Srečen ni eden, srečnih je več. »Kje živi, da se mu je zdelo, da mu bo razmetavanje z novci, kapitalisti in malomeščanskim glamurjem v teh negotovih časih koristilo?« Minil je naphani glamur s premierjeve poroke, ugotavlja novinarka Tanja Lesničar Pučko, in preživela sta jo tudi finančni minister Klemen Boštjančič in Joc Pečečnik, malo pa tudi rolls-royci. Vsi so srečni.
Vozni park je pač pomemben in morda zato vlada ne podpira predloga sprememb zakona o prispevkih za socialno varnost. Z njim bi se ukinil obvezni zdravstveni prispevek in dvignila prispevna stopnja za določene zavezance, za druge pa ukinila. Predlog, ki so ga pripravili v Civilni iniciativi Glas ljudstva, uvaja proporcionalni zdravstveni prispevek. V parlament so ga vložili poslanci Miha Kordiš, Mojca Šetinc Pašek, Nataša Sukič in Bojana Muršič. Po predlagani ureditvi bi 90 odstotkov zavezancev plačevalo nižji prispevek, 10 odstotkov pa višji. Vendar niso imeli sreče.
Krade revnim
»Z zavrnitvijo našega predloga je vlada pokazala svoj pravi neoliberalni obraz. Ni za ljudi, ampak ji gre za kapital,« je na protestni konferenci povedal predstavnik iniciative Dušan Keber. Finančnega ministra so pozvali k odstopu in ga primerjali z alanfordovskim likom Superhikom, ki je živo nasprotje Robina Hooda: krade revnim in nemočnim, da bi dajal bogatim. Hik, hik, hik!
Novinarka Dnevnika je v imenitnem slogu komentirala retorično bedo pojasnila, s katerim je Golobova vlada zavrnila predlog iniciative:
»Vlada se zaveda, da si je treba prizadevati za enakomerno in sorazmerno delitev bremen financiranja javnega zdravstvenega sistema med vse ekonomsko sposobne člane družbe (Treba si je 3,5 leta prizadevati, ne narediti, bravo!). Zato je treba na celovit način (Uau, celovit način!) pristopiti (Tudi pristopiti, da!) k ureditvi sprememb na področju plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje, kar pa ne zajema zgolj ureditve prispevnih stopenj (Ne?), ampak je potreben celovit pristop (Spet celovit, ja!) k spremembi sistema financiranja javnega zdravstvenega sistema. Urediti je treba ustrezne oziroma primerljive osnove za plačilo prispevkov (U, a res, v katerem mandatu?), ki v trenutnem sistemu pomenijo bistvene razlike med zavarovanimi osebami (Ups!) – pri čemer imajo vse te zavarovane osebe primerljive pravice do zdravstvenih storitev – določene zavarovane osebe pa, kljub pravici do koriščenja zdravstvenih storitev, prispevka sploh ne plačujejo, kljub svoji ekonomski zmožnosti … (Packi, a res? Zakaj pa ne? Kdo jih ni izterjal? Pardon, zakaj ne?)«
V zaščito bogatih
Vlada misli resno, vendar žal le z izmikanjem. Sklicevanje na »družbeno soglasje« in potreben čas sta značilna prazna razloga, tokrat politična v najslabšem smislu, v funkciji odloga in bulšitanja. Retorično v odgovoru vlada očitno beži pred odgovornostjo, se nenehno skriva za »celovitim pristopom« in retorično signalizira vsebino, ki je ne utemeljuje – ustvarja vtis resnosti in strokovnosti, v resnici pa ponuja prazne označevalce. Odgovornost prelaga na družbo, torej na nas in proč od sebe, zahteva nedosegljivi konsenz, ki pride prav ravno zato, ker ni dosegljiv, obenem pa legitimira nespremenjeno stanje in neukrepanje. Najbrž v imenu lastnikov rolls-roycev. Ker srečen ni eden, srečnih je več.
Ni dvoma, da njen odgovor odraža neoliberalni pristop k zdravstvu, saj zavrača progresivnost, ki bi obremenila bogatejše. V svoji defenzivnosti ob predlogu civilne družbe poskuša nevtralizirati diskurz o neenakosti z obljubo prihodnjih reform, ki jih seveda nestrpno čakamo od začetka mandata, dobivamo pa predvsem intenzivno instagramiranje in histrionizacijo politike.
Poudarjanje kompleksne celovitosti je postavljeno v vlogo utišanja očitno nelagodne takojšnje zahteve po spremembah. Sklicevanje na družbeno soglasje učinkuje kot poceni retorični trik, kako sebe prikazati kot demokratičnega, čeprav je v svojem bistvu le navaden evfemizem za zavlačevanje.
Srečnih je več
Simbolna dimenzija sicer zasebnega razkošja poroke nam je nehote pokazala močan kontrast med slogom vladajočih in družbenimi pričakovanji. Ampak mimo tega vlada, retorično polna besed o enakosti bremen, v praksi zavrača ukrep, ki bi vsaj deloma prerazporedil finančno obremenitev v korist večine.
Takšna razhajanja med retoriko in prakso imajo resne posledice: povečujejo nezaupanje javnosti, slabijo legitimnost političnih institucij in utrjujejo vtis, da so reforme obljubljene le na deklarativni ravni. Retorični poudarek na celovitosti in konsenzu je v tem primeru mogoče razumeti predvsem kot mehanizem odlašanja in nevtralizacije pritiskov civilne družbe, ne pa kot resnično pripravljenost na spremembe.
Golobov maziljenec Boštjančič ima prav in enako ima tudi kolumnistka, ki v njem vidi Superhika: revnim je treba vzeti. Ne znajo z denarjem, vse zapravijo. Hik, hik, hik! Niste prepričani, da ste ga prepoznali? No, saj ni eden, veliko jih je in vsak dan so na TV zaslonih. Občasno bulšitajo o javnem zdravstvu, toda prihajajo z jaht, živijo v najemih za 4500 evrov na mesec, radi so fotografirajo z eksotičnih destinacij, vozijo prestižne avtomobile, se družijo z estrado in stavijo na instagramski glamur.
Ampak saj je jasno: kruha, malo bulšitanja in nekaj rolls-roycev v vili Tartini za neuko množico, pa bo ta ostala v cvetju, strašno vesela in zadovoljna! Ker srečen ni eden, srečnih je več.
Več:
Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti
Bo Janša prej uničil javni servis ali Golob javno zdravstvo?
Zakaj gre vladi težko z jezika, da bo zaščitila javno zdravstvo pred plenjenjem?
Ministrov odhod: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov Loredan.«