Nastop obrambnega ministra Mateja Tonina pri Urošu Slaku na POP TV v oddaji je bil namenjen premisleku, ali je bilo udejstvovanje na vojaškem usposabljanju »dostojno«: morda s tem smeši svoj položaj ali pa je šlo za uspešno promocijo rekrutiranja večno podhranjene slovenske vojske, ga je dihotomično spraševal voditelj v oddaji 24 UR ZVEČER.
Ključen argument je minister razvil skozi omenjanje velikanskega uspeha svoje kampanje, za katero je odkrito priznal, da je zanjo dejansko šlo. V enem dnevu od objave slik z njegovo udeležbo so menda prejeli prijave kar 22 interesentov za služenje vojske:
»Številke ne lažejo. Zanimanje za prostovoljno služenje vojaškega roka se je v letošnjem letu povečalo za štirikrat. Od objave slik, ki ste jih prikazali, se je samo v enem dnevu javilo 22 kandidatov. V primerjavi s preteklimi leti, ko je v celem letu bilo 65 novih kandidatov, je to zagotovo velik uspeh. Pet dni je že od objave teh slik in danes še vedno o tem govorimo. Cilj je bil vsekakor dosežen.«
Zakaj je Tonin varal
Formalno vzeto in v perspektivi argumentacijske analize je Tonin postregel s »sklicevanjem na posledice«, v tem primeru dobre. Toda da je neko ravnanje pravilno (dobro) ali zgrešeno (slabo) izključno na podlagi sprejemljivosti ali nesprejemljivosti posledic, ki jih proizvaja, je zmotno, zato je ob tem dejansko varal. Sprejemljivost ali zaželenost nekih posledic pač ne prispeva k resničnosti osnovne trditve. Ker gre za krščanskega demokrata, ki na dnevni ravni podpira uničevanje demokracije v državi, postrezimo s tovrstnim primerom; predstavljajmo si, da nekdo meni nekaj takšnega:
»Da bi se človek razvil iz opice, pač ne moremo sprejeti, kajti potem bi moji predniki bili opice. Zato mora biti vsakomur jasno, da je evolucijska teorija zgrešena.«
Seveda iz za nas neugodne posledice evolucijske teorije pač ne sledi, da je ta po sebi napačna. Toninovo novačenje je sicer primer sklicevanja na pozitivne med njimi, ne slabe, na nekakšen »cilj posvečuje sredstva«, toda mehanizem zmotnosti je v obeh primerih enak.
V praksi bi to pomenilo, da bi lahko z istim argumentom Tonin na vojaškem usposabljanju upravičeval katerokoli svoje početje – če bi denimo za promocijske namene pokazal svojo zadnjico, ne zgolj rjavo srajco in veščine metanja bomb, zaradi česar bi se tisti dan javilo 100 in ne zgolj 22 kandidatov, bi to štelo za izjemen uspeh le zaradi (zanj) fantastičnega rezultata.
Tudi kazanje zadnjice bi bilo kul
Kasneje je svojo privrženost »sklicevanju na posledice« zgolj še ponavljal:
»Mene ne zanima, kaj si nekateri mislijo o mojem početju, mene striktno zanimajo samo rezultati. Če bom kot minister za obrambo uspel zagotoviti ustrezna sredstva in kadre za razvoj in modernizacijo slovenske vojske, sem jaz lahko miren«.
Toliko torej o možnem kazanju zadnjice: da je zgolj izvajal promocijsko kampanjo in torej sebe navidezno instrumentaliziral za potrebe domnevno višjega cilja, ni skrival, ampak ponosno ponavljal. V nastopu je omenil, da »smo morali glede na kadrovsko sušo nastopiti z drugačnimi prijemi«.
Novinar ga je nato poskušal izzvati, če se je za takšno kampanjo odločil samo zato, da privabi mlade fante in dekleta v vojsko, ali pa morda tudi zaradi krepitve svoje politične propagande, kot se je izrazil. In res, v tem grmu mešanja nivoja samopromocije in domnevnega žrtvovanja za kadrovsko krepitev vojske tiči poglavitni zajec.
Kot običajno zanj se je, pač mojster sprenevedanja, kolosalno izmaknil v repliki, kar se je v nadaljevanju intervjuja pokazalo še okoli vprašanja Janševega smešenja ameriškega predsednika, ki ga Tonin niti po ponovljenem vprašanju nikakor ni želel jasno komentirati.
Spretna instrumentalizacija novinarjev
V luči skrajne problematičnosti nastopa novinarjev na istem urjenju, o čemer sem že pisal, je zanje v oddaji sledila kazen, minister je v racionalizacijo svojega početja odkrito vpletel prav njih:
»Dnevi, ki smo jih preživeli tudi z vašimi novinarskimi kolegi skupaj na usposabljanju z vojaki, so pokazali prav to, naj se mladi tega ne bojijo. Če zmorejo novinarji, če zmorem jaz, potem lahko neko tako podobno usposabljanje dajo skozi tudi oni.«
S tem je torej postal evidenten še en manever: če sem kriv jaz, minister, da promoviram vojsko, potem ste sokrivi tudi vi, novinarji. Žal voditelj nato na nobeni točki ni poskušal oporekati instrumentalizaciji svojega ceha, kar bi morda tudi težko, kajti minister ima verjetno prav: zakaj bi novinarska udeležba v procesu novačenja bila kaj manj sporna kot njegova lastna, četudi iz malce drugačnega razloga?
Če je novinar lahko zastavljal politiku zoprna vprašanja, pa jih novinarjem očitno ne bo nihče. Pač privilegij, ki ga ti v javnem prostoru uživajo.
Uspešno odbil vsa zoprna vprašanja
Ko je Tonin na ta način zvito zastavil svojo pozicijo, mu novinar pač ni mogel biti dorasel. Zato je intervjuvanec kar naprej ponavljal, da »številke ne lažejo«, torej povečanega zanimanja rekrutirancev, da bodo ti »osebnostno zrasli, zrasli bodo v psihičnem kot fizičnem smislu«, če se odločijo za vključitev v vojsko, da je bil cilj kampanje »dosežen«. Kajti njega ne zanima, kaj si mislijo in kaj pišejo po socialnih omrežjih, njega »zanimajo le rezultati«…
Sleherno vprašanje o »posrečenosti« in »dostojnosti«, ki ga je variial Slak, je bilo spretno zavrnjeno, kajti po Toninu je »dolžnost obrambnega ministra, da zagotavlja kadre in finance. Finance nam je uspelo zagotoviti, s kadri lepo napredujemo«. Iz tega seveda lahko sledi karkoli: ko damo na tehtnico dostojnost in učinek, lahko z enakim argumentom, kot rečeno, upravičimo karkoli – seveda pod pogojem, da je rezultat, za katerim si domnevno prizadevamo, vsaj navidezno dosežen.
Kaj pa novinarska dostojnost?
Toninova spretnost, rezultat šibkih argumentacijskih kompetenc novinarja, je zato nenehno iskala svoj alibi. Lahko je navedel, da je minilo že pet dni po objavi slik, pa danes še vedno vsi govorijo o njih, končno pa lahko sam zmagovito nastopa v oddajah. Seveda, kako tudi ne bi bilo dobrega odziva, če pa javnost spremlja prijazne reportaže o njem na POP TV, Večeru in drugod!
Slak se kakopak ni odločil za samokritičnost do lastnih vrst – nekaj, za kar na tej strani že petnajst let ugotavljam, da dobesedno ne obstaja. Kajti če je bilo ministrovo ravnanje nedostojno in sporno, zakaj bi bilo kaj manj novinarsko? Si mar niso delili izkušnje, mar niso skakali ob Toninu, se plazili in skupaj božali orožja? Če je minister zdaj obtožen populizma, zakaj so mu, podobno kot to delajo Pahorju v projektu njegovega medijskega populizma, dobesedno asistirali?
Seveda pa v intervjuju, kot vedno, nismo doživeli prav nobenega vprašanja o spornih oglaševalskih kampanjah Toninovega ministrstva in sofinanciranju strankarskih medijev, o čemer jih sprašuje Državljan D alias Domen Savič in kar zadrego novinarske vpletenosti v nekakšne priveske politikov samo še radikalno poglablja.
Slabo se nam piše ob takšnem novinarstvu – in ob njem izgubljamo demokracijo.
Več:
Novinarstvo kot vojaška telovadba ob Toninu: po medijski noči še vojaški dan
You must be logged in to post a comment.