Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

17/12/201917/12/2019 / Boris Vezjak

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

26/11/201901/01/2020 / Boris Vezjak

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Iz Večerovega članka: gostilna ali dostojanstvo, to je zdaj vprašanje

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.

O diskreditaciji in argumentih ad hominem

14/11/201915/12/2019 / Boris Vezjak

Slovenski politični in medijski diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni npr. v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira.

Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov, medijskih plačancev in ljudi sumljivega slovesa je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen in medijski, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici.

Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične in medijske argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi. V nadaljevanju bom na kratko predstavil štiri tipe te zmote.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.«

Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo, nesramnost ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika in medijsko brezno premoreta brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

Spomnimo na zgodbo o medijskem uravnoteževanju in iskanju alibijev za njihovo politično delovanje. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.«

Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe. Včasih upravičeno, včasih ne. V primeru, da je očitek upravičen, seveda ne moremo govoriti o tipu logične zmote.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, lahko tudi taktika vladajočih, če se spomnimo zgodb z brezplačniki, ki so vmes postali s pomočjo domačega in tujega kapitala financirana strankarska trobila.

Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega in medijskega delovanja, vključno z nekaterimi novinarskimi sateliti.

Diskreditacijski diskurz žalitev zadnja leta postaja normalno diskurzivno stanje velikega dela medijev in širše družbe, njihove nosilce pa, navdušene nad uspešnostjo lastne nizkotnosti in včasih podlosti, dela celo za ponosne.

Padanje glav: poslanka in grožnja, ki je ni bilo

23/10/201923/10/2019 / Boris Vezjak

Zgodba okoli zapleta z grožnjami, na katere je opozorila poslanka LMŠ in z njimi obremenila Janeza Janšo, me je pritegnila iz dveh razlogov. Prvi je strokoven: kakšen status ima, v smislu jezikovne in vsebinske analize, tisti del nastopa, ki ga je zaznala kot grožnjo, pa je zdaj nenadoma ta manj videti takšna? Drugi je medijski: kako bodo o razpletu, ko je bila poslanka demantirana, poročali mediji?

Poslanki začetni tvit o grožnjah s padanjem glav

Padale bodo glave

Naj spomnim: sprva je Jerca Korče, udeležena na zaprti seji komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, javno razkrila, da je na njej Janša, ob vroči razpravi o nadzoru Sove zaradi v zadevi lepe agentke, grozil. Ni povedala zelo jasno, komu in kako, pa vendar. Izjava je bila, v kombinaciji z nekaj opisnimi neavtoriziranimi dodatki, recimo na straneh Reporterja, objavljena na njenem tviter računu:

»Grožnje o padanju glav bi morale biti uvrščene na temno stran zgodovine. Pa vendar jih je slišati tudi v letu 2019. Ko je želja po oblasti tako močna, da odpove razum in popustijo zavore.«

Mediji so informacijo o Janševih grožnjah z zanimanjem in velikim veseljem povzeli. Poslanka v svojem opisu namiguje na nekakšno Janševo revanšo, osebno grožnjo – bodisi njej bodisi predsedniku Marjanu Šarcu. Na zahtevo Janše, ki je Korčetovo takoj obtožil laganja, je bil ta del magnetograma zdaj razkrit.

Iz omenjenega zapisa je mogoče razbrati, da je prvak SDS v svojem nastopu vztrajal pri nadzoru Sove, k temu pa dodal, da bo predsednik Šarec za to plačal kazen, če se bo temu odpovedal. Problematični stavek, ki je najbližje omenjenemu padanje glav, se je glasil:

»Če predsednik vlade tega ne vidi, bo na koncu plačal s svojo glavo, kot sedaj kaže.«

Svarilo, ne grožnja

Takoj vidimo, da ima stavek status svarila, nikakor ne tistega, kar se očita. Kako zelo dobrohotnega, pustimo ob strani. Da bi nekaj štelo za grožnjo, bi vsaj v primeru kazenskopravne razlage moral nekdo biti deležen ustrahovanja in vznemirjenja, ko mu je resno zagroženo, da bo napadeno njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničeno njegovo premoženje velike vrednosti, če parafraziram del 135. člena Kazenskega zakonika.

Seveda grožnja ni samo te vrste in ni nujno kaznivo dejanje. Njene definicije lahko bistveno razširimo in ob vsem upoštevamo še kontekste neposrednega naslavljanja, same pojavnosti oseb, ki dajejo vtis, da so sposobne uporabiti nasilno dejanje, najbrž se grožnje kot oblika psihičnega nasilja velikokrat približajo žalitvam, zmerjanju, poniževanju, ustrahovanju.

Vendar nič od tega Janša ni storil. Še huje, grožnja sploh ni bila grožnja, tudi ne v kakšni bolj prikriti in subtilni obliki, temveč je celo svarilo ali opozorilo, v smislu: če predsednik vlade ne bo dopustil nadzora Sove, mu bo to škodovalo. Kajti predsednik Šarec se bo, tako rekoč, s takšnim postopanjem ustrelil v koleno, če uporabimo še eno metaforo. »Padanje glav« sploh ni omenjeno, omenjeno je »plačilo z glavo«.

In zdaj se vprašajmo: le kdo bi bil res sposoben stavek »Marjan Šarec se bo ustrelil v koleno« razumeti kot grožnjo, sploh tedaj, ko kontekst jasno kaže, da je trditev postavljena hipotetično in s čisto drugačno, grožnji nasprotno opozorilno intenco?

Poslankino laganje?

Janša in njegovi pristaši so tudi takoj po razkritju magnetograma pohiteli z oceno, da je poslanka nesramno lagala. Ne vemo, če je lagala – ker njeno dejanje ne ustreza nujno definiciji laži. Možno bi bilo, da je Šarčeva sodelavka enostavno preslišala vse kontekste, imela »velike oči« in videla kačo v nedolžnem volnenem klobčiču. Da, skratka, zgodbe o grožnji ni širila zavestno in načrtovano.

Obstaja celo veliko možnosti za to, saj je iz njenega tviter računa mogoče razbrati, da se čuti s strani stranke SDS nenehno ogroženo, recimo zaradi omemb svoje mame (»Prenehajte z lažmi o vlogi moje mame«) in da reagira za domače politične običaje nenavadno čustveno. Toda obenem absolutno ne drži njena trditev, da je Janševa omemba plačila cene s svojo glavo kakšna grožnja. Ker ni.

Večerova interpretacija: preveč dobesedno razumevanje

Molk vpletenih

Po razkritju magnetograma so se v LMŠ vsi zavili v molk. Še pred razkritjem je Šarec komentiral, da je Korčetova »mlada poslanka in nova v politiki« – iz česar smo takoj začutili njegov defetizem in obrambo pozicije, ki je izgubljena. Še več, opisal jo je kot ranljivo osebo (»jo kakšna stvar tudi vznemiri, če nekateri, ki so 30 let v slovenski politiki, govorijo določene zadeve«) in posredno neizkušeno. In res, v tej zgodbi je svoji stranki in svojemu predsedniku nehote povzročila politično škodo.

V poslanski skupini LMŠ so pričakovano pohiteli s pozivi, da se o tem preneha govoriti, kajti pričakujejo, »da se je z objavo dela magnetograma z zaprte seje zadeva zaključila ter se bo komisija lahko posvetila nalogam, zaradi katerih je ustanovljena«. Ni tako preprosto: obtožbe z grožnjami so bile vendarle hude. K temu so seveda takoj predlagali red herring: tovrstna ravnanja, namreč razkrivanje magnetogramov, škodijo nacionalni varnosti, so dejali. Že res, najbrž, ampak šlo je za razkritje nekaj stavkov v situaciji, ko se je prvak SDS upravičeno moral braniti.

Preveč dobesedno

Množični mediji so v pričakovani spontanosti hitro pozabili in preskočili zgodbo. Jo postavili ad acta. Nekateri novinarji so mimogrede omenjali, da je Korčetova pretiravala. Nikakor, povsem je zgrešila. Spet drugi, da je »preveč dobesedno razumela«. Tudi ne drži. Padanje glav ni omenjeno, zato je celo razlaga v smeri metaforične rabe brezpredmetna.

Ali jih pri tem vodi provladni refleks ali kaj drugega, se sprašujemo vedno znova. Že res, da zaplet ni usoden v nobenem smislu, je pa indikativen za preverjanje, kdaj in kako lajajo ali ne lajajo naši psi čuvaji. Kajti tako kot je politični laži potrebno zelo jasno reči, da je laž in jo obsoditi, je napačni obtožbi potrebno jasno reči, da je napačna, in jo postaviti na svoje mesto.

Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

15/09/201915/09/2019 / Boris Vezjak

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

12/09/201914/11/2019 / Boris Vezjak

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«. In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti – premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

Šarčev obrat: brez ključev za zalivalce rož

01/09/201901/09/2019 / Boris Vezjak

Neodločnosti ob odstavitvi svojega generalnega sekretarja stranke predsedniku Marjanu Šarcu ne moremo očitati. Ni okleval z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda. Toda po drugi strani je poskušal koruptivno dejanje nesimpatično relativizirati na številne načine. Z zamudo enega dneva je post festum dogajanje komentiral še na svojem Facebook profilu in poglobil opisani shizofreni odnos – vmes pa v istem psihološkem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS na svojem tviter računu.

Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko zgolj ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na Facebooku razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.

Ne bi jim dal ključev

Komentarja so se dotaknili številni mediji, po stari navadi površno. Pri Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek »Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože«. Tokrat me bo zanimalo, kako je pri tem postopal argumentacijsko prav v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož po ministrstvih in državnih podjetjih«.

Še ena zanj značilna metaforična raba, priključena ugotovitvi o tem, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli avtogol (!), se glasi takole:

Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.

Šarec bi temo obrnil drugam: nesposobni kadri na ministrstvih

Ne vedno prijetno življenje

V argumentacijskih smislu smo pričakovali, da bo defenzivno taktiko Šarec okrepil in da bo storil na več načinov. V svojem nastopu se je, kot vemo, skliceval na to, da je sicer sekretar Brane Kralj storil napačno dejanje, vendar če bi klical kdo drug, javnost o tem ne bi izvedela ničesar. S taktiko preusmerjanja pozornosti na druge in obujanjem asociacij na »splošno prakso« (v smislu »Vsi to počnejo, ampak moj Brane je bil malček neroden«) si gotovo ni povečal verodostojnosti pri tistih, ki sledijo načelom logike, a takih je malo, pri državljankah in državljanih, ki so jim argumentacijski triki namenjeni, pa zanesljivo ni bil neuspešen.

Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, kakršen je tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Seveda si lahko obeta, da bo ljudstvo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, razumelo in z njim ob izgubi sekretarja sočustvovalo.

Uvele rože in ključno vprašanje

Toda vrnimo se kritiki totalnih nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim ministrski predsednik ne bi prosil, da mu en teden zalivajo rože, v resnici pa počnejo (ali ne počnejo) za državo usodne stvari. Pustimo ob strani smiselno vprašanje, kaj bo storil z vsemi tovrstnimi nesposobneži, s katerimi dnevno dela, saj si ne želi zatiskati oči pred takim dejstvom, kot pravi, hkrati pa slovi po svoji moralni odločnosti in brezkompromisnosti, in poskušajmo osmisliti, zakaj je sploh vpeljal omenjeno topiko. Kajti to je bistveno in, če smo že pri ključu, ključno vprašanje: zakaj in kako je tema o nesposobnem kadru, s katerim mora delati, sploh relevantna v kontekstu pojasnjevanja etične spornosti v ravnanju njegovega sekretarja?

Preprosto povedano: s to temo ni povezana. V kadrovski lobistični akciji, s katero se je poskušalo Igorja Šoltesa inštalirati na omenjeno mesto direktorja Uradnega lista, niti v enem trenutku nihče ni omenjal konteksta, da se na to mesto nastavlja nekoga, ki ni zgolj zalivalec rož.

Napačna sled

V takšnih primerih akterji velikokrat uporabijo zmoto kazanja na napake drugih, pri kateri želimo pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar potem niso kaznovani ali to ni niti zaznano. Šarec je izbral bistro izpeljani red herring, zmoto »napačne sledi«; če dobro pomislimo, vpeljava nove teme z začetnim korupcijskim dejanjem lobiranja nima ničesar skupnega, kajti nesposobnost ministrskih in drugih nesojenih zalivalcev rož, kot se glasi še eno njegovo metaforično besedje, ni povezana s Kraljevim dejanjem zahteve po izbiri Šoltesa. Edini navidezni, a preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko našli v ohlapnem pojmu »kadrovanja«, sekretarjevo dejanje pa ni sporno zaradi prihoda novega kadra na čelo Uradnega lista, temveč načina, kako je steklo posredovanje okoli njega.

Zmota napačne sledi zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo – težko rečemo, da jo je Šarec popačil (potem bi govorili o zmoti strašila), ampak je enostavno zamenjal temo, nepovezano s prvo. Neetično, neintegritetno ali koruptivno kadrovanje ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanj o sposobnosti in nesposobnosti ljudi. Kar pa je potem storil predsednik vlade in javnost povabil k razpravi v tej smeri: da si ne smemo zatiskati oči pred tem dejstvom, še pravi in nato v opravičilo napiše, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto, zato naj tisti, ki so privoščljivi, raje »razmislijo o mnogih stvareh«.

Vrtne zalivalke v rokah sekretarjev

S tem je bolj ali manj učinkovito pozornost javnosti vsaj delno preusmeril proč od začetne debate in jo speljal na napačno sled – kajpak odvisno od tega, kako daleč mu bo v tem sledila. Glede na njegovo visoko popularnost, svojo formo populizma in z obema zvezano popolno nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.

Sicer postane Šarčeva metaforika ironično pomenljiva, ko se spomnimo, da je njegov generalni sekretar stranke, za katerega v istem komentarju najde veliko lepih besed, še leta 2015 služboval kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. Zlahka si predstavljamo, da je tam v roke vzel tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi že zamrmrala zdrava kmečka pamet v odziv na to pripombo? Da je vsako delo častno, kajne.