Če kaj, je nesojena evropska komisarka, ki si menda *ne želi* posebej to postati, po včerajšnjem zaslišanju za sabo pustila sramoto, ki jo bo težko popraviti; ranila je ponos celotne Slovenije v pričakovanju dodelitve najpomembnejše evropske funkcije kakšnemu slovenskemu politiku doslej. Najbolj intriganten vidik škandaloznega nastopa ni bil v tem, da bi izustila preveč (no, morda kakšno pretežko o komunističnih vrednotah za Evropo). Kot je bil očitek zelo jasno artikuliran s strani veliko evropskih poslancev, je težava obratna: povedala ni nič. Navkljub vsem pričakovanjem in vnaprejšnji vednosti, kako pomembno in težavno je zaslišanje.
Zame osebno je najbolj frapanten trk neke politične govorice, ki je bila zadnja leta očitno dovolj uspešna za Slovence, da je predsednici vlade omogočala pozicijo prvega politika, relativno dobre volilne rezultate (razen zadnje volilne polomije, ko je njena zvezda že začela zahajati) in ne tako majhno popularnost, s praktičnim, odvečnega ideološkega in retoričnega balasta osvobojenim znanjem, ki si ga Evropska unija od politikov na najbolj odgovornih mestih pač obeta, karkoli si že o njenih institucijah mislimo.
Povedano preprosteje: kar je dovolj dobro ali celo odlično za domače razmere in Slovenijo, je lahko obenem zanič in škandal za Evropo. Ta nemoč domačega (in domačijskega) prepoznavanja vsebinskega in strokovnega poznavanja nekega področja in njegovo permanentno zamenjevanje s puhlicami in jezikovnimi mašili, praznim verbalnim žongliranjem, očitno v Bruslju k sreči še nima svojega mesta: tam se na slepo blefirati ne da. Kar je dovolj dobro doma, še zdaleč ni primerno za politiko Evropske unije – če ni več upanja za Slovenijo, je vsaj še nekaj upanja zanjo. Tudi teze o nekakšnem medijskem pogromu zoper njo tega ne bodo spremenile.
Že res, da je gospa posegla v področje, ki ga slabo ali slabše obvlada. Vendar se je po vsem videnem sodeč zadovoljila z obnašanjem, kot da lahko s svojo retoriko neznanje skompenzira. Osnovna tragedija Alenke Bratušek je, da ji nihče od bližnjih ni povedal, da z vsebinsko izpraznjenim domači(jski)m političnim diskurzom na zaslišanju nima šans; da bi sama ugotovila, se ni zdelo verjetno. Iz tega izvirajoče spoznanje je moralo na Slovence delovati kot šok, žal pa še ne povsem kot poduk. Njena papagajska retorika je bila znova vsiljiva in samovšečna: nenehno je ponavljala, kako pomembne izkušnje da ima kot predsednica vlade in kako zelo je hvaležna Junckerju za podporo, skratka argumentirala je ad auctoritatem, malodane spet v tretji osebi.
Najbolj usodna je bila psihologija rabe mašil: z njihovo nenehno uporabo, ki se je kar stopnjevala, je Bratuškova publiki signalizirala svojo živčnost in s tem posredno priznala strokovno nesuverenost in nepripravljenost. Ker so mašila po definiciji v funkciji prikrivanja manka vsebinskosti, je repetitivnost povečevala nakazani učinek vse do nezadovoljstva in celo posmeha, česar pa očitno Bratuškova v dvorani niti ni opazila. Vsaj ne pravočasno. Kar jo je zares ubijalo, ni bilo toliko dejstvo, da ni poznala odgovorov o energetiki, temveč da je z dodatnimi verbalnimi in neverbalnimi načini nakazovala, da jih niti ne želi podati. In to dobesedno.
Z nezavedno prošnjo prepojeno funkcijo mašila »Kot sem že pojasnila« ali »Kot sem že večkrat pojasnila« ali »Zdaj sem bom ponovila« ali celo »Hvala, da imam priložnost, da lahko ponovim«, iz katerega je nastal simpatičen tvit kritične poznavalke področja, smemo zato razumeti kot željo, s katero se je naslavljala na svoje izprašujoče »krvnike«, da bi jih ustavila. Češ: nikar ne sprašujte več, spravljate me v nelagodje. Vse ste že slišali, ne znam in ne vem. Prav takšno lastno priznanje nevednosti jo je najbolj dotolklo, bolj kot nevednost sama. Z rastjo njenega nelagodja sta naraščala tudi odpor in animoznost poslancev, ki sta v kombinaciji s praznimi odgovori ali izmikanjem pripeljala do izrazito odklonilnega večinskega stališča in posledično do prepričanja, da je kandidatko treba zavreči.
Njeno verjetno zavrnitev (v tem hipu odločitev še ni sprejeta) bi veljalo interpretirati ne le kot blamažo za Slovenijo nasploh, temveč za nazaj in naprej predvsem v luči »politike« izpraznjene in utrujene slovenske politične govorice, vedno znova dovolj dobre za rajo do te mere, da z njo zlahka vodite celo gospodarstvo in finance neke države. Težavno prepoznanje, če pomislimo, da smo na minulih lokalnih volitvah znova počastili tiste, ki svoj kapital gradijo prav na izpraznjeni govorici, ne dejanjih.
P.S. In še malce bogokletna misel za konec: podobnih mašil, splošnosti in izmikanja so v kampanji vsi po vrsti obtoževali zmagovitega Mira Cerarja, ki je novi predsednik vlade. Kako bi se s takim pristopom izkazal v koži zaslišanca?
You must be logged in to post a comment.