Borut Pahor kot prostovoljec na obisku pri Rosviti Pesek

Zadnji Odmevi so bili, čeprav nikakor ne edini, še ena ideološko vodena oddaja in tradicionalen šolski zgled norčevanja uredniške ekipe v navezi Jadranka Rebernik – Martin Nahtigal – Ksenija Koren. Priljubljena voditeljica Rosvita Pesek je v studiu gostila prostovoljce ob zadnjih naravnih ujmah in poplavah, ki so prizadele državo in kjer vedno bolj ugotavljamo, da je solidarnost med ljudmi tista, ki deluje kot posebno družbeno tkivo celo v trenutkih popolne politične razdvojenosti.

Ob vseh dnevnih poročilih o številnih, ki nesebično pomagajo, so se omenjeni uredniki odločili, da v studio povabijo Boruta Pahorja, bivšega predsednika republike, »tokrat v vlogi prostovoljca«, ob njem pa še tri goste, predstavnika »škofijske Karitas«, kot je prebrala voditeljica pred prispevkom, ob njem skavtinjo iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov in kot četrtega še predstavnika Malteške pomoči, ki deluje po vodilu blaženega Gerarda, ustanovitelja reda sv. Janeza iz Jeruzalema.

Naj prostovoljec se predstavi

Bržkone si bolj ideološko pristrane izbire prostovoljcev ni mogoče zamisliti. Če smo rahlo hudomušni: skoraj ne moremo verjeti, da so se uredniki in voditeljica odpovedali Janezu Janši in Branku Grimsu, ki sta dokazljivo bila te dni daleč največ na terenu. In ne samo to: da je bil osrednji gost istih Odmevov Jernej Vrtovec (Nova Slovenija), ki je predstavljal predloge svoje stranke ob poplavah, je le ojačalo vtis, da zaenkrat v programski shemi TV Slovenija glede odkritih političnih pristranosti ni posebnih sprememb na bolje.  

»Mislim, da se je vlada odzvala primerno, zavzeto, tudi strokovno in profesionalno. Enako se mi zdi velja za civilno zaščito,« je na prve poizvedbe, ki so mu pripadle tako rekoč po funkciji, odgovarjal Pahor. Ni bilo zaznati, da bi se želel pridružiti kritikam na račun vlade, ki se jih je dalo razumeti v podtonu novinarke. Izbira gostov v Odmevih ni bila samo eklatantno ideološko obarvana, ampak tudi neokusna in nepoštena do številnih drugih skupin prostovoljcev in posameznikov – končno je Pahor nastopal kot slednji in ne v imenu kakšne od organizacij.

Kaj sodi na nacionalno televizijo in kaj ne

Pristranosti v izbiri gostov moramo postaviti v še en kontekst. Dogajajo se v času, ko svoje delo začenja nova štiričlanska uprava RTV Slovenija pod vodstvom predsednika Zvezdana Martiča in so pričakovanja javnosti po spremembi v smeri normalizacije upravičeno velika. Po eni strani voditeljica Odmevov vedno manj skriva svoje barve in je pred dnevi za časopis Delo povedala, da Studio City, znamenita ukinjena oddaja, res ne sodi na nacionalno televizijo. Odmevi so se odvrteli le tri dni po tistem, ko je Pesek romala v Brezje in k fotografiji na Facebooku pripisala: »Po romarsko. Kam drugam kot k Mariji. Po protokolu. Saj je vendar praznik.«

Vprašanje je bolj, kakšni (in čigavi) protokoli veljajo na javnem servisu. Janja Božič Marolt iz Mediane je te dneve komentirala dogajanje na desnem političnem polu in krepitev stranke SDS, tudi snubitev Janše, ki je prispela na naslov spornega bivšega koprskega župana Borisa Popoviča. Na vprašanje, ali bi mu to pomagalo, je bil njen odgovor, da ne, da pa bi SDS »bolj koristila znana televizijska imena, zlasti Rosvita Pesek, če bi se odločila za politiko«.

Samozavest navijaškega novinarstva

Naslednji vidik intenzivnega političnega navijaštva in pristranosti kot posledic strankarskega prevzema RTV servisa bi razkrila psihološka analiza samozaverovanosti samih akterjev. Ta že po sebi nakazuje, da zato, ker njihova politična agenda celo ob začetku delovanja nove uprave ne popušča, po vsem sodeč protagonisti zaupajo, da se jim po menjavi vodstva ne bo more zgoditi nič hudega v smislu novinarskih sankcij.

Od kod njihova tolikšna samozavest, če ne na podlagi dejstva, da se jim res ne bo? Občutek, da smejo početi karkoli, ima več korenin. Najprej in predvsem zagotovo v nezdravi profesionalni kulturi, kar pomeni, da sistem omejevanja neprofesionalnih in politično aktivističnih novinarjev očitno v državi ne deluje. Ne delujejo sankcije, častna razsodišča nimajo zadostne teže, vedno znova opažamo notranjo »solidarnost« in toleranco med samimi novinarji. Povedano preprosto: karkoli že novinarji počnejo, novinarski ceh to nekako sprejme.

Nič revanšizma

Na podoben način več kot jasno pri novem vodstvu in njegovih podpornikih zmaguje ideologija »nerevanšizma«. Ta poudarek je zastavljen narobe, ker res ne gre za revanšo. Kar spet pomeni, da se bo treba navaditi, da posebnega preskoka na bolje ne bo, ker bodo Odmevi in druge informativne oddaje poslej pač takšni, kot so bili zadnji, saj bodo akterji ostali, le nekaj robov bodo pobrusili novi uredniki, da evidentnega navijaštva ne bo videti. Da bo programska shema v celoti spet normalizirana in podobna tisti pred političnim prevzemom, ob takšni zastavljeni rešitvi prejkone ne smemo upati.

Ideja profesionalne in od politike neodvisne javne radiotelevizije ni v tem, da v njej uravnotežujemo politično profilirane poglede, da npr. levim dodajamo desne usmerjene novinarje, ampak tista, kjer je novinarsko delo v celoti usmerjeno v objektivno in profesionalno poročanje, ki je po definiciji politično neobarvano. Tudi ne bo koraka naprej, če ne bo celovite revizije programske sheme v času ugrabitve javnega servisa, k čemur sem večkrat pozval. Ugotavljanja, kje in kaj je šlo narobe. Upam, da ne bomo čakali zaman.

Več:

Novo vodstvo RTV Slovenija mora izpeljati temeljito revizijo politične ugrabitve zavoda