Referendum, Grims in Žižek

23/11/201823/11/2018 / Boris Vezjak

Zgodovina se ponavlja in največji sovražnik naše prihodnosti je spomin zlate ribice. Aktualna zahteva stranke SDS po posvetovalnem referendumu je te dni živo spomnila na pomlad leta 2016, ko se je podobna ideja glede nastavitve beguncev v Sloveniji že zgodila. Tokrat sicer pri Janševih predlagajo razpis posvetovalnega referenduma o dogovoru ZN-a o migracijah, ki so ga vložili skupaj s SNS-jem. Poanto o zaokroženo opisal njihov specialist za sovraštveni govor in predlaga, da se ta razpiše v najkrajšem možnem roku:

“Referendum bi pomenil, da vsi stopimo korak nazaj, da prepustimo to odločitev ljudstvu in se preprosto zavežemo, da bomo njegovo odločitev dosledno spoštovali,” je poudaril. “Samo če se vsi zavežemo, da bomo spoštovali izid referenduma, je namreč smiselno in tudi edino demokratično, da se odločanje o takšni zadevi prepusti neposredno ljudstvu,” je še dodal Grims.

MMC RTV Slovenija: Grims o posvetovalnem referendumu

Grims, ki plonka Žižka

V Sloveniji je res nenavadno, da uporabljamo dvojne vatle. Nad desnico se zgražamo, ker bi z referendumi povozila človekove pravice. Ko kaj takšnega predlaga levica, velikokrat sramežljivo zamolčimo. Naj spomnim: referendum se zdi edina možna rešitev, ko gre za begunce, tudi Slavoju Žižku. V svoji knjigi Against the Double Blackmail. Refugees, Terror and Other Troubles with the Neighbours (Allen Lane: London, 2016, str. 10-11), pred tem pa na straneh In These Times in kasneje v Mladini, je v paketu ukrepov okoli beguncev Žižek predlagal tole:

Ko je Angela Merkel izrekla svoje slavno javno povabilo stotisočem beguncev, naj pridejo v Nemčijo, kaj je bila njena demokratična legitimacija? Na podlagi česa si je vzela pravico, da je brez demokratičnega posvetovanja tako korenito spremenila nemško življenje? Moj namen tukaj seveda ni podpora protipriseljenskim populistom, temveč nedvoumno poudarjanje meja demokratične legitimacije. Enako velja za tiste, ki zagovarjajo radikalno odprtje meja: se zavedajo, da njihova zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? (Njihov odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države.)

Bližino, če ne identičnost stališč SDS in Žižka, sem opisal že v prispevku Referendum o (tudi) hudobnih beguncih. Moj sicer minimalni eksperiment na majhnem vzorcu je v grobem pritrdil domnevi o nenavadni zadržanosti akademsko (in tudi levo) usmerjene domače družboslovne in humanistične stroke in nezgrešljivi pristranosti ti. kvalitetnih medijev. Nobeni disclaimerji tu ne pomagajo, tudi Grims bi se strinjal, da v zahtevi po referendumu ne gre za protipriseljenski populizem, temveč zgolj za podporo meji demokratične legitimacije. Podpora isti rešitvi je v temelju enaka – preden odpiramo meje beguncem, bi morali izpeljati posvet z ljudstvom, če smo pač demokratična nacionalna država.

Hudobni begunci – za ene in druge

V tem delu se zato ponavljam: v čem točno se že to pot razlikujeta esdeesovska in žižkovska retorika? Zgolj v tem, da poskuša slednja na dodani deklarativni ravni biti distancirajoča do »antiimigrantskega populizma«, nato pa ji v tem zelo hitro zdrsne? Zgolj v tem, da prva pove še kaj zraven? Drži, Žižek ima v mislih kritiko naivne humanitarne levičarske pozicije, toda na koncu v vsebinskem smislu zdrsne in reduktivno mu preostane le imitacija argumentov, ki jih proizvaja desnica. Trivialna, posplošena in odvečna opozorila, npr. češ da so tudi begunci lahko grdi, umazani in zli, česar seveda nihče na levici ni mislil ali zanikal, v ničemer niso drugačna od tistega, kar kritizira na desnici.

Namesto, da bi v svoji ekvidistančni drži, ki jo želi razviti, dobrohotno opozoril na prehitre zaključke in naivnost pri njej, sledi razočaranje v podobi uporabe standardnega arzenala čisto desničarskih očitkov, tj. konglomerat fiktivnih posplošitev o beguncih, ki da jih proizvaja preveč solidarna levica, imputiranih očitkov o hinavščini (»govorite eno, delate drugo«), ki si jih je izmislil, opozoril o smiselnosti »demokratičnega legitimacije« prihoda beguncev, niz čisto administrativnih nasvetov za EU in podobno.

Grims bi se strinjal tudi z Žižkovo ugotovitvijo o hudobnih beguncih: »Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti.« Razlika je zgolj v tem, da bo »odkrit govor« pretvoril v odkrito agendo političnega propagandizma in jo popestril z generalizacijami. Ko se zdaj sprašujemo, kam vodi nevarna igra ad populum, sklicevanja na ultimativno voljo ljudi na ultimativni ravni plebiscitarnega odločanja, se ni treba slepiti, ker je odgovor na dlani: v »eleganco« populizma maskirani fašizem. Kako že pravijo Žižkovi epigoni? Da je besedica »fašizem« kot deskripcija odveč, da je netočna in bi morali raje uporabljati izraz »populizem«.

No, mislim, da je jasno, kdo so njegovi profeti. Ironično tudi tisti, ki pred njim svarijo.

Več:

Referendum o (tudi) hudobnih beguncih

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Žižkov »plagiat« Janše

Lažne novice na FDV: zakaj Grimsa ni treba biti strah

19/01/201813/04/2019 / Boris Vezjak

Kako so množični mediji pokrili ciklus dogodkov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) in kakšno spoznanje lahko, če sploh, iz takšne metareprezentacije izluščimo?

Prvič, naj spomnim na eksternalije: finalno dejanje tega ciklusa je predstavljala okrogla miza z naslovom »Lažne novice – med lažmi in novinarstvom«, kjer so z moderatorjem doc. dr. Igorjem Vobičem debatirali Ali Žerdin (Delo), Jure Trampuš (Mladina), Kristina Božič (Večer), Tanja Lesničar Pučko (Dnevnik) in profesor FDV in kolumnist Mladine Vlado Miheljak.

Osrednji četrtkov dogodek (18.1.2018) sicer širšega sklopa delavnic, krajših predavanj in pogovorov pod naslovom »Proti kulturi laži«, je bil presenetljivo in pohvalno vsaj pri dve pomembnih nacionalnih medijih predvajan skozi »live streaming«: na spletni strani Dela in Dnevnika.

Okrogla miza v povzetku STA

Iz zapisanega na spletni strani fakultete lahko razberemo, da je bil večdnevni festival naravnan zelo pedagoško, da naslavlja dijake in študente s sporočili o »fake news«, s katerimi se srečujemo vsak dan. Kako? »Pogosto nezavedno«, so zapisali. No, tokrat je že sam dogodek o »fake news« bil deležen lažne fabrikacije, zato se splača didaktično vajo izpeljati kar na metaravni.

Medijsko poročanje o okrogli mizi

Na tem mestu nimam namena v celoti presojati ali vrednotiti vseh medijskih poročil o navedeni okrogli mizi z eminentnimi novinarji in publicisti. Načeloma bi rekel, da je za takšen rang razprav odmevnost bila solidna – vsekakor boljša kot na razpravi o temi »poresničnosti« nedavno v Mariboru, o čemer sem nazorno pisal.

Pa vendar je že isti dan postalo dovolj otipljivo jasno, da bomo lahko ob isti okrogli mizi izmerili zanimive reprezentacijske učinke. Ne samo, da tudi dan kasneje, z izjemo STA, Dela in še kakšnega »resnega« medija, ki ga nisem uspel zaznati, ni bilo omembe vrednih novinarskih povzetkov z dogodkov, na katerem so na mojo presenečenje ugotavljali, vsaj tako v naslovu STA, da je treba medije kritično spremljati, bolj kot takšen morda blag izostanek interesa je začudil nek drugi kontrast. Tale: kdor je uspel včeraj zvečer ali danes pregledati vse javne zapise o njem, je moral priznati dominacijo negativnih, s politično retoriko posmeha obarvanih odzivov.

Kakšni so navedeni medijski odzivi? Predvsem prihajajo iz Janševih in desno usmerjenih medijev. Prvih pet zadetkov googla ob iskanju ključnih besed je še isti dan zvečer pokazalo, kdo prevladuje – zapis Dela se je znašel šele na šestem mestu, prvih pet so zasedli zapisi na teh straneh: stranke SDS, portala Domovina.je (dvakrat), portala Nova24tv in tednika Reporter.

Iskalni zadetki na googlu: koga je zanimala okrogla miza?

Če so dan pred tem Janševi mediji protekcionistično spraševali po tem, zakaj na takšno »levičarsko« sceno niso povabili pri njih čislanega Petra Jančiča, avtorja nedavno izdane knjige, ki v naslovu obljublja temo o »fake news«, ne pa tudi po vsebini, saj v njej niti za trenutek konceptualno ne razpravlja o tem fenomenu, celo omeni jih le skromnih tri ali štirikrat, je poglavitni očitek, izrečen pred ali tik po okrogli mizi, letel predvsem na »levičarski« izbor gostov, porajani dvom v politično nepristranost in je končno meril na diskreditacijo dogodka kot takšnega.

Kompromitacija kot prava novica

Pri Janševi SDS so poslansko vprašanje Branka Grimsa, sicer ironično magistranta FDV, začinili s pričakovano insinuacijo:

Najbrž so organizatorji seminarja in delavnice o »fake news« kot sodelujoče izbrali uredništvi Dela in Mladine osnovi njihovih izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Opisana dolga tradicija napadov in zavojevanj različnih uredništev ravno s strani iste stranke nam kaže na vnovični vdor politične diskreditacije v debato o resnici in laži v medijih, delujoče po principih osebne kompromitacije.

Poslansko vprašanje o financiranju

Poslanec Grims, sicer edini avtor Zakona o RTV Slovenija, je v prvem delu svojega vprašanja, naslovljenega na vlado, povzel nekaj napovedi dogodkov, v katerih se je očitno še posebej prepoznal, potem pa kar naslovniku naprtil pričakovano odgovornost in vednost o financiranju in celo vsebinah dogodka:

Na FDV poteka dne, 18. januarja 2018, poseben dogodek na temo lažnih novic (»fake news«), sestavljen iz predavanj ter praktičnega dela – delavnic za udeležence.

Organizatorji so kot izhodišče teoretičnega dela zapisali misel, ki odraža očitno hudo zaskrbljenost nekoč dominantnih tradicionalnih medijev: »Novinarstvo tradicionalnih medijev, ki se soočajo s krizo verodostojnosti, pozornosti in poslovne vzdržnosti, izgublja dominantno vlogo posredovalca informacij in interpretacij, pri čemer se zdi, da poklicni novinarji ostajajo brez ustreznih odgovorov na normalizacijo laži v družbenih odnosih in procesih.«

Očitno je, da se zaradi prodora novih medijev, zlasti internetnih, razgalja neverodostojnost tradicionalnih (mainstream) medijev, zaradi česar se soočajo s krizo verodostojnosti in izgubljajo dominantno vlogo.

V praktičnem delu današnjega dne pa je očitno pomembna delavnica lansiranja lažnih novic, ki bo potekala z naslednjim izhodiščem in cilji: »Sodobna (politična) propaganda se vse preveč rada skriva za imenom »fake news«. Da besedni zvezi »fake news« manjka določnosti, je propagandistom seveda všeč, mi pa se bomo na interaktivni performativni delavnici naučili, kako »fake news« delujejo, in sicer tako, da bomo lansirali čisto prave lažne novice. Določili boste tarčo, skovali besede ter pripravili slikovno gradivo. Skozi analizo najuspešnejših lažnih novic in najbolj slavnih internetnih trolov bomo sestavili komunikacijski načrt, ki ga boste potem izvedli. S seboj prinesite dobro mero poguma, svoje pametne telefone, prenosne računalnike in račune na socialnih omrežjih. K širjenju laži sodita dobra mera adrenalina in sociopatije, zato moraliziranje pustite v kakšni drugi predavalnici.«

Poleg profesorjev FDV na celodnevnem dogodku na temo lažnih novic sodelujejo tudi člani nekaterih uredništev, med njimi sta na spletni napovedi FDV na prvih mestih navedena Delo in Mladina, ki sta očitno torej po mnenju organizatorja za temo lažnih novic najbolj kompetentna. Organizator ju je postavil na prvo mesto najbrž na osnovi izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Vlado Republike Slovenije na osnovi Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije zato sprašujem:

Kolikšni so stroški dogodka na temo lažnih novic na FDV, saj je v okviru univerze FDV financirana iz javnih sredstev?

Ali je Vlada Republike Slovenije seznanjena s podrobnim programom dogodka in bo izobraževanje potekalo tudi s predstavitvijo najbolj razvpitih primerov lažnih novic (politične propagande najslabše vrste) uredništev časopisa Delo in Mladina, ki so bili doslej objavljeni v Sloveniji:

Objave lažne novice, da je denar od Patrie končal v SDS (preklic na naslovnici objavljene lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo v neopazni pasici nekje na dnu notranje strani);

Objave lažne novice, da so udeleženci iz vodstva SDS na prireditvi na Brezjah zasedli prostor namenjen starejšim duhovnikom (preklic na četrt celotne strani objavljene lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo sredi nekega drugega članka, tako da ga je bilo skoraj nemogoče opaziti);

Objave lažne novice (z elementi sovražnega govora), da je poslanec SDS, ki je dvakrat predlagal v sprejem Državnemu zboru Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, ki obsoja fašizem, nacizem in komunizem, zaradi udeležbe z družino pri sv. maši na Brezjah »šaljivo« primerljiv z nacističnim veljakom Nacionalnega socializma, ki je svojo družino pobil, s posebnim uvodnikom takratnega odgovornega urednika Mladine, zakaj da naj bi bila taka primerjava nujna; kar so kasneje povzeli tudi skoraj vsi tradicionalni mediji v Sloveniji…?

Spletna stran SDS in poslansko vprašanje – še isti dan

Insinuacijski prijem

Takoj opazimo, da poslanec s svojimi vprašanji ne misli resno, da prepoznavno fejka. Vlada res ni dolžna pojasnjevati, od kod je steklo financiranje dogodka na FDV, tudi ni pomembno, ali je seznanjena z dogodki festivala, preostala vprašanja o »seznanjenosti« z domnevno lažnimi novicami, ki zadevajo stranko SDS ali osebno Branka Grimsa, pa sodijo v argumentacijsko kategorijo nabitih vprašanj z namenom okrivljanja. Povedano drugače: niso namenjena pridobivanju odgovorov, temveč zlorabi instituta poslanskega vprašanja, vsebinsko so povsem nerelevantna za naslovnika in služijo napadu nanj.

Če bi iz tega kdo znova izpeljal prepričanje, da bi poročanje o pritiskih Grimsove stranke predstavljalo nepotrebno promocijo, zaradi česar sta molk in cenzura enkrat več na mestu, me znova ne bi prepričal. Ker ne verjamem, da se kultura laži in manipulacij, ironično kalibriranih ravno na temo laži in manipulacij v medijih, lahko izkoreninita z molkom. Ter istočasno medlostjo v ambiciji po profesionalnem ali strokovnem »pokritju« omenjene teme, ki jo kritiziram zgoraj.

Prevlada negativnih in politikantskih mnenj

O čem nam govori očitna prevlada negativnih, v resnici kar političnih odzivov? Najbrž o več vrstah politične nevtralizacije ali apropriacije diskurza o lažnih novicah. S psihološkega vidika nam priča o strahu pred razkritjem, npr. v SDS: mi bomo obtoženi širjenja »fake news«, zato smo se dolžni braniti, tudi preventivno. S tem del politike v Sloveniji posredno priznava, da je promotor lažnih novic.

Drugič, s političnega vidika govori o damage control, izvajanju nadzora nad možnimi slabimi posledicami. Tretjič, s propagandnega vidika je omenjeno postopanje stvar širjenja kulture strahu in nelagodja: če boste že govorili o lažnih novicah, ne omenjajte nas, ker vas bomo problematizirali. Zato utihnite. Ali še: če boste nastopili na okrogli mizi tega kova, boste, vključno z mediji, prišli na tapeto »naših« medijev.

Dvojna napaka medijev

Ko upoštevamo navedeno »dinamiko« odzivov na okroglo mizo in jih razumemo paradigmatsko, lahko pred seboj znova narišemo tako značilen vzorec začaranega kroga domačih medijev, namenjenih delovati v skladu s standardi profesionalne objektivnosti: ne samo, da ne kažejo pretiranega angažmaja v smeri širjenja javne razprave o nevarnosti lažnih novic, prvenstvo svojega odzivanja prepuščajo političnim konstruktom in tistim, ki so dejansko lažni, politikantski mediji. Se pravi, da kar dvakrat izgubljajo bitko.

Ne gre spregledati, da omenjeni množični mediji, ki jim načeloma ne moremo očitati posebne politične pristranosti, niso zgolj skromno poročali o dogodku, temveč so obenem tudi zamolčali politikantske reakcije nanj. Ali čisto konkretno: niso spregovorili niti o negativnih odzivih in političnih pritiskih na fakultetni dogodek in njegove organizatorje. Pri čemer bi morala univerza uživati posebno avtonomijo. Morda se bo komu zdelo, da je zadnji dogodek dovolj obroben, da mu ne rabimo pridodajati prevelikega pomena. Morda. Je bila pa reakcija dovolj simptomalna in vsaj v smislu številčnosti lahko nesporno ugotovimo, kakšna poročila so prevladala.

Das Kind mit dem Bade ausschütten

Ne vem, v kakšni meri hote, toda resni mediji so znova skupaj z umazano vodo iz kadi izlili tudi dojenčka. V svoji agenda setting, pri zastavitvi in dopuščanju neke teme, so ravnali na način dvojnega zamolčanja, nekako v stilu: ne bomo posebej poročali o dogodku in tudi ne o pritiskih nanj. Ali celo morda: ne bomo poročali o dogodku, ker bi potem morali poročati tudi o pritiskih. Vsaj pretekle izkušnje nas učijo o te vrste logiki samocenzure, morda nonšalance. O tem, da bi se dobro iztekla, mediji običajno ne poročajo.

Več:

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Medijska kritika

Je Slovenija v vojni? Kdo bi vedel. Koga bi zanimalo.

22/11/201525/12/2016 / Boris Vezjak

Ne samo slovenski mediji, celo državljani sami imamo resno politično-ontološko dilemo: je v Slovenija po pariškem napadu in izjavi francoskega predsednika v vojni ali ni v vojni? Kakšno stanje z njo sploh opisujemo? Se bo začela obnašati ustrezno prvemu ali drugemu prepričanju? In, nenazadnje, ne gre le za prepričanje. Temveč za celo vrsto vojaških in varnostnih ukrepov, ki sledijo, če je naš odgovor pritrdilen.

Novinarji ne soglašajo. Niti se zdi, da bi jih posebej zanimalo raziskati, čeprav je naokoli cel teden. Morda pa so sodobne vojne takšne, da ni pomembno vedeti, če v njih sodelujemo. Morda so sodobni mediji takšni, da ni posebna nuja iskati odgovor na neznatna vprašanja.

Nehajmo se hecati

Borut Mekina je v zadnji številki Mladine ugotavljal zelo decidirano: seveda smo v vojni. Ob tem je dvignil prst: nehajmo se hecati, da nismo. Nekaj podobnega, očitno iz stranskopolitičnih razlogov, meni Branko Grims – in to je ena redkih točk, kjer se Mladina in poslanec SDS strinjata.

Na drugi strani stoji predsednik republike, ki je vojno stanje zanikal. Slovenija ni v vojni. Kako bere klavzule o vzajemni obrambi članic EU, na katere se sklicujejo Francozi, ni povedal. No, seveda ni edini. Bolj bizarne dileme, ki bi morala državljane še kako zadevati, že dolgo ne. Mekina povzame brezhecno situacijo takole:

»Slovenija ni v vojni,« je dejal predsednik države Borut Pahor ta teden, »Slovenija je ena najvarnejših držav.« Nasprotno pa je predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, poslanec SDS Branko Grims, dejal, da Slovenija je v vojni, saj »je Slovenija del EU-ja in EU je v vojni«. Poleg tega naj bi bila država tudi zaradi prehajanja beguncev bolj ogrožena. Kar je zares zanimivo pri tej razpravi, je nekaj drugega. In sicer, kako lahkotno z vojnimi napovedmi operirajo predstavniki države. V tako rekoč vseh državah EU glede aktiviranja sedmega odstavka 42. člena napovedujejo glasovanje v parlamentu in nekatere omejitve, slovenska obrambna ministrica Andreja Katič pa je v Bruslju že povedala, da Slovenija Francijo podpira, četudi še ne vemo, kaj bodo Francozi od nas zahtevali.

Simbolično, formalno ali kako drugače?

Biti v vojni je najbrž neko formalnopravno stanje. Če bi bila Slovenija v njej, bi takšno stanje država verjetno morala razglasiti. Je to parlament, je to predsednik republike, glede na svoje pristojnosti? Smo lahko v vojni tudi brez tega?

Pogled na samo na nekaj, temveč prav vse bistvene medijske naslove zadnjega tedna na googlu razodene že skoraj komičen lok interpretacijskih ugibanj. Poglejmo si jih.

Najprej imamo naslov iz Mladine, ki dejstvu o vojni pritrjuje, tudi s pomočjo ugotavljanja uradnosti:

Evropa uradno v vojni, tudi Slovenija | MLADINA.si

Z njo se strinja tudi poslanec Grims, kot povzemajo na Žurnalu:

Grims: Slovenija je v vojni – zurnal24

Soslednje zaokrožuje predsednikov demanti v obliki zapisa na MMC:

Predsednik Pahor: Slovenija ni v vojni – RTV Slovenija

Prvi si resno dilemo, biti ali ne, zastavijo na Svetu24:

Svet24.si – Je Slovenija res v vojni?

Preostali odzivi so odmevi prejšnjih stališč, Delo pa dilemo razreši na salomonski način. Slovenija je simbolično v vojni, ne realno:

Vojnega stanja ni, vojna je le simbolna – Delo

Končno praktično-pragmatično rešitev ponudi športni novinar Miran Ališič. Slovenija bi bila v vojni, ampak ji ni treba:

Francija v vojni, Sloveniji ni treba

Če bi kaj veljala beseda poklicanih, torej vrhovnega poveljnika oboroženih sil, ki sicer raje od česarkoli podobnega čas posveča flirtanju z ljudmi, potem nismo v vojni.

Če nekaj šteje beseda ministrice za obrambo, ki pravi, da Slovenija ni v vojni, ne po odločitvah na evropski ravni, ne po ustavi in zakonodaji, tudi. Andreja Katič je dejansko, če naj verjamemo Jančičevem zapisu v Delu, tudi avtorica sintagme, po kateri smo v vojni nekako le »simbolno«, kolikor načeloma sodelujemo v »vojni proti terorizmu«.

Teža nevednosti

Ne trdim sicer, da se nam dogaja spodaj opisano, toda v splošnem seveda velja, da je politika brez-vednosti ali ne-vednosti vedno najboljša politična psihotaktika v odnosu do državljanov. Manj kot ti vedo, bolj so instrumentalno uporabni in vodljivi. Če jim uspemo prikriti takšno nepomembnost, kot je vojna, je to lahko le čista zmaga.

In ravno zato naj skromno dodam: morda le ne bi bilo slabo vedeti, če smo v njej ali nismo.

Pravi moški: je to Branko, je to Janis?

05/02/201505/02/2015 / Boris Vezjak

Kaj točno konstituira njega, točno pravega moškega, Njega v sferi politike, pisano z veliko začetnico? Kdo je pravi moški, zastavljeno hevristično? Najlažje položaj opazujemo, ko se kakšen, vsaj po priznanju opazovalke – kajti gre primarno za ženski pogled -, v resnici tudi pojavi in nam odkriteljica to zaupa:

Pogosto me novinarke sprašujejo, kakšen je pravi moški. Kakor kdo in kakor za katero, odgovarjam. Naj povem, da čim se je pojavil profesor ekonomije JANIS VARUFAKIS na grški sirizini politični sceni, sem si rekla: Uau! in šla, kar sicer ne počnem, pogledat njegove fotke na internet. In ponovila: Uau! Danes v Delu berem povzetke tujih komentarjev njegove osebnosti in modnega sloga spod peres Saše Vidmajer in spet pravim: Uau! Prepisujem en njen odstavek in ženskam, ki hočejo videti pravega moškega na lastne oči, priporočam prelet internetnih strani. Takole piše Saša Vidmajer (jo imam na sumu, da je tudi ona porekla: Uau!) pod naslovom Ko normalnost postane popolna svežina: “Ni bankir in ne oblači se kot bankir, bančnikom noče stvari olajšati, temveč otežiti, govori jim, za seboj imam suvereno volilno telo in bankrotirano državo, je te dni zapisal novinar Simon Jenkis. Pripomnil je, da je grški finančni minister v tej branži naposled nekdo, ki “je videti normalno človeško bitje. To je začetek.’” No, kar se mene tiče, tak intelekt, suverena drža, natančno preštudiran modni slog, ki deluje ležerno, a je visokega plačilnega razreda zaradi kakovosti in skrbno zdizajniranih detajlov, predvsem pa samozavesten moški šarm, pač niso normalen pojav. Ne v svetu, ne v Grčiji, da o Sloveniji ne govorim. Pa mi pokažite kakega Varufakisa med našimi vrlimi možmi, čakam predloge.

Dr. Manca Košir torej ve, kaj je pravi moški, ker ga je odkrila, videla na lastne oči, vsaj na spletu, zato zna nanj s prstom tudi pokazati. To je grški finančni minister, ki zna reči »Ne!« evropskim krvosesom, ustreza opisu in tistemu »Uau!«. Pravega deca odkriješ, uvidiš, zagledaš nenadoma, hipoma in takoj veš, da je to on, da je pravi.

Če je pravi, potem predvidevaš, da ga kot takšnega vidijo tudi drugi, iščeš potrditev zase. Zato avtorica predvideva, da enako vidi tudi npr. novinarka Dela, sicer pa velja, da je pravi moški predvsem »videti normalno človeško bitje«, kar je zgolj evfemizem za pravšnjost in pravost, ki se v realnosti prikazuje kot pravi intelekt, prava suverena drža, pravi modni slog in pravi samozavesten moški šarm.

Približno vse tisto, kar se v danih razmerah, kot so mnogi že ugotovili, najbolje uteleša v Luki Mescu, ki se svojega statusa »pop ikone«, kot odgovarja na vprašanje v nedavnem intervjuju, tudi zaveda, a ga moti.

Težava je seveda lahko, da pravega moškega kakšne druge oči vidijo v kom drugem. Zakaj ne bi bil za koga drugega pravi moški Branko Grims? Kaj točno mu že manjka? Bicepsi gotovo ne:

So privlačnejši levi ali desni?

V eni izmed nedavnih študij so ugotavljali, da so v povprečju moški z desnega političnega pola privlačnejši od tistih na levici, republikanci so bolj pravi moški kot socialisti. Zakaj? Eden izmed odgovorov, ki jih ponuja časopisni povzetek, ponuja takšno razlago: tisti, ki se imajo za lepe, so pretežno antiegalitarci, antiegalitarizem pa je pozicija desnih volivcev:

Right-wing politicians are seen as more physically attractive than socialists and get more votes because of their good looks, a new study has found.

Researchers showed photos of anonymous political candidates to 2,500 people, and asked them to judge them on a scale from ‘very ugly’ to ‘very beautiful’.

Right-of-centre politicians were viewed as better looking, while those left-of-centre were generally seen as less attractive, the report found.

The study was carried out by experts in Sweden and Finland, and the politicians used were 1,357 Finnish council election candidates.

But the people asked to judge their attractiveness were from five non-Scandinavian countries including the USA and Britain.

Researcher Niclas Berggren at Sweden’s Ratio Institute said: ‘We found those candidates on the right were considered to look better than those on the left.

‘Studying the election results, we then found that they benefit from this “beauty premium” in the form of the votes they receive.

‘One explanation is that people who are seen or consider themselves to be beautiful tend to be more anti-egalitarian and hence more attracted to right wing politics.’

Mr Bergren said the study back up previous research in the business world which has found better looking people earn an average of 15 per cent more than those deemed less attractive.

He added: ‘The political right has always been more conscious of good looks.

‘But our study and previous research confirms the effects of beauty in western culture are universal.’

It was now hoped the research, published by the German Institute for the Study of Labour, would appear in a peer-reviewed scientific journal, Mr Bergen said.

Razlagi manjka vsaj ena premisa, v nadaljevanju članka sicer delno pojasnjena: lepi moški, ki so desni politiki, se večinsko bolj zavedajo svojega dobrega videza.

Kakšna je torej vsebina tistega »Uau!«, ki je neznansko privlekel pogled Mance Košir? Pravost in pravšnjost sta v pogledu, ki vidi pravost in pravšnjost. In ker je socializem zdaj lep, bosta glede na politične preference posledično moška pravost in pravšnjost skrita v pravem političnem pogledu.

Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih

08/07/200726/01/2015 / Boris Vezjak

Narekovaj, to največkrat nepomembno ločilo, doživlja v sodobni slovenščini zanimive stilske preobrazbe. Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe. V smislu, s katerim se bomo z njimi ubadali v nadaljevanju, privzemajo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. Če »prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, podobno tudi z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Takoimenovanizacija (izraz je vpeljal in konceptualiziral filozof Aljoša Kravanja) je način jezikovne diskreditacije, je pa še marsikaj več. Omenimo različne vrste pripisa. Prvega je v antologijo prispeval npr. Mićo Mrkaić, ki je govoril o tako imenovani nestrpnosti in tako imenovani avtonomni kulturi. Če uvedemo Fregejevo distinkcijo na smisel in pomen, lahko rečemo, da ima takoimenovanizacija tu za svoj učinek izpraznitev pomena: želimo pač reči, da izraza »nestrpnost« in »avtonomna kultura« ne referirata na nič. Da ju ni. Referenca se izbriše. To je prva raba. V drugi se takoimenovanizacija ubada s smislom, ne s pomenom. Ko pravimo »tako imenovani strokovnjaki« (očitki so v glavnem leteli na tiste medijske v času zakona o RTV), »tako imenovani varuh« (Grimsov epitet za Matjaža Hanžka) ali »tako imenovana civilna družba (v glavnem so šikanirali Mirovni inštitut in Liberalno akademijo v času množičnih kršitev pravic družine Strojan), pač ne želimo zatrditi, da strokovnjakov, varuha in civilne družbe ni. Vsi obstajajo, toda za nas enostavno niso pravi, zato jim želimo odvzeti smisel in podvomiti vanje s tem, da jih izločimo iz razreda stvari. Tako imenovani varuh pač ni »zaresni« varuh, s čimer se ne odpovedujemo veri v »pravega« in ne dvomimo v to institucijo obrambe človekovih pravic.

Čisti objekt takoimenovanizacije pa še naprej ostajajo izbrisani (pardon, tako imenovani izbrisani). Njihova izjemnost je v tem, da so takoimenovanizirani na oba načina: zanje se trdi, da ne obstajajo niti kot razred (da ne obstaja referenca zanje, da jih ni), pa tudi kot smisel in poimenovanje ne; niso niti »nepravi«, ker je zanje že ime napačno. Pravzaprav jih sploh ne bi smeli imenovati, ampak bi se morali pretvarjati, da jih ni ne v simbolnem (jezikovnem) in ne v realnem (ontološkem). V nekem pogledu so skozi izključitev zato prav izbrisani simbol manka demokratične in pravne države. Glede njih se je pač treba pretvarjati, da jih ni, s čimer edinole rešimo problem. Takšno brisanje je lepa metafora za trenutno politično klimo. Premalo je reči, da smo dobili moden jezikovni prijem, s katerim poveste, kdo so naši in kateri niso. Češ kdor ni z nami, roma v narekovaje. Ali da z njo v mediju jezika signalizirate političnim pripadnikom, kaj naj si o stvari ali osebi mislijo. Ni zgolj element diskreditacije, kajti ima tudi logično-jezikovno razsežnost: polašča se definiranja smisla in pomena. V primeržu politike se mora končno pokoriti tudi logika jezika. A tu je še naslednji korak izbrisa. Tisti, ki ni z nami, ne le da roma v narekovaje, temveč v nekem smislu »ne obstaja za nas«. To je zelo pomemben, a spregledan element takoimenovanizacije. Vzemimo eksemplaričen primer, ki za nameček dokazuje, da lahko raba zajame tudi »naše«.

Ko je bivša državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, sicer dodatno zreducirana na kratico ASK (tako rekoč na ničvredno reč, ki je vprašljiva, glede katere se je treba vprašati), napisala famozno pismo leta, je sledil nervozen protiudarec. Premier ji je namreč odgovoril takole: »ASK si postavlja retorično vprašanje, če ni mogoče kritika njenih ravnanj vzrok za padanje podpore vladi. Marsikdo pa se verjetno sprašuje, zakaj nenavadno ravnanje nekaterih tako imenovanih dolgoletnih članov in tako imenovanih simpatizerjev SDS časovno tako natančno sovpada s preiskavo nezakonitosti pri ravnanju z arhivi, tajnimi fondi in drugimi spornimi ravnanji v tajni službi. In z veliko nervozo, ki je ob tem zajela nekatere.«

Živčnost se seveda razkriva v zanimivi dvojni rabi besede »tako imenovani dolgoletni člani in tako imenovani simpatizerji SDS«. Včeraj goreči privrženci so zdaj dobili lekcijo. Če vam ni jasno, kaj pomeni ekskomunikacija, jo začutite, ko se čez noč znajdete v narekovajih kot ujetniki v verigah. Po ASK, kot so ji nenadoma rekli (lep in nov način, da človeka postaviš med njih: zreduciraš ga na inicialke, ker o njem ni vredno govoriti ali celo več ne obstaja), smo prejeli svarilo, da se lahko v njih znajdejo tudi največji zaupniki, četudi menda ostajajo člani in simpatizerji. Usoda Starine Kosem je zaradi obdanosti z njimi s tem zapečatena. Če združimo vse tri sproščene načine zapisa takoimenovanizacije, lahko za bivšo državno sekretarko ugotovimo, da je postala »tako imenovana »ASK««. Kar je isto, kot bi dejali, da je vpisana v razred izbrisanih.

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Branko Grims