Ni več dvoma, Janševi retviti kažejo na to, da se je poistovetil z delovanjem in mislimi Generacije identitete. Tiste organizacije, ki se je s svojo antimigrantsko, ksenofobno in hkrati »domoljubno« agendo očitno prijela tudi v Sloveniji in za katero se je prvak SDS odločil, da jo kaže podpirati.

Na to dejstvo namigujeta tudi Primož Cirman in Vesna Vuković v svojem prikazu gibanja, ki je nato požel ostro reakcijo v podobi demantijev in ogromnega zapisa na nadvozu, v katerem je SIOL označen za manipulativen, »fake news« medij. Agenda psihološke nevtralizacije negativnih učinkov, diskreditacije in nenehne »vojne proti medijem«, ki jo dobro poznamo ravno s strani novopečenega podpornika in njegove stranke.

Kontrakultura naroda

Novinarja pišeta o povezavah med člani podmladka SDM in Generacijo identitete, pa tudi o srečanju, na katerem je bil udeležen Janša sam. V svojem demantiju na omenjeni zapis se sklicujejo na svojo nenasilnost, nesovražnost in zakonitost svojega delovanja, kar lepo nakazuje ideološko mimikrijo tovrstnih gibanj danes, znotraj katere odločno zavračajo kakršne koli povezave z neonacističnimi in drugimi skrajnimi desničarskimi idejami. Za njimi menda stoji narod (!), oni so predstavniki »tihe večine«, ki ne pride do besede, izgorevajo v ljubezni do domovine in želijo biti nosilci kontrakulture, še dodajajo:

Avtorja se ob tem obupano sprašujeta kdo stoji za Generacijo identitete. Odgovor pa je povsem preprost: narod. Naše mnenje, je mnenje tihe večine. Identitarizem zato postaja nova kontrakultura. Generacija identitete ni posameznik, kot se napačno in neuspešno ugotavlja v omenjenem prispevku, ampak vse večja mreža mladih domoljubov širom Slovenije. Naš edini motiv je ljubezen do domovine in s tem čut za ohranjanje lastne identitete. Naši ideali zadevajo dobrobit tako naše, kot vseh tujih skupnosti.

Rasizem s človeškim obrazom

Christoph Gurk ugotavlja, da so nova identitarna gibanja našla svojo nišo v pristopu, kako rasizem približati ljudem, ga narediti modernega in sprejemljivega. Če smem dodati: išče se rasizem s človeškim obrazom. Po nekaterih podatkih imajo identitarci, danes najbolj razširjeni po Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji in Franciji, tesne povezave z madžarskimi in poljskimi neonacisti. Po tistem, ki je Gibanje identitete nastalo iz podmladka francoske stranke Bloc Identitaire (danes Les Identitaires), se je po letu 2012 širilo in v Franciji preimenovalo v Génération Identitaire, v Franciji v Generazione Identitaria, v Nemčiji in Avstriji pa v Identitäre Bewegung. Sami na svojih straneh navajajo, da imajo svoje »podružnice« še na Češkem, Nizozemskem, Belgiji, Madžarski, Irski in Sloveniji. Njihovo delovanje po svoji ksenofobni in domoljubni noti spominja na Hervarde in Tukaj je Slovenija, končno pa tudi na Jelinčičevo SNS.

Njihov podpornik, kakršnega si želijo, je očitno nekakšen »zmeren« Slovenec, ki se ne želi opredeliti ne leve in ne desno, zaskrbljen za svojo službo, slovenski jezik in svojo kulturo, družino in prihodnost naroda. Skratka: tako rekoč povprečen lepodušniški državljan, ki ima o sebi in svoji izobrazbi najlepše mnenje in redko hodi na volitve, ker so »vsi enaki«, medtem ko je on nad vsem vzvišen, zato raje hodi v naravo ali s prijatelji na pivo. S tega vidika velja gibanju v prihodnje pripisati lepe uspehe v zahojenem domačijskem okolju.

Novinarji kot tarče

Janševa agenda podpore Generaciji identitete je zanimiva z dveh vidikov. Prvi zadeva preteklo zgodovino simpatiziranja z radikalnimi desničarskimi gibanji s strani stranke SDS, o čemer je pred leti govoril Erik Valenčič v svojem dokumentarcu Koalicija sovraštva in kar je podrobno analizirala Anuška Delić v Delu. Druga je že omenjena skupna in očitno skrbno načrtovana namera po napadih na novinarje in medije, ki si drznejo o takih povezavah govoriti – in to so se kot tarče znašli vsi po vrsti: recimo Valenčič, Delićeva, zdaj Cirman in Vukovićeva.

Zato ni bilo presenečenje, da sta Janševa Demokracija in Nova24TV nemudoma udarila proti Siolovima novinarjema in se postavila v bran identitarcem. Mimogrede: njegov medijski imperij, ki so se mu vsi posmehovali, je ob vodilnem mestu v vseh javnomnenjskih anketah živ dokaz, da lahko sredi menda medijsko kultiviranega okolja brez posebnega upiranja novinarskega ceha učinkovito in uspešno počneš karkoli.

Radikalizacija ali anemičnost?

V Janševem javnem delovanju je vendarle zaznati nekaj drugačnosti. Četudi je svoja radikalna stališča in govorico v zadnjih tednih nekoliko umiril zaradi bližajočih se volitev, pa vedno bolj odkrito koketiranje z desnimi gibanji vendarle kaže na določen razvoj. Naj za to uporabim še eno ilustracijo: tako kot se je pred desetimi leti še moral pretvarjati, da si on že ne podreja etabliranih medijev, da so »voljni novinarji« kar po čudežu spontano prevzeli vodilna mesta v STA, Delu, Večeru, Primorskih novicah in RTV Slovenija, če naštejem le nekatere, tako kot se je hitel mimikretično distancirati do brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, češ da z njimi nima nič (not to mention afero Patria), je pred leti prišel čas, ko je opustil tovrstno družbeno igro zanikanja in kamuflaže. Zdaj je on tisti, ki odkrito ustanavlja nove medije kar s pomočjo svojega strankarskega aparata, javno išče delničarje in financerje, ter ko jih ne more najti, vpokliče svoje prijatelje, recimo Viktorja Orbana, Roka Snežiča in Dijano Đuđić.

Nekaj podobnega velja za desna gibanja: pred leti se je otepal povezave z njimi, danes njihove objave brez skrivaštva ponosno retvita. Ni nujno, da v tem vidimo le forme njegove radikalizacije ali radikalnosti njegove politike. Čisto možno je, da smo v svoji anemičnosti napredovali vsi, ki to mirno opazujemo.