Mar ni celo s perspektive najnižjih pričakovanj duhamorno in ubijajoče spremljati sumljivo in utrudljivo ponavljanje moralističnega poduka o pomenu dialoga, ki ga predsednik republike izusti na vsakem obisku? Kar smo lahko tudi včeraj prebrali, zveni še dodatno osladno v stiku z mlajšimi:
»Predsednik republike z mladimi v Celju: »Pomemben je dialog, najbolj pomemben«.
Še več, predlagal jim je celo, dijakinjam Gimnazije Celje Center, da na državni praznik za hip opustimo razlike med nami. Ker ni druge možnosti, kako omejevati retorično spreten poudarek, iz katerega je že dolgo nazaj naredil zaščitno znamko svoje funkcije, se mi zdi nujno vsakič znova razgaljati, zakaj in kako je postalo sklicevanje na dialog zgolj spretna in manipulativna pretveza, s katero uspeva nekaznovano nahraniti novinarje in javnost.
Zlizana formula za vse primere
V bistvu ne mine dan, da predsednik ne bi repetiral svoje zlizane misli o tako rekoč metafizični vrednosti dialoškosti. Popoldne včeraj s svojo objavo o mladih in teži dialoga, isti dan dopoldne je z njim skušal reševati tudi vse tegobe slovenske politike in brisati sledi izginjanja slovenske demokracije. Karkoli ga že vprašate, bo nespretne novinarje vsakič utišal z istim prežvečenim receptom.
»Toda bila so obdobja, ko je obstajal dialog in se je iskalo načine za premoščanje razlik, in so obdobja – in žal je zdaj tako -, ko je le malo notranje potrebe po dialogu in sodelovanju,« je navedel v svežem intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo. Tisti medij, čigar uničevanja ne želi konkretno obsoditi. In medij, za katerega ga slovenski novinarji niso želeli izzvati, če bo zanj doniral vsaj pet evrov v široko zastavljeni kampanji njenega reševanja – tokrat ga žal tega niso vprašali niti novinarji STA. Bo pa, in to ne na svojo pobudo, temveč predlog DNS, ob njeni trideseti obletnici temu javnemu servisu vendarle podelil priznanje.
Predsednik republike je že dolgo nazaj odkril koristno preskriptivno in univerzabilno naravo moralnega načela »Pogovarjamo se!«, ki očitno za potrebe njegove retorike odlično deluje v izjemno heterogenih situacijah znotraj in zunaj politike. Seveda je zloraba tega apela nekaj prastarega, je arhaičen diplomatski in politični trik bežanja od nakopičenih težav, Pahor ga je zgolj prevzel v trajno vsakodnevno rabo in temu dodal nekakšno moralno dimenzijo.
Preskriptivnost omogoča, da lahko, s pozicije moralne avtoritete, ki jo sicer zavrača, nenehno nagovarja narod in politike, naj sledijo omenjenemu predpisu in se pogovarjajo. Univerzabilnost pa, da velja to načelo za vse v enakih okoliščinah, da je posplošljivo in dejansko obenem tudi rabljeno nasplošno; prav opisana narava, saj lahko sogovorce in »vpletene strani« nagovarja na enak način ob vseh priložnosti, omogoča »izvzetost« in ekvidistanciranje do vseh, kar se popolnoma prilega njegovi osnovni (a)politični gesti umeščanja onstran vseh možnih svetovnonazorskih in političnih pozicij.
Maskirni dialogizem
V normalnih razmerah in okoliščinah bi s tem ne bilo nič narobe. Maskirni dialogizem, moje poimenovanje za njegovo tehniko, kot načelo nastopi kot problematično, kadar je osnovna intenca zlorabljena, ko postane dialog sam sebi namen, brez zavezanosti vsebini, načelnosti in principom. Ko nadomešča moralnost in stališče.
Kako v praksi deluje predpis pogovora, seveda vemo: vsebini in intenci neprimerno. Če bo kdo predlagal izgon LGBTQ skupnosti, bo Pahor dejal: »Moramo se pogovarjati«. Če bo kdo za ukinitev pravice do abortusa, bo Pahor dejal: »Moramo se pogovarjati«. Niz lahko poljubno nadaljujemo v neskončnost. Ker velja univerzalno in ker že imamo bogato izkušnjo, zdaj pač vemo: na vsak X, naj bo še tako demokraciji in pravni državi nevaren, bo sledil njegov zvit »Moramo se pogovarjati«. No, zelo dobro vemo, da predsednik nato stori še korak naprej in doda: Slovenija ni v krizi, demokracija ni ogrožena, menda vse veje oblasti delujejo avtonomno.
Perverznost pozicije je kakopak s tem prepoznavno zarisana: z navidezno moralno gesto, preskripcijo in nekakšno imperativnostjo dejansko prikriva svojo moralno izpraznjenost skozi ustvarjanje prav nasprotnega vtisa. Morala je s tem postala sprevrženo instrumentalizirana skozi mimikretičnost moralne geste, zanikovalec lastne moralne avtoritete se ponuja kot moralna avtoriteta, ki nam ponuja prazen predpis.
Razkol, ki ga bodo rešile volitve
Tovrstno sklicevanje na pomirljivost dialoga in spravo mu omogoča, da javnost uspešno slepi za realne težave v družbenem tkivu, da mu ne bi bilo potrebno sprejeti odgovornosti ali celo česa storiti. Zato v intervjuju za STA denimo priznava, da je med ljudmi zaznati razkol, ki je navzoč v politiki. Toda takoj nato ga spretno minimizira, čeprav vladajoča stranka celo agresivno kliče k obrambi pred državljansko vojno, s čimer spretno legitimira svojo intonacijo dogajanja. Zato Pahor ne želi in rabi videti nobenih usodnih političnih trenj, lahko jih celo priznava, nobene čustvene »razmajanosti«, nobenega trajnega konflikta ali razdora med ljudmi, ki ga bodo volitve (!), kar zveni res enigmatično, itak odpravile:
»Vendar pa ocenjujem, da (razkol) ne seže tako globoko, kot meni strankarska politika. Politika nima take moči, da bi močno čustveno razmajala slovensko ljudstvo, ni tako ultimativno močna, tako odločujoča za njihovo bivanje, kot mislijo premnogi strankarski veljaki in če imam prav, se bo to reflektiralo na volitvah.«
Seveda nam na tej točki dolguje pojasnilo: čemu in zakaj bi prav volitve imele tak terapevtski učinek? Kajti če zmaga sedanji predsednik vlade in uspe ustvariti koalicijo, v čem bi se sedanja situacija spremenila, če meni, da bi se? Ali pa morda previdno namiguje, da se bo Janša poslovil, zaradi česar bodo nenadoma trenja med ljudmi popustila? Toda na kaj je potem oprt optimizem konca konflikta, če zmaga levosredinska struja? Zakaj bi se Janša vendar odpovedal svoji razdiralnosti?
Pahorjev maskirni dialogizem je s tem naslonjen na ideologijo optimistične sprave, nerealnega pozitivizma pričakovanj in nekakšnega konca vsega hudega. Le počakati moramo. A ker je zvito previden, ker dejansko ve, da ni prepričljiv, za vsak slučaj omeni še možnost trajnega razkola naroda, ki bi se lahko poglobil »ob malomarnem vedenju«, kakor da gre res zgolj za malomarnost in ne psihopolitične taktike v kombinaciji s sovraštvom, ali če bi »postajal strukturne narave«. V tem primeru bi pa za Slovenijo nastala velika nevarnost, da bi upehala svoj razvoj in ne bi dosegla ciljev, je nato v intervjuju še zahlinil svojo veliko skrb.
Opozicija ni za demokratični dialog
Kot vsakič se je tudi tokrat pripetilo, da je obenem spretno arbitriral na obe strani, a v prvem koraku bolj pograjal opozicijsko. Ta da bo menda tem bolj verodostojna kot alternativa vladi, »če se bo vedla drugače v smislu, da bo bolj vključujoča, bolj predana vrednotam, za katerimi sicer politično stoji – torej demokratičnemu dialogu in iskanju kompromisov«. S tem smo znova pri dialogu – opozicija je kriva premajhne dialoškosti. In v čem se kaže njen greh?
Spet sledi zanj značilna »harmonizacija« graje, princip nivelizacije in uravnoteženja skozi okrivljanje vseh je vendarle nekaj, česar ne želi opustiti: opozicija je »bolj dosledno privzela obnašanje vladne koalicije in največje vladne stranke«, karkoli že pomenita omenjena doslednost in privzemanje obnašanja. Ni torej tako, da je »vsega« kriva opozicija, je pa poglavitna grešnica.
Da bi opozicija rušila demokracijo v državi in avtoritarni režim, tega pač s »privzemanjem obnašanja« vlade ni mogel imeti v mislih. Na politično situacijo in njeno kritičnost pa Pahor, kot rečeno, pripombe nima. Vidimo torej, da njegov maskirni dialogizem, tokrat v funkciji kolaborativnosti z oblastjo, dejansko deluje kot nekakšno mašilo, ki nadomesti vsebino in opredeljevanje povsod tam, kjer bi moral ponuditi stališče, svarilo in obsodbo, tem pa bi sledila še konkretna dejanja. In ker ničesar od obojega ni, se neodgovorno obnašanje celo podvoji.
Več:
Politična mimikrija in maskirni dialogizem
Apel predsedniku republike: postanite kralj inSTAgrama
Brez obsodb pritiskov na STA: predsednik Pahor znova nima stališča
Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta
Pahor v obrambo Janševi politiki: vlade so različne in fino je, da lahko izbiramo
Pahor proti volitvam in za Janševo operativo
Demokracija umira v tišini: namesto obsodbe podrejanja medijev nam ponuja le dialog
You must be logged in to post a comment.