Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

24/12/201824/12/2018 / Boris Vezjak

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

Delov naivnež Luka Mesec

02/11/201802/11/2018 / Boris Vezjak

Delov naslov »Naivni vlagatelj Luka Mesec« najbrž pred letom ali dvema še ne bi bil mogoč. Na Petričevem Delu je na delu, kot opažamo že nekaj časa, pospešena ideološka evolucija novinarskih postopkov in medijskih naracij – ne znam si predstavljati, da bi v preteklosti, morda celo danes, lahko bili deležni naslovov, kot je »Naivni vlagatelj Miro Cerar«, »Naivni vlagatelj Dejan Židan«, »Naivni vlagatelj Janez Janša«, »Naivna vlagateljica Alenka Bratušek« in podobnih.

Vstopna stran na Delo.si: jedilniki in Mesčeva naivnost

Eni naivni, drugi ne

Zakaj in kako je torej naiven zmogel postati koordinator stranke Levica? Kaj omogoča razliko, od kod se je prikradla, zakaj so nekateri politiki okvalificirani za naivne, drugi pa ne? Avtorja prispevka bi skoraj že lahko uganili po citiranem naslovu, kajti novinar Karel Lipnik, ki je prišel iz Financ, tako rekoč jamči agitacijsko pisavo. In pojasnilo, zakaj je Mesec naiven, so potem velikodušno podali že v podnaslovu: »Vseh prihrankov ne gre vložiti v eno samo naložbo«.

Naj spomnim na kontekst. Mesec je pred dnevi povedal, med drugim ga je povzelo ravno Delo, da odločno nasprotuje prodaji NLB. Da v njegovi stranki zagovarjajo domače lastništvo, sam pa bi bil pripravljen lasten denar vložiti nakup delnic:

V Levici bomo naredili vse, da se izsiljena prodaja NLB ustavi. Če to ne bo mogoče, pa vztrajamo, naj NLB vsaj ostane v domačih rokah. V primeru dogovora za državljanski odkup sem pripravljen v delnice NLB investirati vse svoje prihranke.«

Napačen poudarek

Trdim bom ne zgolj, da imamo na delo ideološko operacijo, ki je za časopis Delo postala normalizirana in normirana, temveč tudi logično zmoto, s katero je novinar opremil smisel Mesčeve izjave. Poglejmo razliko v teh dveh izjavah:

(1) »V primeru dogovora za državljanski odkup sem pripravljen v delnice NLB investirati vse svoje prihranke.«

(2) »V primeru dogovora za državljanski odkup sem pripravljen v delnice NLB investirati vse svoje prihranke.«

Prav nič ne kaže na to, da bi želel Mesec posebej zatrditi (2); v skladu s svojimi prepričanji, da banke ne bi smeli prodati, je povedal (1), brez posebnega poudarka na celoti svojih prihrankov.

Ker novinar Dela tendenciozno njegovo namero prebira kot (2), svoje sklepanje, ki mu ustrezno sledi naslov, utemeljuje na takšnem argumentu:

(1) Luka Mesec je pripravljen v delnice NLB investirati vse svoje prihranke.

(2) Toda vseh prihrankov ne gre vložiti v eno samo naložbo.

(3) Torej je Luka Mesec naiven vlagatelj.

V teoriji logičnih zmot temu pravijo napačen poudarek (akcent): pri njem izpeljemo sklep iz spremenjenega, običajno neustreznega ali neintendiranega poudarka besed ali fraz, ki nastopajo v premisah argumenta. To se zgodi, ko sklep ni izpeljan iz izvornega pomena premise, določenega z ustreznim poudarkom, kar se lahko potem doseže na različne načine. Recimo s citiranjem besedila izven konteksta: v tem primeru prenesemo frazo iz izvornega konteksta, ki je fiksiral njen pomen, v drugi kontekst, s čimer se njen pomen spremeni, ter iz nje izpeljemo sklep, ki ga v izvornem kontekstu ne bi mogli izpeljati. Zgoraj je Mesec postal naiven vlagatelj preprosto zato, ker menda ni dovolj dobro razmislil o razpršitvi svojega investicijskega portfelja in bi vse, kar ima, investiral v NLB. Toda, kot rečeno, nimamo niti najmanjšega razloga verjeti, da bi v tem bil poudarek njegove izjave.

Naivni Mesec ali naivni bralec?

Argumentacijska nekompetenca in naivnost bralca

Omeniti velja, da poudarjene besede ali fraze same po sebi niso zmotne, takšne postanejo šele takrat, ko iz njihovega spremenjenega poudarka izpeljemo sklepe, ki jih drugače ne bi. S kakšnim namenom, ni tako nepomembno vprašanje. Toda pri Delu se niti niso želeli izogniti zmoti napačnega poudarka ali temu, da ne brišejo konteksta. V nekem oziru tega niso niti storili, le svoj poudarek so dodali in najbrž preprosto računali na bralčevo nevednost in argumentacijsko nekompetenco – v bistvu kar na njegovo naivnost.

Bolj zanimivo bo spremljati, ali bodo z enako vnemo pri istem časopisu obravnavali tudi stališče glavne opozicijske stranke in njegovega vodje, ki po novem prodaji NLB nepričakovano nasprotuje. Nekaj presenetljivega, a hkrati na drugi, politični metaravni, zelo pričakovanega: če bi aktualna vlada rada storila nekaj, kar bi po njihovem intimnem prepričanju morala storiti in bi to storiti tudi sami, je temu treba nasprotovati ravno zato, ker bi to za to vlado in državo v skladu z istim prepričanjem bilo dobro. Kajti kar je dobro »za njih«, nujno ni dobro »za nas«. Na koncu zmaga že videna politikantska racionalizacija: tudi dobremu za državo je treba nasprotovati vsakič, ko v danem trenutku to v političnem smislu ni dobro »za nas«.

Kako so na POP TV Luko Mesca razglasili za nekoga, ki strelja kozle

20/02/201820/02/2018 / Boris Vezjak

Na POP TV so v svojem Dnevniku pohiteli in na križ pribili vodjo stranke Levice, Luko Mesca. Ne prvi, sledili so majhnemu pogromu na družbenih omrežjih. Kriv je, ker je ekonomistični analfabet. Ki ne ve, da Slovenija ni Kuba, so dejali. Ker nima pojma. Ker strelja kozle.

Svoj prispevek v osrednjem dnevniku so na spletni strani 24ur.com uvedli s tem pojasnilom:

V vse bolj razgretem predvolilnem ozračju padajo najrazličnejše izjave – tudi take, ki so skregane z logiko. Ena bolj odmevnih v zadnjih dneh je bila izjava šefa Levice, Luke Mesca, da je izvoz največja ahilova peta našega gospodarstva. Na družbenih omrežjih je završalo. Vlada se za gospodarske uspehe, s katerimi se hvali, lahko zahvali prav uspešnim podjetjem in njihovemu izvozu.

Streljanje kozlov

Že naslov prispevka je dovolj pomenljiv: »’Kdo je tu nor … Ne moreš verjeti, da tako malo ve o osnovah ekonomije …’«. Naslov pripetega videa je opremljen takole: »Luka Mesec z izjavo o izvozu ustrelil kozla«.

Marko Milenković, preštevajoč ustreljene kozle v omenjenem prispevku

Jasno je, da se je POP TV do politika opredelil z izrazito vehementnimi zaničljivimi izrazi in ga razglasil za bebčka. Toda kaj je Mesec dejansko povedal in ali si takšno novinarsko obravnavo res zasluži?

Poskušal bom pokazati, pri čemer se sploh ne opredeljujem do ekonomske veljavnosti ponujenih idej in modelov, da je interpretacija novinarjev bila skrajno manipulativna in da ni »skregana z logiko« Meščeva izjava, vsaj ne s tisto pravo, temveč ravno njihova. Kar še zlasti velja za novinarja POP TV Marka Milenkovića, ki ne samo v tem, temveč v svojih prispevkih širše težko skriva svojo alergijo na vse, kar ni zavezano trdni neoliberalni ekonomistični ideji in z veseljem biča, kar v državi predstavlja odklon od nje. Tudi prav, POP TV ima pravico do svoje ekonomske agende. Tokrat je diskreditacija Luke Mesca prišla kot naročena.

Tudi gosti, ki so jih zvrstili pred kamero, recimo Marjan Batagelj, se potem predvidljivo niso mogli načuditi nekomu, ki menda ostro nasprotuje izvozu – pri čemer so sledili želeni intonaciji. Toda o kakšni izjavi sploh govorimo?

Odvisnost od izvoza

Po Svet24.si povzemam Meščeve besede, izrečene v oddaji Tarča 15. februarja 2018:

»Z makronivoja je tako: gospodarstvo, temelječe na nizkih plačah, privatiziranih podjetjih, enormnih dobičkih, ki se bodo zlivali v tujino, je recept za pot v katastrofo. Če hočemo priti v drugačen razvojni model, se bomo morali začeti spraševati, kako okrepiti notranji trg, kako postati manj odvisni od izvoza, ki je trenutno največja Ahilova peta našega gospodarstva. V tem smislu se bomo morali vprašati, kako poskrbeti, da bodo plače sledile produktivnosti in dobičkom. Zdaj zaostajajo že več let. Tisti, ki strašijo z visokim javnim dolgom, ponavadi ponujajo prav nasprotne recepte, kot bi jih rabili za ključni problem te družbe: tako kot bi zdravili raka z vitamini …«

Naj poskusim strniti v premise in sklep, kar že leta zagovarja Mesec:

(1) Slovenski razvojni model je ranljiv, ker vse stavi na usmerjenost v izvoz.

(2) Šele razvojni model, ki manj stavi na odvisnost od izvoza, bi bil dober.

(3) Takšen model se mora zanesti na notranji trg in ga okrepiti.

(4) Zato je odvisnost od izvoza Ahilova peta slovenskega gospodarstva. (Zato je usmerjenost izključno v izvoz napačna razvojna usmeritev.)

Kot vidimo, so novinarji 24ur pravilno povzeli prav vse trditve, toda spremenili so sklep. Da so Mesca potem razglasili za neukega strelca kozlov, jim je uspelo s slamnatim možem, argumentacijsko popačitvijo. Kar so slišali iz njegovih ust, je bilo:

(1) Slovenski razvojni model je ranljiv, ker vse stavi na usmerjenost v izvoz.

(2) Šele razvojni model, ki manj stavi na odvisnost od izvoza, bi bil dober.

(3) Takšen model se mora zanesti na notranji trg in ga okrepiti.

(4) Zato je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva. (Zato je usmerjenost v izvoz napačna razvojna usmeritev.)

Če poenostavim, vse so slišali pravilno, razlika je le tale: Ahilova peta ni več »odvisnost od izvoza«, to je postal kar izvoz sam. Jasno, do takšnega spregleda lahko pridete le ob mižanju pri navajanju premis. Kritiki so se hiteli pretvarjati, da ne slišijo poante, njegov sklep »Zato je odvisnost od izvoza Ahilova peta slovenskega gospodarstva« so vztrajno interpretirali in smešili kot nekaj, kar je enakovredno njihovi lažni trditvi »Zato je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva«. Poudarek na »odvisnosti« so zanemarili.

Da iz pedagoških razlogov še bolj poudarim razliko med Meščevimi besedami in interpretacijo novinarjev, ki so se s pomočjo slamnatega moža priključili pogromu dela družbenih medijev, naj to ponazorim na semantični razliki med sklepoma »Zato je usmerjenost v izvoz napačna razvojna usmeritev«, kar so mi zlonamerno pripisali, in dejanskim sklepom, ki ga je s svojo stranko zagovarjal zadnja leta, namreč »Zato je usmerjenost izključno v izvoz napačna razvojna usmeritev.« No, da je ni zagovarjal prvič, ampak je to stalna programska točka, ki so jo tako pozno spoznali ali prepoznali, tudi marsikaj pove o novinarski čuječnosti.

Razlika med sklepoma

Razlika med sklepoma je torej v tistem skromnem dodatnem prislovu »izključno«. A čisto dovolj: Mesec ne daje v nič izvoza, temveč »izključno usmerjenost v izvoz«. Posebne globinske hermenevtike v dojetju razlike to res ne bi smelo zahtevati. Če rečem, da novinarji delajo logične napake ali če rečem, da izključno novinarji delajo logične napake, je to precej različna ugotovitev.

Iskreno in politično neobremenjeno branje njegove izjave pokaže, da krivde za pretenciozno branje njegovih besed ne moremo pripisati Mescu samemu. Tudi težko rečemo, da jih je nespretno izbiral – le kako naj bi vedel, da jih bodo tako močno popačili? Stvar je še hujša: v prispevku POP TV ga sploh niso povprašali za dodatno razlago, preden so ga pribili na križ, razen tega so, zavestno ali ne, spregledali njegovo pojasnilo po napadih, ki ga je objavil takoj po oddaji Tarča in torej tri dni pred zgoraj obravnavanim prispevkom:

Nekateri so mojo trditev povzeli kot »največji problem Slovenije je izvoz«, ampak Ahilova peta pomeni nekaj drugega – ranljivost, šibko točko. Moja trditev torej pomeni »slovenski razvojni model je najbolj ranljiv v tem, da vse stavi na izvoz«. S tem seveda ne zanikam, da slovenski izvozniki dosegajo velike uspehe in da gre velik, če ne celo pretežni del, zaslug za gospodarsko rast pripisati izvozu. Pred naslednjim mandatom pa opozarjam, da bi veljalo razmisliti o razvojnem modelu, ki bi nas vsaj nekoliko odlepil od popolne odvisnosti od izvoza.

Slamnati mož, ki zmaguje

Pojasnilo je v celoti ustrezno, a je očitno pri nas, zaradi slabe argumentacijske kompetence novinarjev in državljanov, bilo zaman. Retorično je zmagala tehnika slamnatega moža ali strašila, za katero je značilno, da sogovorčevo stališče popačimo zato, da bi ga lahko učinkovito smešili in zavrgli.

V tem primeru je, kar je res grobo, popačitve bil deležen zgolj sklep, medtem ko so se morali vsi vpleteni pretvarjati, da ga podpirajo iste premise – oziroma so jih v celoti preprosto zanemarili. Običajno je, da pri zmoti strašila sobesednikovo originalno trditev zamenjamo z novo, le na videz podobno tisti, ki jo resnično sprejema, in potem s pomočjo napada nanjo pokažemo, da je njegova izvorna izjava napačna.

In tako je Luka Mesec lahko postal dežurni kozel, ki nasprotuje izvozu.

Naslovni poudarek v dnevniku POP TV in na strani 24ur.com, kjer so Mesca razglasili za malodane norega

Ko nacionalka »trga«: kdo je skoraj pretepel Luko Mesca?

18/04/201606/05/2016 / Boris Vezjak

Ertevejski osemdnevni zamik zanimanja za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je odvil 9. aprila, ni mogoče pojasniti zgolj s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Govori tudi o živem zanimanju urednikov TV Slovenija za nekatere ekscesne momente v politiki, skorajda o angažiranem novinarstvu v iskanju pozornosti, ki je kakšni drugi strani verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstranske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, ter do kakšne mere. Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparenco, bi morala ta dilema biti lažna.

Nedeljski dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič je, kot sem že večkrat nakazal, čas za specialna vabila gostom v studio in posebne prijeme. Kdor vsaj malo pozna »dialoško« dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je ob povabilu Luke Mesca na pogovor z njo lahko zaslutil popolno razburkanost pogovora še pred njegovim začetkom.

Mesec Žnidaršič začetna

In res, voditeljica je vnovič uprizorila svojo odrezavo neolikanost, na trenutke aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, kaj je smiseln odgovor in vsakič, ko po njenem tega ni deležna, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna, o tem priča že izbira naslova relativno dolgega prispevka, ki je ob pogovoru z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

»Bodo razprtije raztrgale IDS?« so nas naslovili; stilnojezikovna analiza vprašanj voditeljica bi samo utrdila začetno slutnjo, ki jo močno sugerira ekspresiven izraz »raztrgale«, da je namreč tabloidnost kot prvina postala vodilo prispevka. Kaj so bili ključni poudarki?

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob sicer ob njegovem zapiranju v javnost »pricurljalo, da je bilo dogajanje vse prej kot mirno«. V kratkem stavku je obnovila njegov namen, namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla v poudarek, da je tam prevladalo »kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti«.

S tem je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga. Z besedo iz naslova: trgajoča, negativistična, senzacionalistična. Utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar.

Žnidaršičeva je začela z vprašanjem »Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?« in takoj naletela na repetitivnega in medlega sogovorca, ki se je v prvem stavku odločil pojasnjevati nekaj, kar menda državljani sploh ne vedo, da je namreč Združena levica »zveza treh strank« in jih poimensko naštel.

Mesec Žnidaršič dnevnik tv

Svojo informacijo je začel s frazo »Javnost ni seznanjena«, pri tem naštevanju pa je, žal je javnost dovolj seznanjena, gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner.

Zakaj je to storil sredi najhujših očitkov prav o tem, da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svoj raison d’être, sem pred časom že podrobneje pisal.

Pričakovano se je voditeljica nato odločila, da ga ustavlja s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: »Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?«

Mesec je uporabil že slišano floskulo o »določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa«, čemur voditeljica za spremembo ni oporekala, toda le zato, da je lahko uvedla prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari prekaljeni in zviti obrazi, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega, proti mladim: bistveno bolj vešče je na strjen način naštel vse očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Mesec Žnidaršič Franc Žnidaršič

Aritmetika je očitno velik problem, vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je, skratka, četrto civilnodružbeno skupino:

»Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.«

Dodal je še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti ostalih dveh, enako da velja za spletne strani, kjer da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ni dovolj, je Žnidaršič ukradel še ime Združene levice, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, »da ne bo dvomov, kdo tja spada«. Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj, da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo, ker se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem elitizem.

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu, njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: »Gospod Mesec, torej Združena levica poka po šivih.«

Že dodobra stisnjen v kot je gost nato neprepričljivo odgovoril z »Združena levica se združuje«, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicom, da je tu beseda o soliranju izključevanju, elitizmu in tako naprej, kar pač ne kaže na združevanje. Sledil je njegov odziv o »zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti«, ki ga je prav tako hitro ustavila z novo vrednostno oceno.

Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: »Če pustiva zdaj ta politično všečen govor. Zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?« Repetitivni Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: »Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.«

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

EŽ: »Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?«

LM: »Nihče me ni želel pretepsti.«

EŽ: »Ampak to ste vi zapisali!«

LM: »V svojem pismu… sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.«

EŽ: »No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?«

LM: »Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo…«

EŽ: »Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.«

LM: »Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.«

EŽ: »Kaj boste naredili z njimi?Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?«

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: »Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.«

Zgoraj zgoščeno citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end. Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne rabi privoščiti, tega ne zahteva nobena pravica javnosti po vednosti. Kar nikakor ne pomeni, da strankarsko dogajanje javnosti ne rabi zanimati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentarju javnomnenjske raziskave in padca podpore ZL ter rasti podpore njemu.

Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim »trganjem« nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, kjer je moral sam v naslednjem stavku že skesano pristati na to, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje uvidel nakano urednikov dnevnika in agresivno zapiralo na mišelovki, ki so mu jo nastavili.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in zapirali kongrese pred njo, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v končni alibi svojih internih konfliktov. Ko stopajo pred javnost, bodo izpadli demokratično le z več iskrenimi pojasnili svojim volivcem in z manj praznih floskul. Žal so v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspeli legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Več:

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

Cerar kot brezkofeinski Janša

28/03/201628/03/2016 / Boris Vezjak

Kakšna točno bi lahko bila razlika v političnem profilu med Mirom Cerarjem, predsednikom vlade, ter Janezom Janšo, prvakom opozicije? Nemogoče vprašanje, bi marsikdo porekel – saj vendar ni primerjave. Ne nujno.

Zdi se, da so volivci julija 2014 večinsko zaupali vodenje Slovenije nekomu, za katerega so vsaj malo, če ne kar močno presodili, da ne sme biti Janša – glas za novoobraznega Cerarja je nesporno bil v veliki meri izsiljeno ‘antiglas’. Nekaj temu sorodnega se je zgodilo že leta 2008 z vlado Boruta Pahorja, nato debaklu Pozitivne Slovenije, ki je sicer zmagala na volitvah decembra 2011, a ni uspela sestaviti vlade, in nato, po enoletnem kazenskem mandatu Janeza Janše, vladi Alenke Bratušek, ki je prevzela 20. marca 2013 in ga spet predčasno končala.

Ne more biti dvoma, da je na vseh naštetih volitvah predvsem levo volilno telo z večjo lahkoto dajalo prednost kateri koli izbiri, s katero bi ustavilo demokraciji in človekovim pravicam prenevarnega prvaka SDS, venomer hrupno rožljajočega s svojo avtoritarno agendo. Seveda bi bilo pretirano reči, da obstaja obsežna sorodnost med Janšo in Cerarjem, pa vendar so trenutki, ko se zdi, da je razlika znatno manjša od tiste, v katero smo v resnici pripravljeni verjeti.

Naj navedem primer. Decembra lani sem tvegal analogijo za enega izmed dnevnih časopisov in Cerarjevo pozicijo ocenil kot stanje nekakšnega Janševega simulakra v sprejemljivejši verziji:

Vlada srednje uspešno krmari med zbujanjem vtisa, da uspeva za silo gospodarsko konsolidirati državo, hkrati pa ne polarizirati čustev državljanov s tako ali drugače ideološko obarvanimi mnenji. Rezultat – Cerar je vedno bolj podoben omikani in prijazni verziji Janeza Janše: do protibegunskega sovraštva se ne opredeli, raje na hitro ograjuje državo v rezilno žico; sežiganja knjig sicer ne podpira, a tudi ne obsoja; načeloma nima nič proti porokam istospolnih parov, a v imenu vlade jih raje ne bo podprl. Napovedano višjo etičnost političnih principov je zamenjala popolna oportunost. Je pred nami »AntiJanša?« Ne, priča smo fenomenu »Janše, ki ni Janša« in mu kot predsedniku vlade omogoča konstantnih 30 odstotkov podpore.

In res, profesorski zmagovalec brez kakršnega koli programa, subjekt-ki-se-zanj-predpostavlja-da-je etičen, ki se je kasneje dezorientirano in amatersko proglasil za ‘ne tič ne miš’, skratka politični center, včasih za sabo nehote pušča sledi političnega kreda predsednika SDS – ne samo v tem, da je njegova političnoekonomska usmeritev bolj ali manj neprikrito neoliberalna, tudi v marsičem drugem ravna kot kakšen brezkofeinski Janša, če uporabim Žižkovo analogijo.

Torej kot njegova blažja, manj radikalna emanacija, ki ji je odvzeta določena radikalnost. Od tod naprej imamo nekaj možnosti za spekulacije: je Cerar uspešen ravno zato, ker imitira svojega podobnika in si Janše volivci nekako nezavedno bolj želimo, kot smo pripravljeni priznati? Je morda zaradi tega neuspešen? Je imitacija odvisna od brezhrbteničnosti, je strukturno nujna, omogoča nediferenciacijo ista globinska struktura, sorodna politična ekonomija in svetovni nazor?

V bližnji smeri se je pred dvema tednoma, morda še bolj radikalno, gibal Luka Mesec: vlada nam dejansko Janša, ne Cerar, je dejal, čeprav ni na oblasti. Prvak Združene levice ni govoril o podobnosti, svoje teze ni niti podrobneje razdelal, iz njegove ocene pa nesporno izhaja, da je Cerarjeva vlada izgubljena in da uspeva Janša iz zasede, tako rekoč spontano in nehoteno, vplivati na njene mlahave odločitve. V medijskem imaginariju Janševe Demokracije so misel pograbili in jo napihnili v sintagmo o brezdušni zombi naravi aktualne oblasti.

Mesec Janša Cerar zombi

Naj mi bo dovoljeno pustiti razširitev teh misli za kako drugo priložnost. Raje se pomudimo pri še eni podobnosti – eno takšnih bližin utegnemo zaznati v njunem dojemanju medijev. V zadnjem intervjuju za Dnevnik je Cerar uspel v njih zaznati sovražnika na način, kot to prislovično zelo rad počne prvak opozicije:

Vas ni strah morebitnega maščevanja? Niste nikoli pomislili, da bi se vam kdo morebiti utegnil maščevati zaradi te vaše udejanjene iniciative zaprtja balkanske begunske poti?

Če bi razmišljal o tem, bi me moralo biti vsak dan strah. Mediji namreč vsak dan sprožate oziroma objavljate sovražne vsebine proti vladi, tudi proti meni osebno se pogosto piše na zelo žaljiv in grozeč način. Če bi bil te vrste, da bi se bal, potem bi živel v stalnem strahu. To funkcijo sem sprejel zato, ker verjamem, da skupaj s svojimi sodelavci znam in zmorem potegniti Slovenijo na pot normalnega razvoja. To tudi nedvomno dokazujemo. Na mestu predsednika vlade sem zato, da se soočam z razmerami, ki jih imamo.

Skratka, ni vas strah, ste pa jezni na medije. Ali so…

Ne, nisem jezen.

… dovolite, da končam vprašanje. Državni statistiki so izračunali, da je bil kazalnik zaupanja potrošnikov v marcu na letni ravni nižji za 6 odstotnih točk, od povprečja prejšnjega leta pa je bil nižji za 8 odstotnih točk. So za to krivi mediji s svojimi negativnimi objavami, da ljudje ne vidijo vašega uspešnega dela?

Zakaj pravite, da sem jezen?

Tako vas je razumeti. Rekli ste, da mediji vsak dan objavljamo vsebine proti vladi in vam osebno.

Ja, rekel sem, da bi se lahko vsak dan bal, če bi bil takšen človek. Vi ste me spraševali, ali me je strah, da mi bo kdo kaj naredil zaradi mojih iniciativ, bodisi mednarodnih bodisi domačih. Ni me strah, to pa ne pomeni, da sem jezen.

Cerarjeva percepcija medijev kot tistih, ki nas ne marajo, osebno sovražijo in napadajo je verjetno ena najbolj konstitutivnih potez Janševega dojemanja sveta. Lani se je Janez Jerovšek v Demokraciji spraševal, od kod izvira sovraštvo do Janše pri velikem delu prebivalstva. Pisal je o tem, da levičarski kontinuitetni mediji že dvajset let bruhajo same negativne in lažnive članke o njem, da obstajajo specializirani novinarji za pisanje sovražnih člankov, da je to njihova delovna dolžnost, da je bilo sproduciranih na tisoče člankov in »da je Janša preživel, stoično prenašal vsa ponižanja in ostal vodilni politik na začudenje novinarjev, ki mislijo, da je njihova moč tako velika, da vsakogar lahko uničijo z medijskim umorom.«

Lahko bi brez pretiravanja dejal, da v Cerarjevih zgornjih besedah razbiramo odjek Janševega občutenja sovražnega odnosa, ki ga posledično želi tudi vračati.

Cerar intervju Dnevnik izsek mediji

V Dnevnikovem intervjuju je zanimiv nenaden preskok od precej neobičajnega poudarka, da bi se kdo premierju lahko maščeval, ker je soodgovoren za zapiranje begunske poti – kdo točno, nam niso povedali – k vprašanju strahu pred mediji, ki ga je induciral sam.

Njegov prehod v dodano primerjavo, češ potem bi me moralo biti dnevno strah, saj mediji do mene gojijo sovraštvo, in to z neizrečeno vmesno premiso, da so tisti, do katerih gojimo sovraštvo, prej tarča nekega maščevalnega pohoda kot tisti, do katerih tega ne počnemo, neposredno osumlja medije kot generatorje sovraštva in posledično tiste, ki sprožajo dejanja, ki bi se jih morali bati. A Cerarja ni strah, zagotavlja, pa tudi ni jezen, kot pomirjujoče zagotavlja na novinarsko trditev.

Neodgovorjenih je s tem ostalo več vprašanj. Prvič, kako precizna je ugotovitev, da mediji do Cerarja gojijo sovraštvo? Kateri točno? Skupaj zanesljivo pri tem nima v mislih opozicijskih, desnih. Imam kar dobre razloge verjeti, da je takšna karakterizacija močno patološka, »janšistična«; da Cerar ne vidi bruna v svojem očesu. Evil is in the eye of the beholder.

Drugič, koliko je vredna trditev, da bi nekoga zaradi tega sovraštva medijev moralo biti strah? Priznajmo, tega Janša nikoli ni uspel izpeljati: zaradi pisanja medijev se nikoli ni potožil, da bi se čutil življenjsko ogroženega.

In tretjič, že nakazano, ali je primerjava strahu pred povračilnimi ukrepi zaradi zaprtja begunske poti res vredna paralelizma z mediji in domnevno spodbujeno nevarnostjo, pred katero bi bilo njega, Cerarja, lahko strah, ker novinarji pišejo na grozeč in žaljiv način? Mar ni ta analogija nekoliko privlečena za lase? Je predsednik vlade bolj ogrožen ne zaradi svojega političnega delovanja, temveč po njegovem potencialno enako ali bolj zaradi permanentnih napadov medijev, ki iz njega ustvarjajo podobo, za katero si on sam predstavlja, da bi jo lahko kdo zlahka zasovražil, posledično pa se upravičeno čuti prestrašenega?

Cerarjevo resda sporadično dojemanje medijev je nedvomno postalo še ena točka, ki ga približuje prvaku SDS. Na točki medijsko inducirane grožnje in strahu ga je, kot rečeno, tudi prehitel. Če se bo zapletel v bitke z njimi ali si jih celo poskušal podrediti, pa med njima več ne bo razlike.

Cerar intervju Dnevnik strah mediji

Načelna politika, ki načeloma doma gosti begunce

19/09/201521/09/2015 / Boris Vezjak

So slovenski politiki pripravljeni tudi sami na dom sprejeti begunce?

Finski premier Juha Sipilä, poroča MMC, je prosilcem za azil ponudil svojo počitniško hišico, nemški poslanec CDU Martin Patzelt je dva prebežnika iz Eritreje sprejel kar pri sebi doma. Zato so med zadnjo oddajo Tarča tudi predstavnike slovenskih strank vprašali, ali bi storili podobno.

Jure Brankovič na podlagi njihovih odgovorov v oddaji Tarča ugotavlja, da načeloma da. Oziroma kot so zapisali:

Predstavniki slovenskih strank zatrjujejo, da bi načeloma brez težav tudi na dom sprejeli begunca. Izjema je Luka Mesec iz Združene levice.

Povzetek je kar točen, a bi veljalo podrobneje raziskati, na kakšen način se je v njihova pojasnila prikradla »načelnost« in s tem relativizacija ali vsaj kontekstualizacija možnosti po sprejemu beguncev. Na kaj so ob tej priložnosti pomislili.

Oglejmo si vprašanja voditelja Boštjana Anžina in nato še odgovore v zelo kratki, zaključni izmenjavi mnenj tik pred koncem oddaje.

Boštjan Anžin: »Bi sledili vzoru nekaterih evropskih politikov, ki so bili pripravljeni za begunce odpreti svoj dom? Zelo na kratko.«

Matjaž Han: »Seveda.«

Jože Tanko: »Najbrž bi.«

Simona Kustec Lipicer: »Na načelni ravni bi, ampak se bojim, da mi v praksi ob delu, ki ga opravljam, in ob mojih družinskih obveznostih, to ne bi odgovorno uspelo.«

Luka Mesec: »Vsak mora pomagati po svojih zmožnostih. Mi kot politiki moramo pomagati predvsem kot politiki.« Na dodatno izrecno vprašanje voditelja Boštjana Anžina, ali bi jih sprejel »tudi kot domov, ali samo kot politik bi pomagali«, je ponovil: »Treba je sprejeti pravilne politične odločitve.«

Karl Erjavec: »Na vsak način bi sprejel, zlasti kakšnega starejšega, glede na to, da zastopamo populacijo starejših.«

Matej Tonin: »Jaz imam 70 kvadratov veliko stanovanje, pričakujem drugega otroka, in če so se begunci pripravljeni stiskati z nami, sem jih pripravljen sprejeti.«

Alenka Bratušek: »V skladu s svojimi oziroma našimi zmožnostmi absolutno, vendar se moramo zavedati, da tudi če vsak politik vzame enega ali dva begunca, to ne bo rešilo problema.«

Hanov in Tankov odgovor je neposreden in pritrdilen, posebnega komentarja ne potrebuje. Izjemno diplomatsko zavit je odgovor Simone Kustec Lipicer, ki uvede dihotomijo med »načelnostjo« in »prakso«. Ker je vprašanje seveda praktično, tj. zahteva jasno konkretno opredelitev z »da« ali »ne«, je njen odgovor iskren: v smislu, da je prepoznavno in odkrito nikalen. V konkretnosti življenja, skratka, se poslanka SMC »boji, da ji ne bo odgovorno uspelo« gostiti beguncev, ker ima preveč drugih obveznosti, medtem ko bi jih na bolj imaginarni, tj načelni ravni.

Takoj nas prešine vprašanje sorazmerja: je ukvarjanje z družino v izrednih razmerah res postavljeno višje od nekaj pozornosti beguncem na način, da se izključuje? Koliko pozornosti in vloženega časa bi sploh potrebovali in skupnem deležu njenih siceršnji opravil in ali je ta delež res tolikšen, da ogrozi naše siceršnje delo? In še za konec: je sklicevanje na »odgovoren« odnos pri tem nekaj, kar upraviči zavrnitev odpiranja svojega doma za begunce? Povedano drugače, mar ni razlog »odgovornega« ravnanja pravzaprav morda neodgovoren odziv na humanitaren izziv stisk beguncev? Si predstavljamo situacijo, ko na vrata poslanke potrkajo izčrpani begunci, ki res nimajo posebnih zahtev, ta pa jih zavrne z navedbo razloga, češ da jih v dom ne bo mogla spustiti, ker želi ostati odgovorna oseba? Je poslanka preprosto preveč ali premalo iskrena? Verjetno bi našli zagovorniki na eni in drugi strani.

Odziv Luke Mesca je netipičen za socialista in bi ga prej pripisali kakšnemu pripadniku Janševe stranke. Da morajo politiki pomagati kot politiki, lahko v dihotomijo »politične« in »praktične« pomoči pomeni zgolj, da jim svojega doma ne bi ponudil – ker je politik. Ker je to voditelj zaslutil, je želel še dodatno preverbo svojega razumevanja in je zato izrecno vprašal, ali bi begunce sprejel domov ali pa lahko od njega pričakuje le politično pomoč. Odgovor je bil potem še bolj nedvoumen: za Mesca je prava izbira v njegovem primeru zgolj slednje.

Pojasnilu manjka dodatek: so politiki torej izjema, tista kategorija prebivalstva, pri kateri zadostuje njihovo delo, konkretno odpiranje vrat svojega doma pa je z njim »skompenzirano«? Mar ni že v izhodišču vprašanja vključena dihotomija, s katero se brani, češ politiki se trudijo delovati na političen način, vendar to ne izključuje, da bi se angažirali tudi zasebno* Čudna, nevzdržna in presenetljiva drža ter ena najslabših replik, kar sem jih slišali z Meščevih ust.

Erjavčev odgovor lahko razumemo kot »profesionalno deformacijo« prefriganega populista, ki sleherno priložnost zlorabi za promocijo svoje stranke. Poskus »posmešitve« situacije z navedbo, da bi kot predsednik DeSUSa bil pripravljen vzeti koga starejšega, ne služi kakšni posebni privrženosti humanim načelom in tenkočutnosti, ampak je, ker se pač ponavlja že leta, motivirana z neskritim piarom za svojo stranko. Kot da bi minister imel za bregom možnost, da begunca neposredno včlani v svojo stranko upokojencev.

Matej Tonin je s svojo aluzijo na do metra premerjeno velikost stanovanja in nosečo ženo prepoznavno signaliziral, da so njegove družinske kapacitete polne. Vendar je retorično spretno ponudil učinkovit obrat: čeprav nimam možnosti, da jim ponudim prostor, sem to pripravljen storiti, če jim jaz nisem v napoto, ne oni meni. S tem jih dejansko ni zavrnil, kar bi se verjetno štelo za politično manj simpatično dejanje, na ravni namiga (češ, z nami se boste stiskali) pa je vendarle storil prav to.

Verjetno najbolj sprejemljiv odgovor je, vsaj z vidika normalnega političnega marketinga, ponudila Alenka Bratušek, kajti ne moremo ji očitati, da je nečloveško zavrnila pomoč beguncem, hkrati pa je nakazala, da v zahtevi po tem tiči velika težava: resda gasi majhne stiske, ne rešuje pa težav v splošnem. S tem je nakazala, kar je bistveno za novinarsko spraševanje: da je po sebi lahko zlagano oziroma da bi ga lahko hitro kdo razumel v obliki lažne dileme tipa »Ali bomo vzeli begunce pod streho in težav več ne bo ali pa jih ne bomo vzeli in bodo težave ostale«. Vendar takega namena poizvedbi ne moremo naprtiti kar počez: da bo sprejem beguncev na domu politika rešil generalno težavo, pač novinar niti ni želel implicirati.

Razen prvih dveh, Hana in Tanka, ki se nista trudila z utemeljitvami (verjetno zaradi časovnega pressinga) in torej nista navedla nobenega konteksta tipa »načeloma da«, so vsi odgovorili vsaj malo tovrstno zadržani in na opisan način načelni, medtem ko je Mesčev najmanj izmikajoč oziroma največ zavrnitven – kot takšen je tudi interpretiran.

Seveda si nihče ne domišlja, da bi politiki v realnosti ravnali na način, kot so ga nakazali – še zlasti, ker je za begunce Slovenija videti kot izključno tranzitna država in velike verjetnosti za to, da bi lahko preverili njihovo iskrenost, najbrž ne bo.

Telekom in protislovja tistega, ki ni mož beseda

19/06/201519/06/2015 / Boris Vezjak

Če bi po malem z nekaj dobre volje še sprejeli, da mediji ne zmorejo analizirati Cerarjevih verbalnih akrobacij, skokov v protislovja in čudnih retoričnih obratov, ki javnosti ne bi smeli pustiti indiferentne, se malce zaplete z bolj enostavnimi zgodbami. Na primer z dokazi o nekonsistencah, samozanikanjih, lažeh. Za medije in politične komentatorje je bila predsednikova akrobacija o pritiskih, ki so bili obramba pred njimi, evidentno pretrd oreh.

Toda kaj so storili, ko je vodja Združene levice Luka Mesec predsedniku serviral požrto besedo ob prodaji Telekoma, ko je preprosto primerjal lanske besede z letošnjimi in njim sledečimi dejanji? Ne veliko.

Mesec je poočital Cerarju, ki nas te dni, skupaj s SDH-jem, očitno sili v njegovo prodajo, da ni mož beseda:

Cerar Mesecu: Glede Telekoma zavajate
Glede prodaje Telekoma Slovenije pa je vprašanje na Cerarja naslovil Luka Mesec (ZL). Očital mu je, da je prelomil obljubo, da ne bodo prodajali strateških podjetij, in ga vprašal, ali se mu zdi ponujena cena ekonomsko upravičena in zakaj vlada ni glasovala o prodaji.

Premier se je z Mescem strinjal, da je bil v preteklosti res zadržan do prodaje Telekoma. Je pa zanikal, da je prelomil obljubo, saj ni nikoli obljubil, da bo ustavil prodajo. Poudaril je, da je sklep o privatizaciji potrdil DZ in je postal zavezujoč, postopki pa so že potekali in bi lahko resno prizadeli ugled Slovenije. Opozoril je tudi, da Telekom dnevno propada zaradi številnih pijavk, ki so nanj prisesane, in zaradi premalo vlaganj v preteklosti.

Po njegovem mnenju o prodaji kroži ogromno neresničnih informacij in se je stvar povsem politizirala. Znova je zanikal, da bi vplival na SDH in hkrati poočital ZL-ju in nekaterim drugim strankam, da so v preteklih tednih izvajali velik pritisk nanj, nekateri pa so vodstvu SDH-ja celo grozili.

Še bolj konkretno je Mesec postregel tudi z obremenilnimi citati, nakazujočimi premierovo dvojno moralo:

MIRO CERAR, MOŽ BESEDA?

“Izrazito sem zadržan do prodaje Telekoma” (Miro Cerar, Mladina, 6. junij 2014)

“Naša stranka nasprotuje prodaji Telekoma Slovenije in Aerodroma Ljubljana” (Miro Cerar, Reuters, 6. junij 2014)

“Dejstvo je, to moramo priznati, da je bilo teh petnajst podjetij dano na spisek dokaj nestrateško, bi rekel nesistematično, brez neke čvrste logike, ampak to je pač preteklost” (Miro Cerar, RTV, 12. januar 2015)

Zgodilo se seveda ni nič: razen poročil med besednem dvoboju med obema protagonistoma v parlamentu. Se pravi, novinarji niso bili sposobni prezentirati požrte besede kot problematične, da so na koncu, kot da velja beseda proti besedi, kjer sta obe enako dobri, zavzeli ekvidistanco.

No, sam sem našel še kompleksnejši citat Cerarjevega nasprotovanja privatizaciji Telekoma. V Tarči je 12. junija lani, seveda tudi pred volitvami, poskušal rušiti tedanjo predsednico vlade Alenko Bratušek in ji očital nič manj kot hlapčevanje Bruslju. Predstavljal se je nič manj kot upornik proti njemu, svaril, da ne smemo zgolj servilno slediti EU. Tedanjo vlado je pokaral, češ »kot mali šolarji prejemamo ta navodila« in izrecno navajal kot primer hlapčevanja samo privatizacijo. Nato je prešel prav na primer Telekoma in navedel njegovo prodajo kot izrazito problematično. Tole je dobesedni prepis iz nastopa:

Mi smo naredili seznam 15 podjetij, med katerimi se je znašel tudi Telekom. Kar je zame izrazito problematično. (…) Naša stranka je za privatizacijo, ampak za nadzorovano. Tam, kjer gre za neke strateške firme, take, ki imajo informacijski ali drugi strateški pomen za Slovenijo, kot je na primer Telekom, to ni zadeva, ki bi jo lahko z lahkoto privatizirali, če sploh. Jaz osebno je ne bi. Imamo tudi nekatere, kjer je treba biti zadržan. Recimo Aerodrom je tak in Luka Koper. Tu imamo dovolj manevrskega prostora, da ne sledimo slepo nekim navodilom, ampak da vpeljemo končno lastno politiko. Slovenci si moramo pridobiti nazaj lastno kredibilnost.

Glede Telekoma lahko ugotovimo:

(a) da je Cerar nesporno oporekal privatizaciji Telekoma, ki ga je označil za strateško firmo, ki je po njegovem osebnem prepričanju ne bi smeli privatizirati.

(b) da je svoje nasprotovanje privatizaciji Telekoma kritiziral v kontekstu upiranja diktatom in slepim ukazom iz Bruslja, češ: njim se moram upreti in ne prodati Telekom je implicitno oblika tega upora.

Koliko je torej vreden Cerarjev manever v polemiki, češ nisem prelomil nobene obljube, saj nikoli nisem obljubil, da bom ustavil prodajo?

Navidezno ta trditev formalno drži: tega točno res nikoli ni obljubil. Vendar mu Mesec v taki obliki niti ni očital. Težava je v sprenevedanju, saj biti proti prodaji Telekoma pač implicira – in v predvolilnem času implicira obljubo! – da boste na politični funkciji, ki jo opravljate, storili vse, da do prodaje ne bo prišlo. Če tega ne počnete, ste licemeren: govorite eno, delate in dopuščate pa drugo. Razen tega, če ni prelomil obljube, potem bi moral prodajo obžalovati, ne pa zanjo navijati.

Predstavljajmo si, da bi se Cerarjevi starši zmenili za »dogovorjeno poroko«: svojega sina bi obljubili hčeri nekega lokalnega poglavarja. Ko bi ga njegovi prijatelji začudeno vprašali, ali mu je hčera sploh všeč, bi jim iskreno zaupal: ni mi všeč, treba se je upreti diktatom z vrha, nasprotujem poroki z njo, osebno sem proti! A kaj, dogovorjena poroka bi bila izpeljana. Kako prepričljivo bi bilo Cerarjevo kasnejše izvijanje pred obtožbami prijateljev, češ saj si bil vendar proti poroki, ko bi jim odvrnil: »Nikoli nisem obljubil, da bom ustavil poroko!«

Kdaj se bodo slovenski mediji naučili vsaj opozarjati na protislovja naših politikov, če jih ne tudi kaznovati?

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Luka Mesec