajali na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve v tednu otroka, je razdelil Slovenijo. Je v ozadju le bitka “splav: da ali ne” ali pa v Slovenijo s takimi organiziranimi civilnimi pobudami pospešeno vdira evropski neokonservativizem?

Mnenja o tem, kdaj se začne življenje so deljena. Kako pogost je ugovor vesti pri zdravnikih na tem področju? Ali zaradi liberalne zakonodaje v naše bolnišnice na posege res množično prihajajo ženske iz tujine? Je splav preveč dostopen in je tako za del mladih že postal kontracepcija? Tarča, Splav – svobodne v odločanju, je kdo proti? v četrtek z voditeljico Vido Petrovčič.

(2)

Film o nastanku življenja, ki so ga predvajali na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve v tednu otroka, je razdelil Slovenijo. Je pri tem v ozadju le bitka “splav: da ali ne”? Ali zaradi liberalne zakonodaje v naše bolnišnice na posege hodijo tudi iz tujine? Je splav resnično preveč dostopen in je tako za del mladih že postal kontracepcija? Kako pogost je ugovor vesti zdravnikov na tem podoročju? O vprašanju je deljena tudi zdravstvena stroka. Voditeljica Vida Petrovčič.

Takoj opazimo, da uvodni legitimaciji razprave v smeri pro et contra, ki jemlje za izhodišče predvajanje filma na pročelju frančiškanske cerkve, sledi niz sugestivnih vprašanj. Ki vsa po vrsti namigujejo na nesamoumevnost umetne prekinitve nosečnosti – s poudarki na ugovoru vesti zdravnika, na preveliki dostopnosti splava, ki da je postal že oblika kontracepcije, na poudarku o preveč liberalni zakonodaji, ki da jo imamo in s tem privabljamo v državo ženske od drugod…

tarca-splav-napovednik

Zanimivo, večina dvomov se v oddaji nikakor ni potrdila – in tudi ne trditev, da bi »zdravstvena stroka« imela deljeno mnenje. Ker si uredniki oddaje k sreči vendarle niso upali iti onstran uporabljenega uravnoteževalnega principa in povabiti v oddajo še koga, ki bi tehtnico mnenj popolnoma prevesil na pro-life stran.

Novinarji, ki lahko predvsem sami rešijo problem

Tarča zato odmeva in s strani državljanov se širi val protestov. Odprta in manj pomembna preostala dilema je le še, če so z njo želeli kljubovati ustavni pravici in slediti cerkvenim agendam, ker je urednikom to pač v ideološki krvi, ali morda zgolj razburiti javnost za potrebe višanja gledanosti. Morebiti oboje.

A je iskanje motiva tu manj pomembno. Nacionalka je z oddajo dosegla dno – žal nas zgodovina uči, da gre vedno tudi nižje -, a hkrati tudi eno izmed prelomnih točk: res lahko bolj kot kdaj prej upamo, da bo sam novinarski odpor znotraj hiše počasi začel skrbeti za dolgo pričakovano avtorefleksijo in iz nje izhajajoče korekcijske učinke. Nekaj, kar verjetno lahko v takih situacijah proizvedejo predvsem novinarji sami, drugo so le v zunanjo pomoč. Želeli ali ne, to bo predvsem njihova bitka.

norma-korosec-tarca

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Kaj so bile štiri osnovne škandalozne teze iz odziva vodstva RTV Slovenija na poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS)?

Prvič: vodstvo RTV Slovenija ni dolžno odgovarjati društvu novinarjev.

Drugič: vodstvo RTV Slovenija ne rabi utemeljevati uredniških odločitev.

Tretjič: DNS nedopustno pritiska na RTV Slovenija.

Četrtič: Navedbe DNS so očitno prirejene v korist nekaterih posameznikov.

Tudi iz širših tonov odziva je razvidna že skoraj politikantska narava razumevanja javne diskusije: ker se je društvo odzvalo in menda enostransko prikazovalo in prirejalo dejstva, je s tem povzročilo »velik madež na žlahtnosti novinarskega poklica«: takšne teze so nesporno poskus adhominizacije diskurza z žaljenjem sogovorca, pravzaprav kar celotnega ceha.

Naj v zelo kratkem navedem, zakaj so trditve vodstva RTV nesprejemljive.

RTV MMC nedopusten pritisk DNS Valenčič

Prva je nedopustna zato, ker predpostavlja, da Radiotelevizija Slovenije ni javni servis, ki ga plačujemo državljani, ampak malodane država v državi, kjer naročnine nihče ne plačuje, avtonomija upraviteljev pa je zato povsem svobodna. Seveda to ne velja niti za komercialne medije. Za javni zavod morajo nesporno, tudi po statutu in zakonu, veljati še višji novinarski standardi in njegovo delovanje je upravičeno na očeh javnosti. Če je kdo varuh novinarskih standardov po definiciji, je to prav DNS: odrekati njemu pravico do presoj kaže na nevarno zgrešeno samodojemanje funkcije javnega zavoda s strani njegovega vodstva.

Druga je nedopustna iz podobnega razloga. Kot je opozoril že dr. Sašo Slaček, pravzaprav v simpatičnem predavanju pred zavodom, ki ga je izvedel, mora vodstvo še kako utemeljevati svoje odločitve. Meniti, kot urednica Jadranka Rebernik, da je utemeljevanje znamenje nekih preteklih časov komunizma, kaže na polno nepoznavanje osnovnega poslanstva in načel javnega zavoda. Slaček je pokazal, da ta teza temelji na zgrešenem dojemanju pojma avtonomije zavoda, po kateri je, tudi v skladu z münchensko deklaracijo, dolžnost in pravica novinarjev tudi njihova odgovornost do javnosti. Še več, kot pravijo ameriško novinarstvo, velja načelo: »Etično novinarstvo pomeni, da prevzemamo odgovornost za svoje delo in javnosti utemeljujemo svoje odločitve.«

Reči, da RTV nima dolžnosti do javnosti, bi bilo v čistem nasprotju z novinarstvom kot takšnim in smislom javnega servisa. V tem smislu je v opreki z njegovi načeli in, nenazadnje, kot pravi Slaček,  s komunikacijskimi pravicami državljank in državljanov.

Tretja  teza o tem, da društvo novinarjev nedopustno pritiska na RTV Slovenija, je arogantna insinuacijska interpretacija,  ki vnovič manifestira samozadostno držo vodstva in nepoznavanje vseh osnovnih načel novinarstva in delovanja javnega zavoda, navedenih pod prvima dvema. Odgovorno delovanje odgovornih bi moralo mnenje cehovskega društva jemati maksimalno resno, vedno in povsod. Razumeti poziv k pojasnjevanju svojih odločitev kot pritisk je poceni manever kazanja s prstom nazaj, ki razkriva slabe kompetence vodstva, vreden vse graje.

Četrta teza, češ da je DNS ravnala pristransko in očitno priredila svoje stališče  v korist nekaterih posameznikov, je žaljiva insinuacija, ki v ničemer ni dokazana, kot takšna pa ima evidentno le svojo retorično funkcijo, s katero bi vodstvo rado adhominalno in ne argumentativno »opravilo« z društvom na način, da bi ga stigmatiziralo kot neverodostojno in osebno motiviranega.

Ko je kasneje trojka Filli-Bizilj-Rebernik na dobro obiskani tiskovni konferenci ponovila nekatera svoja trda stališča in jih celo začinila s socialno brezčutnostjo in prozornimi manevri argumentiranja (Biziljeva »Ali bomo socialna ustanova ali pa bomo ustvarjali kakovosten javni program.« je že ena takšnih), je znova pokazala, da ni dorasla funkcijam, ki jih zaseda, da je verjetno padla tudi na izpitu iz razumevanja poslanstva javnega servisa, ki ga vodi.

Ukinitev varuha

Slaček je v svojem nastopu, podobno kot to počnem sam dolga leta, opozoril na spregledani oziroma »potlačeni« status Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. V bistvu je svoj nastop končal z apelom:

Od vodstva in programskega sveta RTV Slovenija pričakujem spis, ki naj odgovori na vprašanje, kako danes razumeti poslanstvo javne radiotelevizije, s stališča njene odgovornosti do javnosti? Kot izhodišče naj služi zapis Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Lada Ambrožiča, ki ga je na varuhovem blogu objavil julija letos. Citiram zgolj del in prosim, da si preostanek preberete na spletnem mestu RTV Slovenija:

»Poročilo za obdobje januar – maj 2015 ne zanima nikogar.

Varuh še naprej v ilegali

O Varuhovem poročilu so tudi tokrat molčali vsi trije hišni mediji, ki bi o tem morali poročati, saj jih k temu zavezujejo sklepi Programskega sveta kot tudi Pravilnik o delovanju Varuha. Vendar niso. Že letnemu poročilu so na silo odmerili žaljivo skromno pozornost (izjema je bila Slo 3), so pa menda napisali zelo obetaven program mesečnega pojavljanja Varuha v programih Radia in Televizije, vendar je ostalo le pri napisanem. Na Varuha so preprosto pozabili, enako zdaj tudi na njegovo petmesečno poročilo.

Varuh tako še naprej ostaja v ilegali, piše poročila in pripravlja analize, ki jih naslovniki nočejo brati. Javna RTV hiša na Varuha ni in še dolgo ne bo pripravljena.

Ukine naj ga!«

Varuh blog ukinitev

Ko sem nazadnje pisal o varuhu in se nanj obračal s svojimi pritožbami in bil v celoti ignoriral dolga leta oziroma do današnjega dne, sem Ambrožiču na tej strani predlagal, da naj v znak protesta odstopi. Idejo jo sprejel in v nekem nastopu na tretjem parlamentarnem kanalu pred tremi meseci tudi posvojil ter mi javno dal prav.

Morda je njegov predlog, ki ga daje v svojem zapisu na blogu, še bistveno boljši: ker so nivoji ignorance do instituta varuha tako zelo očitni in tako zelo obsežni, bi bila napaka odstopiti, vodstvo RTV Slovenija naj pokaže pogum ter ilegalnega varuha raje ukine, pa ne bo več imelo težav ne z njim in ne z javnostjo.

Morda ni treba čakati, takšno dejanje bi se zares prilegalo vsemu, kar sem o njem zapisal zgoraj.

Žurnal RTV odziv na DNS

Več:

https://vezjak.com/2015/09/02/tretji-parlamentarni-kanal-kot-odlagalisce-odvecnih-oddaj/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2014/04/27/varuh-ambrozic-je-kot-figov-list-v-misji-luknji/

https://vezjak.com/2015/04/24/varuh-pravic-gledalcev-med-kupi-umazanega-perila/