::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Janševa kultura višje rodnosti

Prvak SDS je tik pred volitvami izpostavil novo temo, protibegunsko sovraštveno retoriko je osvežil z novim kontekstom. Doslej smo bili navajeni na demonizacijo begunskega vala in lika begunca na heterogene načine, zdaj je nenadoma v ospredje prišla še skrb za našo lastno rodnost – za katero begunci že ne smejo poskrbeti. Korelacija med demografskimi problemi Evrope in posamičnih držav ter migrantskim vprašanjem seveda ni nova – dejansko se zdi, da jo inspirativno še najbolj črpa pri svojem madžarskem kolegu s podobnimi idejami.

Svojo misel o tem, da res ne smemo dovoliti migrantom reševati naših demografskih težav, je Janez Janša nedavno objavil na tviterju v grafični obliki. In potem retvital samega sebe.

JJ višja rodnost migranti

Janšev tvit in retvit: 9. maj 2018

Naravni uvoz pravih Slovencev

Pred tem je aprila letos podmladek lastne stranke nagovoril z najavo ukrepov za podporo rodnosti in proti »uvažanju« migrantov:

Mi rešitev za demografski problem, ki je v osnovi strateški problem, ker imamo deveto najstarejše prebivalstvo na svetu, ne vidimo v tem, da podpiramo čim manjšo rodnost doma in da mlade izganjamo v tujino ter uvažamo migrante – to ni naša politika, to je politika levih strank,« je dejal Janša in nadaljeval: »Mi imamo v programu za naslednji mandat vrsto ukrepov, ki mlade prestavljajo v polje prihodnosti, kot na primer, univerzalni otroški dodatek, odpis 20% glavnice stanovanjskega kredita za vsakega otroka, ki se rodi, do reform v šolstvu, tako da bo znanje v vsem šolskem sistemu primerljivo s konkurenčnimi okolji in da ne bo treba iti čez mejo zato, da bi dobili boljšo izobrazbo in boljšo zaposlitev…«

Uvedba insinuacijskega prijema, kjer je begunska kriza zreducirana na manipulativen »uvoz migrantov«, kakor da bi šlo zanj – mimogrede, mar ni ta motiv v čisti opreki z drugim popularnim pripisanim motivom imputirane in dirigirane islamizacije Evrope – ima svojo funkcijo. V tem, da zdaj še posredno kulpabilizira begunce ali migrante za naše domače težave z rodnostjo, za katere res ne morejo biti nič krivi. In tudi ne smejo biti rešitev.

Orbanovi zgledi

Janševa skrb za rodnost zelo spominja na Orbanovo. In kar nekaj indicev kaže, da se naš politik ravna po njegovem svetlem zgledu. Madžarska ima trenutno 9,5 milijona prebivalcev. V zadnjih 25 letih je ta številka padla, prej je bila 10,75 milijona. Po nekaterih izračunih bo do leta 2050 padla na 8 milijonov.

Demografija Madžarske je zanimivo vprašanje v luči protibegunske retorike, za Orbana zmagovite na zadnjih volitvah in tudi sicer zanj zelo značilne. Madžarski premier je povezal obe niti in svoje stališče v zadnjem letu večkrat ponovil, zanj Evropa demografskih problemov ne sme reševati s priseljenci, ampak se mora zanesti na »lastne vire« in mobilizirati »lastne rezerve«, kar pa bo dosegla z »duhovno obnovo«.

Ker populisti njegovega kova ne skoparijo s praktičnimi rešitvami, mora spiritualna prenova v svoji profani prezenci delovati takole:

»Kjer je prostor za dva otroka, obstaja prostor tudi za tri, pa tudi za četrtega. Tisti, ki so bolj pogumni, jih lahko imajo pet. Vlada je prišla do preproste resnice, da malo več podpore pomeni kakšnega otroka več, večja podpora pa pomeni večje število otrok.«

Pet kot prava mera

Janša že ponuja ideologem, ki ga je poskušal znova vpeljati leta 2013, ravno v času, ko je pričakoval drugega otroka z Urško Bačovnik – pravi mu »kultura življenja«. Do izpolnitve Orbanovih avtoreferenčnih standardov – ta ima pet otrok – mu še nekaj malega manjka.

Celo na kongresu SDS lanskega maja v Mariboru, na katerega je prisopihal prijateljski Orban, so tega predstavili z opisom, ki so ga tako rekoč ukradli Janši, namreč kot »domoljuba, antikomunista, očeta petih otrok, človeka, ki je svoj narod, kulturo, jezik in vrednote postavil na prvo mesto.« Manjkal je le še opis ddr. Klemna Jakliča, tistega ustavnega sodnika, ki je pred leti navdušeno tvitnil, da je Janša »dokončno največja osebnost slovenske zgodovine«.

V čem se kaže ta kultura življenja, ki je sicer v nedorečenosti povezuje še zlasti s komunističnim mrakom, zatiranjem Hudo jamo, kulturo smrti? Ob izidu svoje knjige z naslovom »Za kulturo življenja«, ki je dejansko zbirka poprejšnjih zapisov, je avtor bolj opisal njen antipod:

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

za-kulturo-zivljenja

Naslovnica Janševe knjige

Manihejstvo dveh kultur

V posebnem zapisu sem že ugotavljal, da Janševa Kultura življenja v svojem idejnem zametku spominja na slovensko verzijo papeških enciklik, na domačo verzijo Evangelium vitae. Res je, predvsem po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom:

Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Janševi pozivi k rodnosti, cepljeni na protibegunsko sliko, so le še ena apropriacija iste teme. Ne, ni bil Blair, že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000 in jo neposredno povezal z rodnostjo in zavračanjem abortusa.

Če so leta 2013, sredi slovenskih vstaj, nosilci kulture smrti bili levičarski vstajniki, pred tem, med vstajami in vse do danes pa komunisti, so danes to postali še migranti. Na klenih Slovenkah in Slovencih je, da prinašajo nova življenja in gojijo življenjsko kulturo. Misel, ki se nekaj tednov pred volitvami prerinja v ospredje.

Več:

Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

JANŠA ZA PET OTROK, sonet

Otrok pet nima kot njegov idol,
pomatral ni se za demografijo,
zdaj žal mu je, kako stvari stojijo,
če prej bi vedel, bi se trudil bolj …

Obljublja, da spodbujal bo družine:
z veliko kar kvartir si pridobiš
(če imaš to srečo, da sploh preživiš).
Problem je le, od kod bo vzel cekine!

Mu niso jasni vsi življenjski vozli,
tud’ s strpnostjo težave ima velike …
Saj tu so še begunci, grešni kozli!

»Ne bodo zboljšali nam demo-slike!«
Da za prirast računali bi nanje,
je kot … če Janša dá ti stanovanje.

Information

This entry was posted on 10/05/2018 by in mediji,politika and tagged , , , , , , , .
%d bloggers like this: