Vprašajmo se, če drži poudarek Delovega novinarja Uroša Esiha, da opozicija referendumsko kampanjo prepušča civilni družbi in sindikatom? Če je diagnoza točna, preberemo pa jo že v naslovu Delovega članka, bi nas moralo resno skrbeti. Za zdaj o motivih: ti še niso dokazana dejstva.
Pred četverčkom referendumskih vprašanj naj bi svoje odigrala civilna družba, prihodnjo bitko proti interventnemu zakonu pa sindikati. Toda če voditelji opozicije, Robert Golob, Luka Mesec, Asta Vrečko in Matjaž Han, res računajo, da bi sami raje pomagali bolj iz ozadja in so sami stopili na zavoro, je slovenska demokracija pred usodno preizkušnjo, ki so jo strankarski prvaki s svojimi strankami zvedli na vprašanje taktične odločitve, koliko se jim splača izpostaviti. V skušnjavi smo, ko bi morali upati, da še ni tako hudo in trditev ni točna.
Prelaganje odgovornosti
Esih je zapisal:
»Politična taktika opozicijskih strank je, da pobudo v vseh referendumskih kampanjah prepuščajo civilni družbi, v primeru interventnega zakona pa sindikatom. Ocena namreč je, da je mogoče generirati večje nasprotovanje zakonom vlade Janeza Janše, če so v ospredju nestrankarske organizacije, opozicijske stranke pa jim iz ozadja pomagajo z logistiko in svojimi kadri.«
Če navedeno drži, se odpirajo problemi, ki so precej širši od tega, kako učinkovite so same kampanje. Naj navedem ključno: kaj pomeni za demokracijo, če njeno obrambo politične stranke porivajo na organizacije, ki nimajo njihovega mandata, denarja, institucionalnega položaja in dostopa do javnosti? Kaj vse to pomeni nekaj dni pred referendumom?
Če je ugotovitev dovolj natančna, se razmerje odgovornosti nevarno obrača, saj izvoljeni predstavniki čakajo, da bodo državljani izpeljali odpor, ki bi ga morali predvsem sami politično artikulirati in voditi. Vzeto zares je potemtakem civilna družba s sindikati vred porinjena v položaj, ko je postala pomožna infrastruktura demokracije, kjer je opozicija postala njen previdni uporabnik.
Diktatura kot opozorilo
Najprej naj spomnim na ocene opozicijskih voditeljev. Robert Golob govori o zadnji priložnosti za zaustavitev zdrsa v politično diktaturo in Asta Vrečko opozarja na avtoritarno vladanje, represijo in hegemonijo nad družbenimi podsistemi. Tako alarmantne ocene stanja poglabljajo začetno dilemo. Je možno, da voditelji uporabljajo pretežke besede za nevarnost, ki je sami ne jemljejo tako resno, ali pa nevarnost zelo dobro razumejo, vendar so pri njenem preprečevanju pripravljeni žrtvovati manj, kot pričakujejo od drugih? V obeh primerih je njihova politična verodostojnost na tnalu.
Etična dilema je hitro zaznavna in se glasi: kako naj od ljudi zahtevaš, da se mobilizirajo zaradi zadnje priložnosti za demokracijo, sam pa ob tem preračunavaš, kaj ti koristi v tem hipu in katero bitko bi bilo bolje prihraniti za pozneje? Če verjameš, da z Janšo drsimo v diktaturo, potem je nujno zavihati rokave in ne potiskati drugih v ospredje, da bi lahko sam varno stal v ozadju.
Opozicija nima dolžnosti zmagati za vsako ceno, če tega iz kakšnega razloga res ne želi, ima pa dolžnost, da svojo politično moč uporabi. Poraz po poštenem boju in zaradi prekalkulirane zadržanosti nista isto. Še posebej, če si javnost pred tem prepričeval, da bo po glasovanju morda že prepozno!
Civilna družba kot ščit
Civilna družba in sindikati bi se lahko za sodelovanje v referendumski kampanji odločili z odklanjanjem pomoči, na podlagi lastne presoje družbenih razmer in odgovornosti do vrednot, ki jih zagovarjajo; prav ta avtonomija daje njenemu delovanju demokratično težo, saj državljanom omogoča politično nastopanje zunaj strankarskega sistema.
Če v ozadju takšne razporeditve vlog res stoji presoja, da so strankarski obrazi premalo prepričljivi in da bodo nestrankarske organizacije lažje nagovorile javnost, potem mora opozicija odgovoriti tudi na vprašanje, kako je izgubila zaupanje, zaradi katerega naj bi bilo njeno javno nastopanje celo ovira za uspeh skupne kampanje. Domnevno nepriljubljenost moramo dešifrirati kot posledico preteklih grehov, neizpolnjenih obljub, komunikacijske praznine ali nezmožnosti, da bi politične odločitve sedanja opozicija prepričljivo povezala z življenjem ljudi, o čemer obširno poročam v knjigi Poražena levica, sicer v kontekstu letošnjega volilnega poloma Golobove vlade.
Če smo po eni strani veseli, da obstaja zaupanje v aktiviste, pridobljeno skozi njihovo delo in izpostavljanje, pa ne bi smeli biti zadovoljni, da so ti postali sredstvo za blaženje posledic strankarskih neuspehov. Vsaj tako se glasi teza. Ker to pomeni, da stranke same niso opravile potrebnega premisleka glede lastne odgovornosti.
Pomislimo, kako neskončno bolj dramatično je pogovarjati se o ohranitvi demokracije, kar so besede opozicijskih voditeljev. Kakor da nočejo zagristi v to jabolko in tudi prevzeti vso odgovornost, ki je predvsem njihova. Sklicevanje na večjo prepričljivost civilne družbe zveni kot izgovor za umik, ki je zaradi razsežnosti zatrjevane nevarnosti toliko večja. Opozicija bi od državljanov pričakovala, da z lastnim delom nadomestijo njeno izgubo zaupanja in hkrati preprečijo razvoj dogodkov, ki ga sama opisuje kot grožnjo njihovim pravicam?
Oslabeli politični sistem?
Posebej cinično deluje, če civilna družba v tem procesu deluje kot nekakšen politični ščit, za katerim bi strankarski voditelji ohranjali svoj ugled in možnosti za prihodnje volilne manevre, medtem ko bi se organizacije, ki jih oblast že obravnava kot nasprotnike, morale izpostaviti še intenzivnejšemu pritisku, če demonizacije ljudi, kot so Nika Kovač, Jaša Jenull in Filip Dobranić, niti ne omenjam. Ker so opozorila o avtoritarnosti upravičena, bi to pomenilo, da se glavno breme odpora nalaga prav tistim, ki imajo za svojo zaščito manj institucionalnih možnosti. V tem smislu je perverzno, če opozicija svojo previdnost predstavlja kot taktično modrost, posledice tega pa morajo nosijo drugi.
Po odgovoru vpije tudi domneva, da bi morali demokracijo pred oblastjo braniti predvsem ljudje zunaj parlamentarnega sistema. Če izvoljena opozicija nima volje, moči ali zaupanja, da bi vodila takšen boj, takšno priznanje kaže na oslabeli politični sistem, kjer so državljani strankam že podelili mandat. Poslanci imajo dostop do informacij, parlamentarnih postopkov, strokovnih služb, organizacijskih mrež, predvsem pa imajo denar.
Če morajo nevladniki poleg svojega rednega dela še nadomeščati njihovo politično pobudo, potem ljudje demokracijo plačujejo dvakrat: najprej z vzdrževanjem institucij, nato z lastnim časom, delom in izpostavljenostjo, da bi popravili njihovo odpoved. Enako velja za sindikate pri interventnem zakonu. Njihova naloga je braniti zaposlene, toda parlamentarna opozicija mora pojasniti širšo politično izbiro, povezati posledice zakona in ponuditi alternativo. Če pobudo v celoti prepušča sindikatom, jim nalaga tudi delo, za katero je sama prejela mandat.
Katastrofalna spoznanja
Po drugi strani se, ker je perverzna propagandna logika oblasti takšna, krepijo očitki, da opozicija deluje v španoviji s sindikati in civilno družbo, ne da bi se to zares dogajalo. Še več, radikalno se jim zapirajo pipice financiranja. V tem smislu so dvojni ali popolni poraženci v družbeni realnosti, kakorkoli bodo morda moralni zmagovalci. Pri sindikatih začetna domneva celo pomeni, da politika v opoziciji delavce in zaposlene uporablja kot mobilizacijski vir, namesto da bi sama opravila dolžnost njihovega političnega zastopanja.
Želeli bi si več dokazov za omenjeno domnevo, toda če je diagnoza točna, so spoznanja katastrofalna, in to slab teden pred referendumskim dnevom. Če opozicija res verjame, da je ogrožena sama demokracija v državi, mora temu prilagoditi svoje ravnanje, sicer so njena svarila perfidna oblika političnega izkoriščanja: državljane prestrašiš dovolj, da bodo opravili težko delo, sam pa se postaviš nekam v ozadje in potuhnjeno čakaš, ali se bo njihova obramba demokracije izšla tudi v tvojo korist.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati. Ne velja le zame: v času referenduma cenzura urednikov in novinarjev še bolj pospešeno postaja njihov neposreden prispevek k fašizaciji družbe.
Več:
V pričakovanju psihopropagandnega maratona: kaj nas čaka v referendumski kampanji
Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026