Toninova Nova Slovenija si je postavila nove programske in politične prioritete za prihodnost, skrajno ideološko obarvane. Te so natančno tri: »ohranitev vrednot slovenske osamosvojitve«, »odločen NE norostim skrajne Levice« in »spodbudno poslovno okolje, vsem dostopno javno zdravstvo in vrnitev veselja do življenja«. V prostem prevodu njihove prednostne naloge pomenijo, da so se domači krščanski demokrati odločili iz osamosvojitve kovati politiko pregona tistih, ki ji menda niso dovolj zavezani v svoji domoljubnosti, iz stranke Levica ustvariti nevarno politično pošast, vredno ustavljanja za vsako ceno, tretja prioriteta pa je kompleksna in obsega program, ki sem ga že podrobno pisal: demografski optimizem po večjem razplodu, ki varno skrit za Janšev evfemizem »veselja do življenja« vključuje tudi idejo prepovedi splava.
Vprašajmo se raje, kaj naj si mislimo o krščanski demokraciji, ki svoje naloge gradi na kar treh heterogenih elementih izključevalnosti, vseh pregnetenih z neko obliko ideologije: na boju proti imaginarnim nasprotnikom slovenske osamosvojitve, kakor bi razprava bila danes kakorkoli živa in pomembna, pregonu relativno majhne opozicijske stranke, ki verjame v socializem, in ustavljanju žensk, ki prakticirajo svojo ustavno pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otrok? Od kod se je vzel tak bizaren tematski nabor in zakaj bi sploh bil politično uspešen? Koliko zlaganosti in zanikanja krščanskih, tudi bibličnih načel, je potrebnih za zmanipulirano radikalnost, sicer karseda oddaljeno od siceršnjih zaklinjanj Mateja Tonina, da bo njegova stranka jamstvo za normalnost?
Jogurti, kavbojke in banane
Da je šef stranke popolnoma prepričan v svojo predvolilno agendo izključevalnosti in negativizma, pri čemer mu ni težko pledirati niti za prepoved delovanja strank, ki mu niso všeč, razkriva že v zapisu, v katerem neskromno dihotomizira sebi v prid: »Socializem danes in jutri je vodilo stranke Levica. Sedaj tudi uradno potrjeno. S stranko Levica gremo nazaj v Jugoslavijo, z Novo Slovenijo naprej v moderno Slovenijo.« Uporabljeni argumentacijski trik je cenen, da ne bi mogel biti bolj: le kdo bi si želel anahrone poti v preteklost, če pa smo z Matejem na varni strani napredka in modernosti? Le stranko Levica moramo na tej zajamčeno uspešni poti odločno in z gnusom zavrniti!
Zaletavanje v stranko Levica je že star motiv, krščanski demokrati so ga na ravni sloganov o »Jugoslavija, Venezuela ali Evropa?« lansirali že lani. Animoziteta in sovraštvo sta zaskrbela nekatere novinarje Dela, ki so se potem v svojih člankih iz ne čisto pojasnjenih razlogov neženirano potegovali za prijazno sožitje obeh strank. Nedavno je prvak Nove Slovenije, očitno na sledi domislicam Kolinde Grabar Kitarović in Mojce Škrinjar o pomanjkanju jogurtov v bivši skupni domovini, tvitnil še nekaj o slabi kvaliteti življenja in naših potrebah po kavbojkah in bananah:
»Všeč mi je, da ste v stranki Levica jasni v govorici: ‘Socializem za vedno!’. Ne pozabite, da smo v času socializma hodili po banane v Celovec, po kavbojke v Trst, imeli smo redukcije električne energije, vozili smo se na par/nepar. Boril se bom proti takemu socializmu.«
Grobo navržena retorika zastraševanja, izključevanja in pregona, evidentno premišljeno načrtovana praksa krščanskih demokratov, žal vedno bolj na sledi svojemu Mamonu, morda služi vsaj navideznemu smislu v večkrat deklarirani ideji strankine sredinskosti. S tem, ko napadajo menda preveč radikalne politične pole, sebe izpostavljajo kot »pravšnje« in zmerne.
In res je Tonin že doslej dal vedeti, da je Janez Janša, vsaj nominalno, preveč radikalna desnica in zanj takšen ni le Luka Mesec, ki na podoben način predstavlja velik in nevaren odklon v levo. Težava opisane drže je seveda, da tovrstno ekvidistanciranje ni pošteno, ampak zlagano, saj je Levica ves čas opozicijska stranka, ki tudi v novi vladi po volitvah verjetno ne bo igrala dominantne vloge, medtem ko je Janševa avtoritarna oblast tista, ki jo v tem trenutku Nova Slovenija striktno podpira na vsakem koraku. Tonin se torej zgolj manipulativno in zaigrano enakomerno distancira od domnevnega levega ekstrema, pri desnem, ki je vzpostavil nedemokratični režim, pa nasprotno na veliko participira.
Ljudmili prepoved v času hladne vojne
Da so pri Toninovih v svoji rigoroznosti šli zelo daleč, celo do prepovedi izrekanja stališč, poroča Delo: Ljudmili Novak naj bi tako rekoč zapovedali, da javno ne komentira medstrankarskih odnosov, predvsem jih moti njena stalna kritika SDS in predsednika vlade. Več kot očitno pa bi bili krščanski demokrati najbrž tolikanj demokratični, da bi njeno izrekanje o Levici, če je le dovolj negativno, takoj odobrili! Dodatno bi lahko špekulirali, ali si s svojo agresivnostjo do Luke Mesca v stranki želijo ustvariti razmere, podobne tistim leta 2018, ko so po volitvah koketirali z možnostjo, da vstopijo v levosredinsko vlado in pri tem naleteli na konkurenta prav v Levici. Če ga še pravočasno diskreditirajo kot preveč nevarnega in škodljivega, bi si s tem ustvarili določeno mnenjsko prednost.
In kako so se na vsa pobalinska šikaniranja, ki po sebi razkrivajo programsko praznino, odzvali napadani? V Levici so sarkastično zapisali, da ne bodo nacionalizirali »vaših njiv in zobnih ščetk«, da se bodo borili v podporo javnemu zdravstvu, energetiki in infrastrukturi. Da ne bodo »gnali podjetnikov z bajoneti v morje«, da pa nasprotujejo darilom za elite in vztrajajo pri vrnitvi načela, da bogatejši plača več in revnejši manj. Hkrati so se obregnili ob NSi, ki je po njihovem odločena, da »namesto v volilno kampanjo za leto 2022 vstopi v čas hladne vojne, pri čemer je Levici dodelila vlogo zlobnih rdečkarjev«. Zato javnega nadzora nad infrastrukturo, progresivne obdavčitve, ekonomske demokracije in državnega intervencionizma ne vidijo kot radikalnost, temveč reševanje pred tem, kar je neoliberalizem, ki so ga zagovarjali in udejanjali celo krščanski demokrati in ostali konservativci, pač zakuhal.
Končno pa Toninov pogrošen populizem, zgrajen na abotnem risanju nevarnega sovražnika, vidijo kot strašenje pred njimi, pri čemer krščanski demokrati celo računajo, da bodo na ta način okrepili svoj volilni uspeh, kar po njihovem dokazuje, kako zelo je svet zdrknil na desno. Toda: je tovrstna deplasirana kampanja moralno več kot očitno zavožene NSi sploh lahko realno uspešna? Levica si le mane roke: njeni volivci bodo ob Toninovih propagandističnih vložkih le še bolj prepričani vase, na desnici pa se je stranka z ekstremnimi propagandizmi čisto zlila z agendo stranke SDS in s tem izgubila svojo prepoznavnost. Lekcija, ki je očitno še ni vzela, je zato silno preprosta: če želiš biti zmeren in sredinski, ne uporabljaj radikalne retorike in prav takšne kampanje, ker ti nihče ne bo verjel.
Več:
Plodili se bomo: Janša o veselju do življenja in potrebi po večji rodnosti
Spektakularni načrt slovenskega razplojevanja: Počivalšek obljublja, da nas bo kmalu tri milijone
Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo
Janševa kultura višje rodnosti
Nova Slovenija priznala, da v slovensko družbo vnaša stalne konflikte
Neznosna plehkost propagandizma: Toninova borba proti revolucionarnim teoretikom
You must be logged in to post a comment.