Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami

Pismo skupine posameznic in posameznikov je te dni dovolj odmevno pregnetlo množične medije s svojim pozivom, da moramo nujno stopiti skupaj in se na vsak način izogniti predčasnim volitvam. Ali kot so zapisali: »Še ene predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi še poslabšal nedelovanje države, poglobil razvojni zaostanek Slovenije in upočasnil priprave na predsedovanje.«

Seveda je bilo tako jasno, kam pes taco moli, pri strankarski Novi24TV so z velikim veseljem pograbili podporo svojemu političnemu prvaku in jo, med drugim, naslovili z »Ugledni intelektualci pozivajo parlamentarne stranke, da sestavijo vlado in se nehajo igrati z usodo slovenskega naroda«, čeprav podpisane druži predvsem političnoekonomska ideja, delovanje v podjetniških vodah in posledično tudi lastni interesi.

pismo andrijanič volitve večer

Pismo v Večeru: o odgovornih rešitvah

Kdo so podpisani?

Imena so resda na prvi pogled heterogena, ampak ne dovolj, pod poziv so prispevali podpise Mark Boris Andrijanič, dr. Jernej Buzeti, dr. Anže Burger, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Romana Jordan, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, dr. Jerneja Penca, dr. Mark Pleško, dr. Sašo Polanec, mag. Tanja Porčnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Žiga Turk, Matej Tomažin, Žiga Vavpotič, dr. Peter Verovšek, dr. Blaž Vodopivec in Marko Voljč.

Naj tako povem, da so takšni apeli načeloma hvalevredni, ker prispevajo k skupnemu razmisleku in izmenjavi argumentov, končno sem tudi sam podpisal veliko peticij. Perspektiva, ki me bolj pritegne, zadeva naslednje: kot že tolikokrat se mi je takoj zazdelo, da imamo v rokah nov lakmusov papir, kako izmeriti enostransko delovanje naših novinarjev, ko stališča podobnega ranga primerjamo med sabo. In res, človek bi lahko z lekarniško natančnostjo napovedal, da bosta Uroš Slak in Rosvita Pesek, če drugih niti ne omenjam, poskrbela za promocijo in v svojih oddajah izrazito napihnila sporočilo pisma, kakšnega pa vrgla v koš. Rečeno, storjeno.

Poroka med Cerarjem in Janšo

Včerajšnji Odmevi so v goste povabili dva od njih, Marka Borisa Andrijaniča in Nevenko Črešnar Pergar. Po svoje zelo predvidljiva izbira, kajti prvi je najbrž pobudnik pisma, druga pa lahko služi kot dobra kamuflažna izbira, ki bo dokazala »politično uravnoteženost« apela – ob predpostavki, da je gospa nekoč pripadala levi politični opciji, javni zavod pa vendarle stavi na uravnoteženost.

Politična tendenca izjave nas posebej ni smela presenetiti, podobno pismo z zelo sorodno pobudo in intenco smo lahko prebrali že sredi septembra 2015. Takrat so Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec in Egon Zakrajšek želeli na podoben način »poročiti« tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Našteli so nekaj njegovih grehov in ga povabili, da se poveže z Janezom Janšo in pri tem ugotavljali, da bi predsednika SDS nujno potrebovali na oblasti, če želimo državo postaviti na noge:

»Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.

Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.«

O intenci pisma

Vsa sorodna pisma so seveda povsem legitimna, a enako legitimno se lahko vprašamo, čemu služijo. Temeljna dilema zadeva njihovo dobronamernost in iskrenost: so avtorji res čisto osebno prepričani v sanjsko in zelo naivno plasirano sugestijo, da bomo »le združeni« in s skupnimi močmi lahko dosegli razvojni preboj in državo potegnili v svetlo prihodnost, ali pa morda za njimi stoji intimno preferenčno prepričanje, da je na ravni politične realizacije pač nujno sprejeti oblast tistega, ki se po njihovem ves čas neumorno trudi, da bi nam vladal, a mu nesramna leva sredina tega ne dovoli?

Sam bi rekel, da slednje, saj ni mogoče verjeti v njihovo naivnost glede na dejstvo, da je v njih kopica ekonomistov in podjetnikov, ki še kako dobro poznajo gospodarske ideje in dobro vedo, da politična ekonomija nujno vodi v nerešljiva konceptualna nesoglasja in zato enotnosti med levimi in desnimi politikami pač po nujnosti nikoli ne bo.

Iz tega bi nujno sledilo, da jim, iz osebnega prepričanja ali koristi, pač bolj leži čisto določena politična opcija, v čigar imenu se oglašajo.

Nastop v Odmevih

Rosvita Pesek je v včeraj v Odmevih postavljala zanimiva vprašanja. Njen gost po skypu, Mark Boris Andrijanič, sicer del mednarodne ekipe tehnološkega podjetja Uber v Varšavi, je moral pojasnjevati, zakaj v pismu posebno mesto namenja Svetu Evropske unije in vodenju tega projekta, ki nas čaka.

Črešnar Pergar Odmevi

Nevenka Črešnar Pergar v včerajšnjih Odmevih o angažiranih državljanih

Da je ta projekt usoden, je sledil odgovor, kajti predsedovanje Svetu Evropske unije »bo izjemen projekt, ki bo terjal napore vseh posameznikov in vseh strani v tej državi. Mislim, da ga moramo čim bolj izkoristiti, zato da ohranimo ugled naše države v svetu, da razširimo naše zavezništvo, skratka to ni nekaj s čimer bi se igrali. In jasno je, da bi nove volitve prinesle novo obdobje prostega teka in s tem tudi upočasnile priprave na ta strateški projekt države.«

Andrijanič je sicer imel smolo in srečo obenem: v svojem pismu podpisniki svarijo pred tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe, Janša pa je ravno te dni znova pokazal, da je eden glavnih skeptikov glede znanstvenih klimatoloških ocen okoli njih in tudi vnet nasprotnik Grete Thunberg. No, ampak v tej nekredibilnostni nesreči je imel tudi srečo, saj res ni bilo pričakovati, da bi ga Peskova spomnila na kaj takega.

Sicer uspešni podjetnik v tujini veliko razmišlja o Sloveniji, a je s svojim položajem zunaj nje zadovoljen. »Seveda se želim vrniti domov, a mislim, da je pred mano še kar nekaj let potepanja po tujini«, je nedavno povedal v nekem intervjuju.

Angažirani državljani

Podpisnice in podpisnike je torej zelo partikularno zaskrbela uspešnost predsedovanja, podobno kot je Črešnar Pergar hitela zatrjevati, da v novi koaliciji »sploh niso pomembna imena, kajti pomembno je, da dobimo učinkovito vlado, da presežemo razlike, da se začnemo pogovarjati«. Skratka, ena sama navidezno prostodušna dobronamernost in spravljivost, sorodna evfemističnim zaklinjanjem o pomenu povezovanja in dialoga v zadnjih tednih, na koncu zabeljena celo z zaklinjanjem o lastni politični državljanski odgovornosti, s čimer je pihala na dušo voditeljici:

»Mi, ki smo podpisali to pismo, skušamo biti angažirani državljani. A si ne želite tudi vi, da bi bilo več Slovencev aktivnih pri upravljanju te države?«

Rosvita Pesek je globoko prikimala, češ tega bi si »sploh« morali želeti. No, angažirano državljanstvo precejšnjega dela istih podpisnikov je 22. maja 2019 poskrbelo za podporo kandidaturi dr. Žige Turka, podpisnika vseh zgornjih apelov, na evropskih volitvah na listi Nove Slovenije.

Takrat so podporniki bili Matej Avbelj, Mark Boris Andrijanič, Vera Ban, Jernej Buzeti, Nevenka Črešnar Pergar, Jernej Letnar Černič, Tino Mamić, Igor Masten, Marko Pavlišič, Amela Špendl, Janez Šušteršič in Marko Voljč s pojasnilom, da »mu spodaj podpisani, kot se za odprto in svobodno demokratično družbo spodobi, javno namenjamo svoj preferenčni glas«.

Kaj gre v eter in kaj v koš

Podjetniški interes je torej lahko včasih tudi zelo individualiziran in prijateljski. Medijska recepcija zgornjega pisma postane še bolj pomenljiva pri presoji novinarskih in uredniških preferenc, če jo primerjamo z nekaj dni starejšo izjavo Alternativne akademije– slednjo je večina medijev z velikim veseljem zalučala v koš, tudi nacionalka. Po moje ne naključno, saj vendar odpira vprašanje njihove odgovornosti pri normalizaciji političnega radikalizma ob sestavljanju nove Janševe koalicije.

Kajti pod krinko navidezne nezainteresiranosti nam množični mediji, in vsa čast noro redkim izjemam, zgolj »poročajo« o politični kombinatoriki, ki bo pripeljala do nove vlade pred volitvami, kaj takšna vlada, že empirično preverjeno, predstavlja v luči razmaha avtokratizma, dedemokratizacije družbe, vzpona nestrpnosti, diskriminacije, podrejanja medijev in končno korupcije, pa zavestno potlačijo in zamolčijo.

No, v kombinaciji s postopanjem urošev slakov, rosvit pesek in sorodnih novinarjev z jasnimi preferencami do »angažiranih državljanov« v kombinaciji z eksplozijami diskreditacij na račun tistih, ki si drznejo pisati negativno, je končna barva naše medijske krajine hitro določljiva.

Normalizacija ekstremne politike

Dr. Darko Štrajn je v izjavi zapisal nekaj, kar prej pribeleženo dogajanje v medijih celo anticipira:

»Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle še prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desno sredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.«

Kaj reči za konec? Imamo in imeli bomo točno takšne politike, kot smo si jih zaslužili s svojimi mediji.

Šarec, opravičilo in igra mimikrije

Janšev hišni odvetnik Franci Matoz, po naročilu stranke SDS najet, da brani njene osebnostne (!) pravice, je zaradi domnevno žaljive izjave od Marjana Šarca zahteval opravičilo.

Odvetniško pismo, priromalo je do odstoplega predsednika vlade v trenutkih Janševega neizmernega truda sestaviti koalicijo z Zdravkom Počivalškom, Aleksandro Pivec in Matejem Toninom še pred volitvami, na ravni geste simbolizira skoraj vse, kar se zdi del čvrste patološke idiosinkrazije domačega političnega in medijskega dogajanja.

šarec tožba mmc

RTV Slovenija o grožnji s tožbo

Nejasnost prvega opravičila

Za začetek nekaj enostavnega: povprečnemu državljanu zaenkrat sploh ni prezentno, ali se je Šarec vmes res opravičil; prvi dan so mediji obsežni citirali njegov navedek s tvita in ga vsaj deloma interpretirali v tej smeri, saj opravičevanje sam tudi omenja. Na svojem Facebook profilu se je potožil in obenem dal duška:

»Prejel sem ‘prijazno’ pismo s strani odvetnika stranke SDS. Pravi, da sem nedostojno govoril o stranki in da bom prejel tožbeni zahtevek, če se ne opravičim. No, se opravičujem, če sem izrazil svoje mnenje, ki ni osamljeno. Ne nazadnje (še) živimo v svobodni državi. Je pa lepo izražena prihodnost s tem pismom, če bo sestavljena vlada stranke SDS. Me pa očitno že vidijo v opoziciji, glede na to, da so mi poslali na elektronski naslov Državnega zbora. Želja po oblasti je močna.«

Zapisano so številni mediji na koncu ocenili za previdno in morda ironično opravičilo, saj vsebuje frazo »se opravičujem«, spretno zamaskirano v splošno sprejeto mnenje, ki naj bi stalo za izrečenimi poudarki, in pravico do svobode izražanja, ki jo ravno pri Janševih najbolj cenijo.

Ko se bo Žan Mahnič…

No, včeraj je v svojem nastopu premier v kamere dejal, da se ne bo opravičil – po tistem, ko se nekako že je. V povzetku Slovenske tiskovne agencije beremo, da tega ni storil in da kaj takšnega pogojuje z dejanjem poslanca Žana Mahniča:

»Izpostavil je, da se nikomur ne misli opravičiti. To se bo po njegovih besedah morda zgodilo tistega dne, ko se bo poslanec SDS Žan Mahnič vzdržal nekaterih svojih izjav ‘in se bo on kdaj opravičil in ko se bo še nešteto drugih poslancev zavedalo, da mora v slovenski politiki prevladati končno bolj kulturni diskurz. Tako da me ne skrbi, da bi se moral kaj kmalu opravičiti,’ je dodal.«

In tako dejansko ne vemo, pri čem smo, odvisni smo od tega, ali se bodo novinarji potrudili v smeri informiranja, kar je najbolj preprost korak v njihovem delu: da preverijo, ali prvo dejanje šteje za opravičilo, ker so pri Janševih z njim zadovoljni, ali pa bodi v SDS vendarle sprožili postopke, ker je bivši premier na koncu prejkone napovedal, da njihovi zahtevi ne bo ugodil.

Kaj je zmotilo SDS

Prijazno predpostavimo, da bomo v naslednjih dnevih morda le prišli do otipljivejšega odgovora. Bolj intriganten in brez upoštevanja omenjene idiosinkrazije nerazumljiv pa je razlog, zaradi katerega so v stranki SDS užaljeni in pripravljeni tožiti. Zanje sporno stališče sem zapisal že v svojem komentarju Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!, ko še nisem niti malo slutil, da bo deležno posebne pozornosti.

Naj ga ponovim s pomočjo s strani odvetnika navedena citata, variaciji istega stavka, kar povzemam po Delu:

»Šarec je sicer 31. januarja v TV Dnevniku in Odmevih izjavil, da je ‘s tako stranko težko sodelovati’, ker pač izvaja metode, kakršne izvaja, se pravi, sovražni govor. ‘Potem se tudi financira iz Madžarske,’ je dodal.«

Čeprav tega niso podrobneje specificirali, so torej Janševi izrazili ogorčenje zaradi dveh Šarčevih ugotovitev: da širijo sovražni govor in da se financirajo s pomočjo denarja iz Madžarske. Njihovo stališče je nasprotno, da sta ti trditvi neresnični, izmišljeni in posledično žaljivi, zaradi česar bodo primorani sprožiti vse potrebne postopke za odvrnitev dodatne škode, ki bi morebiti nastala SDS in zaradi česar bodo iskali zadoščenje za sodišču v obliki odškodnine:

 »Gre za nepoštene in neresnične navedbe z izrazito negativno in objektivno žaljivo konotacijo, saj vsebujejo obtožbo o zavržnem in nemoralnem ravnanju, ki našo stranko neupravičeno diskvalificirajo v javnosti in jo prikazujejo v izrazito negativni luči«.

Poglejmo si najprej prvo trditev o sovražnem govoru.

Očitek o uporabi sovražnega govora

Pri Janševih očitno verjamejo, da ne širijo sovražnega govora. Toda nasprotni podatek o tem, da večina akademske srenje in javnosti verjame, da ga širijo, jim res ne more biti neznan, saj so opozorila o nevarnosti nestrpnosti, hofomobije, ksenofobije, islamofobije, žalitvenega govora, osebnih diskreditacij in zaničevanja večletna stalnica splošne kritike njihove politične prakse, vse od prvega odmevnega primera že pozabljenega Tomaža Majerja iz njihovih vrst.

Proti očitkom so se v stranki nenehno borili z asociiranjem na zloglasni 133. člen, s katerim želi nekdo prepovedati njihovo polno svobodo besede, zato je pregon »sovražnega govora«, ki ga ni, zanje poskus cenzure. Pričakovali bi torej, da preganjajo koga od številnih, ki so že pred premierjem v odstopu povedali isto.

Še večjo težavo vidim v dejstvu, da je stranka SDS vsa ta leta zanikala družbeno težo in celo obstoj sovražnega govora – v imenu odstranjevanja ovir, ki so ji napoti pri njenih retoričnih in ideoloških agendah, je zato celo nenehno dokazovala, da sovražni govor v pravnem smislu ne obstaja, kar je, med drugim, razvidno tudi iz Janševega pritrjevanja dr. Boštjanu M. Zupančiču, ki ima v njegovih vrstah nedvomno status pravnega guruja.

JJ BMZ sovražni govor ga ni

Sovražni govor za Janšo in BMZ-ja pravno ne obstaja

Kako lahko potemtakem tožiš nekoga za dejanje, ki zate nima nobene pravne substance? Če sovražnega govora ni, si pač težko užaljen ob ugotovitvi drugega, da ga uporabljaš, saj njegove rabe ne šteješ za nemoralno dejanje.

Očitek o financiranju medijev iz Madžarske

Še večja zadrega nastopi glede financiranja Janševih medijev iz tujine in je analogna prejšnji: številni indici o financiranju medijev blizu SDS in obsežna, že skoraj dve leti stara poročila o tem, v zadnjem času še konkretizirana na straneh portalov Necenzurirano in Pod črto, so stranko motivirali za napoved tožbe proti predsedniku LMŠ in ne proti novinarjem, ki objavljajo natančne podatke o lastniških mrežah in povezavah, ki vodijo do lastnikov v bližini madžarskega predsednika vlade.

V obeh primerih se torej Janševa stranka počuti užaljena zaradi okoliščin in dejstev, ki jih poprej nikoli ni sodno preganjala, Šarec pa jih je zgolj povzel. Seveda same geste najavljene tožbe v tem občutljivem času, ko bi Janša želel sestaviti svojo koalicijo in je dodatno občutljiv na sleherno kritiko, ki bi mu odgnala snubce v njegovi hiši, ni mogoče razumeti drugače kot oblike zastraševalnega manevra in pritiska. In vendar so mediji pri svojem čudenju, zakaj Janša zanika očitno, spregledali dvoje.

jj sovražni govor oblast pregon

Pregon sovražnega govora je menda totalitaristični poskus cenzure

Dva spregleda

Prvi spregled zadeva njihove gverilske in fantomske brezplačnike, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres, polnokrvne predhodnike sedanjih medijskih hobotnic, vključno z nekaterimi anonimnimi pisci, firmo Media Polis in famozno operativko Milojko Balevski, če navedem le najbolj prelestno med njimi.

Na samo dejstvo, kako se je sedanji imperij s pomočjo madžarskih lastnikov v smislu politične strategije razvil iz prvih in je njihovo logično, bolj neposredno nadaljevanje, opozarjam v več prispevkih, od katerih nekatere navajam spodaj.

media polis brezplačniki sds delo

Delo o finančnih tokovih med SDS, Media Polis in brezplačnikih

Še pomembnejši spregled je naslednji. Od nastanka brezplačnikov leta 2008 do konca parlamentarne preiskovalne komisije, ki je leta 2012 potrdila njihovo povezavo s stranko SDS, smo se naposlušali stotin serijskih demantijev osumljenih, češ z njimi nimamo nič.

Povedano drugače, stranka nikoli ni priznala svoje povezave ali financiranja brezplačnikov, svoje operacije je izpeljala previdno in preko najetih oseb – in takrat ob razkritjih začuda nikogar ni tožila zaradi posega v njene osebnostne pravice. Mimogrede, tako kot v sedanjem primeru je tudi takrat obstajala ocena o 1,5 milijona evrov vložka. Takšno postopanje sem takrat poimenoval za politično mimikrijo – sprenevedavo zanikanje, da si povezan s politično dirigiranimi prevzemi medijev in ustvarjanjem novih, ker bi takšno ravnanje bilo upravičeno videti kot preveč avtoritarno in nedemokratično.

Mimikretičnost nekoč in danes

Model mimikrije se sedaj ponavlja, s to razliko, da svojih navez z nekaterimi mediji, npr. Demokracija in Nova24TV, stranka nima ambicije zelo neposredno prikrivati, po načelu »Dokažite nam, sicer vas tožimo« pa ima očitno veliko volje zanikati politično motivirani predznak njihovega lastništva in preganjati novinarje. Povedano opazimo te dni, saj se v svojih nenehnih osebnih diskreditacijah in napadih na novinarje, recimo na Primoža Cirmana, portal Necenzurirano in številne druge medije, nenehno sklicuje na prosto podjetništvo in svobodno gospodarsko pobudo in lastništvo, po katerem lahko, kakopak, tudi madžarske zasebne družbe postanejo solastniki domačih medijev.

Mimikrija se je torej preusmerila predvsem v segment zanikanja politično-kapitalskih spreg med stranko, Viktorjem Orbanom in madžarskimi lastniki, a bo na neki točki, če bosta NPU in Računsko sodišče le opravila svoje delo, nujno postala širša; če se vendarle pokaže, da so pomembni politični veljaki stranke neposredno vpeti v lastniške hobotnice, bo SDS najbrž dokazovala, da njihova politična pripadnost nima nič skupnega z obstoječimi mediji kot takšnimi – kar je sicer povsem neverodostojna poteza zanikanja za slehernega opazovalca dogajanja, vendar ji najbrž drugačen korak ne bo preostal.

Več:

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Ime česa je Milojka Balevski?

Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji

Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.

Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.

Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.

Stepišnik Jeretič Večer stabilnost

Stepišnik o virih politične nestabilnosti

Servirajo nam piarovce

Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.

Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.

Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje

V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!

Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.

jeretič janša stabilnost

Večerov Jeretič o edini točki stabilnosti

Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.

Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«

Svetovalec vsem in povsod

Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.

Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.

Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:

»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«

Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre

Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.

Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?

Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.

Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.

Sebastjan Jeretič lobist in piarovec

Še iz časov, ko je pravo poimenovanje nekaj štelo

Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Piar kadri med politiko in novinarstvom

Legenda se prikloni legendi: Pahorjeva zabava ob smrti košarkarja

Predsednik Pahor se je v kavbojkah udobno namestil na stolu, ujel trenutek v neki oštariji, umetelno z dvema rokama pograbil košček papirja, ju po košarkaško dvignil in ga po nekaj vaje končno le uspel zalučati v izpraznjen vinski kozarec na mizi, od njega oddaljen vsega meter in pol.

pahor kobe bryant

Predsednik med svojo gostilniško zabavo, posvečeno Mambi

Kolikokrat so sodelavke iz njegovega urada morale ponoviti snemanje, ker se je navdušen nad svojo pobalinsko razposajenostjo odločil svoje zmagoslavno dejanje posneti, ne vemo – čeprav še sveže pomnimo, kako je od njih nedavno zahteval snemanje filmčka ob pogovoru z našimi vojaki v Iraku, česar mediji res niso najbolje sprejeli, a tega najbrž prav zaradi slabega odziva kasneje ni objavil.

Beer pong po predsedniško

Predsednikova židana volja je bila ob zadetku videti neizmerna, njegov papirček je poletel v kozarec na mizi, česar se je potem neizmerno razveselil kot majhen otrok in ob tem spuščal nenavadne živalske glasove.

Seveda si je s strani instagramskih uporabnikov takoj zaslužil že slišani vzdevek, da je legenda. Toda ali lahko iz te scene predsednikove vaje v slogu beer pong razberemo kaj nedostojnega, če pustimo ob strani ponovljeno banalnost, s katero na dnevi ravni koketira z najširšo javnostjo?

Na tej točki bi marsikdo oporekal, češ ne splača se biti malenkosten s pretresanjem sleherne neokusne geste, kakršnih si je v zadnjih letih na instagramu privoščil za celo zbirko: ravnati otročje po sebi ni nujno slabost ali moralna hiba, podobno velja za človekovo razposajenost in občasni infantilizem. In vendar predsednikove geste ne moremo kar odpraviti s pojasnilom o še eni nepomembni trapariji ali celo z nekaj razumevanja. Bom poskušal razložiti.

Če kaj, potem njegove otročarije zvenijo bedno, ker tokrat merijo na pietetnost. Ob svojem košarkaškem metu v sveže popiti kozarec je namreč pripisal pojasnilo, v katerem naznanja, da je njegovo dejanje poklon v spomin ravnokar tragično preminuli ameriški košarkaški legendi:

Navdahnjen z debato o preminuli košarkarski legendi Kobeju Bryantu sem zadel trojko njemu v spomnim. Mamba, legenda, vedno te bomo imeli v srcu❤

#kobe #kobe #legend #mamba #mambaforever #basketballlegend

#kobebryant #inourhearts #pahor #president #presidentpahor #slovenia

Gostilniška pieteta

No, takšen »poklon« marsikaj spremeni. Kajti skoraj odvečno bi bilo dokazovati, da gostilniška razposajenost ne more pretendirati na kakšno posebej subtilno pietetnost in spoštljiv poklon do mrtvega. To je približno tako, kot če bi si ob ravnokar preminulem Janezu Stanovniku nekdo umetelno vihal brke, ki mu jih je izrisalo pitje mleka, in zraven nekaj razlagal o tem, da se priklanja očetu naroda.

Tudi če pustimo ob strani hipetrofirano ključno besedje, samo dejanje preprosto učinkuje nedostojno, tudi če ga še tako zavijamo v kontekst priklanjanja legendi in »Mambi«. Kar so opazili tudi številni manj navdušeni uporabniki instagrama in predsednikovo objavo komentirali takole:

»Sam navsezadnje el presidente ste le krvav pod kožo kt mi vsi… sam kaj si more pa personal v oštariji mislt ob takih spontankah???«

»Sm enkrat že komentiral, ampak bom še enkrat. Predsednik, upam, da to berete. Sramoto delate Sloveniji!«

»Skrajno otročje in nedostojno obnašanje za odraslega človeka, kaj šele na taki funkciji.«

»Manir pri mizi pa ni, kaj?«

pahor kobe bryant zadene

Pahor ob zadetku v kozarec: pietetni vrhunec

A kaj bi s tem, njegova objava je bila deležna nadstandardnih 42.000 ogledov, precej nad povprečjem drugih, in je popolnoma usklajena s tem, kar državljanke in državljani pričakujejo od »kralja instagrama«.

In ne le oni, tudi tokrat so mu domači mediji jedli iz rok in brez sleherne kritične besede poročali o nacionalnem junaku, ki zadeva improvizirane koše v čast Mambi.

Zakaj je na svetu

Gostilniški triumf, navzven zakamufliran v spomin na pokojnika, znova odpira  vprašanje dostojnosti ali decentnosti predsednikovega obnašanja. Povedano drugače: Pahor s svojim slabim okusom, prehodom v sfero nespodobnega in onstran pravil ustreznega in pravilnega vedenja popolnoma razsuva obstoječe družbene norme. In ker takšne prekoračitve norm prihajajo z mesta prvega državnika, je razkorak med ravnanji in pričakovanim standardi posledično maksimalno kontrastiran. Z vidika pedagoških razprav in zgleda, ki bi ga morala mladina jemati pri nosilcu funkcije predsednika republike, si resnično težko zamislimo večjo subverzijo pričakovanih vzgojnih idealov.

Toda povrnimo se k spoštovanju do pokojnih. Predsednik je v zadnjem letu ob različnih priložnostih citiral stih iz Sofoklejeve tragedije Antigona, tega kanonskega dela o spoštovanju mrtvih. Nazadnje na slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne v Varšavi, kjer je znova ponovil tisti »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.«

Dovolj ironično se prav Pahor želi velikokrat promovirati kot ljubitelj pietete, sploh v kontekstu sprave ob »bratomorni vojni«, ko je brat dvignil roko nad brata – kar je natančna fraza, ki jo rad ponavlja. O tem pišem v Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih in nizu drugih prispevkov.

Antigonin poudarek, ki bi ga pri predsedniku glede na njegove preference že pred tem lahko kar uganili, bi se tokrat moral glasiti bistveno bolj profano: »Ne da spoštujem mrtve, da igram beer pong, sem na svetu.«

Proizvajanje lažnih novic o odločitvi Sodišča EU: kako so nam lagali

Nas morda velik del vladajoče politike že drugi dan debelo zavaja s podatkom o tem, da je včerajšnja odločitev Sodišča Evropske unije hvalevredno in naši državi naklonjeno dejanje, četudi menda ni pristojno v primeru slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže, a je obenem sodišče »potrdilo, da je arbitražna razsodba veljavna in zavezujoča«? Kar bi nas moralo, ker si uveljavitve razsodbe pač želimo, neizmerno razveseliti?

Ne, ta podatek, ki so ga gladko in brez zadržka zapisovali slovenski mediji, vključno s stališčem zunanjega ministra Mira Cerarja, češ »da je sodišče izrecno pritrdilo, da je arbitražna odločba zavezujoča in veljavna in jo morata obe državi izpolniti«, je popolna lažna novica.

cerar sodišče eu

Cerar s svojim zmagovitim stavkom iz sporočila za javnost

Poskusim bom na kratko pokazati, kdo vse nas je zavajal, hote ali ne, in kako so pri tem sodelovali nekateri glavni mediji.

Kaj je povedal Cerar

Medijski spin Mira Cerarja je bil uspešen le tako dolgo, dokler si javnost na spletu ni sama pogledala sodbe Sodišča Evropske unije in medijskega sporočila, ki ga je spremljalo. Na svoji začetni konferenci je zunanji minister, prej predsednik vlade, večkrat ponovil svoje navdušenje in pri tem izključno izhajal iz medijske izjave sodišča, pri tem pa variiral stavke, kot so »To je še en dokaz, da je imela Slovenija ves čas prav, da mora tudi Hrvaška izvršiti arbitražno odločbo« in »To je jasen signal, da je treba arbitražo implementirati na obeh straneh.«

V poročilih POP TV, sploh pri Ediju Pucerju v večerni oddaji, je sicer že moral odgovarjati na zoprno vprašanje, kje je mogoče v sodbi zaslediti kakršenkoli stavek s stališčem o nujnosti implementacije razsodbe – priznal je, da ga ni, v oddaji Svet na Kanalu A pa se je že moral prikloniti izjavi Andreja Plenkovića, ki je na to, da ga ni, upravičeno opozoril:

»Je pa res, da sodišče v tej sodbi, in tu ima g. Plenković prav, ne obravnava vprašanja arbitraže.«

Po tistem, ko je Cerar sam posredno potrdil, da za svojo energično ugotovitev nima podlage v sodbi, mu je v rokah ostal le še komunike sodišča in osamljeni stavek v njem, s katerim je mahal na začetni tiskovni konferenci – o njem v drugem delu tega zapisa.

Kaj je povedal Pahor

Predsednik Pahor, sicer oče arbitražnih poskusov, je v svojem nagovoru na sprejemu za diplomatski zbor ob pričetku novega leta včeraj na podoben način miril strasti, češ sodišče v sodbi obe državi poziva k implementaciji razsodbe:

»Glede tega sosednja in prijateljska Hrvaška še ni pripravljena spoštovati sprejetih obveznosti, vendar sem prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo. Današnja odločitev Evropskega sodišča nič ne spreminja. Sodišče v sodbi obe državi poziva, da implementirata razsodbo.«

Ta trditev ne drži in jo je zanikal že sam Cerar. Ni res, da bi sodišče v sodbi pozivalo k implementaciji česarkoli.

Kaj je povedala Maja Menard

In ne le Cerar in Pahor, tudi slovenska agentka Maja Menard je v osrednjem dnevniku TV Slovenija takole komentirala odločitev:

»Današnja odločitev sodišča izrecno poziva obe državi članici, da arbitražno razsodbo implementirata, uzakonita in izvršita odločbo arbitražnega sodišča.«

Tudi ta podobna trditev niti malo ne drži, k temu sodišče ne poziva, še najmanj izrecno – in tega na tem mestu ne bom dokazoval, ker je takoj razvidno vsakomur, ki je sodbo pogledal, a hkrati ob tem upoštevam še dejstvo, da ga je posredno priznal sam Cerar.

Maja Menard sodišče rtv

Slovenska agentka s svojo interpretacijo: težko je priznati poraz

Kaj je povedal Damjan Kukovec

Profesor na Pravni fakulteti Middlesex v Londonu je za RTV Slovenija presenetljivo pojasnjeval, da je res »pozitivna stran, da sodišče poziva k izvršitvi arbitražne odločbe« in k temu dodal, da je to bolj tolažba za Slovenijo, saj za Hrvaško ne predstavlja nobene obveznosti.

Le kje je v sodbi ali v sporočilu za javnost našel podlago za svojo trditev?

Kaj je povedala Janja Hojnik

Profesorica prava Evropske unije na Pravni fakulteti v Mariboru je, kot piše RTV Slovenija, odločitev sodišča označila za pričakovano:

»Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe, pa je po njenem mnenju ‘največ, kar smo lahko dobili’«.

Kasneje je v večernih oddajah že ubrala pot distanciranja, češ da se je dopoldne prenaglila, saj sodbe menda še ni poznala. A pri svojem popravku posebej določna ni bila.

Ostal jim je press release

Nekakšen tihi konsenz v javnosti okoli začetnega stališča, s katerim je stregel Cerar dopoldne, je počasi obarval poročanje številnih medijev, ki so se kar vdali v usodo in zdaj dokazovali, kako pomemben da je stavek v sporočilu za javnost. Na Pucerjevo opozorilo, da si z njim najbrž ne bi smeli prav dosti pomagati, saj vendar ne mora biti odločilen, je Ernest Petrič, sonastopajoči v večerni oddaji 24ur.com, lapidarno odvrnil:

»In ta press release je pomemben, ker je press release tega sodišča.«

Stavek, na katerega se je Cerar z vso silo obesil, je na koncu obveljal za kronski dokaz temu, da je sodišče »jasno zapisalo, da morata storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe«. In še: v tistem stavku, ki mu je prirasel k srcu, je navzoča »dodatna argumentacija, ki potrjuje, da smo imeli vseskozi prav«, kot je povedal zunanji minister. In kaj natančno piše v tem stavku?

Usodni stavek

Z njim so včeraj do onemoglosti mahali, glasi pa se:

»Nazadnje je Sodišče – potem ko je opozorilo na pristojnost, pridržano državam članicam v skladu z mednarodnim pravom glede geografske razmejitve njihovih meja, in na okoliščino, da morata v skladu z Arbitražnim sporazumom pogodbenici tega sporazuma storiti vse potrebno za izvršitev arbitražne razsodbe – ugotovilo, da ni pristojno, da bi v okviru obravnavane tožbe preučilo vprašanje obsega in meja ozemelj Hrvaške in Slovenije ter pri tem neposredno uporabilo mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava Unije.«

Trdil, bom, da iz tega stavka ne sledi prav noben od Cerarjevih in Pahorjevih sklepov.

sodba sodišče eu

Stavek iz komunikeja, ki se ga je Cerar oklenil kot zadnje rešilne bilke

Česa sodišče sploh ni zapisalo

Če pogledamo angleško besedilo, je sodišče uporabilo frazo »under the arbitration agreement, it is for the parties to that agreement to take the steps necessary to implement the arbitration award…«.

Takoj vidimo, da pri tem sodniki ne velevajo, da bi morali obe strani izvršiti arbitražni sporazum, niti ne navajajo pogojev, pod katerimi bi morali to storiti. Sodišče torej sploh ni napisalo, da morata pogodbenici izvršiti sodbo, temveč je zgolj naštelo okoliščine, v katerih je presojalo in od katerih je ena izmed njih pač obstoj Arbitražnega sporazuma, po katerem in v skladu s katerim (»under the arbitration agreement«) naj obe strani storita »vse potrebno za izvršitev arbitražne sodbe«.

Slovnica ne pušča nobenega dvoma: zapisano ni stališče Sodišča, temveč povzetek Sodišča Evropske unije, kakor slednje razume stališče iz Arbitražnega sporazuma!

V praksi to pomeni, da sodišče ne nalaga, da morata navedeno izvršiti in tega ne sporoča kot svojega stališča: dejansko celo ponavlja formulacijo iz samega Arbitražnega sporazuma (»the parties shall take all necessary steps to implement the award«) in jo preprosto citira.

Ujetniki sistematičnega laganja

Da bi sodišče zdaj naložilo, češ da je arbitražna odločba za slovensko in hrvaško stran zavezujoča, tudi ni moglo povedati, saj sicer izrecno pravi, da ta ne spada v sestavni del prava Evropske unije (»… Arbitražnega sporazuma, ki ni sestavni del prava Unije«, piše v sodbi), podobno kot pove še da, kršitev in nespoštovanje sporazuma posledično ne predstavlja nespoštovanja obvez, ki jih imata Slovenija in Hrvaška in so del njenega prava. Predmet tožbe je lahko »le nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije«, piše v sodbi, kamor pa Arbitražni sporazum, kot rečeno, ne spada.

Največ, kar lahko iz tega stavka iz medijskega sporočila izpeljemo, zadeva pripoznanje obstoja Arbitražnega sporazuma kot pravnega dejstva: kaj bosta z njim storili Slovenija in Hrvaška, pa sodišče ne sugerira.

Če seštejemo: nekateri poglavitni mediji so danes in včeraj pritegnili zunanjemu ministru, predsedniku republike, slovenski agentki in nekaterim pravnim strokovnjakom, ki so vsi po vrsti pojasnjevali, da je arbitrarna odločba zavezujoča in da bi jo morali izvršiti. Vendar se je izkazalo, da je ta novica lažna.

Včerajšnji dan bo zato šel v zgodovino slovenskih medijev kot polomija, v kateri se je znova razkrila popolna beda nereflektiranih domačih medijev in njihova volja, da zgolj papagajsko ponavljajo za vsem, kar jim ponudi vladajoča politika.

Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!

Zadnja karikaturna naslovnica Mladine nam duhovito IN prikupno riše paniko, nastalo ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu med koalicijskimi partnerji. Razočarani premier je uspel, kot zdaj še slutimo, z enim samcatim zamahom porušiti marsikaj, kar je mukoma gradil dobro leto ali več, pri čemer se zdaj, oborožen z novo metaforo, sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Moj namen ne bo politično vrednotiti njegove geste kot dobre in slabe, ampak raje odgovoriti na vprašanje, v kakšni meri je bila njegova poteza odstopa res povsem nepričakovana in v kolikšni je bila sploh dovolj reflektirana.

Šarec jastog mladina

Šarec v Mladini: prostodušno o jastogih, ki jih bodo pojedli drugi

Ponudil bom razlago, da jo moramo ugledati predvsem kot izraz naveličanosti neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se s precej lastne samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil peskovnik zapustiti, ne da bi dobro premislil vse politične posledice zase, za druge in državo v celoti.

Prostodušno o verjetnosti

Za najbolj indikativnega v smeri svoje teze bom vzel njegov zadnji intervju za Mladino. Šarčevo stališče do politike, najbrž v veliki meri posredovano z distancirajočo igralsko in imitatorsko izkušnjo, skozi katero je morda razvil cinični občutek, se najbolj pomenljivo zrcali v pojasnilu, kjer lamentira o tem, kako ga je izdala Levica in kako je na koncu imel podporo le še pri Zmagu Jelinčiču. Izpostavljam njegov sklep iz intervjuja, izrečen vsega dva dneva po njegovem odstopu:

»Zdaj, ko sem odstopil, zdaj pa res obstaja verjetnost, da dobimo desno vlado.«

V trenutku, ko je sam sicer večkrat ponovil, da se zavzema za predčasne volitve, a je ta možnost za nekatere njegove še včerajšnje koalicijski partnerje, predvsem SMC, SAB in deloma DeSUS, preveč nevarna, ker jih morda ne pripelje več v parlament, je torej Šarec v sebi lastni prostodušnosti posredno priznal, da njegovo dejanje z vidika prihodnosti države res ni bilo najbolj premišljeno.

Zakaj? Zavedati se, da obstaja »verjetnost« desne vlade, očitno ne meri na pričakovanje rezultata po predčasnih volitvah, saj bi to pomenilo popoln defetizem: javno mnenje mu vendar v tem trenutku odmerja zmago na volitvah. Bolj je izraz stiske, da bo Janezu Janši v mimovolilni kombinatoriki uspelo postati nov mandatar.

So what!

Nenavadno je, da moram na to spomniti, toda premier je v zadnjem letu neštetokrat zavrtel svojo prepoznavno lajno, s katero je opozarjal na svoj odstop, in to v prepoznavni intonaciji lastne ležernosti v odnosu do te možnosti. Ponovljeno prepričanje, da bo vlada pač padla, če mu bodo njegovi koalicijski partnerji nagajali in ga ne bodo podprli v parlamentu in na vladi, sem poimenoval za »sowhatism« in o njem pol leta nazaj pisal v besedilu Sowhatism. Pa kaj, bo vlada pač padla.

Ironično se je etablirani domači politični komentariat v množičnih medijih, resda največkrat sestavljen iz piarovcev in odsluženih politikov, nenehno zaklinjal, da skoraj ni možnosti, da bi Šarčeva vlada ne dočakala konca svojega mandata, da torej »sowhatism« ni mogoč – in tako sem v svoji prognozi, da ji ne dajem več kot eno leto, ostal skoraj sam.

Dosedanje grozilne napovedi o predčasnih volitvah in padcu vlade skozi predsednikovo prostodušnost po moje sploh ne razkrivajo kakšne fingirane »igre«, s katero si je občasno zaželel zagroziti neposlušnim partnerjem, od katerih je vsak vlekel voz po svoje, temveč bi jih morali ves čas jemati za povsem resno namero. Zato zdaj, ko je odstopil, pač ne smemo biti kaj prida presenečeni.

Popoln debakel

Kvalitetni mediji, če sploh še obstajajo, so v prvih petih dneh po odstopu preigravali možne scenarije, v katerih utegne zmagovalec zadnjih volitev z nekaterimi odpadniki v okolju Šarca prevzeti vajeti in postati nov mandatar, ne da bi sploh odšli na volitve. Takšen razvoj dogodkov, če do njega pride, bi predstavljal popoln politični in moralni debakel za Šarca, s katerim dejansko ni računal.

šarec fb odstop

Pojasnilo o odstopu na Facebooku: lamentiranje o tistih, ki so ga pustili na cedilu

Toda kako so to izpeljali? Le malokateri medij je svoje uporabnike opozoril na razloge, s katerimi so leta 2018 v strankah zavračali sodelovanje z Janšo in se odločili za manjšinsko vlado pod Šarcem. Zdaj, ko obstaja velika možnost, da se Zdravko Počivalšek, Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, vsaj nekateri med njimi, povežejo s tistim, ki so ga leto in pol nazaj družno ustavljali, novinarji niso pokazali nobene posebne volje ali znanja spomniti na njihovo takratno ali današnjo zadržanost.

Šarec oportunejša izbira

Mislim, da sem kot eden zelo redkih večkrat posvaril pred tedanjo prazno oportunostjo bloka proti Janši: da se Šarčevi partnerji takrat pod isto streho niso zbrali iz prepričanja o nedopustnosti sodelovanja z nestrpnim in sovražnim politikom, ampak iz računice.

In če so brez etične drže kalkulirali takrat, bodo najbrž tudi znova. Septembra 2018 sem v zapisu Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? analiziral takšne razloge:

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Le kdo bi še obsojal sovražni govor?

Če bodo v SMC, SAB in DeSUSu skočili na Janšev vlak, bo to še en kronski dokaz, da se v Sloveniji ne splača obsojati sovraštva in sovražnega govora. Zelo dobesedno, kajti nikoli ne veš, kdaj boš zaradi lastnega preživetja krvavo potreboval pomoč njihovega portparola. Glede takšne globoke politične in etične nenačelnosti, ki jo Janša te dni nesporno spremlja z veliko mešanico naslade in gnusa po tistem, ko sprejema prijazne telefonske klice nadvse »voljnih« Zdravkov in Alenk,  sicer tudi predsednik vlade v odstopu s svojim razvpitim državnim sekretarjem nima nobene polne moralne pravice soditi o istem. In vendar je za isto Mladino povedal:

SDS je stranka, ki podpira sovražni govor. Je stranka, ki ima televizijo Nova24, Škandal in Požareport ter Demokracijo, ima tako imenovane medije, ki so različni predali v isti omari. S te strani sem bil sam v zadnjem letu deležen diskreditacij na gnusni, osebni ravni. Nekdo, ki ima te medije, ki so povrhu še financirani iz Madžarske, in ki podpira sovražni govor, kjer prvak niti ne zna pojasniti izvora svojega premoženja, oprostite, s tako stranko težko sodelujem.

Šarec s SDS leta 2040

Ironično so na Nova24TV poročali, da je Šarec »pripravljen sodelovati z vsemi« in izpostavili, da je možnost za sodelovanje z SDS odprta, pohvalili pa so tudi njegovo zanimanje za obe Janševi televiziji:

Na vprašanje, če je pripravljen sestaviti koalicijo s stranko, s katero sedaj niso sodelovali, torej z Janševo SDS, je odgovoril, da so to zelo zgodnja vprašanja. »Mislim, da je za to absolutno prezgodaj in mislim, da take špekulacije niso na mestu.« Na vprašanje, če je bil problem te koalicije, da je nastala na podlagi politike antiJanša?, je Šarec odgovoril, da to ni bil problem v osnovi. »Osnovni problem je bil tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln. Takrat sem rekel tisto o kuhinji, da če se ves čas odpirajo vrata, če ves čas nekdo moti, se projekti težko speljejo. Za vsak projekt speljati potrebuješ mir. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, pripravljen sem sodelovati tudi nenazadnje z SDS, ampak je za to absolutno prezgodaj«, in našemu novinarju priznal, da spremlja tako prvi, kot drugi program Nova24tv.

Seveda lahko ugibamo, ali je zapisano demonstracija še ene politične propagande in spinanja, kajti Šarec je danes kasneje povedal nekaj povsem drugega: »Bi se stranka LMŠ lahko povezala z SDS-om nekje leta 2040, ampak takrat pa mene več ne bo na politični sceni.«

nova šarec sodelovanje sds

S portala Nova24TV: pri Janševih se veselijo sodelovanja s Šarcem

Normalizirana politika

Kakorkoli že obrnemo, predvolilna aritmetika v kombinacijah z Janšo nam enkrat več kaže, na kakšen način slovenska politika z roko v roki z množičnimi mediji ne kaže niti najmanjše pripravljenosti, da bi Janševo stranko prezentirala kot razvoju demokracije v Sloveniji nevaren avtoritarni režim.

Prav nasprotno, zadnjih pet ali šest dni po odstopu smo priča dominantnemu diskurzu, v katerem so obstoječe stranke v sodelovanju s skoraj vsemi poglavitnimi mediji uspele Janševo politiko normalizirati in jo predstaviti kot realno, v ničemer ogrožujočo opcijo, ki nam utegne vladati do leta 2022 in pri tem, kot vedno znova ponavljajo, sprejeti prepotrebne zakone in ukrepe v dobrobit države, zaradi česar bi jim morali biti neskončno hvaležni.

Ko se k tej normalizaciji priključi še Šarec s svojim Pa kaj, če bo desna vlada!, res nimamo dobrih razlogov za navdušenje.

Pristati ali ne pristati na oprostitev Rupnika, to je zdaj vprašanje

V stranki Socialnih demokratov so ob razveljavitvi obsodbe Leonu Rupniku iz leta 1946 in njeni vrnitvi v ponovno sojenje na Okrožno sodišče v Ljubljani odločitev sprejeli z nejevero.

V svoji izjavi 9. januarja letos so spomnili na svojo dosedanjo zgodovinsko spravniško držo v stranki in dodali, da smo priča vse bolj agresivnim poizkusom revizionizma, revanšizma »in potvarjanja zgodovinskih dejstev, tako da smo tudi danes namesto z resnico in spravo vse prevečkrat soočeni z lažnivo interpretacijo slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma«.

Zanimalo me je, na kakšen način so v izjavi natančneje formulirali svoj odnos do sodbe Vrhovnega sodišča in kaj so pri tem pripravljeni storiti, ker jo, ker so se pač odzvali nanjo, štejejo za (posredni) poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev. V ta namen sem njihovo izjavo primerjal z nedavnim stališčem ministrstva za pravosodje, ki ga obvladuje stranka SD in vodi njihova podpredsednica Andreja Katič; objavljeno je bilo 24. januarja.

sd rupnik izjava

Stališče stranke SD do razveljavitve obsodbe

Ne bodo pristali

Najbolj indikativno za presojo stališča Židanove stranke najdemo v stavku, ki svojo kritičnost formulira skozi obljubo »nepristajanja«:

»Socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni.«

Kaj pomeni reči in k čemu se obvezuje tisti, ki pravi, da na nekaj ne bo pristal? In kaj sledi iz takšne trditve v čisto praktičnem smislu? Nepristajanje lahko razumemo bodisi kot prazno retorično bravuro ali pa kot napoved pravnih ali sodno relevantnih dejanj, skozi katere bo sodba o Rupniku postala relativizirana. Ker o drugem ne najdemo nobene obljube ali napovedi s strani stranke, ostane bolj le prva možnost.

Že na tej točki se v SD še dodatno zapletejo. Namreč »nepristajanje« na oprostitev so že v isti izjavi združili s prazno in pričakovano frazo o spoštovanju odločitev sodišča: »Četudi nas ta odločitev preseneča, jo kot vsako odločitev sodišča kot neodvisne veje oblasti spoštujemo.«

Najbrž je zadrega realna, splošno razširjena in ni vezana le na ta kontekst: marsikdaj se ne strinjamo s sodišči, a nimamo druge izbire kot sprejeti njihove odločitve. V kakšni meri obljubljeno »nepristajanje« nanjo ne zapoveduje česa več kot zgolj praznega nezadovoljstva?

Zgodovinska dejstva in nedopustnost oprostitve

Če določimo referenco nepristajanja, potem izjava meri na to, da sodba za njih ni nekaj, kar bi smelo spremeniti zgodovinska dejstva glede Rupnikovih dejanj. V izjavi jih tudi navajajo: general je bil vodja slovenskega domobranstva, boter prisege zvestobe slovenskih domobrancev Hitlerju, ostajal je celo med poslednjimi braniki nacizma in do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem. Ob tem omenijo še izdajo lastnega naroda in kolaboracijo, za kateri ni opravičila. V stranki se torej sodbi sodišča zoperstavljajo z navajanjem zgodovinskih dejstev. Vendar njihovo stališče obljublja, kot rečeno, nekaj več, ne pristati na to, da so takšni sodelavci z okupatorjem zaradi procesnih razlogov oproščeni.

Če rezimiram: v stranki Dejana Židana v izjavi zapišejo dvoje, da namreč (a) zgodovinska dejstva govorijo proti odločitvi Vrhovnega sodišča in hkrati, da je (b) nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov.

Podpredsednica proti predsedniku

Nekaj dni nazaj je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi podpredsednica stranke SD, poseglo v nekatere javne razprave in se postavilo v bran Vrhovnemu sodišču; po njihovem sodba »ne zanika zavrženosti konkretnih primerov, še manj jih rehabilitira«. Na ministrstvu so se namreč odzvali na »več pozivov k preprečitvi razvrednotenja zgodovine«.

Že res, da ustanove ne moremo povsem enačiti z ministrom, toda resor Andreje Katič je dejansko nujno komentiral (tudi) mnenje njene stranke. Trdil bom, da je začetno stališče predsednika Dejana Židana glede Rupnika drugačno od stališča podpredsednice iste stranke, kar predstavlja zelo shizofreno situacijo, v kateri je začetna pozicija zanikana.

sta rupnik ministrstvo za pravosodje izjava

STA o stališču ministrstva do sodbe: ne gre za rehabilitacijo

Dve vrsti dejstev

Po tistem, ko na Katičevem resorju presenetljivo priznavajo, da odločitve sodišče ne zadevajo le pravnih vprašanj in razvoja sodne prakse, ampak »imajo tudi določen simbolen pomen za zgodovinsko-politično obravnavanje dogodkov med in po drugi svetovni vojni«, kar pa lahko pomeni le, da jih ne moremo povsem ločiti med sabo, pledirajo k »razmejitvi« pravnih vprašanj spoštovanja pravil kazenskega postopka na eni strani in »siceršnjemu zgodovinskemu pogledu na dejanja posameznikov v tistem obdobju«. Sklep je potem tale:

»Kolaboracija je namreč zgodovinsko dokumentirano in izkazano dejstvo, reševanje zahtev za varstvo zakonitosti, ne glede na vsebino končne odločitve v konkretnih primerih, pa ne zanika njene zavrženosti, še manj pa jo rehabilitira,« so poudarili.

Povedano preprosto in z nekaj poenostavitve, na ministrstvu ostro ločujejo med sodnimi ali pravnimi dejstvi (ali postopki) na eni strani in zgodovinskimi na drugi.

Od nepristajanja do pristanka

Stališče resorja Andreje Katič je torej v obeh ključnih trditvah pomembno ali celo diametralno drugačno. Če so za Dejana Židana in stranko SD zgodovinska dejstva nekaj, kar govori proti odločitvi Vrhovnega sodišča, ministrstvo težave v tem ne vidi, kajti sodniki morajo ravnati mimo relevance zgodovinskih faktov, saj jih zanimajo le pravne okoliščine.

In če je za Židanove nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov, iz istega razloga pri Katičevih spet ne vidijo težave, saj sodbo sodišča obravnavajo izolirano od zunanjih zgodovinskih okoliščin in je ne dojemajo kot rehabilitacijo generala. Eni so vehementno proti pristajanju na oprostitev zaradi procesnih razlogov, drugi so energično za drugačno, izolirano razumevanje teh razlogov.

Od tod naprej lahko špekuliramo o naslednjem: kako bi zvenelo stališče SD, če bi ga napisala ministrica Katič in kakšno bi bilo pri ministrstvu za pravosodje, če bi ga vodil Židan? Morda se zdi, da imajo v stranki socialnih demokratov zelo resen problem in bi se morali med sabo pogovoriti, če se ne želijo smešiti. Se pa bojim, da je v slovenskih razmerah težava še bistveno večja in zadeva samo bistvo delovanja našega pravosodja.

Naj glede tega spomnim na indikativno izjavo akademika Jožeta Pirjevca: »Kaj reči ob razveljavitvi njegovega procesa, ki zgodovinskih dejstev in odgovornosti seveda ne more izničiti? Na tem procesu je sedel na zatožni klopi poleg petih Slovencev tudi SS-Obergruppenführer Erwin Rösener. Očitno je po analogiji tudi on oproščen. Edini primer v sodni praksi sodobne Evrope. Hvala Bogu, da slovenski sodniki niso pristojni tudi za Nürnberške procese. Sicer bi doživeli sramoto, da bi še Hermanna Göringa oprostili.«