Vojaški pogum, laži in filmski trakovi

Zanimiva politična dinamika, nastala po domnevno neupravičeni in po vojaški doktrini morda nesmiselni odločitvi o vrnitvi šestih slovenskih vojakov iz Iraka – pač vprašanje za vojaške eksperte -, je v zadnjih dneh za pogled javnosti prevladujoče obremenila v številne strankarske in politične težave ujetega obrambnega ministra Karla Erjavca in predsednika republike Boruta Pahorja.

Slednjega so nato mediji v preteklih dneh skorajda raztrgali in pri tem kot že dolgo ne ekscesivno kazali posnetek njegovega jutranjega nastopa ob priložnosti videokonference z vojaki v Iraku, kjer svojim sodelavkam prišepetava, naj vendar vse uredijo za snemanje “filmčka”. Jasno, za potrebe nove vroče objave na instagramu, v kateri bi lahko zaigral sicer zanj redko rezervirano podobo vojaškega šefa. Njegova stiska je najbrž velika, kralj instagrama po lastni izbiri vsak dan po 17.00 uri poskrbi za eno svojo objavo, kar pač zahteva kar nekaj kondicije in domišljije.

pahor film

Pahor v skrbi za svojo promocijo

Heroizem duš

Tokrat se ni izšlo, javnost in mediji so zavzeli nepričakovano kritično držo, deloma morda tudi posledično zaradi dejstva, da sta odločitev kritizirala tako premier kot opozicijski vodja. Kaj se jima je očitalo? Usodne noči naj bi izkoristila priložnost in se dobesedno med spancem predsednika vlade, kot se je kasneje pridušal, odločila za samopromocijsko akcijo, ki sicer nikoli ne more zaživeti brez pomoči medijev.

Razlog: sebe prikazati kot heroični duši, ki v veliki skrbi za dobrobit naših vojakov hitro sprejemata pogumne odločitve reševanja njihovih življenj, s čimer bi ljudstvu utegnila ugajati ob obveznih sprehodih pod številnimi žarometi, kakršne pač prinašajo krizne in celo z grožnjo novega vojaškega spopada globalnih dimenzij prežete situacije. Toda skeptiki, med njimi tudi vojaški strokovnjaki, so pohiteli pojasniti, da se hvalita z odločitvijo, ki je škodljiva za ugled naše države.

Vlogo protagonista politične graje je, bolj ali manj eksplicitno, prevzel tudi Marjan Šarec in svoj pogled na umik slovenskih vojakov po iranskem raketnem napadu na dve oporišči s koalicijskimi silami v Iraku, tudi v Erbilu, pojasnjeval v hkrati predvajanih intervjujih v Odmevih s Tanjo Starič in na POP TV z Urošem Slakom. Ker sta ta časovno sledila rekordno dolgemu video pojasnilu predsednika republike ob očitkih okoli predčasne vrnitve kontingenta slovenske vojske, smo lahko upravičeno pričakovali razbistritev razlag okoli tega, kdo je storil kakšno politično in vojaško napako.

Kaj je očital Šarec?

Premier je v obeh svojih nastopih lansiral dva prepoznavna očitka: pri zadeva njegovo neinformiranost, drugi manipulacijo. Novinarska elaboracija zapleta je bila znova skromna in nezadostna, zato lahko upravičeno zaključimo, da se sedma sila ni potrudila do konca razjasniti pristojnosti in odgovornosti.

Iz Šarčevega nastopa je nesporno razvidno, da ministra za obrambo krivi pomanjkljive komunikacije: usodne noči ob napadu v Erbilu naj bi mu ta po tretji uri zjutraj poslal le SMS, ne pa ga tudi poklical ali poslal varnostno službo, da ga po vojaškem napadu zbudi, je znova še bolj natančno artikuliral svoj očitek. Ali je pričakoval zgolj informiranje ali pa Erjavca obtožuje, da je ravnal na lastno pest, mimo odločanja na vladi, nismo izvedeli; vsekakor se je iz povedanega zdelo, da tudi drugo, kar bi potem razprlo vprašanje prekoračenih pristojnosti.

A to ob neizrečeni obtožbi, da sta minister in predsednik republike poskrbela za samopromocijo, ni ostala edina puščica, ki je poletela proti Erjavcu in manj neposredno proti Pahorju, ob izostalem neinformiranju ob odločanju se je premier pridušal še glede zavajanja: menda so mu tisti dan dopoldne dopovedovali, da se umikamo z drugimi vojskami, kar se je potem pokazalo za neresnično. V kakšni meri je šlo za zavestno manipulacijo ali morda spremembo v toku dogajanj, še vedno ni jasno.

Pahorjev nastop

Predsednikov maratonski video nastop je vreden analize iz več razlogov. Prvi je hitro zaznaven: sicer ne prvič se je Pahor odločil za damage control in evidentno presodil, da je povzročena škoda njegovi podobi v javnosti nevarno obsežna, saj bi sicer za nastop ne porabil dobrih osem minut. Posebne sorte je tudi scenografija, na svojo mizo je predsednik naložil kar nekaj knjig, ki jih tam običajno ni. Morda naključje? Nekdo, ki snema filmčke in se mora zagovarjati zaradi medijske obsodbe, najbrž dobro premisli tovrstne detajle.

pahor filmček

Naslov v Večeru: razkazovanje političnega poguma ali filmčka, to je zdaj realno vprašanje

V nastopu sledi pojasnilo, zakaj se je kot vrhovni poveljnik obrambnih sil odločil za umik šestih vojakov in to izpeljal z znano patetično retoriko in gostobesednostjo, vendar spet z zelo malo namigi na konkretno dogajanje. Osrednji sporočili sta dve: da se ni želel igrati z življenji vojakov, zaradi česar je “še vedno prepričan, da je bila odločitev o predčasni vrnitvi prejšnjega kontingenta Slovenske vojske iz Erbila v kontekstu vseh okoliščin pravilna.” Kot pove v zaključku svojega nastopa, ki ga v objavljenem prepisu na strani njegovega urada sploh ne najdemo in je torej le v video posnetku, njegovo ravnanje niti za en hip ni bilo sebično; “če mi verjamete ali ne”, še pove, je mislil na varnost vojakov, ne na osebno promocijo.

Čemu se je Pahor izognil

Pojasnilo ne vsebuje nobene navezave na prvi Šarčev očitek, češ da ga nihče ni obvestil ali pritegnil v odločanje o umiku. Morda ga niti ne bi smeli pričakovati, saj je to lahko prej očitek le ministru, ki je premierju podrejen, a bi se moralo tudi Pahorju zdeti čudno, da pri sprejemanju odločitev ni sodeloval.

Če kaj pogrešamo, je to njegovo pojasnilo, zakaj druge vojske niso umaknile svojih vojakov – šele v luči takšnega početja postane umik slovenskih zares vprašljiv. Če se zdaj trka po prsih, da ga je vodila skrb za naše vojake, potem nam je dolžan pojasniti, zakaj se poveljniki drugih kontingentov implicitno vedejo neodgovorno. Oni so tisti, ki so storili napako, ne on. Ker ni zadostno in prepričljivo, lahko zato še naprej njegovo početje razumemo kot post festum racionalizacijo nedomišljenih ali napačnih dejanj, ki jih zdaj poskuša prekriti s sklicevanjem na vrednost človeških življenj.

In tu je še tretji, zelo neposredno otipljiv moment, ki ga ni zadovoljivo pojasnil: Šarec je v svojih dveh nastopih izrecno povedal, da je moral v tujino, sploh pa zavezništvu, pojasnjevati umik slovenskih vojakov in da to ni bilo prijetno. Na drugi strani smo v video nastopu slišali Pahorjevo pojasnilo, da zaradi tega nikakor ni trpel ugled naše države. Mnenji, ki sta povsem nasprotni.

Prevelik kontrast celo za njegove zagovornike

Vpričo števila umaknjenih vojakov in mednarodne nepomembnosti Slovenije si je resnično težko predstavljati, da bi dejanje povzročilo velik mednarodni škandal in gromozansko čudenje. Kar je najbrž adut, na katerega lahko poveljnik tako majhne vojske vedno stavi. Čeprav se dogajanje z vojaškim kontingentom na notranjepolitični sceni bolj povezuje s predvolilno dinamiko v strani DeSUS in napetostmi v koaliciji, je preusmeritev dogajanje proč od predsednikove vloge pri tem najbrž zanj srečna okoliščina. Kar je vsaj malo presenetilo, zadeva pripravljenost nekaterih glavnih medijev, da do poveljnika pokažejo določeno mero kritičnosti. Kar se dogaja zelo redko.

Njegovo snemanje filmčka kot oblika sebične uzurpacije zelo dramatičnega dogajanja v vojnih razmerah je očitno proizvedlo dovolj velik kontrast, ob katerem so se celo zagovorniki predsednikovega flirtajočega populizma za trenutek vprašali, ali pristoji njegovi funkciji ali ne. Deloma pa si takšno reakcijo lahko razložimo s spontano rezistenco medijev; kakor da bi zapoznelo vendarle ugotovili, da bodo enkrat več instrumentalizirani za promocijske potrebe, česar pa ne nameravajo dovoliti.

 

 

Kako je Šiško ugnal celotni politični vrh

Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.

Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.

šiško osankarica večer.PNG

Iz članka v Večeru: policist v civilu in policist v uniformi premikata Šiška proti marici

Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.

Testirati popularnost

Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).

Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.

Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.

Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.

Šiško srečno novo leto druga všečki

Prvo Šiškovo novoletno voščilo

Šiško srečno novo tisoč všečkov!

Drugo Šiškovo novoletno voščilo

Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94,  Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.

Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206,  Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.

Vojvodi več kot celotni vladni ekipi

Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.

Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.

Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.

Vprašanje za milijon evrov

Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?

Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.

Kako pojasniti takšen rezultat?

S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.

Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.

Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.

Farsa na Osankarici

Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?

Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?

Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!

Obiskal bi ga v predsedniški palači

Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!

šiško obisk pahorja anketa

Šiškova anketa: na obisk k predsedniku v palačo

Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.

Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:

»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«

Ne opaziti človeka na begu

S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.

Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?

židan general varda

Predsednik parlamenta in ministrica za pravosodje med rokovanjem z “generalom”

Podvojene simpatije

Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.

Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.

šarec všečki novo leto

židan všečki novo leto

Erjavec všečki novo leto

počivalšek všečki novo leto

bratušek všečki novo leto

janša všečki novo leto.PNG

Mesec všečki novo leto

tonin všečki novo l eto

jelinčič všečki novo leto

podobnik všečki novo leto

pahor všečki novo leto

Zeleni paradoks, neobstoječe stranke in medijska nevednost

Enajstega junija letos je TV Slovenija predvajala prispevek ob trideseti obletnici Zelenih Slovenije. Ob visoki obletnici so se sestali pripadniki stranke, pred kamerami je nastopil predsednik stranke Zeleni Slovenije, nekdanji poslanec SDS Andrej Čuš, ter v njenem imenu povedal, da v zadnjem času beležijo trende podpore in nato navedel nekaj statistik o uspehu lastne stranke, ki jo je tako rekoč podedoval od očeta.

Čuš Zeleni tv slo

Majica in transparent: očitna razlika v imenu

V tem nastopu je padel v oči napis na majici, ki jo je nosil: pisalo jo »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije« v nasprotju s transparentom v ozadju, ki so ga razvili pred hramom demokracije: na njem je bilo zapisano »Zeleni Slovenije«, kar je dejansko ime stranke, ki ji predseduje.

Poimenovane po liderjih

Seveda vem, da se je 13. marca 2018 očitno precej družinsko obarvana stranka na kongresu na Ptuju, od koder izvirata Vlado in Andrej Čuš, preimenovala iz »Zeleni Slovenije« v »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije«, pač po zadnjih modnih muhah v Sloveniji: brez svojega imena v imenu stranke niso zmogli Miro Cerar, Marjan Šarec in Alenka Bratušek, če naštejem tri najbolj znane primere.

Toda že na lokalnih volitvah jeseni 2018 in na letošnjih evropskih volitvah je stranka že nastopala zgolj kot »Zeleni Slovenije«: o tem in še marsičem, recimo kako pri nas zeleni podpirajo izgradnjo multinacionalke Magne v Hočah, sem sicer pisal v prispevku Zeleni so za Magno.

Danes sem se na tak »nominalni« paradoks v imenu stranke znova spomnil ob javnomnenjski anketi Dela: v njej agencija Mediana še vedno meri podporo stranki »Andrej Čuš in Zeleni« – kar je že po sebi okrajšava in ime stranke, ki je nikoli ni bilo.

čuš anketa delo

9. december 2019: današnja anketa Dela

Kaj torej, imamo v naši državi zeleno stranko s prvim ali drugim imenom? Podatkov ni, saj Zeleni Slovenije nimajo svoje spletne strani, zapis na Wikipediji pa je očitno zavajajoč. Ko sem sam junija letos javno opozoril na to zadrego, so me člani stranke zelo nejevoljno opozorili, da je menda septembra 2018 na Ptuju potekal kongres, kjer se je ta stranka združila s stranko Zelena koalicija in stranko Združeni zeleni. Da sem, skratka, neveden. Ampak očitno v nevednosti prednjačijo drugi, ne sam.

Neobstoječe stranke

O septembrskem kongresu leta 2018 na spletu ne najdemo nobenega podatka: toda nimam razlogov verjeti tistim, ki so mi javno napisali, da je do njega prišlo.

Stvar je torej preprosta: ob slabem obveščanju stranke Zeleni Slovenije, ob zavajajoči majici Andreja Čuša in ob povsem anemičnih novinarjih široka javnost, s tem pa javnomnenjske agencije, še dalje verjamejo, da obstajajo stranke, ki jih že več kot eno leto in tri mesece ni več na prizorišču, vmes pa so se udeležile že dvojnih volitev pod novim imenom.

Kaj verjamejo, potem objavljajo celo podatke o podpori takim strankam v časopisu Delu, od koder se danes širijo v druge medije.

Kaj nam vse to pove o mizerni medijski sceni pri nas?

Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?

Novinarja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta nedavno pripravila atraktiven radijski prispevek, na spletnih straneh RTV Slovenija kasneje naslovljen s »Šarcizmi so metaforične izjave, ki jih razume slehernik«.

V rubriki Jezikanja sta na Valu 202 tokrat analizirala »uporabo prispodob, primer in pregovorov v govoru politikov, zlasti premierja Marjana Šarca. Kot pravi sam: ‘Eden nekaj pove, potem pa vsi ponavljajo kot papige’.«

jezikanja šarec šarcizmi

Jezikanja na Valu 202: šarcizmi kot metaforične izjave

Zanimalo me je, kdaj in kako je v medijski diskurz stopila beseda »šarcizem« in kaj točno naj bi pomenila.

Zdravopametni populizem in metajezikovne fore

Omenjena avtorja sta se potrudila, zbrala celo paleto Šarčevih rab metafor, s katerimi se očitno želi slovenski premier vpisati v zgodovino slovenskega političnega jezika, in potem h komentiranju povabila nekaj posameznikov, denimo Andraža Zorka, raziskovalca javnega mnenja.

O njegovi rabi metafor kot eni izmed prvin novega populizma, ki ga v izvedbi predsednika stranke LMŠ imenujem za »zdravopametni populizem«, sem januarja letos podrobneje pisal v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in še nekaterih drugih besedilih.

Novinarja sta svojo razpravo simpatično uvedla in obenem povezala rabo metafor in pojem šarcizma: »Ni vsaka metajezikovna fora že metafora, tudi ni vsaka nerazumljiva izjava politika metafora in ne more biti vsaka politična metafora kar takoj že šarcizem. Šarcizem je jezikovna prvina s prav posebnimi vsebinskooblikovnimi značilnostmi, ki si je prislužila svojo epizodo v naši redni petkovi rubriki.«

Vendar razprava o neki posebnosti Šarčevega govora še ne implicira nujno uvedbe pojma »šarcizem«. Je potemtakem to izraz, čigar osrednje mesto zaseda pogosta uporaba metafor?

K bistvu pojmov

Najprej kratek ekskurz v filozofijo: če želimo šarcizem opredeliti na ta način, bi raba metafor morala biti bistvena značilnost njegovega jezika. Bistvo, kot beseda sicer skrito v grških filozofskih izrazih ousía in tò tí ēn eĩnai, vsaj v delu sholastične tradicije pa v latinskem pojmu essentia, mora nujno izražati notranjo in odločilno lastnost nečesa, v tem primeru Šarčevega jezika. Značilno mora biti za njegovo identiteto, njegovo naravo, ali še bolj filozofsko – substanco. So metafore substanca šarcizmov?

Novinarja navajata: »Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah.«

Vsak od teh izrazov bi torej moral biti vsebovati nek bistveni element, s katerim se razlikuje od drugih. Obenem bo to bistvo v korelaciji z nosilcem, avtorjem. Kajti najbrž ne bomo dejali, da so pahorizmi dejansko kanglerizmi, ki jih uporablja Borut Pahor, kanglerizmi pa so zgolj bušizmi, po katerih je pred tem zaslovel G. W. Bush.

Ker sem veliko pisal o kanglerizmih, bi torej veljalo, da so to jezikovne rabe, ki nezmotljivo lahko pripadajo le politiku Francu Kanglerju: bušizmi in pahorizmi ne morejo pripadati recimo Šarcu le zato, ker je on njihov avtor. Kaj je potemtakem bistvo šarcizmov?

Prve javne rabe besede »šarcizem«

Pomagajmo si torej z majhno raziskavo geneze tega izraza. Šarec je bil 17. avgusta 2018 s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade. Dva dneva kasneje (18. avgusta) je Janševo politično glasilo Nova24TV objavilo prispevek z naslovom »Novi premier Šarec se je v 24ur zvečer norčeval iz novinarke in vseh Slovencev: ‘Vem, da ste zaskrbljeni zaradi te vlade. Saj moja žena je tudi zaskrbljena!’«

Mislim, da avtorju z inicialkami – takšna je pač praksa Janševih medijev, če odštejemo psevdonime, dediščino brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, za katere prvak SDS sicer nikoli ni priznal, da stoji za njimi – dolgujemo prvo artikulirano rabo nove besede. Zapisal jo je že v mednaslovu:

Šarec s šarcizmi: “Nestabilna vlada? Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo!”

Zakaj v tako težkih okoliščinah sestaviti kot prvi v zgodovini manjšinsko vlado s štirimi drugimi strankami in podporo skrajne Levice iz opozicije? Nemara vse za položaj, glede na to, da se je lani potegoval za predsedniški stolček, je zanimalo novinarko POP TV, ki je opozorila, da so takšne vlade ponavadi nestabilne in da to skrbi tudi velik del slovenske javnosti. “To, da sem v nečem prvi, ni nekaj novega. To, da se lotevam stvari, ki mi jih drugi ne bi pripisali, ni nič novega. Kar pa se tiče stabilnosti in nestabilnosti in kako nič ne bo. Počakajmo, bomo videli, mogoče imajo prav, mogoče pa se motijo,” je v svojem slogu izustil najnovejšega izmed “šarcizmov”.

Tavtologija in vsebinska praznost

Jezikovni kontekst, iz katerega je izpeljal izraz, pa sploh ne korelira z rabo metafor. Stavek »Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo« je pač vsebinsko prazna tavtologija, nič več od tega. Logično je blizu aristotelskemu principu neprotislovnosti (tertium non datur), kakršnega grški filozof formulira v svoji Metafiziki: bodisi ima nekdo prav, bodisi nima (se moti), tretje možnosti ni. Komični učinek tavtološki najbrž sledi naravi truizma: seveda vedno drži, da danes bodisi zunaj dežuje bodisi ne dežuje.

Nekaj kasneje (3.9.2018) je Maja Sunčič, kolumnistka Reporterja, zapisala: »Šarčeva beseda ni vredna piškavega oreha. Je zgolj še en šarcizem. Na račun državljanov, kakopak!«

Prve javne rabe izraza »šarcizem« so potemtakem precej neopredeljene in niso povezane z elementom metafore. Še en primer: 9. januarja 2019 je bil predsednik vlade gost pogovora na Škrabčevi domačiji; »o uspehih in trdih orehih prvih mesecev vladanja pa seveda o osebnih življenjskih detajlih« se je z njim pogovarjala Darja Groznik. V napovednik dogodka so tedaj vpletli opis:

»Čeprav je igralec in mojster nastopov, si do zdaj še ni ustvaril nobenega “šarcizma” za opravljive rubrike. Kar pove, je brez nerazumljivih ovinkov, na enak način je pozneje tudi uresničeno: jasno in premočrtno.«

Šarec o šarcizmih

Kot vidimo, je tudi v tem primeru izraz ohlapno razumljen zgolj kot odmevna izjava: takšna pač, ki bi lahko tako ali drugače pritegnila pozornost opravljivih, torej tabloidnih ali rumenih medijev.

Ironično je najbrž največ k artikulaciji pojma šarcizem prispeval kar Šarec sam v intervjuju za Sobotno prilogo Dela – 4. maja 2019. Avtorji in uredniki so se odločili poudarek postaviti že v naslov intervjuja: »Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.«

Premier je odgovarjal na vprašanja glede kandidatur za evropskega komisarja in omenil, da ga pred tem čakajo še evropske volitve. Potem pa je povedal točno to, kar je zapisano v časopisnem naslovu:

»Zdaj smo v predvolilnem času. Vsi smo vložili svojo listo, gremo na volitve in čakamo na rezultat. Po volitvah se bomo pogovarjali. Če je vaše naslednje vprašanje o imenovanju komisarja, naj povem, da zgodbe še nismo odprli. Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res. Dokler nimamo rezultata, je nesmiselno govoriti o tem. O komisarju se bodo spet kresala mnenja in preuranjeno je govoriti o tem.«

Šarec je torej dejansko uporabil metaforo in jo povezal z novim izrazom – sicer tisto, s katero je pred tem zaslovel že bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik.

Toda obenem se je na zanimiv način opredelil do pojma »šarcizem«: po njegovem je to izraz, ki tako rekoč ne drži, ni avtentičen, njegova metafora o zajcu in ražnju pa je resnična.

Povedano drugače: videti je, da premier razume šarcizem kot izraz, s katerim mu želijo njemu nenaklonjeni podtakniti neresničnost neke izjave, on pa vendar govori le resnico!

šarec šarcizem delo

Premier o šarcizmih v Delu: šarcizem je tisto, kar ni res

Wikipedia o krofih

Nov termin je sicer našel mesto tudi v geslu Marjan Šarec na straneh Wikipedije. Kratko poglavje uvaja pojasnilo (»’Šarcizem’ je postal priljubljen izraz na socialnih omrežjih, ki poimenuje zanimive, duhovite, ironične in sarkastične izjave Marjana Šarca«), ki ga potem avtor gesla ilustrira s primeri:

Na vprašanje novinarja o javni upravi je Šarec odgovoril: »Največji problem je, da ministrstva ne sodelujejo med sabo.« Na novinarjevo nadaljevanje, kaj je rešitev je odvrnil »Rešitev je, da ministrstva sodelujejo med sabo.«

»Če se bo to zgodilo, potem bo, če pa se do petka ne bo zgodilo, se pač ne bo.« V izjavi za medije ob sestavljanju koalicije.

»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja.«

Ob sestavljanju koalicije: »Želim si, da bi predstavniki strank v današnjem pogovoru prišli čim dlje, saj v prihodnjem tednu načrtujem dopust.«

Ob sestavljanju koalicije: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«

»Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico.« Je izrekel, ob zavrnitvi ponudbe Levice, da bi vstopila v koalicijo.«

»Če ste kdaj cvrli krofe veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa krofi ne bodo uspeli.« Ob novinarskih vprašanjih o načetem sodelovanju z Levico.

Izbor znova pritrjuje temu, da šarcizem tukaj še vedno ne vsebuje metafore kot nujnega bistvenega elementa pojma. Lahko je preprosto izraz za duhovito, zajedljivo in sarkastično izjavo – torej vse tisto, kar je uvodoma avtor že omenil.

Zožitev registra

Prispevek novinarjev na Valu 202 torej vsebuje pomembno zožitev vsebinskega in oblikovanega registra šarcizmov: nanaša se na izključno takšne izjave, ki vsebujejo metafore. Čeprav jih v oddaji navedejo še bistveno več, so se nekatere znašle kot zapisane v prispevku na strani javne radiotelevizije:

»Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

»Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.«

»In bolj ko nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej.«

»Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju.«

Strategija ali ne?

Iz povedanega lahko izpeljemo, da bistvene značilnosti Šarčevega javnega govora, ki bi bil podlaga za uvedbo pojma šarcizem, vendarle še nismo identificirali. Nedvomno predsednik uporablja zajedljiv, sarkastičen, zabaven in metaforičen jezik, vse od naštetega, toda ničesar od tega ne bomo pogrešali pri drugih politikih. Ni inovator v uporabi metafor, jih pa dejansko artikulira v obsegu, ki daje slutiti, da jih ne stresa iz rokava po naključju in so naštudirane na zalogo.

Po svoje je res, da postajajo metafore zaščitni znak njegovega jezika in da pri njem prevladujejo nad drugimi elementi; s slednjimi mislim na neobičajne izjave, besedne zveze, dvopomenskosti, aluzije, malapropizme, različne semantične ali jezikovne napake v javnem nastopanju.

Toda če drži, da se predsednik vlade zateka v metaforiko premišljeno, na svojstven način pristaja na psihopolitične učinke svoje retorike. In potem šarcizmi niso nekaj, kar »ni res«, če uporabim njegovo miselno izpeljavo, temveč so že kar strategija v njegovem populističnem delovanju.

Padanje glav: poslanka in grožnja, ki je ni bilo

Zgodba okoli zapleta z grožnjami, na katere je opozorila poslanka LMŠ in z njimi obremenila Janeza Janšo, me je pritegnila iz dveh razlogov. Prvi je strokoven: kakšen status ima, v smislu jezikovne in vsebinske analize, tisti del nastopa, ki ga je zaznala kot grožnjo, pa je zdaj nenadoma ta manj videti takšna? Drugi je medijski: kako bodo o razpletu, ko je bila poslanka demantirana, poročali mediji?

Korče padanje glav

Poslanki začetni tvit o grožnjah s padanjem glav

Padale bodo glave

Naj spomnim: sprva je Jerca Korče, udeležena na zaprti seji komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, javno razkrila, da je na njej Janša, ob vroči razpravi o nadzoru Sove zaradi v zadevi lepe agentke, grozil. Ni povedala zelo jasno, komu in kako, pa vendar. Izjava je bila, v kombinaciji z nekaj opisnimi neavtoriziranimi dodatki, recimo na straneh Reporterja, objavljena na njenem tviter računu:

»Grožnje o padanju glav bi morale biti uvrščene na temno stran zgodovine. Pa vendar jih je slišati tudi v letu 2019. Ko je želja po oblasti tako močna, da odpove razum in popustijo zavore.«

Mediji so informacijo o Janševih grožnjah z zanimanjem in velikim veseljem povzeli. Poslanka v svojem opisu namiguje na nekakšno Janševo revanšo, osebno grožnjo – bodisi njej bodisi predsedniku Marjanu Šarcu. Na zahtevo Janše, ki je Korčetovo takoj obtožil laganja, je bil ta del magnetograma zdaj razkrit.

Iz omenjenega zapisa je mogoče razbrati, da je prvak SDS v svojem nastopu vztrajal pri nadzoru Sove, k temu pa dodal, da bo predsednik Šarec za to plačal kazen, če se bo temu odpovedal. Problematični stavek, ki je najbližje omenjenemu padanje glav, se je glasil:

»Če predsednik vlade tega ne vidi, bo na koncu plačal s svojo glavo, kot sedaj kaže.«

Svarilo, ne grožnja

Takoj vidimo, da ima stavek status svarila, nikakor ne tistega, kar se očita. Kako zelo dobrohotnega, pustimo ob strani. Da bi nekaj štelo za grožnjo, bi vsaj v primeru kazenskopravne razlage moral nekdo biti deležen ustrahovanja in vznemirjenja, ko mu je resno zagroženo, da bo napadeno njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničeno njegovo premoženje velike vrednosti, če parafraziram del 135. člena Kazenskega zakonika.

Seveda grožnja ni samo te vrste in ni nujno kaznivo dejanje. Njene definicije lahko bistveno razširimo in ob vsem upoštevamo še kontekste neposrednega naslavljanja, same pojavnosti oseb, ki dajejo vtis, da so sposobne uporabiti nasilno dejanje, najbrž se grožnje kot oblika psihičnega nasilja velikokrat približajo žalitvam, zmerjanju, poniževanju, ustrahovanju.

Vendar nič od tega Janša ni storil. Še huje, grožnja sploh ni bila grožnja, tudi ne v kakšni bolj prikriti in subtilni obliki, temveč je celo svarilo ali opozorilo, v smislu: če predsednik vlade ne bo dopustil nadzora Sove, mu bo to škodovalo. Kajti predsednik Šarec se bo, tako rekoč, s takšnim postopanjem ustrelil v koleno, če uporabimo še eno metaforo. »Padanje glav« sploh ni omenjeno, omenjeno je »plačilo z glavo«.

In zdaj se vprašajmo: le kdo bi bil res sposoben stavek »Marjan Šarec se bo ustrelil v koleno« razumeti kot grožnjo, sploh tedaj, ko kontekst jasno kaže, da je trditev postavljena hipotetično in s čisto drugačno, grožnji nasprotno opozorilno intenco?

Poslankino laganje?

Janša in njegovi pristaši so tudi takoj po razkritju magnetograma pohiteli z oceno, da je poslanka nesramno lagala. Ne vemo, če je lagala – ker njeno dejanje ne ustreza nujno definiciji laži. Možno bi bilo, da je Šarčeva sodelavka enostavno preslišala vse kontekste, imela »velike oči«  in videla kačo v nedolžnem volnenem klobčiču. Da, skratka, zgodbe o grožnji ni širila zavestno in načrtovano.

Obstaja celo veliko možnosti za to, saj je iz njenega tviter računa mogoče razbrati, da se čuti s strani stranke SDS nenehno ogroženo, recimo zaradi omemb svoje mame (»Prenehajte z lažmi o vlogi moje mame«) in da reagira za domače politične običaje nenavadno čustveno. Toda obenem absolutno ne drži njena trditev, da je Janševa omemba plačila cene s svojo glavo kakšna grožnja. Ker ni.

korče laž večer

Večerova interpretacija: preveč dobesedno razumevanje

Molk vpletenih

Po razkritju magnetograma so se v LMŠ vsi zavili v molk. Še pred razkritjem je Šarec komentiral, da je Korčetova »mlada poslanka in nova v politiki« – iz česar smo takoj začutili njegov defetizem in obrambo pozicije, ki je izgubljena. Še več, opisal jo je kot ranljivo osebo (»jo kakšna stvar tudi vznemiri, če nekateri, ki so 30 let v slovenski politiki, govorijo določene zadeve«) in posredno neizkušeno. In res, v tej zgodbi je svoji stranki in svojemu predsedniku nehote povzročila politično škodo.

V poslanski skupini LMŠ so pričakovano pohiteli s pozivi, da se o tem preneha govoriti, kajti pričakujejo, »da se je z objavo dela magnetograma z zaprte seje zadeva zaključila ter se bo komisija lahko posvetila nalogam, zaradi katerih je ustanovljena«. Ni tako preprosto: obtožbe z grožnjami so bile vendarle hude. K temu so seveda takoj predlagali red herring: tovrstna ravnanja, namreč razkrivanje magnetogramov, škodijo nacionalni varnosti, so dejali. Že res, najbrž, ampak šlo je za razkritje nekaj stavkov v situaciji, ko se je prvak SDS upravičeno moral braniti.

Preveč dobesedno

Množični mediji so v pričakovani spontanosti hitro pozabili in preskočili zgodbo. Jo postavili ad acta. Nekateri novinarji so mimogrede omenjali, da je Korčetova pretiravala. Nikakor, povsem je zgrešila. Spet drugi, da je »preveč dobesedno razumela«. Tudi ne drži. Padanje glav ni omenjeno, zato je celo razlaga v smeri metaforične rabe brezpredmetna.

Ali jih pri tem vodi provladni refleks ali kaj drugega, se sprašujemo vedno znova. Že res, da zaplet ni usoden v nobenem smislu, je pa indikativen za preverjanje, kdaj in kako lajajo ali ne lajajo naši psi čuvaji. Kajti tako kot je politični laži potrebno zelo jasno reči, da je laž in jo obsoditi, je napačni obtožbi potrebno jasno reči, da je napačna, in jo postaviti na svoje mesto.

Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva

Današnji »vseslovenski protest«, z učnimi vajami v osvajanju spletnih množic navdahnjena akcija nekdanjega mariborskega župana, bo najbrž odšel v zgodovino kot paradigmatski zgled klasične politične ugrabitve ulice, tokrat skozi imitacijo vstaj, ki so po različnih mestih Slovenije, začenši z Mariborom, vzniknile predvsem proti koncu leta 2012 in v letu 2013.

Resničnostni šov Franca Kanglerja, h kateremu je privlekel velik del politične desnice, ki nam bo rešila Slovenijo, bo najbrž hkrati demonstracija novih formul domačega populizma, kjer se mora elita zvijačno pretvarjati, da je del ljudstva, in tudi moči tovrstne retorike, o čemer več v mojem besedilu Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem.

Po svoje pa najbrž želi dogodek osmešiti izročilo vstajniškega gibanja: tistega, in tu se sicer kopja lomijo, zaradi katerega je moral predčasno odstopiti Janez Janša in njegova vlada. Nekateri drugi bodo namreč za resnejši ali morda dokončni razlog navajali objavo poročila Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije 7. januarja 2013, ki je ugotavljalo veliko obremenjenost s korupcijskimi tveganji za dva politika, njega in Zorana Jankovića. Oba sta, ugotavljamo danes, še vedno čvrsto v sedlu politike.

Gotofi licitirajo nove gotofe

»Vseslovenski protest« gotofega mariborskega župna ob blagoslovu in izdatni pomoči prvaka SDS, tudi v obliki avtorske himnične pesnitve, moramo zato motriti ne zgolj z vidika nominalne uplenitve označevalca, pomemben vidik predstavlja že sama primerjava dogajanja na Prešernovem trgu danes in tistega šest ali sedem let nazaj.

SDS vseslovenski protest vabilo

Vabilo na vseslovenski protest na strani SDS. Organizator menda neznan.

Za začetek velja spomniti: danes bodo ulice, medijsko minutažo in javno mnenje uzurpirali tisti, proti katerim je veliko državljank in državljanov takrat protestiralo. Leta 2013 ni odstopil zgolj Janša, na zadnji dan leta 2012 se je poslovil tudi Franc Kangler. Oba sta postala »gotofa« po volji in izbiri ogorčenih množic.

In ravno zato moramo današnji shod ugledati tudi kot na nekakšno revanšo odstavljenih politikov. Toda če je vstajniško dogajanje v svoji prvi rundi imelo svoj smisel, saj je bilo bolj ali manj avtentični izraz rousseaujevske »obče volje«, zahteve množic, uperjene v koruptivne elite, je zdaj stvar perverzno obrnjena na glavo: taiste elite so zmanipulirale svoje pristaše in se pomešale med njih, da bi protestirale proti drugim elitam. S tem sta Kangler in Janša dejansko na simbolni ravni kastrirala državljanke in državljane in zasedla njihovo pozicijo organiziranega upora »od spodaj«.

Včasih proti zombijem, danes sami zombiji

Ne le to, leta 2013 je Janša protestnike razglašal za zombije in svaril pred levim fašizmom ter vlekel primerjave s holokavstom. V vstajnikih je videl nadaljevalce politike »od Čebin do Murgel« in prodajal svoje klasične konspiracizme z Milanom kot glavnim dirigentom načrtovanega scenarija. V strahu pred močjo množic je potem celo na isti dan organiziral »protishode« in v Zboru za republiko so mu takoj prisluhnili – ni naključje, da velmožje v njem podpirajo tudi današnji protest rumenih jopičev.

Če je takrat obveljalo, da je menda s protesti nekaj narobe, ker so izraz nedemokratičnega delovanja in nevarnega divjanja množic, šest let kasneje to več ne velja. Kot pravi Janša, je oditi na ulico zdaj najbolj domoljubna in slovenska gesta, ki jo naravnost pričakuje od slehernega zavednega državljana, zaskrbljenega za prihodnost »od Boga dane« domovine.

Izjemno groteskno je opazovati, kako današnjega shoda, čeprav so imeli na voljo kar nekaj dni ali celo tednov, niso bili zmožni miselno artikulirati množični mediji. Tega ni mogoče upravičiti s čakanjem na dogodek, kajti uzurpacija Tromostovja s strani starih političnih elit, tako ali drugače neuspešnih, politične opozicije in strank, ki hrepenijo po svoji priložnosti priti na oblast, je več kot evidentna.

A ne le to, v medijska poročila so se takoj prikradle informacije, da ga organizira »civilna družba in nekatere politične stranke«, kar je seveda popačitev realnega stanja. MMC RTV Slovenija danes piše o shodu pod naslovom »Rešimo Slovenijo: protestni shod civilnih iniciativ in političnih strank«, kjer so se civilne iniciative znašle na prvem mestu.

Tudi v podnaslovu Dela nam sporočajo, da »Marjan Podobnik, Franc Kangler in Janez Janša vabijo na protest, kjer naj bi ‘civilna družba dobila moč besede’«. Jasno, da imamo opraviti z nasprotnim procesom, z zlorabo civilne družbe kot takšne.

Rešimo slovenijo mmc

RTV Slovenija o shodu civilnih iniciativ.

Agitacija strankarskih portalov

V nečem pa se bo današnji protest, ki sledi čez nekaj ur, izkazal za koristnega. Pozornemu bralcu je namreč mimogrede razkril široko mrežo gverilskih strankarskih portalov, žal močno podcenjenih s strani domačega novinarskega ceha in javnosti.

O spletnem medijskem imperiju, ki ga obvladujejo anonimni novinarji in uredniki, seže pa onstran dovolj znanih portalov, časopisov, televizij in spletnih strani s prepoznavno strankarsko izkaznico, sem poročal v besedilu Spletne strani političnih strank in trojna ironija. Kakor da bi okoli današnjega protesta prejeli natančno navodilo, so ob vseh standardnih medijih strankarske provenience svoje glave iz vode pomolili naslednji portali z agitacijsko agendo: Moja Dolenjska, Moje Podravje, Naše Zasavje, Gorenjski utrip, E-Maribor, Celjski glasnik, E-Koroška, Spodnje Podravje, Slovenec, Pomurske novice in Utrip Ljubljane.

Bogdan sporoča

Najbrž še zdaleč nisem naštel vseh, omenjeni pa so svoje prispevke okrasili s takimi naslovi:

»V četrtek, 10. oktobra, protest Rešimo Slovenijo« (https://moja-dolenjska.si), »VIDEO VABILO NA PROTEST REŠIMO SLOVENIJO, KI BO 10. OKTOBRA 2019« (https://mojepodravje.si), »Protest REŠIMO SLOVENIJO v četrtek, 10. oktobra v Ljubljani« (https://nase-zasavje.si), »10.10.2019 se pridružite shodu rešimo Slovenijo« (https://gorenjski-utrip.si), »Večerova antipropaganda glede shoda “Rešimo Slovenijo”, se vrača kot bumerang! Mariborčani v naval na avtobuse!« (https://e-maribor.si), »Nimate prevoza? Na vseslovenski shod Rešimo Slovenijo bodo vozili avtobusi« (https://celjskiglasnik.si), »Na jutrišnjem protestu v Ljubljani tudi zahteve za 3. razvojno os« (https://e-koroska.si), »Za četrtek napovedan vseslovenski shod Rešimo Slovenijo«(https://spodnjepodravje.si), »Slovenija se je prebudila – na vseslovenskem shodu Rešimo Slovenijo pričakujejo več tisoč ljudi« (http://www.slovenec.org), »Vsi, ki želimo dobro ZA SLOVENIJO, gremo jutri na protestni shod REŠIMO SLOVENIJO, sporoča Bogdan, ki dnevno migrira na delo v sosednjo Avstrijo!« (https://pomurske-novice.si), »Video: Tudi mladi si želijo sprememb« (https://utrip-ljubljane.si).

Reševanje vojaka Franca

Kako bo steklo današnje reševanje vojaka Franca in politične desnice pod krinko reševanja Slovenije, lahko kar dobro predvidimo. Najbrž politični desnici pri nas ni težko spraviti do Tromostovja kakšnih 1000 in nekaj udeležencev, jim ponuditi topel obrok in rumeni jopič.

Bistveno bolj intrigantno bo spremljati, v kakšnih oblikah se bo potem širila »medijska resnica« o uspehu protestnega dogodka in analizirati poročila. S svojo lastno mrežo medijev gre seveda bistveno lažje in s svojimi podaniki še bolj. Čakamo.

rešimo slovenijo jopič barve

Rumeni jopič, ki je vmes pričakovano postal rumeno-moder.

Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

šarec agentka kanal a

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen.  Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo  – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.