Zanimiva politična dinamika, nastala po domnevno neupravičeni in po vojaški doktrini morda nesmiselni odločitvi o vrnitvi šestih slovenskih vojakov iz Iraka – pač vprašanje za vojaške eksperte -, je v zadnjih dneh za pogled javnosti prevladujoče obremenila v številne strankarske in politične težave ujetega obrambnega ministra Karla Erjavca in predsednika republike Boruta Pahorja.
Slednjega so nato mediji v preteklih dneh skorajda raztrgali in pri tem kot že dolgo ne ekscesivno kazali posnetek njegovega jutranjega nastopa ob priložnosti videokonference z vojaki v Iraku, kjer svojim sodelavkam prišepetava, naj vendar vse uredijo za snemanje “filmčka”. Jasno, za potrebe nove vroče objave na instagramu, v kateri bi lahko zaigral sicer zanj redko rezervirano podobo vojaškega šefa. Njegova stiska je najbrž velika, kralj instagrama po lastni izbiri vsak dan po 17.00 uri poskrbi za eno svojo objavo, kar pač zahteva kar nekaj kondicije in domišljije.
Pahor v skrbi za svojo promocijo
Heroizem duš
Tokrat se ni izšlo, javnost in mediji so zavzeli nepričakovano kritično držo, deloma morda tudi posledično zaradi dejstva, da sta odločitev kritizirala tako premier kot opozicijski vodja. Kaj se jima je očitalo? Usodne noči naj bi izkoristila priložnost in se dobesedno med spancem predsednika vlade, kot se je kasneje pridušal, odločila za samopromocijsko akcijo, ki sicer nikoli ne more zaživeti brez pomoči medijev.
Razlog: sebe prikazati kot heroični duši, ki v veliki skrbi za dobrobit naših vojakov hitro sprejemata pogumne odločitve reševanja njihovih življenj, s čimer bi ljudstvu utegnila ugajati ob obveznih sprehodih pod številnimi žarometi, kakršne pač prinašajo krizne in celo z grožnjo novega vojaškega spopada globalnih dimenzij prežete situacije. Toda skeptiki, med njimi tudi vojaški strokovnjaki, so pohiteli pojasniti, da se hvalita z odločitvijo, ki je škodljiva za ugled naše države.
Vlogo protagonista politične graje je, bolj ali manj eksplicitno, prevzel tudi Marjan Šarec in svoj pogled na umik slovenskih vojakov po iranskem raketnem napadu na dve oporišči s koalicijskimi silami v Iraku, tudi v Erbilu, pojasnjeval v hkrati predvajanih intervjujih v Odmevih s Tanjo Starič in na POP TV z Urošem Slakom. Ker sta ta časovno sledila rekordno dolgemu video pojasnilu predsednika republike ob očitkih okoli predčasne vrnitve kontingenta slovenske vojske, smo lahko upravičeno pričakovali razbistritev razlag okoli tega, kdo je storil kakšno politično in vojaško napako.
Kaj je očital Šarec?
Premier je v obeh svojih nastopih lansiral dva prepoznavna očitka: pri zadeva njegovo neinformiranost, drugi manipulacijo. Novinarska elaboracija zapleta je bila znova skromna in nezadostna, zato lahko upravičeno zaključimo, da se sedma sila ni potrudila do konca razjasniti pristojnosti in odgovornosti.
Iz Šarčevega nastopa je nesporno razvidno, da ministra za obrambo krivi pomanjkljive komunikacije: usodne noči ob napadu v Erbilu naj bi mu ta po tretji uri zjutraj poslal le SMS, ne pa ga tudi poklical ali poslal varnostno službo, da ga po vojaškem napadu zbudi, je znova še bolj natančno artikuliral svoj očitek. Ali je pričakoval zgolj informiranje ali pa Erjavca obtožuje, da je ravnal na lastno pest, mimo odločanja na vladi, nismo izvedeli; vsekakor se je iz povedanega zdelo, da tudi drugo, kar bi potem razprlo vprašanje prekoračenih pristojnosti.
A to ob neizrečeni obtožbi, da sta minister in predsednik republike poskrbela za samopromocijo, ni ostala edina puščica, ki je poletela proti Erjavcu in manj neposredno proti Pahorju, ob izostalem neinformiranju ob odločanju se je premier pridušal še glede zavajanja: menda so mu tisti dan dopoldne dopovedovali, da se umikamo z drugimi vojskami, kar se je potem pokazalo za neresnično. V kakšni meri je šlo za zavestno manipulacijo ali morda spremembo v toku dogajanj, še vedno ni jasno.
Pahorjev nastop
Predsednikov maratonski video nastop je vreden analize iz več razlogov. Prvi je hitro zaznaven: sicer ne prvič se je Pahor odločil za damage control in evidentno presodil, da je povzročena škoda njegovi podobi v javnosti nevarno obsežna, saj bi sicer za nastop ne porabil dobrih osem minut. Posebne sorte je tudi scenografija, na svojo mizo je predsednik naložil kar nekaj knjig, ki jih tam običajno ni. Morda naključje? Nekdo, ki snema filmčke in se mora zagovarjati zaradi medijske obsodbe, najbrž dobro premisli tovrstne detajle.
Naslov v Večeru: razkazovanje političnega poguma ali filmčka, to je zdaj realno vprašanje
V nastopu sledi pojasnilo, zakaj se je kot vrhovni poveljnik obrambnih sil odločil za umik šestih vojakov in to izpeljal z znano patetično retoriko in gostobesednostjo, vendar spet z zelo malo namigi na konkretno dogajanje. Osrednji sporočili sta dve: da se ni želel igrati z življenji vojakov, zaradi česar je “še vedno prepričan, da je bila odločitev o predčasni vrnitvi prejšnjega kontingenta Slovenske vojske iz Erbila v kontekstu vseh okoliščin pravilna.” Kot pove v zaključku svojega nastopa, ki ga v objavljenem prepisu na strani njegovega urada sploh ne najdemo in je torej le v video posnetku, njegovo ravnanje niti za en hip ni bilo sebično; “če mi verjamete ali ne”, še pove, je mislil na varnost vojakov, ne na osebno promocijo.
Čemu se je Pahor izognil
Pojasnilo ne vsebuje nobene navezave na prvi Šarčev očitek, češ da ga nihče ni obvestil ali pritegnil v odločanje o umiku. Morda ga niti ne bi smeli pričakovati, saj je to lahko prej očitek le ministru, ki je premierju podrejen, a bi se moralo tudi Pahorju zdeti čudno, da pri sprejemanju odločitev ni sodeloval.
Če kaj pogrešamo, je to njegovo pojasnilo, zakaj druge vojske niso umaknile svojih vojakov – šele v luči takšnega početja postane umik slovenskih zares vprašljiv. Če se zdaj trka po prsih, da ga je vodila skrb za naše vojake, potem nam je dolžan pojasniti, zakaj se poveljniki drugih kontingentov implicitno vedejo neodgovorno. Oni so tisti, ki so storili napako, ne on. Ker ni zadostno in prepričljivo, lahko zato še naprej njegovo početje razumemo kot post festum racionalizacijo nedomišljenih ali napačnih dejanj, ki jih zdaj poskuša prekriti s sklicevanjem na vrednost človeških življenj.
In tu je še tretji, zelo neposredno otipljiv moment, ki ga ni zadovoljivo pojasnil: Šarec je v svojih dveh nastopih izrecno povedal, da je moral v tujino, sploh pa zavezništvu, pojasnjevati umik slovenskih vojakov in da to ni bilo prijetno. Na drugi strani smo v video nastopu slišali Pahorjevo pojasnilo, da zaradi tega nikakor ni trpel ugled naše države. Mnenji, ki sta povsem nasprotni.
Prevelik kontrast celo za njegove zagovornike
Vpričo števila umaknjenih vojakov in mednarodne nepomembnosti Slovenije si je resnično težko predstavljati, da bi dejanje povzročilo velik mednarodni škandal in gromozansko čudenje. Kar je najbrž adut, na katerega lahko poveljnik tako majhne vojske vedno stavi. Čeprav se dogajanje z vojaškim kontingentom na notranjepolitični sceni bolj povezuje s predvolilno dinamiko v strani DeSUS in napetostmi v koaliciji, je preusmeritev dogajanje proč od predsednikove vloge pri tem najbrž zanj srečna okoliščina. Kar je vsaj malo presenetilo, zadeva pripravljenost nekaterih glavnih medijev, da do poveljnika pokažejo določeno mero kritičnosti. Kar se dogaja zelo redko.
Njegovo snemanje filmčka kot oblika sebične uzurpacije zelo dramatičnega dogajanja v vojnih razmerah je očitno proizvedlo dovolj velik kontrast, ob katerem so se celo zagovorniki predsednikovega flirtajočega populizma za trenutek vprašali, ali pristoji njegovi funkciji ali ne. Deloma pa si takšno reakcijo lahko razložimo s spontano rezistenco medijev; kakor da bi zapoznelo vendarle ugotovili, da bodo enkrat več instrumentalizirani za promocijske potrebe, česar pa ne nameravajo dovoliti.
