Ateistična ideologija kot referendumski problem

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Zore SŠK Odmevi referendum

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

SŠK izjava referendum ateizem

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.

Na koncu Vrbanske

Zavod Antona Martina Slomška je na Vrbanski 30 v Mariboru. V njej potekajo čudoviti dogodki, kot je tale pogovor z Janšo.

V njem so se odvijali posvečeni dogodki Zbora za republiko v podporo Janši v času vstaj. Da ne bi šli v Barbarin rov vsi, ki so se ustrašili vstajnikov. Organizator znova dr. Ivan Štuhec. In SDS.

Vrbanska Zbor za republiko

In to je tudi sveto mesto. Minister Milan Zver je svojčas zanj ponudil božično darilo v obliki odškodnine v višini 8.1 milijona evrov.

Vrbanska 30 je definitivno kraj največje in najmočnejše politične ideologizacije. Nič čudnega, če je privilegirani topos, kjer se mora danes, ko je v zaporu, moliti Zanj.

Janša molitev Vrbanska RKC zapor

Državotvornost, molitve in nacionalizem

Nedavno so slovenski škofje sporočili, da so napisali molitev in prošnje k Bogu ob skorajšnjem predsedovanju Slovenije Evropski uniji. Del njihove molitve zveni takole:

“Zaupano nam je vodenje te velike družine evropskih narodov, zato te prosimo za pomoč in blagoslov. Navdihuj voditelje držav, politike in poslance, da bodo modro in pošteno odločali ter skrbeli za dobro vseh. Naj skrb za gospodarski in gmotni napredek nikoli ne zamegli duhovnih vrednot, ki jih potrebujemo. Prav tako naj ob skrbi za svoje ugodje ne pozabimo tistih, ki so potrebni naše pomoči. Marija, naša dobra Mati, tvojemu materinskemu varstvu izročamo vse narode Evrope. Varuj nas, da bomo ostali zvesti svojim krščanskim koreninam in tvojemu Sinu, ki nas kot brate in sestre združuje med seboj. Amen.”

Če povemo na kratko, slovenski škofje za pol leta izročajo vse narode Evrope v varstvo naši dobri Materi, seveda predvsem z mislijo, da bi bila ta naklonjena Sloveniji in našim politikom, ki bodo vodili to družino evropskih narodov. Lahko bi rekli, da kličejo k temu, da bi postala Marija zavetnica našega predsedovanja in da bi usmerjala modrost in poštenost naših politikov.

“Mother country”, domovina torej, je pogosta asociacija na pripadnost zemlji ali narodu, h kateremu se prištevamo, podobno kot “očetnjava”, patria. Je v tem smislu sklicevanje na Mater že povezano s pripadnostjo Narodu? Že dolgo časa prebujana ikonografija nacionalizma, ki izhaja iz tradicije poveličevanja slovenstva v laboratorijih Nove revije in je bila privzeta v ideološko ogrodje aktualne oblasti, kaže svoje politične učinke na več načinov, tudi v ne preveč nenavadnem vzponu priljubljenosti Zmaga Jelinčiča in njegove stranke; ob splošni konzervativnosti in klerikalizaciji pa se krepi tudi vpričo “evroze”, kot temu pravi Mitja Velikonja, torej posebne vrste psihoze pred Evropo, katere “revival” doživljamo te mesece ob vnovičnem utrjevanju naše lastne in evropske identitete.

Hkratno utrjevanje obeh pomeni pristanek na igro iskanja ločnic, hkratnega poudarjanja identitete države in državotvornosti, a tudi vpetosti v evropske integracije, kot temu radi rečejo. Kdo smo mi, kdo so oni, kje so meje?

Cerkveni “maternalizem” v podporo državi podpira nedavno širokopotezno diskurzivno ločevanje predsednika vlade na državo in tujino, patriotizem in blatenje, državotvornost in izdajstvo. Vpeljava te geste, sicer aksiološko obarvana na dobre in slabe statiste, je bila povzdignjena v višave po invenciji “blatenja Slovenije v tujini”, ki je razjezila g. Janšo do te mere, da je obračunal z novinarji in njihovo peticijo. Celo več, podpisani novinarji so krnili ugled s tem, ko so črnili mati državo in ob tem bolj ali manj lagali, je bilo jasno rečeno. Prepoved kritike je postala državotvorna gesta, lepo zakamuflirana v skrb za domovino.

Že več komentatorjev je opozorilo na nenavadno uporabo izraza “tujina”, ki tako močno krepi ločnico med “nami” in “njimi”, domačim prostorom in Evropo. Bizarnost dejstva, da se takšna ločnica vzpostavlja natanko v trenutku predsedovanja Slovenije “tujini”, vzpostavljanja schengenske meje in njenega padanja, torej v času, ko bomo mi prav najbolj tujina in ko bo ločnica “realno” najmanjša in strukturno povsem ukinjena, če to ni postala že z vstopom naše države v EU, velja razložiti prav s tem potujitvenim učinkom: tisti, ki trdi kaj takega, pač naznanja svojo oddaljenost od Evrope.

Vzpostavljena dihotomija med Evropo in domovino, našo Materjo, je imela zanimive učinke in le eno retorično skrb: prvo prepričati, da pri nas ni političnih pritiskov in cenzure ter da naj ne vzamejo resno sporočila novinarske peticije. Računala pa je tudi na demagoški učinek pri državljanih. Na kratko si oglejmo, na kakšne strategije se je pri tem opirala.

Prvi argument je bil splošen in v parafrazi naslednji: “Blatenje v tujini škodi ugledu Slovenije, zato je takšno ravnanje neprimerno in nedopustno.” Moralna konsekvenca zgodbe je jasna stigmatizacija subjektov: kdor piše v tujino na način, da diskreditira vlado, ta blati in diskreditira svojo domovino. Imenujmo to za domoljubno stališče (dejansko s pravo domoljubnostjo nima zveze), ki ima za namen poiskati narodne izdajalce, sovražnike in “neprijatelje”.

Srž prijema je sklicevanje na pripadnost domovini in kdor jo ljubi, ta jo menda mora nujno spoštovati s tem, da ne kritizira vlade. V nasprotnem primeru sledi izključitev in stigmatizacija. Že nekaj politikov in drugih javnih delavcev je opozorilo, v čem je bistvo trika: kakopak ne drži, da nekdo, ki kritizira vlado, s tem eo ipso kritizira tudi Slovenijo. Kot tudi ne drži – na kar so bile javne diskusije manj pozorne, in to je druga raven -, da nekdo, ki kritizira Slovenijo, s tem eo ipso blati to državo. Zmota ima torej dva nivoja: prvi je neupravičena “ekvivokacija” med “vlado” ali predsednikom Janšo in državo Slovenijo. Drugi je obrambni “ad hominem” – kdor kritizira, ta blati.

Naslednji trik, izrečen iz ust g. Janše, je specifičnejši in v parafrazi naslednji: Vsi smo državljani Republike Slovenije. Kdor državo blati v tujini, ta blati samega sebe. Predsednik vlade je namreč hitel pojasnjevati: “Tudi g. Zgaga je državljan te države, tudi g. Šurc je državljan te države.” S tem ko podpisnika in pobudnika peticije pišeta v tujino, skratka kompromitirata ne le svojo državo, temveč pljuvata še po sebi.

Trditev izhaja iz napačnih strategij prejšnjega argumenta in ju predpostavlja: napadati vlado pomeni napadati Slovenijo, kritizirati pomeni blatiti. A jo razširi v tezo o “neproduktivnosti” v kontekstu avtoreferenčnosti, s sklicevanjem na slab in škodljiv rezultat, na “samoblatenje” samih akterjev. V logičnem smislu je tu znova napaka ekvivokacije po naslednjem sklepanju: 1. Slovenija je blatena, 2. državljan Slovenije je del Slovenije, 3. z blatenjem Slovenije je blaten tudi državljan Slovenije, 4. državljan Slovenije, ki blati Slovenijo, je poblatil sebe samega. Nedopusten enačaj se je namreč zgodil med pojmoma Slovenija in državljan Slovenije; ne drži namreč, da kdor blati Slovenijo (v resnici kvečjemu “blati” vlado), eo ipso blati tudi državljane. Argument je torej uspešen, ker si je Janša privoščil kar dve ekvivokaciji: najprej je vlado poistovetil s Slovenijo, nato je Slovenijo poistovetil z državljani.

Premier pa je uporabil še tretji trik: “Tudi če je res, kar pravite, bi morali umazano perilo oprati doma.” Na delu imamo prozorno retorično prevaro, s katero pozivamo k utišanju in skrivanju resnice pred drugimi. Nevarno početje! Če odmislimo dejstvo, da je novinarska peticija romala v svet, ker vsi pozivi novinarjev doma, naslovljeni na vlado in javnost, niso bili uspešni – pri čemer Janša že v izhodišču torej vara in manipulira -, je prav gotovo nedopustno skrbeti za lep videz demokracije na način, da se težave splošnega in javnega značaja v nerešljivi situaciji umakne za zidove in okope.

Janšev poziv spominja na razmislek, kako skriti nasilje v družini – kot da ni poglavitni problem njihovega reševanja prav v skrivanju. V tem, da, denimo, pretepene žene in otroci molčijo prav zato, ker si ne upajo spregovoriti na glas, pod težo prepričanja, da o naših težavah v družini ne sme biti poučena cela ulica. Ker je to sramota, o kateri se mora molčati. In kdo ponavadi vztraja pri takšnem “argumentu”? Tisti, ki zganja nasilje!

Če zaključimo s kratkim pregledom novih dosežkov v politični manipulaciji z nacionalističnimi in patriotskimi čustvi, ki se jih povprek zlorablja (celo ob glasovanju o zaupnici vladi), lahko ugotovimo, da je Janševa argumentacija dvoslojna: najprej nam ponuja “argument državotvornosti”, ki bojda nalaga, da moramo v vsakem primeru ohranjati mitologijo ljubezni do države, tudi če bi bilo kaj od povedanega res. Država je svetinja, ki se je ne sme blatiti. Celo očitek obrambe “pred lažmi” je arbitraren dodatek, kajti blatiti se je ne sme v nobenem primeru, z izrečeno resnico ali brez nje.

Drugič, javne artikulacije ta argument patriotizma “zaprejo” in s tem določijo območje resnice: določitev tega, kar velja za resnico, je zdaj uzurpirano v rokah vlade in g. Janše. On določa, kaj je blatenje, on določa, kaj je res in kaj ne. Državotvorni apeli, ne le iz ust g. Janše in g. Dimitrija Rupla, temveč tudi direktorja TV Slovenija, ali pa akademika Draga Jančarja (“Slovensko državo imamo. Zdaj moramo postati še državljani.”), ki predpostavljajo “tujost” in “tujino”, so paradoksalno dosegli kulminacijo v trenutku, ko smo najbolj Evropejci in ko nam v isti sapi taisti akterji to najbolj ponosno razlagajo.

In v takih razmerah nastopi mati Marija. Mati s svojo skrbjo za usodo narodov, zdaj slovenskega še posebej. Le želimo si lahko, da bodo molitve, ko gre zanjo, za “mother country”, uslišane in da bodo politiki, trenutni upravitelji Evrope, kot pravijo škofje, ravnali pošteno in modro. Zaenkrat bolj zlorabljajo državo in državljanska čustva v svoje politične namene.

http://www.dnevnik.si/mnenja/komentarji/289793

 

Prayer2