Je vlada predsednika Šarca skorumpirana?

Je Šarčeva vlada skorumpirana? Če gre verjeti njeni ministrici za infrastrukturo, odgovor ne more biti drugačen kot pritrdilen: Slovenijo vodi umazana politična klika lobijev iz ozadja, predseduje pa ji predsednik Marjan Šarec.

Bolj od te šokantne misli je škandalozno samo še dejstvo, da v državi nimamo novinarjev, ki bi takšno izjavo opazili in ustrezno ovrednotili. Povedano drugače: očitno niso v stanju reflektirati niti najbolj dramatičnih izjav in javnosti postreči s podatkom, ki bi v vsaki razviti demokraciji zahodne Evrope sprožil ustrezen odziv ne zgolj množičnih medijev in javnosti, ampak tudi politike same.

Kajti koliko premierjev pa bi bilo pripravljenih mirno pogoltniti stališče svoje podrejene ministrice, da načeluje prodanim dušam? Možnosti sta samo dve: da ji Šarec z molkom pritrjuje, kar pomeni, da je njeno spoznanje točno in nam vlada skorumpirana klika z njim vred na čelu, ali pa jo ustrezno zavrniti. Če je resna in odgovorna oseba, bi ministrico takoj povprašal po utemeljitvi in proti njej ustrezno ukrepal – ob neprepričljivem odgovoru. In ker nič od tega ni storil, morda zaradi božjega miru v hiši, ljudstvu pač sugerira, da je pravilna prva možnost.

Ministrica o tistih, ki vodijo vlado iz ozadja

Kaj je uspela razočarana ministrica skozi usta svoje stranke povedati po zadnji seji vlade, če odštejemo hvalo na lasten račun in če se nehamo sprenevedati, da je med njo in stranko kakšna posebna razlika? Izjavo citiram v celoti:

»Na današnji seji vlade ministri niso potrdili spremembe aktov o ustanovitvi podjetij Eles in Borzen. Predloga za spremembo aktov o ustanovitvi Elesa in Borzena sta bila strokovno pripravljena, medresorsko usklajena, oba predloga je obravnaval in sprejel. Odbor vlade za gospodarstvo, potrdila ju je Služba vlade za zakonodajo in sta bila zaradi vsega tega tudi uvrščena na današnjo sejo vlade – pa kljub vsemu temu nista bila sprejeta.
Ta nepričakovana poteza ministrov kaže, da našo državo očitno še vedno vodijo ljudje iz ozadja, ki so tako močni, da spreminjajo tudi že usklajene in dobre odločitve vlade, ko jim te škodijo. V tej levosredinski vladi in tej levosredinski koaliciji se moramo zato resno pogovoriti o vrednotah te vlade in te koalicije.
Današnja slaba novica je, da vplivneži v energetiki prigrabljene moči ne bodo kar tako izpustili iz rok. Da bodo še naprej služili na račun države, kar pomeni na račun našega zdravstva, na račun naše socialne države in na račun naše skupne blaginje! Slaba novica je tudi, da bo boj s starimi strukturami in starimi korupcijskimi praksami trajal dlje, kot smo mislili. Dobra novica pa je, da ti ljudje iz ozadja ne morejo ustaviti najpomembnejših razvojnih projektov, ki jih je Alenka Bratušek po več desetletjih končno spravila v ospredje: zaradi dela naše ministrice gradimo 2. tir Divača-Koper, zaradi dela ministrske ekipe pod njenim vodstvom je vse pripravljeno za začetek graditve 3. razvojne osi, posodabljamo javni potniški promet in zagotavljamo poceni električno energijo, ki bo v prihodnje v še večji meri pridobivana na okolju prijazen način.
TEŠ6 in današnja odločitev vlade sta dokaz, da energetski lobi še vedno doseže svoje na račun vseh nas. A če mislijo, da se bomo v SAB nehali boriti za državo in boljšo prihodnost Slovenk in Slovencev samo zato, ker so izboljšave preprečili tokrat, se zelo motijo.«

Kako je podprl ministrico

Povrnimo se za trenutek nekaj dni nazaj. Nov zaplet ob glasovanju ob Elesu in Borzenu pritrjuje moji tezi iz zapisa Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost, ko je Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja.

Čeprav je imel imenitno priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti v njeni ambiciji po brutalnih intervencijah v državna podjetja v nasprotju z načeli korporativnega upravljanja, tega ni storil.

dnevnik bratušek intervencija borzen

Članek v Dnevniku: politične intervencije na vladi, vsem v posmeh

Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja. Toda potem je sledil preobrat: Šarec je podprl njen poseg z menjavo akta o ustanovitvi, ki ga je ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno pojasnila, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv.

Sklep soglasno sprejet

Politični blef Alenke Bratuške je najbolj učinkovito doslej v svoji oddaji na Planet TV razgalil prav Šarčev »stanovski« kolega, humorist Jure Godler. Svojo trditev, da je bil akt na vladi »sprejet soglasno«, je ob poizvedbi novinarke Suzane Perman, ali so vsi glasovali ali nihče ni glasoval, ignorantsko nadgradila s stavkom »Ne vem, nisem preverjala, akt je bil sprejet soglasno… nihče ni glasoval proti«. Bratuškova je delovala po pravilniku, zaključi Godler in takoj ironično doda:

»Mimogrede, nočem se hvaliti, ampak od včeraj sem tudi uradno najboljši TV voditelj. Ko sem vprašal prazno sobo, ni bil nihče proti. Akt soglasno sprejet. Hvala!«

godler bratušek glasovanje

Godler v akciji: o učinkovitosti glasovanja na vladi

Ministričine obtožbe

S čim ministrica obtožuje predsednika vlade in svoje kolegice ministrice in kolege ministre? Da predloga za spremembo aktov na vladi nista bila sprejeta, ker so z »nepričakovano potezo« dokazali, da »našo državo očitno še vedno vodijo ljudje iz ozadja«. Povedano drugače: ljudje iz ozadja stojijo za Šarcem in njegovo ministrsko ekipo. Zatem dvigne prst in pomoralizira o vrednotah te vlade in koalicije, o katerih se moramo resno pogovoriti! In prav ima, razpravo o vrednotah in politični odgovornosti krvavo potrebujemo.

Po retoričnem napihovanju, da strici iz ozadja s pomočjo ministric in ministrov preprečujejo, da bi ostalo več denarja za zdravstvo, socialo in našo skupno blaginjo, je znova napovedala dolgotrajni boj »s starimi strukturami in starimi korupcijskimi praksami« – ki jih podpira Šarčeva vlada. V jeznem zapisu po kratkem panegiriku v čast njihovi Alenki sledi še zaključek: odločitev vlade, ki je zminirala njeno namero, služi v dokaz, da energetski lobi še vedno doseže svoje. Iz česar nesporno sledi, da je vlada, katere del je tudi sama, zlizana z lobiji in posledično skorumpirana.

Strici izza Šarca

Seveda smo pričakovali, kot rečeno, da se bo predsednik vlade odzval. Da bo ministrico pokaral ali jo vprašal, kateri strici z dolgimi lovkami so tisti, ki manipulirajo z njegovo ekipo.

Na takšno gesto bi smeli računati, ker bi z njo Šarec izkazal konsistentnost s svojimi poprejšnjimi ravnanji. Leta 2017 je v predsedniški kampanji že storil, kar se zdaj od njega pričakuje: kot izzivalec je predsednika Pahorja pozval, da razkrije, kdo da so strici, ki stojijo za njim: takšna je bila takrat obtožba. Ljubitelj privlačnih atletinj in mišk, kralj instagrama in priložnostni predsednik republike mu je odgovoril: »Ne skrbite, verjetno bolj skrbijo za vas, kot si ta hip predstavljate.« O njegovi retoriki in psihozi okoli stricev v kampanji sem zelo podrobno pisal v besedilu Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo. Tokrat pa v funkciji predsednika vlade ni zmogel ponoviti enakega vprašanja ob obtožujoči ministrici.

Premier bi imej še vsaj en razlog, da to stori. Kot sem že pokazal ob njegovem zadržanem odstavljanju sekretarja njegove stranke (Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?), vtis v javnosti, da se odločno sooča s klientelističnimi in koruptivnimi praksami, zadnje čase rapidno peša. Če je od njegove prislovične odločnosti ob mlahavosti reakcij tudi po razkritju Črnčecevih povezav z direktorico slovenske podružnice multinacionalke Westinghouse sploh še kaj ostalo.

Nenadna nenavadnost glasovanja

Še na dve podrobnosti velja biti pozoren. Na ministrstvu za infrastrukturo so po debaklu njihove šefice na vladi zatrjevali, da so gradivo medresorsko uskladili in da ga je pregledala služba vlade za zakonodajo – podobno kot v primeru podjetja SODO. Oba predloga naj bi obravnaval in sprejel tudi odbor za gospodarstvo, zato sta bila uvrščena na dnevni red seje vlade.

Toda Urad vlade za komuniciranje (Ukom) je Bratuškovo demantiral in povedal, da je bilo omenjeno gradivo na vladnem odboru za gospodarstvo potrjeno s pridržkom, ker ni bilo usklajeno. Torej ne more držati, kar pravi ministrica.

Po drugi strani je slednja trdila, da na seji vlade predloga nista bila sprejeta, ker so člani vlade odločili z glasovanjem, »kar je na vladnih sejah zelo redka oblika odločanja«. Tudi tak očitek je bil deležen neposrednega odziva, vsaj tako je razbrati iz novice STA, kjer vir trditve ni povsem jasen: namreč da poslovnik vlade predvideva glasovanje kot eno od rednih načinov odločanja vlade.

Bratuškova je bila potemtakem dvakrat demantirana – in dejansko se je pri drugi trditvi demantirala že sama, saj je vendar sama kot podpredsednica vlade vodila počitniško sejo vlade, kjer so glasovali in »soglasno sprejeli« sklep glede podjetja SODO.

Zato se zdi prav neverjetno njeno sprenevedanje, zakaj je večina članov vlade pri glasovanju vzdržala, proti je glasoval samo en član vlade. Ali kot so zapisali na njenem resorju: »Na ministrstvu ne vemo, zakaj pri odločanju niso prevladali strokovni in pravni argumenti, o morebitnih ozadjih in interesih, ki so prevladali, pa ne želimo ugibati.« No, kot da tega na najbolj patetičen način ni ravnokar storila ravno njihova šefica.

In sklep?

Takšnih odprto konfliktnih igric na vladi že dolgo nismo spremljali. Zato se moramo kot državljani čim hitreje sprijazniti z enim od naslednjih dejstev: da je Šarčeva vlada talec lobijev in stricev iz ozadja, kot pravi Alenka Bratušek, ali pa imamo sprenevedavega predsednika, ki bo še enkrat več požrl lobistične akcije in nespodobnosti sebi podrejene ministrice in koalicijske partnerice. No, lahko bi bilo oboje.

Zdaj že vemo, da je lahko pri tem premier miren: slovenski uredniki nimajo namena ničesar od tega dvojega sporočiti javnosti.

Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

SIOL Bratušek sodo

Planet TV in Siol med svojim razkrivanjem ministričinega vmešavanja v razpis

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

ministrica sodo Bratušek spletna stran ministrstva

Prispevek na spletni strani njenega ministrstva: boj proti peskovnikom

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.

Ali bodo izmišljeni profili in troli Stranke Alenke Bratušek ustavili civilno družbo?

In kot da ni dovolj, da pri Stranki Alenki Bratušek brišejo zanje neprijazne komentarje, o čemer sem pisal v prispevku Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo, ali pa da njihov podpresednik, kasneje odstopli minister in trenutno podpredsednik parlamentarnega odbora za kulturo, objavlja idolatrijske fotomanipulacije, o čemer več v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo, zdaj je izpadlo še, da tej stranki naklonjeni veliko uporabljajo trolanje in lažni profil na Facebooku.

Uroš Prah je prav tam razkril, kdo komentira odzive civilne družbe na načrtovano izgradnjo hidroelektrarn na Muri. Po vsem sodeč kar strankarski fake profili – navedeni se skriva pod imenom Monika Pintar in je pred nekaj minutami spremenil profilno sliko:

UNESCO biosfera Mura: stranka Alenke Bratušek namesto argumentov uporablja lažne FB profile:

Na levi lažna Monika, pripadnica Stranke Alenke Bratušek, ki trola tiste, ki si prizadevamo za ohranitev Mure, na desni resnična Monika, filozofinja iz Poljske.

Monika Pintar Woelle

Iz objave Uroša Praha in Irene Woelle na Facebooku: prava in neprava Monika

Oseba, ki se skriva za lažnim profilom in trola v imenu stranke, je zdaj odstranila logotipe stranke, ne pa tudi lažne fotografije ali profila. Običajno je praktično prva, ki všečka vse objave na profilu Alenke Bratušek.

Glede na visoke etične standarde, ki jih je predsednik vlade Marjan Šarec uvedel v svojo ekipo in v kateri je težava postal nestrpni poslanec, ob katerem je pokazal, da je cena za odhod iz njegove bližine nastavljena na dva evra, kolikor je bila cena Krajčičevega sendviča, je javnost upravičena v pričakovanju, kaj bo storil s svojo ministrico, ki zelo očitno ignorira vse pomisleke civilne družbe, jih ne sprejema na pogovor, na socialnih omrežjih pa briše njihove komentarje in ima ob sebi zvesto privrženko ali privrženca, ki jim po drugi strani odgovarja s pomočjo lažnih profilov.

Da ni čistega dokaza, da je to neposredno povezano s stranko? Ja, takih in podobnih obramb smo se v zadnjih letih naposlušali ob številnih fake profilih in brezplačnikih neke druge stranke.

Monika Pintar Bratušek fb

Poljska filozofinja, ki neverjetno hvali predsednico stranke

Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek,  zdaj ministrica za infrastrukturo, ima več kot očitno velike težave v razumevanju delovanja medijev in funkcije javnosti. S tem povezano pa verjetno tudi s svojo lastno podobo v njih in posledično – ali izvorno – s samopodobo. Kar se, nenazadnje, zrcali že v neverjetno bizarni poti za slovenske razmere izjemno popularnega trenda poimenovanja strank po lastnih voditeljih.

Je namreč prva domača političarka, ki je glede tega storila kar dva koraka: leta 2014 je ustanovila svoje »Zavezništvo Alenke Bratušek«, nato se je leta 2016 preimenovala v »Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov«, potem pa leta 2017 znova v njenemu imenu bolj prijazno »Stranko Alenke Bratušek«.

Alenka, reši nas!

O njenem nerodnem delovanju v odnosu do medijev sem večkrat pisal še v času, ko je vodila vlado, recimo v zapisih  Alenke Bratušek vaje v izmikanju, Njena želja je naša želja ali Alenke Bratušek vaje v poziranju.

Resnici na ljubo vsega ni kriva sama. V nekakšno idolatrijo svoje predsednice se je ujel tudi njen sedaj že umaknjeni podpredsednik stranke Marko Bandelli, nekoč župan občine Komen, ki je moral odstopiti z mesta ministra za kohezijo iz razlogov, ki so pri tej stranki očitno tradicionalni, namreč v preziru, pravzaprav že v nekakšni neintelegibilnosti vloge medijev, kjer je svojo kratko kariero zaključil z neposrednim nadiranjem novinarjev: »Kaj bi še radi imeli? Mar me niste že dovolj očrnili?« Namreč Bandelli je na svojem tviter profilu januarja lani objavil fotomontažo transparenta s protesta javnega sektorja, na katerem je pisalo »ZDAJ PRIŠEL JE ČAS, DA ALENKA REŠI NAŠ«, o čemer sem podrobneje pisal v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo. Montažo je sicer kasneje zanikal, podobno kot se je nedavno opravičeval, ker je zapisal, da »z veseljem pozdravlja odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike in javne osebe.«

Roka cenzure

Da ignoriranje funkcije medijev in udeležbe javnosti v političnih procesih v tej stranki ni več naključno, dokazuje zadnji primer, predvsem po petkovem po petkovem protestnem shodu Štrajk za Muro, ob katerem se sedanja ministrica za infrastrukturo obnaša strahovito ignorantsko. V želji po nevtralizaciji protestniških očitkov je posnela video, ga objavila na Facebooku in v njem poskušala hvaliti pozitivne vidike delovanja hidroelektrarn. Ob tem je spregledala zagotovilo iz koalicijskega sporazuma, ki nesporno govori o tem, da bo ta vlada zaščitila reko Muro in na njej hidroelektrarn ne bo gradila.

Najbrž je ena terminalnih faz v preziru nadzorne funkcije medijev, ko se kakšna politika ali politik zatekata k neposredni cenzuri. K sreči so mediji pri nas še relativno avtonomni, tako da dolga roka cenzure običajno ne pomaga, vsaj ne v delu medijev, ki nanjo ne pristajajo. Pri tistih, ki jih ima pri roki politika sama in jih lahko nadzira, recimo svoja socialna omrežja, pa kaže svoje omejeno dojemanje demokracije.

Alenka Bratušek video mura

Bratuškova v svojem video nagovoru, objavljenem na FB profilu

Komunikacijska čistka

Na ta način je Monika Weiss zelo natančno in z veliko mero duhovitosti opisala nekajdnevno izkušnjo, kdo in na kakšen način administratorji socialnih omrežij sproti brišejo sicer nežaljive in vsebinske komentarje, ki očitno niso pogodu ministrici in tej stranki – in to na Facebook profilu ministrice in predsednice stranke. Če prav razumemo, je administrator te strani generalni sekretar stranke Jernej Pavlič.

Lekcija, da z drugače mislečimi državljani ne morete opraviti z veliko radirko v roki, sploh tedaj ne, ko se borijo za svoje pravice in proti projektu, ki ga imajo za okolju škodljivega, v tej stranki po vsem sodeč še ni dozorela, kar kaže na resno anomalijo v dojemanju ne samo medijev, ampak tudi funkcije javnosti in tega, v čigavi službi so politiki – da so tukaj zaradi ljudi in ne ljudje zaradi njih. Zapis Monike Weiss objavljam spodaj.

O komunikacijski čistki Jerneja P., ki proizvaja elektriko za Twitter 

Po petkovem shodu proti gradnji hidroelektrarn (HE) na reki Muri, shoda v Ljubljani se je udeležilo več sto ljudi, je med vikendom potekala zanimiva izmenjava mnenj na FB profilu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, pod katero sodi tudi področje energetike. Potem ko se Bratuškovi od nastopa funkcije infrastrukturne ministrice kljub prošnjam ni uspelo sestati z organizacijami za zaščito Mure – časa ni imela niti v petek ob protestu, je uspela v soboto na rečnem bregu posneti video izjavo, v kateri protestnike proti gradnji HE obtožuje zavajanja in med drugim govori o pozitivnih vplivih HE na podtalnice.

No, v resnici omenjena izmenjava mnenj na FB profilu pod omenjenim videom ni potekala, saj so administratorji FB strani vse komentarje, ki so navajali stališča proti gradnji HE – tudi, če je šlo za uradna stališča pristojnih državnih institucij, kot je Direkcija RS za vode, po kateri je s strokovnega vidika gradnja HE na Muri nesprejemljiva – , brisali in komentatorje blokirali. Tako je zdaj pod video izjavo Bratuškove nekaj čez deset komentarjev, tipa »Prekmurce na sveče, ne samo Prekmurke«, »Super izgledate«, psiček z napisom »I srček U« in »Standardna zgodba! Polresnica, laž, zavajanje…vse se dopušča«. Ta zadnji komentar v podporo Bratuškovi je napisal Jernej Pavlič, vodja njenega ministrskega kabineta in generalni sekretar njene stranke SAB, ki se je cel vikend močno angažiral tudi za obrambo lika, dela in videa ministrice na socialnem omrežju Twitter.

Razprava na Twitterju je tekla o predlogu uredbe, ki so jo za Vlado pripravili na ministrstvu za okolje tik pred odstopljenjem bivšega okoljskega ministra Jureta Lebna in s katero bi prenehala veljati uredba iz časa vlade Janeza Janše, s katero so leta 2005 državne Dravske elektrarne Maribor dobile zeleno luč za izgradnjo osmih HE na Muri. Ker je Pavlič na Twitterju zanikal, da ministrstvo Bratuškove kakorkoli zavlačuje z uredbo ter da je razlog, da uredbe še ni na Vladi ta, da je katastrofalno napisana (»Katastrofalno je bila napisana z ogromno napakami!«), sem ga vprašala, kateri od obeh členov uredbe je katastrofalen z ogromno napakami. Predlog uredbe ima namreč dva člena. Prvi se glasi, da s to uredbo preneha veljati uredba iz leta 2005, drugi pa, da začne uredba veljati dan po objavi v Uradnem listu.

Pavlič je odgovoril: »Brez panike. Mi zagotavljamo elektriko, da vi lahko twittate.« (Huh.) In nadaljeval, da očitno sploh ne vem, da obstaja še obrazložitev uredbe, ki da je bila zelo slaba z napačnimi podatki, in da mi ne more pomagati, če tega ne vem. Ker imam celotno besedilo predloga uredbe – gre za dva A4 lista, na enem sta oba člena, na drugem obrazložitev – , sem ga vprašala, če denimo drži del v obrazložitvi, ki pravi, da predložene variante izgradnje HE predstavljajo tveganje za zagotavljanje pitne vode za 46.000 prebivalcev 12 občin Prekmurja in za sistem vodooskrbe v Pomurju, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev v višini 38,6 mio EUR. Ni odgovoril.

Je pa reagiral na pripombo, naj ne bo žaljiv, naj zgolj komunicirajo jasneje in izpolnijo koalicijsko zagotovilo, da HE na Muri ne bo. Na to pripombo je namreč zapisal: »Koalicijska pogodba, ne veste, kako je bila napisana in kaj je to pomenilo. Ampak, vam želim lep večer.«

Ker se stavek o HE na Muri v koalicijskem sporazumu glasi: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili«, je res precej težko ugibati, kaj dodatno naj bi to pomenilo poleg tega, kar dejansko piše. Gre namreč za enega najbolj nedvoumnih in konkretnih stavkov v koalicijskem sporazumu. Res pa ne vem, kako je bil koalicijski sporazum napisan – in zdaj me to dejansko zanima. Se pa da napovedati, da bo Bratuškova, če bo ogrozila lik predsednika vlade Marjana Šarca, morala oditi, saj je že pokazal, da »njegova ministrska ekipa« ne obstaja, da se za nobenega člana »svoje ekipe« ne postavi oz. je vsak član povsem nadomestljiv.

Kakorkoli, način, na katerega komunicirata ministrica za infrastrukturo in njen vodja kabineta na socialnih omrežjih, je neprimeren in nedostojen.

P.S. Ob tej priliki se v imenu vseh uporabnikov Twitterja zahvaljujem Jerneju Pavliču, da on oz. njegovi zagotavljajo elektriko za Twitter. Ker v nasprotnem marsičesa in marsikoga ne bi prebrali.

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fake

Požarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1

Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala 🙂

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

 

 

Bandelli poslanec stavka fake

Še Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

Načelna politika, ki načeloma doma gosti begunce

So slovenski politiki pripravljeni tudi sami na dom sprejeti begunce?

Finski premier Juha Sipilä, poroča MMC, je prosilcem za azil ponudil svojo počitniško hišico, nemški poslanec CDU Martin Patzelt je dva prebežnika iz Eritreje sprejel kar pri sebi doma. Zato so med zadnjo oddajo Tarča tudi predstavnike slovenskih strank vprašali, ali bi storili podobno.

Jure Brankovič na podlagi njihovih odgovorov v oddaji Tarča ugotavlja, da načeloma da. Oziroma kot so zapisali:

Predstavniki slovenskih strank zatrjujejo, da bi načeloma brez težav tudi na dom sprejeli begunca. Izjema je Luka Mesec iz Združene levice.

MMC politiki sprejem beguncev Tarča studio

Povzetek je kar točen, a bi veljalo podrobneje raziskati, na kakšen način se je v njihova pojasnila prikradla »načelnost« in s tem relativizacija ali vsaj kontekstualizacija možnosti po sprejemu beguncev. Na kaj so ob tej priložnosti pomislili.

Oglejmo si vprašanja voditelja Boštjana Anžina in nato še odgovore v zelo kratki, zaključni izmenjavi mnenj tik pred koncem oddaje.

Boštjan Anžin: »Bi sledili vzoru nekaterih evropskih politikov, ki so bili pripravljeni za begunce odpreti svoj dom? Zelo na kratko.«

Matjaž Han: »Seveda.«

Jože Tanko: »Najbrž bi.«

Simona Kustec Lipicer: »Na načelni ravni bi, ampak se bojim, da mi v praksi ob delu, ki ga opravljam, in ob mojih družinskih obveznostih, to ne bi odgovorno uspelo.«

Luka Mesec: »Vsak mora pomagati po svojih zmožnostih. Mi kot politiki moramo pomagati predvsem kot politiki.« Na dodatno izrecno vprašanje voditelja Boštjana Anžina, ali bi jih sprejel »tudi kot domov, ali samo kot politik bi pomagali«, je ponovil: »Treba je sprejeti pravilne politične odločitve.«

Karl Erjavec: »Na vsak način bi sprejel, zlasti kakšnega starejšega, glede na to, da zastopamo populacijo starejših.«

Matej Tonin: »Jaz imam 70 kvadratov veliko stanovanje, pričakujem drugega otroka, in če so se begunci pripravljeni stiskati z nami, sem jih pripravljen sprejeti.«

Alenka Bratušek: »V skladu s svojimi oziroma našimi zmožnostmi absolutno, vendar se moramo zavedati, da tudi če vsak politik vzame enega ali dva begunca, to ne bo rešilo problema.«

Hanov in Tankov odgovor je neposreden in pritrdilen, posebnega komentarja ne potrebuje. Izjemno diplomatsko zavit je odgovor Simone Kustec Lipicer, ki uvede dihotomijo med »načelnostjo« in »prakso«. Ker je vprašanje seveda praktično, tj. zahteva jasno konkretno opredelitev z »da« ali »ne«, je njen odgovor iskren: v smislu, da je prepoznavno in odkrito nikalen. V konkretnosti življenja, skratka, se poslanka SMC »boji, da ji ne bo odgovorno uspelo« gostiti beguncev, ker ima preveč drugih obveznosti, medtem ko bi jih na bolj imaginarni, tj načelni ravni.

Takoj nas prešine vprašanje sorazmerja: je ukvarjanje z družino v izrednih razmerah res postavljeno višje od nekaj pozornosti beguncem na način, da se izključuje? Koliko pozornosti in vloženega časa bi sploh potrebovali in skupnem deležu njenih siceršnji opravil in ali je ta delež res tolikšen, da ogrozi naše siceršnje delo? In še za konec: je sklicevanje na »odgovoren« odnos pri tem nekaj, kar upraviči zavrnitev odpiranja svojega doma za begunce? Povedano drugače, mar ni razlog »odgovornega« ravnanja pravzaprav morda neodgovoren odziv na humanitaren izziv stisk beguncev? Si predstavljamo situacijo, ko na vrata poslanke potrkajo izčrpani begunci, ki res nimajo posebnih zahtev, ta pa jih zavrne z navedbo razloga, češ da jih v dom ne bo mogla spustiti, ker želi ostati odgovorna oseba? Je poslanka preprosto preveč ali premalo iskrena? Verjetno bi našli zagovorniki na eni in drugi strani.

MMC politiki sprejem beguncev

Odziv Luke Mesca je netipičen za socialista in bi ga prej pripisali kakšnemu pripadniku Janševe stranke. Da morajo politiki pomagati kot politiki, lahko v dihotomijo »politične« in »praktične« pomoči pomeni zgolj, da jim svojega doma ne bi ponudil – ker je politik. Ker je to voditelj zaslutil, je želel še dodatno preverbo svojega razumevanja in je zato izrecno vprašal, ali bi begunce sprejel domov ali pa lahko od njega pričakuje le politično pomoč. Odgovor je bil potem še bolj nedvoumen: za Mesca je prava izbira v njegovem primeru zgolj slednje.

Pojasnilu manjka dodatek: so politiki torej izjema, tista kategorija prebivalstva, pri kateri zadostuje njihovo delo, konkretno odpiranje vrat svojega doma pa je z njim »skompenzirano«? Mar ni že v izhodišču vprašanja vključena dihotomija, s katero se brani, češ politiki se trudijo delovati na političen način, vendar to ne izključuje, da bi se angažirali tudi zasebno* Čudna, nevzdržna in presenetljiva drža ter ena najslabših replik, kar sem jih slišali z Meščevih ust.

Erjavčev odgovor lahko razumemo kot »profesionalno deformacijo« prefriganega populista, ki sleherno priložnost zlorabi za promocijo svoje stranke. Poskus »posmešitve« situacije z navedbo, da bi kot predsednik DeSUSa bil pripravljen vzeti koga starejšega, ne služi kakšni posebni privrženosti humanim načelom in tenkočutnosti, ampak je, ker se pač ponavlja že leta, motivirana z neskritim piarom za svojo stranko. Kot da bi minister imel za bregom možnost, da begunca neposredno včlani v svojo stranko upokojencev.

Matej Tonin je s svojo aluzijo na do metra premerjeno velikost stanovanja in nosečo ženo prepoznavno signaliziral, da so njegove družinske kapacitete polne. Vendar je retorično spretno ponudil učinkovit obrat: čeprav nimam možnosti, da jim ponudim prostor, sem to pripravljen storiti, če jim jaz nisem v napoto, ne oni meni. S tem jih dejansko ni zavrnil, kar bi se verjetno štelo za politično manj simpatično dejanje, na ravni namiga (češ, z nami se boste stiskali) pa je vendarle storil prav to.

Verjetno najbolj sprejemljiv odgovor je, vsaj z vidika normalnega političnega marketinga, ponudila Alenka Bratušek, kajti ne moremo ji očitati, da je nečloveško zavrnila pomoč beguncem, hkrati pa je nakazala, da v zahtevi po tem tiči velika težava: resda gasi majhne stiske, ne rešuje pa težav v splošnem. S tem je nakazala, kar je bistveno za novinarsko spraševanje: da je po sebi lahko zlagano oziroma da bi ga lahko hitro kdo razumel v obliki lažne dileme tipa »Ali bomo vzeli begunce pod streho in težav več ne bo ali pa jih ne bomo vzeli in bodo težave ostale«. Vendar takega namena poizvedbi ne moremo naprtiti kar počez: da bo sprejem beguncev na domu politika rešil generalno težavo, pač novinar niti ni želel implicirati.

Razen prvih dveh, Hana in Tanka, ki se nista trudila z utemeljitvami (verjetno zaradi časovnega pressinga) in torej nista navedla nobenega konteksta tipa »načeloma da«, so vsi odgovorili vsaj malo tovrstno zadržani in na opisan način načelni, medtem ko je Mesčev najmanj izmikajoč oziroma največ zavrnitven – kot takšen je tudi interpretiran.

Seveda si nihče ne domišlja, da bi politiki v realnosti ravnali na način, kot so ga nakazali – še zlasti, ker je za begunce Slovenija videti kot izključno tranzitna država in velike verjetnosti za to, da bi lahko preverili njihovo iskrenost, najbrž ne bo.

Tajnost občil in pregon novinarjev

Zaporna kazen za fotografa Janija Božiča, rezultat sodnega pregona nekdanje ministrske predsednice Alenke Bratušek, je sporna iz več razlogov. Še bolj je zanimiva precedenčna narava primera.

Naj za začetek spomnim na zgodbo. Sedemindvajsetega februarja predlani, na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in za novo mandatarko izvolili Alenko Bratušek, je v parlamentu fotograf Božič, sicer trenutno živi v Londonu, z balkona posnel zaslon mobilnega telefona Bratuškove. Vsebino njenega zasebnega sporočila je dan pozneje objavil na svojem spletnem, sicer rumenem portalu Podlupo.net. Tistem, ki ga je takrat, po pisanju nekaterih medijev, obvladovala prva dama anonimnega novinarstva v Sloveniji in oglaševalskega kolača za medije v podobi Media Polis, danes sicer pomenljivo kolumnistka Požareporta in Večera obenem, Milojka Balevski.

Bratuškova je trdila, da je Božič nedopustno posegel v njeno zasebnost, zato je sprožila pregon proti njemu. Obtoženi pa se je branil, da je v Državnem zboru zgolj fotografiral, tako kot vsi drugi, in da je šele kasneje ob natančnejšem pregledu posnetka ugotovil, kaj točno je pisalo na premierkinem mobilnem telefonu opazil SMS in kdo mu je čestital za izvolitev – menda, kot trdijo v ZNP, že 20 minut pred objavo rezultatov.

Božič obsojen SIOL

Fotografov zagovornik Radovan Cerjak je v sodni spis vložil članke iz tujih medijev in se skliceval na tujo prakso, ki takšne objave fotografij politikov dopušča – celo v enakih primerih fotografiranja prenosnih telefonov.

Na koncu je pred dnevi ljubljansko okrajno sodišče fotografa obsodilo na pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, pri tem pa sta svoji stališči podali tudi obe novinarski združenji, ZNP in DNS. Slednje je med drugim zapisalo:

Predsednik Društva novinarjev Slovenije ob izreku pogojne zaporne kazni za fotoreporterja Janija Božiča opozarja, da je kazensko preganjanje novinarjev s strani politikov, ki so javne osebnosti in nosilci moči, s stališča svobode govora problematično, kar potrjujejo tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Prizadeti imajo za zaščito svojih pravic na voljo civilne mehanizme in možnost pritožbe na Novinarsko častno razsodišče. Sodišča bi morala biti pri izrekanju zapornih kazni zaradi medijskih objav še posebej previdna. Zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih so po mnenju DNS v celoti neprimerne.

Ali je javni interes za objavo določene informacije večji od posameznikove pravice do zasebnosti, je treba pretehtati v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo pridobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša, navaja Kodeks novinarjev Slovenije, česar se morajo politiki zavedati. Za poseg v komunikacijsko zasebnost mora novinar, pa čeprav gre za političarko in je fotografija nastala v državnem zboru, izkazati velik javni interes.

Božič mnenje DNS

O primeru sem v kontekstu novinarskega imperativa o javnem interesu že pisal pred dvema letoma. Kakor opažam, pa so ostala širše povsem neodgovorjena in s strani medijev morda celo blokirana naslednja vprašanja:

(a) Kakšno je razmerje kazenske zakonodaje in novinarskih etičnih načel v danem primeru?

(b) Je bila objava fotografije v javnem interesu ali ne?

(c) Je bilo njegovo snemanje mobilnega aparata predsednice vlade novinarsko dopustno dejanje ali ne?

Iz odločitve sodišča lahko hitro izluščimo stališča: glede prvega se sodišče preveč ni spraševalo, kar mu DNS tudi očita. Še več, kategorično celo predlaga, da so »zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih po mnenju DNS v celoti neprimerne«. Ker je Božič pogojno obsojen na zaporno kazen, torej za DNS takšna sodba ni primerna.

Glede drugega je DNS mnenja, da ni obstajal posebej velik interes, da bi Božič smel vdreti v »komunikacijsko zasebnost« političarke. Iz tega posredno sklepamo, da po njegovem mnenju fotograf ni ravnal na novinarsko ustrezen način, ker javnega interesa po razkritju vsebine ni bilo. Nasprotnega mnenja je ZNP.

Glede tretjega pa se DNS ne izreka oziroma tega dejstva ne presoja. Naj spomnim: fotograf je imel ustrezno akreditacijo parlamenta, da lahko v njem politike tudi snema, ki mu je bila sicer zaradi objave te fotografije tudi odvzeta. V okrogli mizi pred dvema letoma se je razprava gibala predvsem okoli razmerja med javnim interesom in zlorabami paparaci novinarstva – zvrsti, ki ji Božič nesporno pripada. Da bi namreč odgovorili na to tretje vprašanje, bi morali določiti merilo, po katerem lahko snemanje velja za dopustno in kdaj ne.

Fotograf se je na sodišču skliceval na dejstvo, da ni mogel prebrati vsebine SMS sporočila v hipu, ko je posnetek nastal. Na tej točki smo prisiljeni dopustiti, da to verjetno celo drži: morda je bil kader širši in je fotografijo povečal šele kasneje in na podlagi povečave lahko prebral sporočilo na njem ter ga po premišljeni odločitvi tudi objavil. Če je torej posnetek bil naključen in s tem odvezan od prepoznanja, ali je njegova vsebina merodajna za javni interes ali ne, pa takšna več ni mogla biti objava.

Sam sem zato prepričan, da dejanje fotografiranja ne more šteti za novinarsko nedopustno dejanje oziroma da je nemogoče trdno pokazati, kaj je bilo v tem konkretnem dejanju napačnega. S tem nikakor ne želim legitimirati paparaci novinarstva.

Bratušek SMS

Tajnost občil

Božič je bil obsojen na podlagi člena o 150. člena Kazenskega zakonika, ki govori o tajnosti občil. Člen nenavadno podrobno v sklopu zaščite človekovih pravic obravnava situacije vdora v »komunikacijsko zasebnost«, npr. odpiranja tujih pisem, brzojavk, pošiljk. Med drugim pravi:

»Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino« in  »kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom« in  »enako se kaznuje, kdor s katerim izmed dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.«

Člen opisuje okoliščine, ki hitro lahko postanejo tudi novinarske ter zajemajo oboje: snemanje in obenem objavo tujih sporočil. Še več, člen predvideva in točno opisuje celo sporočila, ki se prenašajo po telefonu, kar se neposredno nanaša tudi na ti. SMS sporočila. Čeprav podrobneje sodbe ne poznamo, ne vemo, ali je bil Božič obsojen zaradi fotografiranja ali objave fotografije na svojem portalu, saj oboje šteje za kaznivo dejanje po opisanem členu. Po mojem mnenju bi sicer lahko bil obsojen le zaradi objave, ne snemanja, kot sem že pojasnil, saj je težko ali nemogoče dokazati, da se je novinar »z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznanil s sporočilom«.

Toda pojasnilo kršitev naše zakonodaje še v ničemer ne prekludira kršitev novinarske »zakonodaje« in ravnanj v skladu z etični postulati in kodeksom. Očitno je želja novinarskih cehov, da njihovo novinarsko početje v prav ničemer ni ovirano, kar pomeni dvojno nevarnost: možnost stalnega posega v zasebnost posameznika, če je ta politik in javna oseba, ter odprta vrata za vse vrste rumenega, invazivnega paparaci novinarstva in fotografiranja. S tem, ko se DNS opredeljuje le do javnega interesa, njegovo stališče zajema le objavo novinarskih poročil in npr. fotografij, ne izreka pa se o dejanju, npr. fotografiranju.

Da bi novinarji smeli kar na vrat na nos vdirati v (komunikacijsko) zasebnost politikov, ker so javne osebnosti, medtem ko se npr. DNS močno trudi, da bi ta zasebnost bila sicer močno varovana, npr. v primeru mariborske tragedije, zaenkrat z njihove strani ni bilo dovolj dobro utemeljeno. Kar daje prav Božiču v konkretnem primeru, je gotovo dejstvo, da je fotografiral predsednico vlade sredi parlamenta, torej v hramu demokracije in na maksimalno javnem prostoru. S tega vidika je bila odmerjena kazen prehuda. Po drugi strani plati pa so zakoni zato, da se jih spoštuje, dokler jih ne spremenimo, saj so v funkciji zaščite naše zasebnosti in ne smejo postati podlaga za igranje novinarskih malih bogov, sploh takrat, ko so na svoji paparaci misiji.