::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Državotvornost, molitve in nacionalizem

Nedavno so slovenski škofje sporočili, da so napisali molitev in prošnje k Bogu ob skorajšnjem predsedovanju Slovenije Evropski uniji. Del njihove molitve zveni takole:

“Zaupano nam je vodenje te velike družine evropskih narodov, zato te prosimo za pomoč in blagoslov. Navdihuj voditelje držav, politike in poslance, da bodo modro in pošteno odločali ter skrbeli za dobro vseh. Naj skrb za gospodarski in gmotni napredek nikoli ne zamegli duhovnih vrednot, ki jih potrebujemo. Prav tako naj ob skrbi za svoje ugodje ne pozabimo tistih, ki so potrebni naše pomoči. Marija, naša dobra Mati, tvojemu materinskemu varstvu izročamo vse narode Evrope. Varuj nas, da bomo ostali zvesti svojim krščanskim koreninam in tvojemu Sinu, ki nas kot brate in sestre združuje med seboj. Amen.”

Če povemo na kratko, slovenski škofje za pol leta izročajo vse narode Evrope v varstvo naši dobri Materi, seveda predvsem z mislijo, da bi bila ta naklonjena Sloveniji in našim politikom, ki bodo vodili to družino evropskih narodov. Lahko bi rekli, da kličejo k temu, da bi postala Marija zavetnica našega predsedovanja in da bi usmerjala modrost in poštenost naših politikov.

“Mother country”, domovina torej, je pogosta asociacija na pripadnost zemlji ali narodu, h kateremu se prištevamo, podobno kot “očetnjava”, patria. Je v tem smislu sklicevanje na Mater že povezano s pripadnostjo Narodu? Že dolgo časa prebujana ikonografija nacionalizma, ki izhaja iz tradicije poveličevanja slovenstva v laboratorijih Nove revije in je bila privzeta v ideološko ogrodje aktualne oblasti, kaže svoje politične učinke na več načinov, tudi v ne preveč nenavadnem vzponu priljubljenosti Zmaga Jelinčiča in njegove stranke; ob splošni konzervativnosti in klerikalizaciji pa se krepi tudi vpričo “evroze”, kot temu pravi Mitja Velikonja, torej posebne vrste psihoze pred Evropo, katere “revival” doživljamo te mesece ob vnovičnem utrjevanju naše lastne in evropske identitete.

Hkratno utrjevanje obeh pomeni pristanek na igro iskanja ločnic, hkratnega poudarjanja identitete države in državotvornosti, a tudi vpetosti v evropske integracije, kot temu radi rečejo. Kdo smo mi, kdo so oni, kje so meje?

Cerkveni “maternalizem” v podporo državi podpira nedavno širokopotezno diskurzivno ločevanje predsednika vlade na državo in tujino, patriotizem in blatenje, državotvornost in izdajstvo. Vpeljava te geste, sicer aksiološko obarvana na dobre in slabe statiste, je bila povzdignjena v višave po invenciji “blatenja Slovenije v tujini”, ki je razjezila g. Janšo do te mere, da je obračunal z novinarji in njihovo peticijo. Celo več, podpisani novinarji so krnili ugled s tem, ko so črnili mati državo in ob tem bolj ali manj lagali, je bilo jasno rečeno. Prepoved kritike je postala državotvorna gesta, lepo zakamuflirana v skrb za domovino.

Že več komentatorjev je opozorilo na nenavadno uporabo izraza “tujina”, ki tako močno krepi ločnico med “nami” in “njimi”, domačim prostorom in Evropo. Bizarnost dejstva, da se takšna ločnica vzpostavlja natanko v trenutku predsedovanja Slovenije “tujini”, vzpostavljanja schengenske meje in njenega padanja, torej v času, ko bomo mi prav najbolj tujina in ko bo ločnica “realno” najmanjša in strukturno povsem ukinjena, če to ni postala že z vstopom naše države v EU, velja razložiti prav s tem potujitvenim učinkom: tisti, ki trdi kaj takega, pač naznanja svojo oddaljenost od Evrope.

Vzpostavljena dihotomija med Evropo in domovino, našo Materjo, je imela zanimive učinke in le eno retorično skrb: prvo prepričati, da pri nas ni političnih pritiskov in cenzure ter da naj ne vzamejo resno sporočila novinarske peticije. Računala pa je tudi na demagoški učinek pri državljanih. Na kratko si oglejmo, na kakšne strategije se je pri tem opirala.

Prvi argument je bil splošen in v parafrazi naslednji: “Blatenje v tujini škodi ugledu Slovenije, zato je takšno ravnanje neprimerno in nedopustno.” Moralna konsekvenca zgodbe je jasna stigmatizacija subjektov: kdor piše v tujino na način, da diskreditira vlado, ta blati in diskreditira svojo domovino. Imenujmo to za domoljubno stališče (dejansko s pravo domoljubnostjo nima zveze), ki ima za namen poiskati narodne izdajalce, sovražnike in “neprijatelje”.

Srž prijema je sklicevanje na pripadnost domovini in kdor jo ljubi, ta jo menda mora nujno spoštovati s tem, da ne kritizira vlade. V nasprotnem primeru sledi izključitev in stigmatizacija. Že nekaj politikov in drugih javnih delavcev je opozorilo, v čem je bistvo trika: kakopak ne drži, da nekdo, ki kritizira vlado, s tem eo ipso kritizira tudi Slovenijo. Kot tudi ne drži – na kar so bile javne diskusije manj pozorne, in to je druga raven -, da nekdo, ki kritizira Slovenijo, s tem eo ipso blati to državo. Zmota ima torej dva nivoja: prvi je neupravičena “ekvivokacija” med “vlado” ali predsednikom Janšo in državo Slovenijo. Drugi je obrambni “ad hominem” – kdor kritizira, ta blati.

Naslednji trik, izrečen iz ust g. Janše, je specifičnejši in v parafrazi naslednji: Vsi smo državljani Republike Slovenije. Kdor državo blati v tujini, ta blati samega sebe. Predsednik vlade je namreč hitel pojasnjevati: “Tudi g. Zgaga je državljan te države, tudi g. Šurc je državljan te države.” S tem ko podpisnika in pobudnika peticije pišeta v tujino, skratka kompromitirata ne le svojo državo, temveč pljuvata še po sebi.

Trditev izhaja iz napačnih strategij prejšnjega argumenta in ju predpostavlja: napadati vlado pomeni napadati Slovenijo, kritizirati pomeni blatiti. A jo razširi v tezo o “neproduktivnosti” v kontekstu avtoreferenčnosti, s sklicevanjem na slab in škodljiv rezultat, na “samoblatenje” samih akterjev. V logičnem smislu je tu znova napaka ekvivokacije po naslednjem sklepanju: 1. Slovenija je blatena, 2. državljan Slovenije je del Slovenije, 3. z blatenjem Slovenije je blaten tudi državljan Slovenije, 4. državljan Slovenije, ki blati Slovenijo, je poblatil sebe samega. Nedopusten enačaj se je namreč zgodil med pojmoma Slovenija in državljan Slovenije; ne drži namreč, da kdor blati Slovenijo (v resnici kvečjemu “blati” vlado), eo ipso blati tudi državljane. Argument je torej uspešen, ker si je Janša privoščil kar dve ekvivokaciji: najprej je vlado poistovetil s Slovenijo, nato je Slovenijo poistovetil z državljani.

Premier pa je uporabil še tretji trik: “Tudi če je res, kar pravite, bi morali umazano perilo oprati doma.” Na delu imamo prozorno retorično prevaro, s katero pozivamo k utišanju in skrivanju resnice pred drugimi. Nevarno početje! Če odmislimo dejstvo, da je novinarska peticija romala v svet, ker vsi pozivi novinarjev doma, naslovljeni na vlado in javnost, niso bili uspešni – pri čemer Janša že v izhodišču torej vara in manipulira -, je prav gotovo nedopustno skrbeti za lep videz demokracije na način, da se težave splošnega in javnega značaja v nerešljivi situaciji umakne za zidove in okope.

Janšev poziv spominja na razmislek, kako skriti nasilje v družini – kot da ni poglavitni problem njihovega reševanja prav v skrivanju. V tem, da, denimo, pretepene žene in otroci molčijo prav zato, ker si ne upajo spregovoriti na glas, pod težo prepričanja, da o naših težavah v družini ne sme biti poučena cela ulica. Ker je to sramota, o kateri se mora molčati. In kdo ponavadi vztraja pri takšnem “argumentu”? Tisti, ki zganja nasilje!

Če zaključimo s kratkim pregledom novih dosežkov v politični manipulaciji z nacionalističnimi in patriotskimi čustvi, ki se jih povprek zlorablja (celo ob glasovanju o zaupnici vladi), lahko ugotovimo, da je Janševa argumentacija dvoslojna: najprej nam ponuja “argument državotvornosti”, ki bojda nalaga, da moramo v vsakem primeru ohranjati mitologijo ljubezni do države, tudi če bi bilo kaj od povedanega res. Država je svetinja, ki se je ne sme blatiti. Celo očitek obrambe “pred lažmi” je arbitraren dodatek, kajti blatiti se je ne sme v nobenem primeru, z izrečeno resnico ali brez nje.

Drugič, javne artikulacije ta argument patriotizma “zaprejo” in s tem določijo območje resnice: določitev tega, kar velja za resnico, je zdaj uzurpirano v rokah vlade in g. Janše. On določa, kaj je blatenje, on določa, kaj je res in kaj ne. Državotvorni apeli, ne le iz ust g. Janše in g. Dimitrija Rupla, temveč tudi direktorja TV Slovenija, ali pa akademika Draga Jančarja (“Slovensko državo imamo. Zdaj moramo postati še državljani.”), ki predpostavljajo “tujost” in “tujino”, so paradoksalno dosegli kulminacijo v trenutku, ko smo najbolj Evropejci in ko nam v isti sapi taisti akterji to najbolj ponosno razlagajo.

In v takih razmerah nastopi mati Marija. Mati s svojo skrbjo za usodo narodov, zdaj slovenskega še posebej. Le želimo si lahko, da bodo molitve, ko gre zanjo, za “mother country”, uslišane in da bodo politiki, trenutni upravitelji Evrope, kot pravijo škofje, ravnali pošteno in modro. Zaenkrat bolj zlorabljajo državo in državljanska čustva v svoje politične namene.

http://www.dnevnik.si/mnenja/komentarji/289793

 

Prayer2

Information

This entry was posted on 28/12/2007 by in aktualno, mediji, politika, zmote and tagged , , , , .
%d bloggers like this: