Izključitev Branka Grimsa iz politične skupine Evropske ljudske stranke (EPP) ni postala le obrobna epizoda v karieri enega politika, pri kateri se je njegov strankarski šef zvito opral roke in pred glasovanjem dejal, da ima njegov varovanec menda precej prijateljev in je zato lahko miren. Najbrž mu niti malo ni verjel, se pa je s tem znebil očitka, da mu ne stoji ob strani, vse do trenutka glasovanja, ko se je nato rezultatsko pokazalo, da jih Grims nima. No, razen Mateja Tonina in Milana Zvera!
Pričakovali bi, da bo tak dogodek spodbudil resen razmislek o stanju slovenske politike, o normalizaciji radikalnih idej in o tem, kako različno iste politične pojave presojamo doma in v evropskem prostoru. Najbolj presenetljiva pri vsem skupaj ni sama Grimsova izključitev. Presenetljiv obrat se skriva v nečem drugem: da so problem vsaj posredno prepoznali v Bruslju, medtem ko ga slovenska javnost še vedno v veliki meri gleda proč in ne vidi, kako se je del domače politike, tokrat celo vladajoče, v zadnjih letih radikaliziral. Da poziva k oboroževanju, da koketira z neonacisti in da ne skriva najbolj zavržnih pogledov.
Še več, spregleda celo, da se je Grims v Bruslju obdal z asistenti, ki so v Sloveniji dobesedno nosilci skrajnih desničarskih idej, remigracije, pregona LGBTIQ+ skupnosti, rasizma in vsega drugega. Z nosilci gibanja Generacija identitete, ki ravnokar maršira po ljubljanskih trgih, se hvali s svojimi tetovažami svastika in dviguje roko v pozdrav Hitlerju. Še bolj nenavadno je, da ga pogosto spregledajo prav tisti, katerih naloga je opozarjati na premike političnega prostora – novinarji, komentatorji in politični analitiki. Upajmo, da se kdaj poglobijo v profile Grimsovih pomočnikov v Bruslju, kot so Žan Žalec, Gašper Pečar in Tadej Plohl.
Identitarci, stara ljubezen SDS
Radikalne ideje so del ideologije stranke SDS. Ni naključje, da identitarce dolga leta všečka Janez Janša, še zdaleč ne edini, in da jim stranka SDS s svojo založbo izdaja manifeste. Tudi ne, da na Nova24TV med intervjujem s sedanjim predsednikom vlade vrtijo reklame za njih. Ja, reklame za identitarce! Še manj je naključje, da Grims nenehno govori o remigraciji, kar je bila osrednja identitarna parola tokratnega nastopa neonacistov sredi Ljubljane.
Dolga leta smo poslušali, da je Grims zgolj nekakšen izgubljeni sin, provokator ali posebnež znotraj svoje stranke. Takšna razlaga je nenatančna, ker ima prej status nekoga, ki zgolj pove na glas, kar večina v njegovem okolju misli. Omenjeni napačen pogled je nevaren, ker omogoča, da se njegove izjave obravnavajo kot individualni ekscesi, ne pa kot pomenljiv dokaz širšega procesa radikalizacije. Toda evropski politični prostor je očitno ocenil drugače s tem, ko je celo konservativna EPP presodila, da določene meje niso več združljive z vrednotami največje evropske politične družine.
Seveda je na tej točki tudi Manfred Weber manipuliral, hote ali nehote, ko je uvedel razliko med SDS in Grimsom. Vse našteto odpira neprijetno vprašanje: zakaj je poslancem v Evropi uspelo zaznati nekaj, česar slovenski politični in medijski prostor večinoma ne želi videti ali si v najboljšem primeru ne upa povedati na glas? Kaj nam to pove o nas samih?
Normalizacija in evfemizacija
Prvi razlog je verjetno, da smo se na radikalizacijo preprosto navadili, iz več razlogov. Predvsem zaradi medijske in civilne brezbrižnosti. Procesi niso nekaj nenadnega, so postopni. Ko se politični diskurz iz leta v leto pomika proti skrajnostim, javnost izgubi občutek za spremembo. Kar bi bilo pred desetimi leti razumljeno kot nedopustno, danes pogosto označimo za »ostro« retoriko, kar še zlasti radi počnejo mediji s svojo evfemizacijo izrazov. Kar bi nekoč predstavljalo politični škandal, vse bolj postaja norma in del nekakšne »ostre« politične folklore, ob kateri zamahnemo z roko.
Prav v tem je nevarnost normalizacije. Skrajne ideje se redko prerinejo v ospredje z revolucionarno gesto, seveda pa veliko pogosteje prihajajo počasi, korak za korakom. Na koncu se zgodi navidezni paradoks, ker se ljudje nenadoma sprašujejo, kako so določene ideje postale sprejemljive, ne da bi večina to opazila.
Proces normalizacije ni nov pojav. Podobno ugotavlja politolog Cas Mudde: skrajna desnica pogosto ne zmaguje s tem, ko večina sprejme njeno ideologijo. Nasprotno se to zgodi takrat, ko njene teme, besednjak in politični okvir postopoma postanejo del običajne govorice, meja med konservativno in radikalno politiko postane zabrisana in nekega dne nastopi nova normalna normalnost, znotraj katere je dovoljeno vse. O tem pišem v članku Slovenska politika se radikalno radikalizira.
Vse je dovoljeno
Drugi razlog je povezan z načinom, kako v Sloveniji razumemo politično odgovornost. Prevečkrat vse skrčimo na posameznika. Govorimo o Grimsu, kot da bi bil osamljen pojav, toda demokratična politika nikoli ni zgodba enega človeka. Demokracija ni le seštevek glasov, deluje tudi kot ogledalo družbe. Če določena politika dobiva podporo, potem moramo razumeti tudi kulturne, ideološke in medijske razloge za takšno podporo. Mar ni tako, da se nam v tem trenutku dogaja radikalnost brez primere?
Sindikalistka Lidija Jerkič meni, da politične kulture pri nas ni več: »Vse je postalo dovoljeno in sprejemljivo.« Še bolj diagnostično natančen je naslov v časopisu Večer: »Nova oblast brez integritete: Politične odgovornosti v Sloveniji ni več. Vse je dovoljeno in sprejemljivo.«
Verjetno je to najboljša trenutna diagnoza političnega stanja, ujeta v en naslov in en stavek. Brez kančka pretiravanja. Ko bomo znali misliti posledice te ugotovitve, se bomo šele lahko premaknili kam naprej. Dokler ne bomo znali reflektirati diagnoze, je vsak napredek nemogoč. Trenutno je v slovenski politiki dovoljeno čisto vse. Glavni krivci ostajajo isti: Janša, Logar, Vrtovec, Stevanović. In vse to jim je uspelo v mesecu ali dveh. Kaj šele bo?
Problem zato ni zgolj posamezni politik, ker je samo okolje tisto, ki takšno politiko proizvaja, nagrajuje in reproducira. To pa nas pripelje do še enega, že začetega spoznanja. Ali so Grimsova politična stališča res tako drugačna od politične usmeritve SDS, da bi jih bilo mogoče obravnavati kot osebno posebnost? Kaj nam pove, da se v stranki do njih nikoli niso distancirali in da jih niso obsodili niti zdaj? Najbrž le to, da z njimi soglašajo!
Brez distanciranja
Če pogledamo javni politični diskurz zadnjih let, težko prezremo številna vsebinska prekrivanja. Kritika migracij, govor o kulturnem spopadu, poudarjanje civilizacijskih nevarnosti, ustvarjanje občutka eksistencialne ogroženosti, zanikanje podnebnih sprememb, homofobija do LGBTIQ+ skupnosti in retorika o »obrambi« naroda predstavljajo motive, ki niso omejeni zgolj na enega politika. Tudi zato ne moremo sprejeti razlage, da gre pri Grimsu zgolj za individualni odmik od strankarske politike.
Če bi šlo res za osamljen primer, bi bilo pričakovati jasno politično distanco. Toda javnost takšne distance ni opazila. Odsotnost jasnega razmejevanja neizogibno odpira vprašanje, ali težava sploh obstaja zgolj na ravni posameznika. Za nameček ni distanciranja do neonacističnih skupin, ki znova paradirajo po Prešernovem trgu. Mimogrede: je sploh kdo opazil, da so se rumeni jopiči pojavili julija 2020 na isti lokaciji natanko nekaj mesecev po začetku tretjega Janševega mandata? Tudi tokrat so se pojavili julija po nekaj mesecih njegovega četrtega. Očitno se ob tej oblasti počutijo močno nagovorjene in tudi varne! Brez policijske prepovedi, zgolj v njihovem spremstvu!
Neprepoznane naloge novinarstva
Ob tem je zanimivo tudi dogajanje na evropski ravni. Dejstvo, da nekateri predstavniki identitarnih oziroma radikalno desnih političnih krogov pri nas v politiku Grimsu prepoznavajo potencialnega zaveznika in ga javno pozivajo k oblikovanju nove politične poti, ni nepomembno. Takšni pozivi niso dokaz politične identitete sami po sebi, so pa politični signal. Povedo nam, kako določene akterje prepoznavajo predstavniki radikalne desnice, o čemer podrobno pišem v svoji knjigi Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020. Žal do tega trenutka ni zanimala niti enega slovenskega novinarja.
Prav zato bi morala slovenska javnost veliko resneje razpravljati o vprašanju političnih povezav, ideoloških sorodnosti in mednarodnega umeščanja. V evropskem prostoru namreč obstaja precej bolj izdelan besednjak za razlikovanje med konservativno, populistično in skrajno desnico. V Sloveniji pa se te razlike pogosto zabrišejo ali celo namenoma relativizirajo. Prav zato nosijo mediji posebno odgovornost. Sociologinja Ruth Wodak v svojih analizah opozarja, da se radikalizacija praviloma ne začne z odprtim zavračanjem demokracije, ampak z diskurzivnim premikanjem meja sprejemljivega govora, pri katerem imajo mediji odločilno vlogo: lahko ga normalizirajo ali pa ga kritično razgalijo.
Naloga novinarstva ni zgolj poročanje o dnevnih dogodkih, od njega pričakujemo prepoznavanje dolgoročnih političnih procesov. Ko mediji politično radikalizacijo predstavljajo zgolj kot še eno obliko političnega konflikta, nehote prispevajo k njeni normalizaciji. Javnost namreč dobi vtis, da gre zgolj za običajno razliko v političnih pogledih. Toda obstaja razlika med konservativnim političnim programom in političnim govorom, ki sistematično gradi podobo notranjih in zunanjih sovražnikov.
O nas samih
Toda zdi se, da je domača javnost pogosto pripravljena sprejeti opozorila šele takrat, ko pridejo iz tujine. Ko isto stvar izreče evropska institucija ali mednarodni mediji, nenadoma postane legitimna tema razprave. Dokler nanjo opozarjajo domači raziskovalci ali posamezni kritični glasovi, ostaja odrinjena na rob. To je morda največji paradoks celotne zgodbe, da namreč Bruselj ni odkril ničesar novega.
Ni razkril skrivnosti, ki je v Sloveniji ne bi bilo mogoče opaziti. Razlika je zgolj v tem, da evropski politični prostor določene politične premike ocenjuje skozi drugačna demokratična merila. Tisto, kar je tam razumljeno kot nevarno približevanje radikalni desnici, je pri nas pogosto predstavljeno kot običajen del političnega pluralizma. Resda se tokrat vse dogaja le na primeru Grimsa in precej redkeje na primeru SDS. A vendar se.
Zato vprašanje po izključitvi Branka Grimsa iz EPP ni predvsem vprašanje njegove politične prihodnosti. Ali bomo tudi tokrat sklenili, da gre zgolj za osebni spor, za nesporazum ali za osamljen primer? Da politične spremembe pogosto nastajajo postopoma in neopazno, je že pred desetletji opozorila tudi filozofinja Hannah Arendt. Totalitarni in avtoritarni premiki niso nujno posledica enega dramatičnega dogodka, ampak pogosteje dolgotrajnega navajanja družbe na vedno bolj izključujoč politični jezik, na demonizacijo nasprotnikov, psihopropagando in postopen razkroj demokratičnih norm.
In prav zato bi morala biti razprava o Grimsovi izključitvi predvsem razprava o nas samih.
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020