Politična mimikrija in maskirni dialogizem

»Ne pustite se preslepiti,« je sporočil Luka Mesec iz Levice in s tem tik pred vlaganjem sicer resda že razvodenele konstruktivne nezaupnice zavrnil nov poziv predsednika vlade k sodelovanju s celotno opozicijo. Na drugi strani se je Marjan Šarec iz LMŠ odzval z zanj značilno metaforiko: lomastenje po državi je malce nerodno primerjal z zabavo, zato naj Janša kar sam pospravi posodo. Saj res, čemu tolikšno število pobud k »partnerstvu za razvoj«, proslulemu apelu, ki ga zimzeleno ponavlja zimzeleni prvak stranke SDS vsak svoj mandat, in to že tretje v zadnjem tednu dni?

V svojo politično analizo sem že pred leti vpeljal izraz mimikrija: tukaj nisem imel v mislih izvornega pojma iz evolucijske biologije, temveč razumevanje, ki ga je pred leti sociolog religije dr. Marjan Smrke vpeljal v razlago socialne mimikrije. Kajti morda bi bil res že skrajni čas, da se poenotimo v zaznavi političnega dogajanja, torej okoli tega, da se pred nami res dogaja blef, ki bi ga morali ustrezno misliti: politična mimikrija. Žal tega nismo sposobni storiti.

Smrketova mimikrija

Smrketova analiza v knjigi »Družbena mimikrija« je prepričljiva in preprosta obenem: na podobne načine, kot naletimo na mimikretičnost v živalskem svetu pri različnih vrstah in služi njihovemu lažjemu preživetju, moramo po nujnosti mimikrijo upoštevati v človeških ravnanjih, kjer se kaže ne zgolj v medčloveški interakciji in komunikaciji, temveč tudi v širokem socialnem okolju in razmerjih družbene moči.

Ko Smrke govori o mimikriji pri ljudeh, ima v mislih njene zelo heterogene pojavne oblike na enako heterogenih področjih delovanja. Mimikrija je teatraličnost nogometnega igralca, ki simulira padec ali poškodbo, zaradi katere se zvija po tleh. V spolnosti je to lahko hlinjenje orgazma, v marketingu posnemanje bolj prepoznavnih blagovnih znamk, v vojskovanju včasih preprosto taktika varanja nasprotnika. Pri cerkvenih dostojanstvenikih bodo ti po Smrketu »oponašali« osebo, ki je krivično obravnavana, obnašali se bodo kot jokavi otrok, ki pred izložbo izsiljuje starše. Končno pa avtor rad podaja primer sodobnih političnih in ideoloških konvertitov – nekdanji komunisti se uspešno pretvarjajo, da so nekaj drugega, a njihova ravnanja ves čas nakazujejo, da lahko, če se pošalim, komunista zelo enostavno vržeš iz komunistične partije, ne moreš pa partije pregnati iz komunista.

Definicija politične mimikrije

Doslej sem pojem politične mimikrije preprosto uporabljal na način, ko nam uspešno pojasni načrtno pretvarjanje političnih akterjev, torej v precej nedoločenem smislu. Če bi jo poskušal definirati, potem bi njeno zelo široko opredelitev, in tukaj nimam potrebe po kakšni natančni pojmovni omejitvi, podal na tak način:

Politična mimikrija je način zavestnega pretvarjanja politično motiviranih družbenih akterjev, pri katerem želijo ti doseči vtis, da si prizadevajo za ciljem X, čeprav je njihov dejanski cilj Y, ustvarjanje in negovanje vtisa pa je elementarni del njihovega delovanja.

Ker moja ambicija ni konceptualne narave, temveč zaenkrat le v analizi političnega in medijskega prepoznavanja na ta način opisane mimikrije, jo bom jemal za zadostno; moj namen je slediti vprašanju, ali so jo politični subjekti, javnost in mediji sposobni prepoznavati, neodvisno od tega pa še, na kakšen način jo prezentirajo.

Kot eden od instrumentov delovanja strank ali posameznih akterjev politična mimikrija včasih nastopa v segmentu širših psihopolitičnih taktik in propagande, v kakšnem od primerov je lahko bolj individualizirana praksa. Ker njen izvajalec očitno igra na karto varanja, ustvarjanja napačnih prepričanj in vtisov, bo poglavitna težava v dešifraciji in demaskiranju njegovih sporočil in ravnanj. Prepoznati hlinjenje nogometaša, ki se zvija na travi igrišča, je včasih enostavno opravilo – ogled počasnega posnetka nam lahko predoči situacijo, da kontakta z igralcem morda ni bilo. V spet drugih primerih preprosto ne bomo vedeli, ali je njegova bolečina pristna ali simulirana, ker je že po naravi subjektivna. Na podoben način so zelo redke priložnosti, ko bomo lahko simulacijo razgalili v politiki in jo prepoznali kot blef ali varanje. Zato so javnost in mediji največkrat raje pripravljeni postopati dobrohotno in akterjem verjeti na besedo, s tem pa velikokrat tudi naivno in zmotno pristati nanjo.

Maskirni dialogizem

Izkustvo in indukcija nas prepričujeta, da tistim z razkošno bogato hipoteko laži in manipulacij ne bi smeli verjeti. In vendar se obnašamo kot nekdo, ki se je že stotič odpravil na tržnico kupovat ponaredke, čeprav so ga že tolikokrat poprej pretentali in znova naivno verjame, da ga tokrat ne bodo. Reakcija Luke Mesca, da »se ne smemo preslepiti«, je zato pomenljiva: apelira k previdnosti, zadržanosti, k dvomu in posledično zavračanju.

Zakaj bi namreč Janši, ki na dnevni ravni opozicijo nenehno osebno zmerja, žali, se iz ne norčuje, zganja sovraštvo, cinizem in blatenje, izvaja poniglave diskreditacije in sesuva politične nasprotnike, sploh kdo verjel glede napovedanega cilja, zakaj bi z njim sklepal partnerstva? Zakaj bi želel tvorno sodelovati pri njegovi demontaži države, rušenju demokraciji, širjenju avtokratskega režima? In čemu bi nasedal, da gre pri tem zgolj za enoten boj proti epidemiji virusa, če lahko še kako sluti, da je prikriti cilj drugačen, namreč zavezati roke opoziciji in jo omrtvičiti, da do oblasti ne bo kritična? Mar ni to zavestno izničevanje nalog parlamentarne opozicije, ki mora kontrolirati oblast, s tem pa poseg v samo naravo demokracije?

Na podoben način so nekatere stranke iz opozicije nasedle mimikretični pobudi Boruta Pahorja nekaj dni nazaj. V zadnjih letih sem porabil ogromno prostora za razkrinkavanje njegovega »maskirnega dialogizma«, kot temu pravim: pod pretvezo iskanja soglasja, enotnosti, sprave in dialoga se je predsednik republike odločil, da pomaga »vladi, ki dela dobro«, spet v imenu poenotenja v boju proti epidemiji. Na način, kot to počne vselej, s svojo idejo sprave, spominskimi ploščami v Karlovici, v katere so na istem mestu vklesani domobranci in partizani, in številni intervencijami, s katerimi želi kamuflažno pomagati politični desnici.

Nekoč lepljivi prsti

Pahorjev poziv vsem parlamentarnim strankam in pobuda za srečanje, da bi stranke »dosegle strinjanje o osredotočenju na spopad z epidemijo«, ni zgolj vsebinsko identična Janševi. Strašanska gorečnost po maskirnem dialogizmu vznika točno v trenutku, ko si jo je zaželel premier in tik pred vlaganjem nezaupnice, hkrati pa v času, ko se Pahor nenehno dobiva z njim, kar je sam nedavno poudaril. Utemeljeno lahko verjamemo, da se na pogovorih marsikaj dogovorita. In zato je zelo pričakovano premier seveda Pahorjevo pobudo z veseljem pozdravil: ta da je dobronamerna. Nujno mora biti, saj bi lahko kdo še podvomil vanjo.

Pograjal pa Marjana Šarca in Tanjo Fajon, češ da s svojimi pomisleki »nazorno ilustrirata zaplezanost in negativizem opozicije«. Kot vidimo, zavračanje politične mimikrije hitro služi novim napadom: kdor ni nasedel, je takoj označen za negativca – in v najslabšem primeru je od zavračanja pobud vsaj ta korist, da služijo novim diskreditacijam.

Nadaljujmo s skepso: mar ne bi bilo za tandem Janša-Pahor bolj verodostojno, če bi vsaj počakala kakšen teden, da se nezaupnica dokončno sfiži in bi se potem lotila svojih starih mimikrij? In čemu bi morali verjeti predsedniku republike, ki nenehno ponavlja, da ne želi biti moralna avtoriteta, pa tudi sicer ne najde kritične besede za trenutno vlado? Saj s tem vendar že vnaprej odpoveduje temu, da bi njegovi apeli imeti težo, ki pritiče njegovi funkciji. Nenazadnje se spomnimo, kako je nekoč, ko sta se še manj družila, Janša reagiral na njegovo prijaznost:

Včeraj sem dobil od njega pismo, z zelo vljudno vsebino. Noben koalicijski predsednik mi ne napiše tako vljudno, še zdaj imam lepljive prste od tega.

Tretji poziv – k premirju

Šarec je sicer v odzivu Pahorju predlagal, naj se temeljito pogovori z Janšo, ali se mu zdi, da pelje državo po pravi poti in mu očital, da je molčal ob vseh poskusih uničevanja pravnega reda. Toda navzlic njegovemu in Mesčevemu odklanjanju sta glede politične mimikrije na koncu klecnili kar dve stranki opozicije, Socialni demokrati in SAB. Od devetih parlamentarnih strank jih je Pahorjevo vabilo na srečanje sprejelo kar sedem, načelni sta ostali le LMŠ in Levica.

Alenka Bratušek je svojo odločitev utemeljevala z zgoraj opisano naivnostjo, češ »politiki se moramo pogovarjati«, Tanja Fajon pa se je branila, da od pogovora nima visokih pričakovanj. Mimikrija torej deloma deluje! Enako gesto, kot sta jo izpeljala Pahor in potem premier, smo te dni zasledili še pri »Pozivu k družbenemu premirju in sodelovanju«. V njem je okoli 40 podpisnikov iz vrste univerze, gospodarstva in podjetništva, sicer tradicionalno blizu in naklonjenih Janši, pozvalo »k umiritvi strasti, preseganju delitev in skupnemu reševanju velikih izzivov«. Značilen izraz je »premirje« – označevalec, ki bi lahko obogatil širok besedni repertoar maskirnega dialogizma, kakršnega je do potankosti razvil Pahor.

Videli smo, da maskirni dialogizem in politična mimikrija dobro uspevata v času, ko epidemija popušča, demontaža države pa je vsak dan hujša, ob napadu na medije in kulturo se zdaj odvija še v pokoritvi univerz. Zanimivo je spremljati, kateri intelektualci in univerzitetniki ustrežljivo pomagajo pri njej. Posebno poglavje so mediji, ki več kot očitno kažejo svojo upehanost. Sicer slaba kondicija slovenskega novinarstva, anemičnost, pasivnost in nekritičnost, se je v času intenzifikacije avtokratskega režima in njegovega lomastenja začela kazati v še slabši luči, slabosti naših medijev in njihova omaganost so prišli do izraza s potrojeno močjo. Razen tega niso kos hitremu širjenju propagandnih strankarskih medijev in političnim prevzemom. Kako nam novinarji prezentirajo mimikrijo?

Negovanje namesto razgaljanja

Želje po demaskiranju praktično ni ali je v vsakem primeru manj izražena oblika interpretacije. V Delu, ki v tem pogledu ni nič posebnega, smo značilno lahko prebrali takšno stališče:

»Končno. Od Pahorja bi pričakoval, da bi takšne stvari delal bolj pogosto, sploh v času poglobljene politične polarizacije in zelo premočrtnega boja, kjer nobeni argumenti več ne štejejo, ampak gre samo še za oblast,« pobudo predsednika republike ocenjuje politični analitik Marko Balažic. Vloga predsednika republike po njegovem je, da poskuša situacijo umirjati, zato je s pismom storil pravilno potezo. »Ni pa jasno, zakaj je tako dolgo čakal s to potezo, saj so bili nastavki dani že prej. Tak klic bi bil na začetku epidemije veliko bolj moder,« ocenjuje Balažic in dodaja, da je nerodno, ker se Pahor oglaša šele ob koncu epidemije, po drugi strani pa je verjetno spoznal, da so nekatere stvari šle predaleč in da je treba žogico umiriti.

Sporočilo bi lahko bilo jasno: mediji so v veliki meri pripravljeni negovati politično mimikrijo, namesto da bi jo razkrinkavali.

Več:

Pahor: vlada dela dobro, torej zdaj dobro ruši univerzo

Čas za selektivno toksičnost: o butlih in srčkih

Pahor v obrambo Janševi politiki: vlade so različne in fino je, da lahko izbiramo