Včerajšnji ljubljanski Dnevnik je pretežno reševal pošvedrano čast slovenskega novinarstva, ki je v zadevi supervizorskih honorarjev popolnoma klonilo v svoji indolentnosti in senzacijam pokorjenih apetitih. Še več, univerzitetnike je uniformno predstavilo kot škodljive »krvosese družbe«, umazan parazitski mrčes, ki ga bo treba čimprej zatreti. Menda so zdaj na vrsti še drugi.

Sprva slikoviti Goran Vojnović, potem pa še Miran Lesjak sta imenitno opisala situacijo, ki je niti istočasni intervju s prvim princem lova na čarovnice, Borisom Štefanecem, ni mogel več posebej izboljšati. Predsednik KPK se je, sploh niti malo po lastni zaslugi in z močnim dezavuiranjem pravega, inštituciji ustreznega komentiranja podatkov, prelevil v nekakšnega socialnega Robina Hooda, opremljenega s svetim gralom javnega interesa, in zajahal nori, infinitno manipulabilni potencial, s katerim nas že dolga leta »osrečujejo« lokalni heroji medijskega rumenila – da ne bo nesporazuma, tudi v resnih medijih.

Še več, kot da je Štefanec končno našel rešilno bilko, s katero lahko razvozla zagatno situacijo lastne neverodostojnosti, prilepljene nanj že od prvega dne svojega imenovanja (in še pred njim) ter ultimativne, pravzaprav terminalne diagnoze članice senata KPK, ki je v Mladini ocenila, da je ta institucija dejansko mrtva. Ni mrtva, Štefanecu je uspelo postati feniks, ki vstane iz medijskega pepela.

Paranoja medijsko dirigiranega sovraštva in šoka samoumevno zahtevata, da se sleherna kritika in dvom, tudi v prezentacijo zgodbe, umakneta populizmu udrihanja, sicer bo dvomeči po defaultu obveljal za zagovornika univerzitetnih tajkunov in elit, po možnosti prikritega pajdaša. Le kdo bi si upal scati proti medijskemu vetru? Kaj vetriču, cunamiju! Od tod zapovedana ne zgolj uravnilovka v zaslužkih, temveč tudi v pričakovanih reakcijah na premišljeno koncipirano omnibusno dogajanje, kjer je legitimno postalo le črnobelo slikanje. In ne, to z zahtevo po transparentnosti poslovanja nima nobene zveze, a kaj, ko je težko razumeti.

Predsednik KPK je dodobra izkoristil katastrofalno koloristično stanje novinarstva in dejstvo, da prav nič ne tvega, še več, da lahko postane bel princ na belem konju s skoraj nič vložka. Zdaj, ko je pogruntal preprost recept, mu bo verjetno še lažje.

Vojnović:

Na žalost se v naslednjih dneh niti noben resen medij ni potrudil ugotoviti, kaj je zares spornega v visokih zaslužkih profesorjev, ampak so se vsi zadovoljili z gostilniškimi domnevami, da pri teh cifrah nekaj že mora smrdeti, in se glasno strinjali s Štefanecem, da so vsi, ki so zaslužili preko dvesto tisoč evrov, vredni javnega blatenja in ožigosanja z goljufi.

Boris Štefanec je pri tem pridno odigral vlogo otroka, ki v Pol Potovi Kambodži tipa vrhove nosov in išče odtise očal, da bi razkrinkal izobražence in intelektualce. Večkrat je namreč ponovil, in bil sveto prepričan, da govori nekaj zelo smiselnega, da je on le potipal debelino denarnice profesorjev in pred strelski zid postavil tiste z najbolj debelimi. Da bi bila stvar še bolj absurdna, je bil njegov edini argument za takšno početje ta, da je vse skupaj dobro premislil, in z vsakim nastopom je poglabljal vtis, da je nekdo vse skupaj premislil zanj, on pa je le posodil svoje prstke.

Mediji so mu bili za to neznansko hvaležni in razjarjenemu ljudstvu so z navdušenjem uprizorili lov na čarovnice. Pri tem se niti najmanj niso sramovali nerazumevanja tematike, ampak so veselo poenostavljali in pisali o svetovanju lastni fakulteti ter se sploh niso trudili ugotoviti, na kakšne načine so profesorji služili preko avtorskih pogodb (predavanja in mentorstva na izrednem študiju, komercialni projekti za zasebna podjetja, podjetja v državni lasti in druge javne ustanove, sodelovanje pri evropskih projektih), kaj šele, da bi kdo poskusil ločiti nesporne od spornih zaslužkov.

Vse to se je kot ponavadi dogajalo pod krinko javnega interesa, pri čemer so uredniki in novinarji znova spregledali, da je javni interes, v katerem deluje Boris Štefanec, morda res podoben javnemu interesu, v katerem Edi Pucer sprašuje maloumna vprašanja in v imenu katerega Goran Novković v neplačanem oglasu lobira za prihod mednarodnega revizorja po lastni izbiri, a da nima prav nobene zveze z resničnim javnim interesom, ki ima namen odpraviti nečednosti v visokem šolstvu.

Lesjak:

S podatki posodobljeno aplikacijo je komisija za preprečevanje korupcije novinarjem predstavila prejšnji teden. V četrtek ob 11. uri dopoldan. Komisija je ob tem navedla, da so subjekti javnega sektorja fizičnim osebam v enajstih letih prek avtorskih in podjemnih pogodb izplačali približno milijardo evrov, nekateri prejemniki so na ta način od leta 2003 do danes zaslužili več kot 600 tisoč evrov, komisija pa seznama prejemnikov, katerih podatki so v supervizorju, ne bo objavila. To pa je bilo bolj ali manj tudi vse.

Da protikorupcijska komisija razpolaga s podatki, ki bi lahko v težave spravili tudi kakšno članico(!) vlade, se je v medijih vedelo že nekaj dni pred novinarsko konferenco KPK. Novica o tem je iz KPK »odtekla« prej, kot bi smela, a mediji s tem nimamo težav – varuhi informacij so drugi, ne mi, v tem primeru pač KPK. Prva poročila o rezultatih novinarskih »preiskav« v supervizorju so se zato v spletnih medijih pojavila že nekaj minut po začetku novinarske konference predsednika KPK, čeprav se tedaj uradno ni vedelo niti za enega prejemnika honorarja, katerega ime bi bilo mogoče vnesti v supervizor, kaj šele za nekaj deset imen. Ali več kot sto imen, kolikor jih je aplikacija izbruhala na koncu – imen tistih, ki so v enajstletnem obdobju prejeli najmanj 200 tisoč evrov prejemkov po avtorskih in podjemnih pogodbah. Povsem očitno je, da je na produktivnost dela supervizorja čisto na začetku »preiskovanja« vplivala neka (po)moč zunaj njega.

Ker le protikorupcijska komisija razpolaga s seznamom prejemnikov najvišjih izplačil, je od tod naprej mogoč en sam sklep: KPK je podtaknila sistemski požar univerzitetnih – ne pa tudi vseh drugih! – honorarjev zato, da bi ga lahko sistemsko gasila. Analizirala, bi rekel njen predsednik Boris Štefanec. Ampak KPK požara, ki ga je sama zanetila, nikoli ne bo sistemsko pogasila. Prvič, ker na pogorišču ni več kaj gasiti, in drugič, ker tega ne zna.

V zvezi s prvim velja, da se je za nepravilnosti pri poslovanju visokošolskih zavodov vedelo že davno pred kadrovskimi spremembami v KPK pred letom dni. Zato nepravilnosti KPK z napovedano sistemsko analizo ne more več odkrivati, saj so bile že odkrite. Računsko sodišče je, ko je revidiralo poslovanje nekaterih fakultet, nanje opozorilo večkrat. Na primer med revizijo poslovanja ljubljanske medicinske fakultete leta 2006, ko je – med drugim – ugotovilo, da je fakulteta »s sklepanjem avtorskih in predvsem podjemnih pogodb za opravljanje različnih del ravnala v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih, ki prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja«. Seveda pa je za predsednika KPK, medije in politike bolj dobičkonosno in manj naporno, da teden dni obešajo »krvosese« družbe, kot pa da bi brali duhamorna poročila najvišje revizorske ustanove v državi – in ukrepali. Slovenija je pač država, v kateri se honorira križanje posameznikov, za križanje sistema te pošljejo v zapor.

Temeljno vprašanje je, kdo redi »krvosese« družbe. Če bi predsednik KPK kdaj prebral uvodoma citirano opredelitev supervizorja, objavljeno na spletni strani njegove institucije, bi vedel, čemu je namenjeno orodje supervizor in kje naj poizveduje, da bi temu vprašanju prišel do dna. Tega očitno ne ve, pri nosilcih javnih funkcij nima smisla poizvedovati, saj z izjemo Stanke Setnikar Cankar niso bili deležni ekscesnih izplačil, predvsem pa jih ne zmoreš našteti več kot sto. In če nimaš dovolj velike množice grešnikov, bo javni učinek objav pičel. Ko pa imaš podatke, jih moraš znati pravilno interpretirati. Programska oprema ne zna pisati sistemskih mnenj, ljudi, ki so to znali, pa je na komisiji še komaj kaj. Koliko sistemskih mnenj je KPK izdala v zadnjem letu dni?

Ko je KPK lani jeseni s postopkovno finto izigrala Alenko Bratušek, da bi lahko s svojimi nemudoma objavljenimi ugotovitvami vplivala na odločanje o evropskem komisarju iz Slovenije, se je izkazalo, da ta ustanova ne želi biti več razsodnik, marveč hoče biti stranka v postopku. Stranka z interesom! Ko je KPK septembra lani objavila surovo gradivo, poročila o lobističnih stikih – menda zaradi nenadnega povečanega zanimanja medijev – je Štefanečeva KPK prvič pokazala, da analitičnemu pristopu ni kos in da podatke, s katerimi razpolaga, razume kot orožje. Podatki so orožje, vzemi jih v roke. Tedaj je tudi prvič sporočila (drugič pri objavi honorarjev), s čim bo vihtela to orožje – z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, na katerega se je KPK v obeh primerih sklicevala. A zakon o dostopu do informacij javnega značaja je bil zasnovan v dobri veri, da predstavlja orožje državljana v njegovem soočanju z državnimi ustanovami. Državna ustanova KPK, ki ima druge zakonske podlage za zbiranje potrebnih informacij in izvajanje preiskav, ga ne potrebuje. No, ga potrebuje – da lahko s sklicevanjem nanj intervenira v politiko.

Predsednik KPK je zgrešil službo. Moral bi biti urednik tabloida.