Bo Janša prej uničil javni servis ali Golob javno zdravstvo?

Soočenje ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in Erika Breclja, vodje Golobovega strateškega sveta za zdravstvo, z Dušanom Kebrom in Jašo Jenullom v zadnji oddaji Tarča bi lahko šteli za dramatično pomenljivo z več vidikov. Naj pojasnim.

Le redko se zgodi, da bi prišlo do tovrstne konfrontacije dveh kritikov in zagovornikov javnega zdravstva z odločilnima figurama, ki bosta prvoodgovorna za to, kar se bo z njim v naslednjih letih zgodilo. Sploh zato, ker je naše zdravstvo evidentno v usodni fazi preloma in nepovratne izgube svojega javnega značaja. Predvsem bi si želeli takšnih polemik več, saj je del državljanov preprosto šokiran vpričo neskritosti in neskrivanosti politične agende aktualne oblasti – vse je skrbno pripravljeno, da se bo javno zdravstvo do konca sprivatiziralo.

Tudi tokrat smo lahko iz vseh izjav v oddaji zaslutili isto: ne minister in tudi ne vodja strateškega sveta se nista trudila oporekati Kebrovemu očitku, da smo priča neke vrste »privatizacijski reformi«, če uvedem svoj izraz, ker je morda najboljši opis trenutne namere vlade. So pa po Kebru v Tarči, kjer je s številkami in dokazi razkrival manipulacije in zavajanja ministra, zlivali nesmiselne ad hominem napade, ki z vsebinsko razpravo nimajo nikakršne povezave, imajo pa jo z janšističnimi tehnikami diskreditacije.

Nov predlog zakona

Kako namreč vemo, da Golobova vlada ne želi braniti in ohranjati javnega zdravstva? Tudi zaradi posrednega dokaza, ki je v tem, da si za tem niti deklarativno več ne prizadeva – zelo konstantno in zelo konsistentno. Seveda bi tudi deklarativnost bila premalo, toda niti tega nismo več deležni. Kako vemo, ga želi privatizirati? Tudi zaradi posrednega dokaza, ker tega niti več ne poskuša zanikati – enako konstantno in vztrajno. Toda pojdimo k še bolj neposrednim indicem. Zadnji žebelj v krsto je nesporno predlog zakona, ki ga je na mizo prejel minister, nepodpisani pobudnik in nekako avtor pa je Zdravniška zbornica Slovenije pod vodstvom Bojane Beović.

Kot je zapisal Tomaž Klipšteter v Dnevniku, se z njim skozi stranska vrata uvaja institut svobodnega zdravnika in vsebuje vrsto problematičnih posegov v sistem zdravstva. Vse kaže, da bi lahko taisti institut zvenečega imena postal nova krinka perfidne politike na oblasti, da privatizacijo izpelje do konca, pri čemer bo zlorabila celo idejo svobodnega zdravništva.

Manipulacija je naslednja: svobodni zdravniki v tujini, na katere se sklicujejo, ne delujejo v javnih zdravstvenih ustanovah, ampak so zgolj neposredni ponudniki zdravstvenih storitev. Še več, ne morejo biti zaposleni pri drugem delodajalcu, recimo v bolnišnici, in prav v tem je smisel njihove neodvisnosti. Toda ne pri nas.

Zdravniška zbornica, s katero minister odlično sodeluje, ima drugačen načrt, saj izrecno dopušča zaposlitev »neodvisnega« ponudnika zdravstvenih storitev v javnem zavodu, kar pomeni, da se brez ovinkarjenja legalizira dvoživke, kar je Keber za Dnevnik povzel takole:

»Zdravniki bi lahko bili zaposleni v javnem zavodu, sočasno bi kot samostojni podjetniki sklepali pogodbe s komer koli, in to brez omejitev.«

Plačali bi manj davkov

Še več, v predlogu Zdravniške zbornice se bo zdravnikom dovolilo opravljanje »dodatnega dela«, kot so zapisali, kajti s tem bo zdravnikom »omogočeno bolj fleksibilno delo v javnem in zasebnem sektorju, posledično se bo skupna ponudba dela na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti povečala.«

S tem bi se povečala »motiviranost« za delo, ki je seveda skrita v višjih dohodkih in zaslužkarstvu. Osnovni cilj zakona torej ni skrb za javno zdravstvo, ampak za žepe zdravnikov. Tudi tukaj ponuja predlagani zakon »bistro« rešitev, saj bi svobodni zdravniki bili registrirani kot samostojni podjetniki, zato ne bi bili obdavčeni iz naslova dohodkov iz zaposlitve, ampak opravljanja dejavnosti. Enak obseg dodatnega dela bi jim navrgel več, ker bi plačali manj davka. Dva bonusa v enem: dvoživkarstvo bo zaželeno, pa še dohodek iz njega bo povečan.

Sicer zbornica predlaga ministru še preoblikovanje javnih zdravstvenih zavodov v javna podjetja, da bi se pravni položaj zaposlenih izenačil s položajem zaposlenih v gospodarstvu, nekaj podobnega pa bi storila s sistemom podeljevanja koncesij, saj bi izenačila vse javne in zasebne ponudnike zdravstvenih storitev, da bi lahko enakovredno sodelovali na razpisih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Podjetizacija

Z vsakim novim dnevom Golobova vlada brez ovinkarjenja in zanikanja nesporno dokazuje, da razmišlja zgolj še v smeri privatizacije in »podjetizacije«, kot temu pravijo v Glasu ljudstva – v resnici trenutno edinem aktivnem braniku javnega zdravstva.

Ob tem problemu se vedno intenzivneje zarisuje še ena težava, po svoji naravi preprosta in skrita v čudenju, zakaj državljanke in državljani popolnoma anemično spremljajo zanje škodljivo dogajanje. Zakaj sta koalicijski stranki, Socialni demokrati in Levica, sicer obe vedno polnih ust v zagovor javnega zdravstva, postali zgolj anemični asistentki, v resnici pa kar brezbrižni izdajalki svojih poprejšnjih strankarskih usmeritev?

Zakaj je sicer avtokastrirano domače novinarstvo ob vsem dogajanju popolnoma tiho? Ravno zato je bila zadnja Tarča skrajno dragocena, kajti krvavo potrebujemo javno diskusijo v medijih o tem, kam se obrača zdravstvena reforma, za katero celo sam Golob ugotavlja, da nanjo programsko stavi najbolj po tistem, ko se zdi, da se bo drugim reformam bolj ali ne odpovedal. Se ne želimo pogovarjati niti o tem, kar bo najbolj bistveno za naše osebno zdravje in kar je ključno za delovanje te vlade? Kako daleč smo prišli z zanikanjem deliberacije v državi? Kaj to pomeni za kvaliteto naše demokracije? Če je odgovor pritrdilen in se želimo pogovarjati, zahtevajmo več soočenj med Bešič Loredanom in Kebrom, med Brecljem in Glasom ljudstva!

Nerešena uganka

Zakaj množični mediji, z res redkimi izjemami, preprosto statirajo in pomagajo Golobovi vladi pri razprodaji javnega zdravstva, je najbrž trenutno nerešena uganka vseh medijskih ugank.

Če je Janša s četico svojih lojalistov okupiral javno radiotelevizijo in je na tem, da jo do konca uniči in potem nepovratno pošlje na smetišče zgodovine, je Golob očitno pripravljen uničiti javno zdravstvo. Svoji področji dela sta si razdelila in zdaj tekmujeta. Nahajamo se v zgodovinsko odločilnem trenutku, ko se smemo vprašati, komu bo prej uspelo s svojim projektom – bo Janša prej uničil javni servis ali Golob javno zdravstvo?

Več:

Zakaj gre vladi težko z jezika, da bo zaščitila javno zdravstvo pred plenjenjem?

Novinarstvo kot pomožni grobar javnega zdravstva

Ošabnost Mladih zdravnikov: na živce jim gredo filozofi

Intervju z Janšo: »naša resnica«, manipulacija in avtokastrirano novinarstvo

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d