Kapljica v morje madžarskih investitorjev: kako je nekdo pozabil preveriti dejstva

Po razkritjih tednika Mladina in danes recimo tudi Večera je vse bolj jasno, da se v Sloveniji dogaja kolosalna volilna prevara – če uporabim utečeni žargon tistih, o katerih govorim.

Namigi, da se Janševi mediji, z njihovo pomočjo pa tudi kampanja SDS, financirajo s pomočjo madžarskega kapitala s tamkajšnjo oblastjo povezanih podjetij in po vsem sodeč zaradi prijateljskih povezav med Janezom Janšo in Viktorjem Orbanom, je vedno več. Izjemno rutinska in dodelana kampanja, v marsičem tako rekoč zgledna in takšna, da morda prekaša skorajda vse, kar smo spremljali od osamosvojitve naprej, seveda govorim le z vidika učinkovitosti in obsega, pa ima veliko lepotno napako. Kot so danes, ne sicer prvi, zapisali v Večeru, izigrava prepoved financiranja političnih strank iz tujine:

Zakon o političnih strankah prepoveduje finančno pomoč iz tujine. Računsko sodišče ob tem pojasnjuje, da se dokapitalizacije podjetij, v katerih ima politična stranka lastniški delež, sicer po zakonu o političnih strankah ne šteje za financiranje strank. Toda pozor! “Če pa bi to podjetje stranki bodisi dalo donacijo bodisi izvedlo brezplačno storitev ali odobrilo tako imenovani izredni popust ali kako drugače dalo prispevek, pa bi se takšna ravnanja štela za financiranje političnih strank,” nam odgovarjajo z računskega sodišča. In prav to se je začelo dogajati v zadnjem času, saj so se, kot je opozorila minuli teden Mladina, začeli na Facebooku in Instagramu pojavljati predvolilni oglasi stranke SDS, ki jih plačujeta Nova24 in Demokracija, kar pomeni, da se madžarski denar že neposredno troši za predvolilno kampanjo SDS.

Mladina JJ madžarski dolžnik

Naslovnica Mladine: madžarsko financiranje Janševe kampanje

Janša prizna madžarski kapital

Janša je v volilnem nastopu 21. maja letos v pogovoru s Slavkom Bobovnikom na TV Slovenija prostodušno priznal, da obstajajo madžarske investicije v kampanjo. Takšno priznanje, res neobičajno zanj, je strahovito pomembno in bi moralo zadostovati najmanj za javno obsodbo, če že ne postati dokazna evidenca pri morebitnem pregonu. Citiram po Odmevih, kaj sta oba sogovorca dejala, objavljam pa tudi video posnetek:

Slavko Bobovnik: »Vam madžarski kapital v takšni ali drugačni obliki pomaga voditi razmeroma obsežno in za zdaj uspešno predvolilno kampanjo.«

Janez Janša: »Vi govorite o…«

Slavko Bobovnik: »…sofinanciranju nekaterih podjetij, ki so tako ali drugače povezana s stranko.«

Janez Janša: »Ja, ampak to je pač ena taka kapljica v morje, če pogledamo, koliko tujega kapitala je investirano v slovenskih medijih, ne. Mogoče je to pol promila, ne.«

 

Nova novinarska metoda: preverjanje dejstev

Po zelo konzervativnih ocenah so madžarski »investitorji« v stranko SDS doslej položili za okoli 2,2 milijona evrov. Bobovniku svojega sobesednika pač ni uspelo ustaviti z vprašanjem, kaj pomeni omenjena polovička promila pri že sicer sumljivem poslu.

Nesporno je Janša namreč povedal tole: da je tuj kapital v slovenskih medijih zastopan v nič manj kot 4,4 milijarde evrih, oziroma 4400 milijonih evrov. Pričakovali bi, da bodo slovenski novinarji, zadnje čase navdušeni nad tehniko »preverjanja dejstev« (fact checking), omenjeno izjavo zagrabili in raziskali to domnevno kapljico v morje. Sploh zato, ker je postavljena kot izmikajoč odgovor na zoprno vprašanje o nezakonitem financiranju – no, tudi tega dejstva Bobovnik strogo vzeto ni omenil.

Da se razumemo: tudi če bi v Sloveniji res bilo za 4,4 milijarde evrov investicije v naše medije, kar je neizmerna laž, bi Janša v svojem odgovoru še vedno varal – kazanje s prstom na druge namreč v tem primeru ni enakovredno, saj pri preostalih 4,4 milijarde evrih ne bi govorili o financiranju volilnih kampanj, in to nezakonitem. Primerja se torej neprimerljivo, vse skozi taktiko red herring.

Lažne novice in nove težave boja proti njim

Omenjeni fact checking nesporno sodi v sicer hvalevreden odziv na razrast fenomena fake news in poresničnosti sodobnih medijev. Težava je v tem, da so lažne novice v daleč največ primerih, morda v več kot 90 odstotkih, takšne narave, da jim fact checking ne pride do živega. Preprosto zato, ker manipulacija in propagandizem običajno nista zvedljiva na faktične preverbe. S tem se ustvarja napačen in tudi nevaren splošni vtis, da smo z njimi »opravili«, da smo jih uspešno zajezili. Fokus postane usmerjen v napačno smer. Seveda ne gre niti spregledati, da fact checking po novem velikokrat služi še enemu napačnemu poudarku, novi naracijski tehniki: senzacionalističnim postopkom, ki postanejo sami sebi namen in s katerimi pri medijskem uporabniku zadovoljimo instantne občutke o tem, da nam nekdo laže, in predvsem momentu emocionalne potešitve.

Kako so Luko Mesca postavili na laž – in se zmotili

A recimo, da so to le slabosti in možnosti zlorab, ki začetne pozitivnosti pristopa pač ne morejo postaviti pod vprašaj. Če so pri zgornjem citatu mediji pri nas povsem odpovedali, saj nisem zasledil niti enega samcatega namiga, da bi v Janševi izjavi bilo kaj narobe, se je zadnja zloraba preverjanja dejstev zgodila včeraj. Najbrž ni edina.

V večernem soočenju nekaterih strankarskih prvakov s štirimi gospodarstveniki so na POP TV so znova izvedli preverjanje dejstev v okviru svoje sicer pohvalne akcije z naslovom »Dejstva«.

Če prav razumem, je dr. Anže Burger s FDV, sicer znan tudi kot svetovalec nekdanjega neoliberalnega ministra Janeza Šušteršiča, zagovornik nižanj davkov in privatizacije vsega državnega premoženja s FDV), kot neresnično prepoznal izjavo Luke Mesca o tem, da smo »na repu izdatkov za raziskave in razvoj« v EU«. Na POP TV so »napačno dejstvo« povzeli takole takole:

»Trditev koordinatorja Levica Luke Mesca ne drži. Po podatkih Eurostata smo v povprečju EU28 in sicer okrog 2 odstotka BDP za leto 2016.«

A tu je težava. Namreč tudi posnetek izjave pokaže, da je Mesec nesporno omenjal »javna«, torej proračunska sredstva.  Dejal je:

»Podvojiti javne investicije v razvoj in raziskovanje, kjer smo na repu Evrope. Samo Slovaška je za nami.«

Fact checking je naletel na nerodno oviro, pripis neresnice je sam postal neresničen. Mesec je nesporno referiral na »javne investicije«, govoril je o proračunskih sredstvih, in tu smo po podatkih SURS na 0,40 v letu 2016, kar pomeni, da smo na repu. Komentator, ki išče napačna dejstva, pa je upošteval vsa sredstva, torej tudi iz zasebnega sektorja, in ta res znašajo okoli 2 odstotka za omenjeno leto, s tem pa smo res v povprečju EU28. Mesec je imel prav, pregledovalec dejstev se je očitno motil.

Fact checking je torej, hote ali nehote, pristransko ali nepristransko, naredil škodo tako politiku kot lastni verodostojnosti – in zato bi opravičilo POP TV moralo biti dvojno.

*P.S. Dopisujem: kasneje so svojo napako popravili s tem, da so javno dopisali, da izjava Luke Mesca drži. Njihov popravek besedila v duhu korektnosti objavljam spodaj:

Mesec Burger POP TV

Celotni popravek napake na spletni strani 24ur.com, označen z zvezdico.

Štiri dejstva o verjetnem zmagovalcu volitev

Če bo Janša prihajajočo nedeljo zmagal, kar nakazujejo skoraj vse ankete, potem bo uspešen zaradi štirih medsebojno povezanih »dejstev«, če smo že pri njih: izjemno razkošne, z madžarskim kapitalom oplemenitene kampanje, nesposobnosti slovenskih nadzornih organov ob izigravanju pravil naše zakonodaje glede financiranja strank, po vsem sodeč tudi luknjičavosti omenjene zakonodaje in končno lenobne pristranosti slovenskih množičnih medijev, ki preverjajo dejstva le takrat, ko se jim zljubi, in na način, ki se jim v tistem trenutku arbitrarno zdi pravšnji.

Murgelska pica ali SDS v piceriji

Ni prvič, da igrajo pice pomembno vlogo v političnem oglaševanju. No, pri predsedniku republike, dežurnem koketu in »enem-izmed-nas«, recimo ob podobi avtomehanika, mesarja ali asfalterja tudi v formatu pridnega picopeka.

Pahor picopek

Predsednik kot picopek (vir: Lokalno.si)

Zadnji Janšev oglaševalski dosežek v obliki volilnega videa je ponudbo pic naredil za osnovno gesto metafore, s katero nam sporoča, da je volilna izbira podobna izbiri pice. Naracijski lok je komično primitivističen, kot se za čas volitev spodobi – in najbrž je narejen na podlagi globinske analize profila volivcev, ki jim je namenjen.

Starejši par se odloča o tem, pri kom naročiti pico. On je naiven, njegova draga je previdnejša. On bi naročal pice pri tistih, ki jih oglašujejo kot najboljše, ona pri preizkušenih starih picopeških obrazih. Ker ve, da so novi prazni in sumljivi.

sds pica naročilo

Par, ki naroča pico

Ko na vrata istočasno pozvonita oba prinašalca pic, eden zanjo in eden zanj, oba hvalita svojo. Na prvi piše »Pica Murgle«, na drugi piše »SDS«. Kamera nam nato pokaže presenečenje pri prvi »okrašeni« pici iz najbolj demonizirane četrti v Ljubljani – legla primordialnega sovražnika Janševe paranoje, torej komunizma in njegovega slovenskega praočeta, Milana Kučana.

Ob odprtju škatle na »pici Murgle« namreč par začudeno ugotovi, da je naplahtan: polovica pice manjka. No, izdelek iz preverjene SDS picerije je »nemanjkajoč« – tega nam sicer ne pokažejo, na to lahko le sklepamo na podlagi zadovoljnega prinašalca in omenjenih zakoncev.

SDS pica murgle

Pica Murgle in prikrita manjkajoča polovica

sds pica manjka

…in razkrita manjkajoča polovica

Pred tem sem zavrti sugestivno politično sporočilo: »Premisli, preden izbereš« in za tem »Prava odločitev« z logotipom stranke SDS.

No, pri Janševi stranki so na njihovem Youtube kanalu svoj propagandni video pospremili s svarilom:

»Ne dovolite, da vas zavedejo z lepimi besedami. Premislite, preden izberete!«

Resnici na ljubo sporočilnost malce šepa. Da je Janševa pica boljše od Kučanove, moramo kar verjeti na besedo. Kar so nam pokazali, je zgolj to, da pri slednjem polovica pice manjka. Glede na demonizacijski propagandizem še dobro, da je v videu niso zastrupili.

Česa nas nauči ta video? V najbolj emblematičnem smislu predvsem brezsramnega podcenjevanja državljanove inteligence. Takšna mizerna produkcija in njen predviden (ali predvidljiv) uspeh kažeta predvsem na dejstvo, da smo glede vseh standardov zgrmeli na dno nekakšnega oglaševalskega primitivizma. Ki je žal vmes, zaradi načrtnega zniževanja kriterijev, postal naša realnost. Namreč taki oglasi, čeprav se komu zdijo komični, učinkujejo. In ravno tega bi nas moralo biti strah.

sds pica sds

Zmagovita pica SDS iz videa

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

MURGELSKA PICA ALI JANŠA V PICERIJI, podganje-repati sonet

Si zmislila je kreativna buča
dve lepi pici za domov, vabljivi …
Ko ena zrasla je na Janše njivi,
nadeval drugo v Murglah je sam Kučan.

Voliti je kot – naročiti pico!
Pomembne so izkušnje, peka pridnost,
potrebna kar največja je previdnost …
Oglas vsiljuje esdees »resnico«.

Zakonski par bo zdaj bolela glava,
saj v kadru je kot s prstom primerjava:
če pica esdees je velikanka,

pa Kučanove pice pol že manjka
(čeprav krasi jo mašnica rdeča).
»Kdor prav bo volil, tega čaka … sreča!«

»Humoren« slog razkriva primitivca:
podtika laž, računa na naivca.

Selotejp demokracija ali kako bi pri Pahorju mašili usta

Smo priča novim poskusom selotejp demokracije, kjer nas akterji predsedniške tekme prepričujejo, da je treba kandidate nič manj kot utišati? Kako torej, s selotejpom čez usta?

Podpisnike »pisma intelektualcev«, torej tudi mene kot prvopodpisanega, je doletela visoka čast: vodja štaba predsednika Boruta Pahorja bi nam milostno prihranil zamašitev ust – vsem drugim pa ne. Kdo so ti drugi? Stališče Dušana Kumra je nastalo kot komentar na volilno nedeljo – po prvem krogu predsedniških volitev in po tistem, ko je postalo jasno, da njegov varovanec ni dosegel sicer napovedanih in pričakovanih 50 odstotkov, zato se bo moral pomeriti še v drugem. Kaj točno je Kumer, če citiramo Večer, povedal? Selotejp demokracija je v njegovi predstavi videti takšna:

“Vsem, ki so ga v štirih tednih kampanje neusmiljeno napadali, bi zamašil usta. Bom izpustil intelektualce in vse ostale, v mislih imam predvsem protikandidate. Ti so imeli srečo, da je Borut Pahor nastopil na volitvah, ker drugega volilnega programa niso imeli kot napade na Pahorja. Če ne bi bilo Pahorja, očitno ne bi imeli ničesar za povedati. Rezultat nam govori, da si še vedno največ ljudi želi politične stabilnosti. Glede tega in želje po pomiritvi je Pahorjeva zmaga uspeh za slovensko politiko. V to sem prepričan, četudi sem sam kdaj v preteklosti imel drugačne poglede kot predsednik in tudi danes jih pogosto imam.”

Kumer Večer usta

Izsek iz zapisa na spletni strani Večera

Selotejp in intelektualci

V preteklih dveh zapisih sem že komentiral dvoje: kako so mediji uokvirjali zgodbo s »pismom intelektualcev« in ji že takoj prvi dan pridodali uniformno oznako »napada na Pahorja«, ob tem pa, čeprav so bili raznorodni, nivelirali kar formalno in vsebinsko tri različne odzive: Janševega, Kučanovega in omenjenega. V drugem sem opozoril na dejstvo, da je velik uspeh Andreja Šiška v resnici velika zmaga medijske ignorance do njega: ko se danes nekateri novinarji pridušajo, da sta 2,2 odstotka na državni ravni in med 4 in 6 odstotki v Mariboru in njegovi okolici strašljivi indic morebitnega vzpona nacionalističnega populizma, potem bi se morali zavedati, da so sami prispevali k temu izidu.

Kumrova ocena potemtakem izhaja iz medijske tabloidno imputirane etikete, ki s svojo sugestivnostjo že po sebi deluje zaščitniško do Pahorja. Na podlagi razlage, da nekdo napada nekoga, je mogoče bolj hladnokrvno izreči tezo o potrebi mašenja ust vsem, za katere si presodil, da ti konkurirajo. Zakaj morajo ob tej nameri odvečni intelektualci – samooklicani, so pridodali zlobni – spet biti častna izjema, zakaj bi vsem drugim mašili usta, njim pa ne?

Vodja volilnega štaba bi s selotejpom reševal situacijo, ker ga, po vsem sodeč, protikandidati nervirajo. Menda zato, ker nimajo svojega volilnega programa in je njihov edini program, kot pravi, le Pahor. Če upoštevamo, da posebnih ekscesov na tej ravni v kampanji ni bilo in da je celo sam predsednik pohvalil benignost delovanja svojih rivalov in nato iz tega izpeljal optimistični sklep o dvigovanju politične kulture, je Kumrova ocena še toliko bolj nenavadno osorna. In seveda že po sebi dokaz, kakšno kulturo komunikacije gojijo pri Pahorjevih.

Pustimo zaenkrat ob strani zoprno vprašanje, kaj dejansko tvori Pahorjev volilni program, če že vse druge obravnavamo zaničevalno? Obrabljene brezpomenske floskule o politični stabilnosti, povezovanju in združevanju Slovencev to pač niso. Tisoč kilometrov Pahorjevega pešačenja prav tako kvečjemu bolj šteje za pregled stabilnosti asfaltne podlage širom države kot programsko točko.

Če sem lahko ciničen: stabilnost je skozi nekatera predsednikova dejanja že dosežena. Denimo na KPK, kjer je občutje s srčnim utripom vred vseh političnih akterjev na levi in desni stabilno pozitivno, odkar je ta organ zaradi popolne pasivnosti Pahorja praktično obglavljen.

Kako prihraniti dva ali tri milijone evrov

Velika nesebična želja, kako protikandidatom zamašiti usta in s tem prispevati k hitrejši ponovni izvolitvi predsednika, se je kazala še na druge načine. Najbolj pomenljivo ne samo skozi ocene vodje volilnega štaba, ki je bil dolga leta glavni tajnik stranke SD, danes pa so ga izbrali, da bo bdel nad svojim neodvisnim in nestrankarskim kandidatom.

Sedanji prvak te stranke, Dejan Židan, nas je na isto volilno nedeljo poskušal prepričati, da Borut pač mora zmagati, in to takoj. S selotejpom ali brez:

»Upam, da Borut zmaga v prvem krogu, da prihranimo dva milijona evrov in jih uporabimo za nekaj bolj koristnega.«

Seveda, vsaka zmaga, ki ne koristi njegovi stranki in Pahorju, je potrata denarja: nič ne deluje bolje od tovrstne ponotranjenosti demokratičnih principov. Če to ni ošabno stališče, kaj je? Tragičnost dejstva, da se ni zgodilo že v prvem krogu, je praktično z istimi besedami malo za tem ponovil še šef stranke DeSUS: tudi ta je močno navijala za neodvisnega kandidata. Karlu Erjavcu se je, z istimi besedami, močno zazdelo, da moramo dva ali tri milijone, ki jih bomo brez razloga vrgli proč zaradi drugega kroga, nujno prihraniti. Malce nerodno razumevanje volitev kot praznika demokracije, toda kaj bi s tem, nihče ni popoln.

Mimikrija neodvisnosti

Omenjena mimikretičnost prvega neodvisnega kandidata v državi je s tem ujeta v dve protislovji – če je to lahko prava oznaka. Prvič, kot rečeno, v naslednje: dolgoletni neodvisni generalni tajnik stranke SD je postal »civilist« in prevzel vodenje štaba dolgoletnega neodvisnega predsednika stranke SD. Svojega nadrejenega.

Ampak ker so ljudstvo in mediji lepo vzgojeni, niti ne rabiš veliko selotejpa, da prve in druge prepričaš v kamuflažni vtis o Pahorju kot samostojnem in neodvisnem kandidatu. Drugič, ker ti nudijo vso logistično in drugo podporo, in to že od samega začetka, te kot svojega neodvisnega in nadvse nadstrankarskega favorita podpreta kar dve stranki, zapovrh obe vladni. Kakšno presenečenje, stranka SD in nato še DeSUS.

No, in potem se, po vsem sprenevedanju, isti akterji pritožujejo, zakaj je volilna udeležba tako nizka in ljudje ne želijo slišati za politiko!

Medijske elaboracije Kumrove izjave

Ko sem poskušal preveriti, kaj je Kumer dejansko izjavil, sem izhajal iz naslova in zapisa tednika Reporter. Besedilo pod naslovom »Besni Dušan Kumer: Vsem, ki so neusmiljeno napadali Pahorja, bi zamašil usta« je bilo objavljeno v nedeljo. Ker je bilo podpisano kot novica STA, me je zanimalo, kako je o tem poročala tiskovna agencija.

Primerjava besedil obeh zapisov je pokazala na zanimivo razliko. Spodaj ju navajam v celoti.

Reporter:

V štabu Boruta Pahorja poudarjajo, da za morebiten drugi krog volitev ne bodo spreminjali kampanje. “Ostajamo pri povezovanju. Ne bomo gradili na temah, ki nas razdvajajo, ampak na temah, ki nas družijo,” je povedal vodja štaba Dušan Kumer.

“Ta neposreden stik, ki ga je Pahor uveljavljal v preteklih petih letih, smo samo predrugačili v hojo po Sloveniji,” je pojasnil Kumer. To je pristop, ki ga je na drug način gojil v predsedniški palači. “Mislim, da je to pravi pristop,” je ocenil.

Ocenjuje, da so imeli drugi kandidati srečo, da je kandidiral tudi Pahor. “Ker je bil njihov volilni program Borut Pahor. Ne vem, o čem bi govorili, če se Pahor ne bi odločil za kampanjo,” je dodal. Vsem, ki so ga v štirih tednih kampanje neusmiljeno napadali, bi zamašil usta, je še dejal Kumer.

Poudaril je tudi, da je aktualni predsednik edini neodvisen kandidat na teh volitvah. “Vsi ostali imajo za seboj stranke. Menim, da so volilne kampanje koncipirali za strankarske parlamentarne volitve za naslednje leto,” je ocenil.

STA:

Kumer: Pahor v morebitnem drugem krogu ne bo spreminjal kampanje

Ljubljana, 22. oktobra – V štabu Boruta Pahorja poudarjajo, da za morebiten drugi krog volitev ne bodo spreminjali kampanje. “Ostajamo pri povezovanju. Ne bomo gradili na temah, ki nas razdvajajo, ampak na temah, ki nas družijo,” je povedal vodja štaba Dušan Kumer.

“Ta neposreden stik, ki ga je Pahor uveljavljal v preteklih petih letih, smo samo predrugačili v hojo po Sloveniji,” je pojasnil Kumer. To je pristop, ki ga je na drug način gojil v predsedniški palači. “Mislim, da je to pravi pristop,” je ocenil.

Ocenjuje, da so imeli drugi kandidati srečo, da je kandidiral tudi Pahor. “Ker je bil njihov volilni program Borut Pahor. Ne vem, o čem bi govorili, če se Pahor ne bi odločil za kampanjo,” je dodal.

Poudaril je tudi, da je aktualni predsednik edini neodvisen kandidat na teh volitvah. “Vsi ostali imajo za seboj stranke. Menim, da so volilne kampanje koncipirali za strankarske parlamentarne volitve za naslednje leto,” je ocenil.

Kumer Reporter usta

Reporterjev prispevek, ki povzema STA

Manipuliranje in etični kodeks

Takoj vidimo, da obe vesti podpisuje STA in da je v primeru Reporterjevega povzetka dodan še en stavek, ki se glasi:

Vsem, ki so ga v štirih tednih kampanje neusmiljeno napadali, bi zamašil usta, je še dejal Kumer.

Temu stavku ustrezno je nato izbran in prirejen še naslov. Le dve možni branji obstajata. Po prvem je STA prvotno novico popravila in ta je vsebovala citirani stavek. Po drugem so pri Reporterju poved dodali. Glede prve možnosti bi pričakovali, da bodo pri STA objavili popravek, a tega niso storili.

Pred leti sem poskušal Novinarsko častno razsodišče s prijavo prepričati, da so manipulacije v naslovih nedopustne. Žal živimo v družbi, kjer so mediji odkrito spolitizirani in kjer novinarji zavestno kršijo pravila novinarskega kodeksa in se na to ne ozirajo. Nihče posebej ne protestira proti temu.

V omenjenem primeru ne gre le za kršitev 10. člena kodeksa, ki prepoveduje, da bi naslovi smeli potvarjati vsebino, ampak je omenjeni stavek očitno v besedilo STA vrinjen – če ne drži prvo branje. Skratka, gre za poseg v novico STA. Seveda dvomim, da bo to koga vznemirilo. No, v resnici ne verjamem niti, da bi se Kumrova izjava sploh komu utegnila zdeti problematična.

P.S. Tale zapis je evidentno nastal, ker mi še niso zamašili ust.

Več:

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Zmagovalci volitev, izmečki naše družbe in anemičnost medijev

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

ČE NISI ZA PAHORJA, TI ZAMAŠIMO USTA (GOVORI PRECEDNIKOV ŠTAB), sonet

Da Barbiko se pljuva in napada,
ne kaže nujnega se spoštovanja!
Kako nesramna je bila kampanja!
Čeprav je kritiziranje navada,

ne sme bit’ tu moralnega popusta!
Če kdo se na preCednika je spravil,
je isto, kot sam sebe bi odstavil.
Če nisi zanj, ti zamašimo usta!

Pa sprva vse odlično se je zdelo,
ko Pahor prekrižaril je deželo …
Po prvem krogu pa nas strah je »zgrabu«,

stališče strogo smo sprejeli v štabu:
»Pozor, kdorkoli, starček ali bejba!
Pri nas bo vladavina selotejpa!«

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

Predsednik Borut Pahor je sklical tiskovno konferenco in prvič uradno naznanil, da se bo potegoval za novi mandat. Znova pod geslom Skupaj, ki mu je prineslo velik uspeh pet let nazaj. Zvečer je nastopil še v Odmevih.

Nastop je bil poln afektirane govorice in zariplo rdečega obraza, ob kateri so navzoči novinarji in gledalci bržkone ugibali o razlogih: je morda na delu njegova klasična imitacija odločnosti, ki ob povzdignjenem glasu vključuje odbijajoč srep in jezen pogled, sopihanje na vse strani, ali pa je predsednik morda zakuhal zaradi razkačenosti ob nekaterih bolj neprijetnih vprašanjih o svojem populizmu?

Je morda njegovo potenje rezultat obojega: igralske in značajske mimikrije ter hkrati izbruhov nezadovoljstva? Je agresivni in odbijajoč videz posledica zaskrbljenosti nad relativno šibkim vodstvom v trenutnih javnih anketah? V čem se takšni nekontrolirani nastopi, kar se govorice telesa tiče, sploh še ujemajo z njegovo magistralno agendo všečnosti, koketnosti in ljudskosti, na katere deklarativno stavi? V ničemer, pravzaprav.

Pahor nisem moralna avtoriteta mmc

MMC RTV SLO in naslovni poudarek: Pahor ni moralna avtoriteta

Some like it hot

Vrhunec Pahorjevega nastopa pred novinarji, v katerem je nato postregel z nepričakovanim citatom papeža o homoseksualnosti, predstavlja naslednje stališče:

Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto.

Priznanje, da ni in da ne želi biti moralna avtoriteta, je šokantno in dovolj presenetljivo. Ne toliko začetni del, skoraj v stilu Jacka Lemmona, ki smo ga iz njegovih ust že slišali: da je nepopoln. Podobno, kot je za socialista, če je to kdaj bil, rahlo presenetljivo sklicevanje na papeža (kot moralno avtoriteto?) in posredna primerjava z njim.

Nepopolnost, o tem sem pisal, pri njem kontekstualno skoraj vedno referira na spolno vzdržnost. Ko Pahor pravi, da ni popoln, dejansko meri predvsem na svoje spolno življenje. Na to, da ne kandidira za papeža, kot se je dvakrat pregnantno izrazil v preteklosti. In seveda, kot je priznal pred kratkim v nekem intervjuju, da s svojo partnerko že dolgo ne živi skupaj. Da partnerski imidž v nekem delu pač igrata. Oziroma da igrata na karto nesporazuma: sama si »družinsko življenje« predstavljata drugače kot večina, na katero se naslavljata. In kako je z argumentom moralne avtoritete kot opisom naloge, ki bi jo moral opravljati predsednik republike?

Prvič, vsi kandidati za predsednike se običajno strinjajo s tem, da predsedniška funkcija mora vsebovati ta vidik, še zlasti, ker je glede konkretnih ingerenc po naši zakonodaji precej izpraznjena. Čeprav je koncept moralne avtoritete sorazmerno neotipljiv in večkrat učinkuje kot prazna floskula. Pred kratkim je predsednik parlamenta Milan Brglez povedal, da je »predsednik republike vrhovna moralna avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja na način, da se opredeljujejo do vseh dogajanj v družbi in državi«. Kritika na račun Pahorja se ni prijela, kot vidimo, se ji je slednji izmaknil s tem, da je zanikal, da bi želel zavzeti takšno pozicijo.

Tudi protikandidatka Ljudmila Novak je ob štartu svoje kandidature pred dnevi povedala, da mora »predsednik države biti varuh kompasa, jasne smeri. Predsednik je tudi moralna avtoriteta in se mora oglasiti takrat, ko je to za ljudi potrebno. Imeti mora jasna stališča.«

Lahko bi našteval dalje, a povedano bi vsakič imelo dve implikaciji: da je označevalec »moralne avtoritete« v diskurzu o pomenu in vlogi predsednika nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja, ter da veliko kandidatov verjame, da mora predsednik opravljati takšno vlogo.

Tudi številni očitki, vsa naslavljanja, peticije in pozivi, vseh po vrsti ni bilo malo, so večkrat vpeljevala isto pričakovanje, a sedaj je končno jasno, zakaj niso dosegli naslovnika: če Pahor pravi, da ni moralna avtoriteta in da se to ne trudi biti, potem so tudi apeli po tem čisto zgrešeni.

Moralna avtoriteta kot politična kvaliteta

Osebno verjamem, da je morala poln pojem in obsojam tiste, ki ga želijo izprazniti. Podobno verjamem, da tudi omenjeni koncept ni le navadna puhlica. Zdi se mi žalostno in obenem smiselna posledica, da bo najbrž koncept moralnosti pri sebi zavračal nekdo, ki mu moralnost ničesar ne predstavlja. Predsednik Pahor je blizu temu.

A potem sledi še en obrat. Zaman je upati, da bo kakšen novinar opozoril na naslednjo negacijo. Še junija letos se je predsednik sam skliceval na lastno moralno avtoriteto, minulo sicer:

Ob argumentiranju za končanje arbitražnega dogovora je še spomnil, da sta pred šestimi leti s takratno predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor prvo zasedanje procesa Brdo-Brijuni sklicala prav zaradi moralne avtoritete, ki sta jo imela zaradi doseženega arbitražnega dogovora.

Če smo precizni, Pahor sicer ne pledira na to, da je moralna avtoriteta, temveč predpostavi, da ga kot takšnega percipirajo drugi. Še več, slednja se mu zdi ustrezen kapital. Temu kapitalu se je, očitno, na tiskovni konferenci odpovedal. Zato je zdaj v protislovju: če ne želi biti moralna avtoriteta, potem ne more pričakovati, da ga bodo zaradi nje spoštovali. Ker jo je definiral kot zmožnost s političnim predznakom, se odpoveduje tudi ustreznemu političnemu delovanju. Povedano koncizno: brez moralne avtoritete po njegovem lastnem zatrjevanju ne bi bilo arbitražnega dogovora, ki ga šteje za svoj največji politični uspeh. Zdaj pa razumi, kdor more.

Pahor v čistem protislovju s samim sabo

Še hujša zadrega nastopi, ko se spomnimo na nekatere Pahorjeve izjave iz kampanje leta 2012. Takrat je v nekem intervjuju povedal tole:

Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.

Pahor moralna avtoriteta intervju

Portal Razglej.se in intervju z obema kandidatoma v drugem krogu, november 2012

Predsednik se je torej znašel v kristalno čistem, aristotelsko definiranem protislovju: hkrati trdi, da predsednik republike mora in ne rabi biti X.

Še več, v Financah najdemo pet let staro kritiko na račun njegovega protikandidata, tedaj aktualnega predsednika Danila Türka. V njej ne samo, da izreka prepričanje o teži moralne avtoritete predsednika, svojega rivala celo graja, ker je ne premore dovolj:

Pahor Türku očita, da v svojem mandatu ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti, tudi ko je bil Pahor predsednik vlade. »Ko se je javnost nagnila proti vladi ali določenemu mnenju, je dal Türk temu piko na i: rekel je nekaj, kar je javnost podpirala le zaradi popularnosti,« pojasnjuje Pahor.

Pahor moralna avtoriteta Turk Finance

Finance in Pahorjeva kritika svojega rivala

Pričakovati pri drugem tisto, kar pri sebi zlahka pogrešaš? Pustimo ob strani dejstvo, da je svojemu tekmecu, ki je znan po zadržanosti v komunikaciji z ljudstvom, očital nekaj, kar nikakor ni v njegovi naravi: popularizem. V resnici je zadnjih pet let v radikalni obliki izvajal ravno to, kar je grajal pri drugem: populizem na vseh ravneh, tudi na ravni pričakovanega ugajanja večini, levim in desnim.

Kot vidimo, je predsednik republike kar sam poskrbel za potrditev teze, ki jo izražamo z veliko zaskrbljenostjo – ne samo, da je degradiral in ponižal predsedniško funkcijo, povsem jo je izpraznil njene moralne dimenzije. Premišljeno in namerno. Od začetnega dojemanja dimenzije moralne avtoritete se je na koncu prebil do čiste opustitve, popolnega zanikanja.

Moralne posledice protislovja

Gre za eno tistih pobeglih izjav, ki so pri Pahorju pristne, a je v njih povedal in priznal preveč. Kasneje jo je skoraj do besede natančno ponovil še v Odmevih. Drznem si trditi, da znova v perspektivi moraličnega koketiranja z ljudstvom. Naj pojasnim. Ko pravi, da ni popoln, stavi na atraktivnost pozicije »nepopolnosti« – v življenju je lažje biti nepopoln kot popoln, zato je tudi večja verjetnost, da se bodo s tabo volivci identificirali. Ravno voditelj in prvi državnik bi moral delovati kot zgled državljanov, kar na neki točki implicira njegovo, primerjalno vzeto, večjo popolnost. On pa se je odločil, da bo »ljudski« tudi v tem smislu. In osebno strasten, kot je dodal.

Podobno najbrž velja za pozicijo moralnosti: ljudem je večinsko bližje grešnost kot svetništvo, raje izberejo naslade in banalne strasti kot razum, mnenje kot znanje, vsakodnevne slabosti kot etičnost. A tu je še nekaj. Očitno je del moralne nepopolnosti tudi, da blefiraš: enkrat protikandidate grajaš, da niso moralna avtoriteta, potem pa se zanikaš in ugotavljaš, da sam to nisi in ne želiš biti.

Prvič nasprotniku očitaš populizem, potem pa ves čas mandata gradiš točno na njem: komunikacijskem koketiranju in trepljanju volivcev po ramenih, kar nato, kar se mimikrije tiče, izpopolniš do perfekcije. Kajti če Pahor ni popoln, pa je zanesljivo maksimalno popolna njegova privrženost flirtajočemu populizmu.

Pahor moralna SIOL

Zapis na Siolu: predsednik osebno strastno ni za moralo