Večer in Delo o Jakliču: od neskritega navdušenja do racionalizacije

Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.

O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.

Čokl pet za Jakliča

Kolumna novinarke Večera z značilnim naslovom

V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.

V čem ni spornosti?

Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.

Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.

Kaj je pri Jakliču sporno?

Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.

Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.

Jaklič o Janši kot največji osebnosti takoj po odhodu v zapor

Jaklič o svojih idolih – malo nerodno, če jih je nato z brisanjem zatajil

Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.

Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.

Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!

Sedi, odlično!

Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:

Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.

Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:

Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.

Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa  ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.

Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.

Žerdin o Jakliču

Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.

Žerdin Delo Jaklič portret

Začetek Žerdinovega zapisa v današnjem Delu

Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.

Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:

Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Domnevni levičar

Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.

Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?

Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.

Brezplačnost je levičarstvo

Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Zanikanje evidence

Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.

Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:

Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”

Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.

Jakličevi tviti postanejo nepomembni

Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.

Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:

Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.

Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…

Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:

»Dovolj je bilo vaših laži!«

Jaklič Žerdin novinarji

Jakličev (nezbrisani) retvit o lažnivcih na Delu, Dnevniku in Večeru

Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.

Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja

Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:

Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.

Sklep

Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.

Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

How many times did she repeat herself saying she is repeating herself

Če kaj, je nesojena evropska komisarka, ki si menda *ne želi* posebej to postati, po včerajšnjem zaslišanju za sabo pustila sramoto, ki jo bo težko popraviti; ranila je ponos celotne Slovenije v pričakovanju dodelitve najpomembnejše evropske funkcije kakšnemu slovenskemu politiku doslej. Najbolj intriganten vidik škandaloznega nastopa ni bil v tem, da bi izustila preveč (no, morda kakšno pretežko o komunističnih vrednotah za Evropo). Kot je bil očitek zelo jasno artikuliran s strani veliko evropskih poslancev, je težava obratna: povedala ni nič. Navkljub vsem pričakovanjem in vnaprejšnji vednosti, kako pomembno in težavno je zaslišanje.

24ur Bratusek hearing

Zame osebno je najbolj frapanten trk neke politične govorice, ki je bila zadnja leta očitno dovolj uspešna za Slovence, da je predsednici vlade omogočala pozicijo prvega politika, relativno dobre volilne rezultate (razen zadnje volilne polomije, ko je njena zvezda že začela zahajati) in ne tako majhno popularnost, s praktičnim, odvečnega ideološkega in retoričnega balasta osvobojenim znanjem, ki si ga Evropska unija od politikov na najbolj odgovornih mestih pač obeta, karkoli si že o njenih institucijah mislimo.

Povedano preprosteje: kar je dovolj dobro ali celo odlično za domače razmere in Slovenijo, je lahko obenem zanič in škandal za Evropo. Ta nemoč domačega (in domačijskega) prepoznavanja vsebinskega in strokovnega poznavanja nekega področja in njegovo permanentno zamenjevanje s puhlicami in jezikovnimi mašili, praznim verbalnim žongliranjem, očitno v Bruslju k sreči še nima svojega mesta: tam se na slepo blefirati ne da. Kar je dovolj dobro doma, še zdaleč ni primerno za politiko Evropske unije – če ni več upanja za Slovenijo, je vsaj še nekaj upanja zanjo. Tudi teze o nekakšnem medijskem pogromu zoper njo tega ne bodo spremenile.

Že res, da je gospa posegla v področje, ki ga slabo ali slabše obvlada. Vendar se je po vsem videnem sodeč zadovoljila z obnašanjem, kot da lahko s svojo retoriko neznanje skompenzira. Osnovna tragedija Alenke Bratušek je, da ji nihče od bližnjih ni povedal, da z vsebinsko izpraznjenim domači(jski)m političnim diskurzom na zaslišanju nima šans; da bi sama ugotovila, se ni zdelo verjetno. Iz tega izvirajoče spoznanje je moralo na Slovence delovati kot šok, žal pa še ne povsem kot poduk. Njena papagajska retorika je bila znova vsiljiva in samovšečna: nenehno je ponavljala, kako pomembne izkušnje da ima kot predsednica vlade in kako zelo je hvaležna Junckerju za podporo, skratka argumentirala je ad auctoritatem, malodane spet v tretji osebi.

Najbolj usodna je bila psihologija rabe mašil: z njihovo nenehno uporabo, ki se je kar stopnjevala, je Bratuškova publiki signalizirala svojo živčnost in s tem posredno priznala strokovno nesuverenost in nepripravljenost. Ker so mašila po definiciji v funkciji prikrivanja manka vsebinskosti, je repetitivnost povečevala nakazani učinek vse do nezadovoljstva in celo posmeha, česar pa očitno Bratuškova v dvorani niti ni opazila. Vsaj ne pravočasno. Kar jo je zares ubijalo, ni bilo toliko dejstvo, da ni poznala odgovorov o energetiki, temveč da je z dodatnimi verbalnimi in neverbalnimi načini nakazovala, da jih niti ne želi podati. In to dobesedno.

Bratušek zaslišanje tvit Stoll

Z nezavedno prošnjo prepojeno funkcijo mašila »Kot sem že pojasnila« ali »Kot sem že večkrat pojasnila« ali »Zdaj sem bom ponovila« ali celo »Hvala, da imam priložnost, da lahko ponovim«, iz katerega je nastal simpatičen tvit kritične poznavalke področja, smemo zato razumeti kot željo, s katero se je naslavljala na svoje izprašujoče »krvnike«, da bi jih ustavila. Češ: nikar ne sprašujte več, spravljate me v nelagodje.  Vse ste že slišali, ne znam in ne vem. Prav takšno lastno priznanje nevednosti jo je najbolj dotolklo, bolj kot nevednost sama. Z rastjo njenega nelagodja sta naraščala tudi odpor in animoznost poslancev, ki sta v kombinaciji s praznimi odgovori ali izmikanjem pripeljala do izrazito odklonilnega večinskega stališča in posledično do prepričanja, da je kandidatko treba zavreči.

Njeno verjetno zavrnitev (v tem hipu odločitev še ni sprejeta) bi veljalo interpretirati ne le kot blamažo za Slovenijo nasploh, temveč za nazaj in naprej predvsem v luči »politike« izpraznjene in utrujene slovenske politične govorice, vedno znova dovolj dobre za rajo do te mere, da z njo zlahka vodite celo gospodarstvo in finance neke države. Težavno prepoznanje, če pomislimo, da smo na minulih lokalnih volitvah znova počastili tiste, ki svoj kapital gradijo prav na izpraznjeni govorici, ne dejanjih.

P.S. In še malce bogokletna misel za konec: podobnih mašil, splošnosti in izmikanja so v kampanji vsi po vrsti obtoževali zmagovitega Mira Cerarja, ki je novi predsednik vlade. Kako bi se s takim pristopom izkazal v koži zaslišanca?

Delo Bratušek hearingMladina Bratušek hearing

Jančar in Kafka na Dobu

Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek je opazila Jančarjev angažma ob odhodu predsednika SDS v zapor. Ob tem je pretehtala »težo njegovega glasu« in seveda ugotavljala, da je velika:

Oglašajo se spet pisatelji s poslanicami. Drago Jančar, sam politični zapornik, se že dolgo ni pojavil v javnosti na ta način. Teža njegovega glasu je zato še bolj povedna. Četudi bodo nekateri vnovič skušali vse razvrednotiti z domnevno pisateljevo politično provenienco, je vendar Jančarjevo opozorilo o surovem pogumu sodbe Janši in o tem, da ”moramo sodbi verjeti vsi”, skrb zbujajoče. Josef K. v Kafkovem Procesu pravi ”Ne moremo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za nujno.” S tem postane laž univerzalno načelo, s Kafko posvari mednarodno ugledni pisatelj. Spin doktorji opozarjajo na vpliv zapor(nik)a na odločanje volivcev. Nekateri menijo, da bo z žrtvijo pomagal stranki, spet drugi menijo, da ni nobenih empiričnih dokazov, da bo Mandela efekt pomagal SDS na volitvah.

Melita Hajnšek Janša Kangler

Konteksti štejejo. Melita Forstnerič Hajnšek poskusi z disclaimerjem, s katerim želi dodatno zagotoviti vrednost Jančarjevega svarila o procesu proti Janši J. (»Četudi bodo nekateri vnovič skušali vse razvrednotiti z domnevno pisateljevo politično provenienco«), na koncu pa se ne sklicuje na resničnost trditev (ali pravilnost odločitev, npr. sodišča), uporabi le prazno sklicevanje na avtoriteto.

Novinarka nam zatrdi naslednje:

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče«.

Skrb zbujajoče je kaj? ‘Surovi pogum sodbe Janši’,  sintagma, ki jo povzame po Jančarju. In v čem se kaže? Ne argument, ne zaradi njega, ampak zaradi Franza Kafke in znamenitega mesta v Procesu, na katerem paralelno obravnava »resničnost« in »nujnost«, razmerje med, recimo, legitimnostjo in legalnostjo (ki nas tu ne rabi zanimati in nas ne zanima). Če povzamemo, je torej tisto, kar poraja skrb-zbujajočost, nekakšna paralelnost, navidezna podobnost med Kafkovim junakom in domnevnim slovenskim junakom. Ob klasičnem sklicevanju na avtoriteto, logični zmoti za prvošolčke, ki bi se v podvojeni obliki glasilo

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj se sklicuje na Franza Kafko, literarno ikono«,

kjer se resničnost neke trditve razblini v podvojenem kazanju na tiste, ki bi jim morali zaupati, ker so pač literarne ikone, je tu še alternativno branje. Ker če ni skrb zbujajoče, da imamo tako pomembne avtoritete, ki so se postavile v bran Janši, pri čemer za njihovo skrb-zbujajočost šteje kar njihova osebna, morda (no, zelo verjetno) politično motivirana zaskrbljenost, kaj je še lahko?

Če torej ne želimo avtoričinih razlogov za skrb razumeti v smeri sklicevanja na (literarne!) velikane in s tem popolnega suspenza tako opevani nagnjenosti k resnici (proti odtujeni nujnosti, kjer laž postane univerzalni temelj, kot pravi Josef K.), potem ostane le še eno možno branje, ki ni nič manj sprejemljivo v svoji absurdnosti, neodvisni od romanov absurda:

»Kar nam želi povedati Jančar, mednarodno ugledni pisatelj, v svojem sporočilu o sodbi Janši, je skrb zbujajoče, saj nas usoda Janše spomni ali je podobna usodi Josefa K. iz romana Proces«.

Bržkone bi se morali hitro strinjati, da je sklicevanje na podobnost usode z nekim literarnim junakom bolj slab razlog za kakršnokoli iskreno in utemeljeno zaskrbljenost, je pa vselej dober razlog za emocionalno manipuliranje z množicami – sploh v kombinaciji z žongliranjem z literarnimi avtoritetami. Bomo z njimi uspeli osvoboditi zapornika na Dobu? Nekateri gotovo stavijo na to. Jančar kar naravnost pove, da sodbi ne zaupa:

Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.

Iz tega bi lahko izpeljali svojstven samonanašalni paradoks: OBSTAJAJO INDICI, DA JE INDIČNA SODBA POMANJKLJIVA, SAJ VENDAR PONUJA LE INDICE. Kar se dokazov tiče, pa bi jih veljalo razkriti.

Melita Forstnerič Hajnšek s svojim pristopom izpričuje za Večer tako značilni »literarocentrizem« – obstajajo posvetne resnice in obstajajo tiste, ki so nekaj več, ker jih izrekajo literati. V kombinaciji z antihumanistično orientacijo je takšna drža, že dolgo nazaj ponotranjena, dodobra deintelektualizirala mariborski javni prostor, ki ga monopolno še vedno obvladuje ravno Večer.

Po drugi strani so politični komentarji avtorice na moč zabavni (ali tragikomični), če si v spomin prikličemo, da je ista kulturna novinarka bila pred enim letom suspendirana zaradi prisluhov, ki so razkrili njeno politično koketiranje in svetovanje mariborskemu županu Francu Kanglerju. V Večeru so napovedali suspenz, ki ga seveda nikoli niso izpeljali, ampak so po pol leta novinarko polno rehabilitirali. Če v zgornjem citatu zamenjamo besedo »Janša« z besedo »Kangler«, bomo srečali zanimive učinke. Toliko o Večerovi načelnosti in bitki proti političnim monopolom.

RTV Slovenija in Večer neženirano v bran Jambreku

Je bil dr. Peter Jambrek, nekdanji ustavni sodnik in minister za notranje zadeve, pomemben lastnik in ustanovitelj zasebnih slovenskih fakultet, dolgoletni predsednik Zbora za republiko, »politični boter Gregorja Viranta«, kot so po novem janšistični žargon povsem posvojili tudi na RTV Slovenija, res sodelavec Udbe? Takšen, ki je špecal svoje prijatelje?

Stvar me ne bi zanimala, če ne bi včeraj v osrednjem RTV dnevniku videl skrajno, ampak res skrajno bizaren prispevek o tej zgodbi. Zato si bom zastavil nekaj medijsko relevantnih vprašanj in poskušal zelo na kratko odgovoriti:

a. Kako so mediji reagirali na zgodbo o udbaški preteklosti Petra Jambreka? So o njej poročali ali ne?

b. Kako so predstavili zgodbo o tem?

c. Katere argumente so navajali v podporo tezi o udbaški preteklosti in katere proti?

d. Ali so to počeli politično motivirano le nekaj dni pred volitvami (tisti, ki so jih objavili in tisti, ki jih niso)?

e. Kakšno bi bilo dobro novinarsko postopanje glede tega?

Ad1. Mediji v glavnem o zgodbi niso poročali, čeprav je Bojan Požar objavil dokument iz arhivov, ki neposredno dokazuje Jambrekovo vpletenost. Zasledil sem le tri odzive (dopuščam, da jih je več): že omenjenega na RTVS s povzetkom na MMC, daljši zapis v Večeru in zapis v Slovenskih novicah, ki je kombiniran z zgodbo o tem, kako je Jambrekova žena povezana z Jankovićevim podžupanom.

Ad2. Prezentacija zgodbe je tisto, zaradi česar sem se sploh odločil za komentar. Zapis v Slovenskih novicah predpostavi, da je Jambrek res bil udbaš, takšen je že naslov: »Družinske povezave žene Udbaša Petra Jambreka«. Ponujeno dokazno gradivo, inkriminirajoči dokument, vzame za neposredno pristen in verodostojen. Nasprotno pa se novinar Rajko Gerič na RTVS in novinarka Vanessa Čokl v Večeru trudita v prav nasprotni smeri: zanju je objava dokumenta politično predvolilno motivirana z namenom, da oblati Petra Jambreka. Vendar to še ni vse – tudi če je politično motivirana, bi še zmerom lahko veljalo, da Jambrek v resnici je bil udbaš. Ampak novinarja naredita še korak naprej in predpostavljata, da je Jambrek nedolžen, »afera« pa skonstruirana.

Ad3. Argumenti in druga scenska ali vizualna sredstva, ki jih ponujajo novinarji v obrambi Jambreka, so nekaj najbolj zabavnega, kar sem videl v zadnjem času. Če nekdo objavi dokument, ki dokazuje Jambrekovo udbaško preteklost, bi pričakovali, da bo zavrnitev takega dokaza potekala bodisi na način, da se zavrne njegovo pristnost bodisi predstavi okoliščine, zaradi katerih je dokument sicer pristen, vendarle pa so navedbe v njem netočne. Medtem ko Gerič nepristnosti ne omenja, nanjo Čoklova ne le namiguje, ampak je skrajno decidirana:

Po Večeru dostopnih podatkih se Jambreku slej ko prej ponavlja zgodba, kot so jo mnogi vplivni Slovenci doživeli pred leti, ko se je na internetu pojavila dokazano sfrizirana evidenca SDVja.

Na Večeru torej imajo podatke, da je Jambrek v tej zgodbi nedolžen, toda objavili jih žal niso. Medtem ko sta novinarja Slovenskih novic dokument preprosto vzela za pristen in Jambreka zato razumela in razglasila za udbaša, je pri drugih dveh zapisih drugače. Ne vem, kdo ima prav, ne verjamem pa nikomur, dokler me ne prepriča! Če poskušam shematizirati slišane ali prebrane argumente v podporo Jambreku pri Geriču in Čoklovi, bo seznam zelo kratek:

1.Jambrek je politični boter Gregorja Viranta, nahajamo pa se nekaj dni pred volitvami. Torej je jasno, da želi nekdo z zgodbo škodovati Jambreku in Virantu. Ergo, dokument ni pristen. (Gerič, Čokl)

2.Jambrek je takšna veličina slovenske državnosti, da je zgodba o Jambreku udbašu preprosto nemogoča. (Gerič)

3. Dekontekstualizirano obravnavo dokumenta v času tik pred volitvami »si lahko vsak razlaga po svoje« in »ima za posameznika velike posledice«. Implicitno: torej nas zgodba,vsaj zaenkrat, ne sme zanimati. (Gerič)

4.Arhivi so dostopni vsem že deset let, zato objava dokumenta nima nobene teže. (Gerič, Čokl)

Pa si poglejmo njihovo vrednost. Prvi argument je tehnično čisti »non sequitur«: če se nek dokument pojavi nekaj dni pred volitvami, iz tega na noben način še ne sledi, da je zato kaj manj pristen. Drugi argument je klasičen infantilni argumentum ad auctoritatem, v Geričevem prispevku ga med drugim izreče tudi Virant: »Peter Jambrek je eden od očetov slovenske državnosti in ustavnosti in sigurno nikoli ni bil sodelavec Udbe.« Super! Seveda iz tega, da je nekdo brezpogojna avtoriteta, še ne sledi, da ni mogel biti to drugo. Tretji argument je sklicevanje na slabe posledice: ker si lahko nek dokument pred volitvami, ko ni časa za kontekstualizacijo, vsak razlaga po svoje in to vodi do slabih posledic, resničnosti dokumenta ne smemo sprejeti. Četrti argument je znova prazen »non sequitur«: iz samega dejstva, da so arhivi dostopni vsakomur, in to že dlje časa, še ne sledi, da so dokumenti iz njega kaj manj veljavni in pristni. Gerič v svojem prispevku popolna »kupi« Jambrekovo obrambo, po kateri je zapis sicer pristen, ampak je lažniv, saj ga je napisal udbovec, ki je »moral upravičiti svojo plačo«.

Če se torej strinjamo, da je argumentacija obeh novinarjev na smešno trhlih nogah, kaj poreči na njen vizualni dodatek, ki so si ga privoščili v TV dnevniku? Omenjal sem že bizarnost tega prispevka, dolgega 1:56 minute. Gerič je namreč v njem uprizoril še scensko vizualizacijo za tiste, ki sporočila glede tega, da Jambrek ni kriv – vsaj trikrat je namreč umetelno pohodil (ja, pohodil) kopije za Jambreka obremenilnega arhivskega dokumenta, na koncu pa se je še sklonil do tal in zmečkal (ja, zmečkal) vsak listič posebej. Ker verjamem, da gre za antološki novinarski pristop, vreden posnemanja in uvrstitve v anale ertevejevske zgodovine, lahko le toplo priporočam ogled manire, kako gledalcem nazorno prikazati, kaj naj si o tem dokumentu mislijo:

Ad4. Vprašanje, ali so novinarski prispevki bili po dejanju in vsebini politično motivirani, je kompleksno. Verjetno se razbira že iz zgoraj zapisanega: če nekdo uporablja tako slabo argumentacijo, potem mora pred sabo imeti določen cilj – tako Bojan Požar, ki je objavil začetno zgodbo, kot vsi drugi mediji, ki ji sledijo ali se trudijo izničiti negativne učinke. Komu ali čemu lahko služi medijska kulpabilizacija ali rehabilitacija Petra Jambreka in protiakcija, ki naj ustavi škodljive posledice, je predvsem vprašanje za medije same in njihove urednike. Dejstvo je, da lahko afera o udbašu Jambreku škodi ne le Virantu, ampak veliki desni koaliciji Janša-Virant. Nekatere novinarje to dejstvo verjetno močno skrbi. Še pomembneje od tega pa je, da lahko v živo spremljamo »the making of« slovenskih afer – trud medijev po tem, da nekaj bi bilo afera in nekaj ne bi bilo. Če so naši, potem se bomo potrudili, da afere ni. Če niso, se bomo potrudili v nasprotno smer.

Ad5. So torej prav storili tisti mediji, ki zgodbe sploh ni zagrabili in so raje pogledali proč? Dvomim. Da za to ni dober čas tik pred volitvami? Zakaj pa je potem dober za tisoč drugih afer? Dober novinarski prispevek se, vsaj v tej fazi, ne bi rabil opredeljevati o Jambrekovi krivdi ali nedolžnosti. Slabi so glede tega močno pohiteli. In še namig za tiste, ki bi radi nadaljevali ali začeli: o Jambrekovih komunističnih aspiracijah je na široko pisala Mladina leta 2007.