Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Večer Primorske hofer

Več kot fer: naslovnici Večera in Primorskih novic ta teden

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

primorske novice hofer 2 stran

Prava stran je šele tretja: Primorske novice

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

Sajovic članek mmc bali

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

 

Osiromašeni mediji kot McDonald’s

Selekcija nekaterih zanimivejših kratkih in poantiranih poudarkov iz povzetka okrogle mize o novinarstvu v Večeru, ki je potekala na Fakulteti za družbene vede pod naslovom »Delo v osiromašenem  novinarstvu«.  O njej sem sicer že priložnost pisal. Avtorji so navedeni v članku.

Večer okrogla miza novinarji povzetki

Išče se novinarski način

V času hitrih sprememb  novinarstvo še vedno išče način, kako se jim prilagoditi, kako ohraniti z informacijam prenasičeno občinstvo in kako ob tem ne povsem podleči političnim pritiskom in lastniškim željam po kapitalu.

Novinarji brez legitimnosti

Nimamo več legitimnosti za postavljanje agende ali družbene kritike, ker smo del problema. Namesto informacije se ponujata manipulacija in oglas,

Mediji so McDonald’s

Kriza platforme je na globalni ravni, kriza vsebine pa je v Sloveniji problem sistema – prepletov z mrežami in kapitalskimi interesi. Zato mediji nismo več mediji, ampak McDonald’s.

Ljudi zanima tudi kompleksnejša vsebina

Prehitro se predpostavlja, da ljudi zanima samo zabava in so kompleksnejše vsebine zatrte. Takšna je tudi zgodba oddaje Epilog na POP TV-ju, ki so jo ukinili kljub visoki gledanosti in velikem zanimanju na družbenih omrežjih.

Novinarstvo ne more spreminjati odnosov v družbi

Zato od novinarstva ne pričakujmo in mu ne nalagajmo naloge, da spreminja odnose v družbi. Dovolj je, če jih že pošteno reflektira in v javnost spusti tiste, ki so sposobni stvari spremeniti. Naloga novinarja ni, da je katalizator družbenih sprememb, to je naloga ljudi.

Protestirati bi morali za medije

Lastniki Dnevnika, Dela in Večera so v kazenskih postopkih. To je pri nas legalno. To gledamo mi in to gledajo ljudje, ki se pritožujejo, da so mediji slabi. Protestirat se gre pa za radarje, ne za medije.

Uredniki ne ščitijo novinarjev

Rešujejo sebe in se bodo novinarju, ki jim ne odgovarja, zlahka odrekli. Uredniki so podaljšek poslovodstva. Morali bi biti zaščitniki novinarjev, ne pa eksekutorji vizije poslovodstva

 

Janševa alternativna medijska hiša

Janšev izrečeni vnovnični medijski sen po razveljavitvi sodbe v zadevi Patria na shodu Odbora 2014, po tistem, ko mu je v mandatu 2004-2008 skoraj uspelo podrediti dolgo ogrlico medijev (Delo, Večer, STA, RTV, Primorske novice, itd.). Vedno znova poslušamo o tem, kako je krivica, bodisi politična bodisi sodna, rezultat in proizvod manipulacij novinarjev, kako je resnica bistveno mediatizirana – zato na shodu resnice razprava predvsem o medijski resnici. Ivan Crnkovič je v dolgem ekspozeju govoril prav o tem, o novinarjih kot prascih, Janša o takih, ki bi morali biti vratarji, in alternativni medijski hiši, ki bo potrebna, da Slovenija postane normalna:

Sodbo je prebral na letališču, ko se je vračal iz Ukrajine, in si po njegovih besedah mislil: “Morda pa vendarle le. Potegnimo črto pod vsem skupaj.” A danes smo videli, da se sodišča niti med sabo ne spoštujejo, temveč se skušajo pregovarjati z ustavnim sodiščem, je komentiral današnje odzive vrhovnega in okrajnega sodišča, potem pa zopet kritiziral slovenske medije: “Nacionalni mediji poročajo, da bo primer Patria najverjetneje zastaral ter da to pomeni, da mi najverjetneje ne bomo mogli dokazati svoje nedolžnosti. Če bi takšno neumnost izustil novinar kjerkoli na zahodu, bi pri tisti medijski hiši delal le še kot vratar.”

“Včeraj sem verjel, da bo danes morda začetek nove dobe ter da si bomo odpustili na človeški ravni, se zazrli v prihodnosti in poskušali popraviti narejeno škodo. Kar se tiče mene in stranke, ki jo vodim, s tem nimam težav. Čeprav bo po današnjih reakcijah očitno na to treba še počakati, jaz verjamem, da bo prišlo do menjav ter do reform v sodstvu. A dokler večina SLO javnosti ne bo poznala resnice, ni nobene garancije, da tudi če pride napredka, se to ne pokvari. Moč propagande je velika. Ne delam si iluzij, da bodo mediji in ljudje, ki so krojili to zgodbo, začeli delovati drugače. Slovenija bo postala normalna, ko bo ta država dobila neko alternativno medijsko hišo, kjer bodo zaposleni sledili samo profesionalnosti in resnici,” je nadaljeval Janša, preden je ob glasnih vzklikih podpore zaključil: “Danes je dan, ko ste dobili vsaj malo zadoščenja za vztrajanje. Danes pa je tudi dan, ko vemo bolj natančno, kot kdajkoli prej, kaj storiti v prihodnje.”

Planet alternativna medijska hiša Janša

Janša shod novinarji prasci

Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

Je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar noseča?

Rumeni portal Bojana Požarja namiguje točno na to. Božidar Novak alias Milojka Balevski, kolumnistka Večera in omenjenega portala, v krogih DNS v šali javno imenovana tudi za častno predsednico novinarskega društva, se je razpisala o ekskluzivni novici s self-revealing žgečkljivo fotografsko opremo in še bolj naslovom prispevka, ki nosečnost zvaja na seks. Po pričakovanju so se pridružile Slovenske novice in vprašanje časa je, kdaj bodo sledili še drugi mediji.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.« Pustimo za trenutek ob strani funkcioniranje rumenih medijev, tudi dopuščanje anonimnega novinarstva in nenazadnje 20 milijonov vredno igrico Media Polisa, ki jo je uspela zavrteti ista Milojka Balevski, sodeč po zapisih na socialnih omrežjih prijateljsko zvezana tudi z vodstvom DNS. Izziv poročanja o nosečnosti zadeva novinarsko etiko in pravico do zasebnosti. Kako je z njo?

Pri nas smo se pred leti o tem največ pogovarjali v primeru bolezni predsednika republike dr. Janeza Drnovška – ki se je na omenjeno pravico večkrat skliceval.

Pri pravici do zasebnosti politikov ni sporna vsebina (zelo dobro razumemo, da ima političarka pravico do zasebnosti svojega intimnega življenja, kamor morebitna nosečnost nesporno spada), odločilna je predvsem normativna moč take pravice, predvsem kolikšna je njena teža, ko jo primerjamo s pravico javnosti do obveščenosti.

Področje pravice do zasebnosti varuje 17. člen Kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi tole:

Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Seveda takoj ugotovimo, da bosta presoja in tehtanje ostala čvrsto na plečih novinarjev v vsakokratnem primeru. Zlahka si predstavljamo razloge, h katerim se bodo zatekli tisti, ki bodo pravico do zasebnosti spodbijali: da ministrica (domnevno) prehitro odhaja iz službe in s tem ne izpolnjuje za državo pomembnih obveznosti v meri, kot to od nje pričakujemo, da bo morala zaradi nosečnosti v vsakem primeru čez nekaj mesecev morda odstopiti kot ministrica, funkcijo vsaj zamrzniti in najti zamenjavo zase, zaradi česar informacija o njeni zasebnosti ne bo mogla ostati zasebna, temveč javna, da nosečnosti v javnosti od nekega meseca naprej več ni mogoče skrivati, ipd.

Leta 2008 je španska obrambna ministrica postala Carme Chacon, sploh prva ženska na tem resorju v Španiji, vendar je v hipu imenovanja s strani predsednika španske vlade Jose Luisa Rodrigueza Zapatera že bila noseča in se etično vprašanje vdora v zasebnost ni pojavilo – pojavili pa so se dvomi o primernosti odločitve o imenovanju.

Istega leta je javnost izvedela, je noseča francoska pravosodna ministrica Rachida Dati, leta 2009 pa še njena ministrska kolegica Nathalie Kosciusko-Morizet, ki je novico objavila na mreži Facebook.

Čeprav prakse z medijsko obravnavo nosečih političark ni veliko, tudi v svetovnih novinarskih razmerah ne, se zdi nosečnost okoliščina, ki je izrazito zasebnega značaja, ker posega v družinsko življenje in telesno (in duševno) nedotakljivost posameznika. Kriteriji presoje bi tukaj morali biti strožji v primeru, če političarka sama ne želi razkriti informacije.

Ne glede na dejstvo, da bo (katerakoli) noseča političarka v teku opravljanja svoje funkcije sama na neki točki tako ali drugače morala razkriti dejstvo, da pričakuje otroka, pa v primeru nosečnosti odpade razlog, po katerem bi smeli v imenu javne blaginje, javnega zdravja ali iz varnostnih razlogov poseči v zasebnost politika, dokler ta poseg ni nujen za zaščito javnega dobra.

V tem smislu na ravni izrekanja domnev in sklicevanja na govorice nikakor ni bilo upravičeno poseči v zasebnost ministrice za notranje zadeve.

Slovenske novice noseča ministrica

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Svoboda govora O nas Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Svboboda govora Kdo Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014. Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti. Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič. Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani, člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti. Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita. Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo. Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…) Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo. Svoboda govora Sporočilo 1Prvi odziv Sveta za odziv na sovražni govor Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.« Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru. V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da je Svoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej. Svoboda govora Pes čuvaj Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti. Svoboda govora nahraniti psa čuvaja

Feniks Štefanec in medijski pepel

Včerajšnji ljubljanski Dnevnik je pretežno reševal pošvedrano čast slovenskega novinarstva, ki je v zadevi supervizorskih honorarjev popolnoma klonilo v svoji indolentnosti in senzacijam pokorjenih apetitih. Še več, univerzitetnike je uniformno predstavilo kot škodljive »krvosese družbe«, umazan parazitski mrčes, ki ga bo treba čimprej zatreti. Menda so zdaj na vrsti še drugi.

Sprva slikoviti Goran Vojnović, potem pa še Miran Lesjak sta imenitno opisala situacijo, ki je niti istočasni intervju s prvim princem lova na čarovnice, Borisom Štefanecem, ni mogel več posebej izboljšati. Predsednik KPK se je, sploh niti malo po lastni zaslugi in z močnim dezavuiranjem pravega, inštituciji ustreznega komentiranja podatkov, prelevil v nekakšnega socialnega Robina Hooda, opremljenega s svetim gralom javnega interesa, in zajahal nori, infinitno manipulabilni potencial, s katerim nas že dolga leta »osrečujejo« lokalni heroji medijskega rumenila – da ne bo nesporazuma, tudi v resnih medijih.

Še več, kot da je Štefanec končno našel rešilno bilko, s katero lahko razvozla zagatno situacijo lastne neverodostojnosti, prilepljene nanj že od prvega dne svojega imenovanja (in še pred njim) ter ultimativne, pravzaprav terminalne diagnoze članice senata KPK, ki je v Mladini ocenila, da je ta institucija dejansko mrtva. Ni mrtva, Štefanecu je uspelo postati feniks, ki vstane iz medijskega pepela.

Paranoja medijsko dirigiranega sovraštva in šoka samoumevno zahtevata, da se sleherna kritika in dvom, tudi v prezentacijo zgodbe, umakneta populizmu udrihanja, sicer bo dvomeči po defaultu obveljal za zagovornika univerzitetnih tajkunov in elit, po možnosti prikritega pajdaša. Le kdo bi si upal scati proti medijskemu vetru? Kaj vetriču, cunamiju! Od tod zapovedana ne zgolj uravnilovka v zaslužkih, temveč tudi v pričakovanih reakcijah na premišljeno koncipirano omnibusno dogajanje, kjer je legitimno postalo le črnobelo slikanje. In ne, to z zahtevo po transparentnosti poslovanja nima nobene zveze, a kaj, ko je težko razumeti.

Predsednik KPK je dodobra izkoristil katastrofalno koloristično stanje novinarstva in dejstvo, da prav nič ne tvega, še več, da lahko postane bel princ na belem konju s skoraj nič vložka. Zdaj, ko je pogruntal preprost recept, mu bo verjetno še lažje.

Lesjak Dnevnik Štefanec tabloid

Vojnović:

Na žalost se v naslednjih dneh niti noben resen medij ni potrudil ugotoviti, kaj je zares spornega v visokih zaslužkih profesorjev, ampak so se vsi zadovoljili z gostilniškimi domnevami, da pri teh cifrah nekaj že mora smrdeti, in se glasno strinjali s Štefanecem, da so vsi, ki so zaslužili preko dvesto tisoč evrov, vredni javnega blatenja in ožigosanja z goljufi.

Boris Štefanec je pri tem pridno odigral vlogo otroka, ki v Pol Potovi Kambodži tipa vrhove nosov in išče odtise očal, da bi razkrinkal izobražence in intelektualce. Večkrat je namreč ponovil, in bil sveto prepričan, da govori nekaj zelo smiselnega, da je on le potipal debelino denarnice profesorjev in pred strelski zid postavil tiste z najbolj debelimi. Da bi bila stvar še bolj absurdna, je bil njegov edini argument za takšno početje ta, da je vse skupaj dobro premislil, in z vsakim nastopom je poglabljal vtis, da je nekdo vse skupaj premislil zanj, on pa je le posodil svoje prstke.

Mediji so mu bili za to neznansko hvaležni in razjarjenemu ljudstvu so z navdušenjem uprizorili lov na čarovnice. Pri tem se niti najmanj niso sramovali nerazumevanja tematike, ampak so veselo poenostavljali in pisali o svetovanju lastni fakulteti ter se sploh niso trudili ugotoviti, na kakšne načine so profesorji služili preko avtorskih pogodb (predavanja in mentorstva na izrednem študiju, komercialni projekti za zasebna podjetja, podjetja v državni lasti in druge javne ustanove, sodelovanje pri evropskih projektih), kaj šele, da bi kdo poskusil ločiti nesporne od spornih zaslužkov.

Vse to se je kot ponavadi dogajalo pod krinko javnega interesa, pri čemer so uredniki in novinarji znova spregledali, da je javni interes, v katerem deluje Boris Štefanec, morda res podoben javnemu interesu, v katerem Edi Pucer sprašuje maloumna vprašanja in v imenu katerega Goran Novković v neplačanem oglasu lobira za prihod mednarodnega revizorja po lastni izbiri, a da nima prav nobene zveze z resničnim javnim interesom, ki ima namen odpraviti nečednosti v visokem šolstvu.

Lesjak:

S podatki posodobljeno aplikacijo je komisija za preprečevanje korupcije novinarjem predstavila prejšnji teden. V četrtek ob 11. uri dopoldan. Komisija je ob tem navedla, da so subjekti javnega sektorja fizičnim osebam v enajstih letih prek avtorskih in podjemnih pogodb izplačali približno milijardo evrov, nekateri prejemniki so na ta način od leta 2003 do danes zaslužili več kot 600 tisoč evrov, komisija pa seznama prejemnikov, katerih podatki so v supervizorju, ne bo objavila. To pa je bilo bolj ali manj tudi vse.

Da protikorupcijska komisija razpolaga s podatki, ki bi lahko v težave spravili tudi kakšno članico(!) vlade, se je v medijih vedelo že nekaj dni pred novinarsko konferenco KPK. Novica o tem je iz KPK »odtekla« prej, kot bi smela, a mediji s tem nimamo težav – varuhi informacij so drugi, ne mi, v tem primeru pač KPK. Prva poročila o rezultatih novinarskih »preiskav« v supervizorju so se zato v spletnih medijih pojavila že nekaj minut po začetku novinarske konference predsednika KPK, čeprav se tedaj uradno ni vedelo niti za enega prejemnika honorarja, katerega ime bi bilo mogoče vnesti v supervizor, kaj šele za nekaj deset imen. Ali več kot sto imen, kolikor jih je aplikacija izbruhala na koncu – imen tistih, ki so v enajstletnem obdobju prejeli najmanj 200 tisoč evrov prejemkov po avtorskih in podjemnih pogodbah. Povsem očitno je, da je na produktivnost dela supervizorja čisto na začetku »preiskovanja« vplivala neka (po)moč zunaj njega.

Ker le protikorupcijska komisija razpolaga s seznamom prejemnikov najvišjih izplačil, je od tod naprej mogoč en sam sklep: KPK je podtaknila sistemski požar univerzitetnih – ne pa tudi vseh drugih! – honorarjev zato, da bi ga lahko sistemsko gasila. Analizirala, bi rekel njen predsednik Boris Štefanec. Ampak KPK požara, ki ga je sama zanetila, nikoli ne bo sistemsko pogasila. Prvič, ker na pogorišču ni več kaj gasiti, in drugič, ker tega ne zna.

V zvezi s prvim velja, da se je za nepravilnosti pri poslovanju visokošolskih zavodov vedelo že davno pred kadrovskimi spremembami v KPK pred letom dni. Zato nepravilnosti KPK z napovedano sistemsko analizo ne more več odkrivati, saj so bile že odkrite. Računsko sodišče je, ko je revidiralo poslovanje nekaterih fakultet, nanje opozorilo večkrat. Na primer med revizijo poslovanja ljubljanske medicinske fakultete leta 2006, ko je – med drugim – ugotovilo, da je fakulteta »s sklepanjem avtorskih in predvsem podjemnih pogodb za opravljanje različnih del ravnala v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, ki prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja«. Seveda pa je za predsednika KPK, medije in politike bolj dobičkonosno in manj naporno, da teden dni obešajo »krvosese« družbe, kot pa da bi brali duhamorna poročila najvišje revizorske ustanove v državi – in ukrepali. Slovenija je pač država, v kateri se honorira križanje posameznikov, za križanje sistema te pošljejo v zapor.

Temeljno vprašanje je, kdo redi »krvosese« družbe. Če bi predsednik KPK kdaj prebral uvodoma citirano opredelitev supervizorja, objavljeno na spletni strani njegove institucije, bi vedel, čemu je namenjeno orodje supervizor in kje naj poizveduje, da bi temu vprašanju prišel do dna. Tega očitno ne ve, pri nosilcih javnih funkcij nima smisla poizvedovati, saj z izjemo Stanke Setnikar Cankar niso bili deležni ekscesnih izplačil, predvsem pa jih ne zmoreš našteti več kot sto. In če nimaš dovolj velike množice grešnikov, bo javni učinek objav pičel. Ko pa imaš podatke, jih moraš znati pravilno interpretirati. Programska oprema ne zna pisati sistemskih mnenj, ljudi, ki so to znali, pa je na komisiji še komaj kaj. Koliko sistemskih mnenj je KPK izdala v zadnjem letu dni?

Ko je KPK lani jeseni s postopkovno finto izigrala Alenko Bratušek, da bi lahko s svojimi nemudoma objavljenimi ugotovitvami vplivala na odločanje o evropskem komisarju iz Slovenije, se je izkazalo, da ta ustanova ne želi biti več razsodnik, marveč hoče biti stranka v postopku. Stranka z interesom! Ko je KPK septembra lani objavila surovo gradivo, poročila o lobističnih stikih – menda zaradi nenadnega povečanega zanimanja medijev – je Štefanečeva KPK prvič pokazala, da analitičnemu pristopu ni kos in da podatke, s katerimi razpolaga, razume kot orožje. Podatki so orožje, vzemi jih v roke. Tedaj je tudi prvič sporočila (drugič pri objavi honorarjev), s čim bo vihtela to orožje – z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, na katerega se je KPK v obeh primerih sklicevala. A zakon o dostopu do informacij javnega značaja je bil zasnovan v dobri veri, da predstavlja orožje državljana v njegovem soočanju z državnimi ustanovami. Državna ustanova KPK, ki ima druge zakonske podlage za zbiranje potrebnih informacij in izvajanje preiskav, ga ne potrebuje. No, ga potrebuje – da lahko s sklicevanjem nanj intervenira v politiko.

Predsednik KPK je zgrešil službo. Moral bi biti urednik tabloida.