Novinarstvo kot vojaška telovadba ob Toninu: po medijski noči še vojaški dan

Državljanu D je prekipelo, zastavil si je za prihodnost našega novinarstvo odločilno vprašanje: mar ni patetično in skregano s pravilni novinarskega profesionalizma, če novinarke in novinarji oblečejo vojaška oblačila in z ramo ob rami telovadijo ob Mateju Toninu, tistem ministru za obrambo, ki resno pomaga uničevati (medijsko) demokracijo v državo, med drugim tudi Slovensko tiskovno agencijo?

Mar ni patetično in skregano z načeli resnega novinarstva, da pomazanih obrazov skačejo po vojaškem poligonu, vadijo v rokovanju z orožjem in se plazijo po tleh, nato pa v svojih medijih objavljajo nekakšne atraktivne reportaže o vojaškem urjenju? Cui bono?

Mar ni patetično in skregano z načeli resnega novinarstva, če obenem taisti mediji v letu 2021 »niti enkrat niso poročali o rezultatih naše preiskave sovraštva in financiranja propagande z davkoplačevalskim denarjem prav iz naslova oglaševalskih pogodb ministrstva za obrambo«, torej strankarskih trobil?

Ja, direktorju zavoda Državljan D, Domnu Saviču, je upravičeno prekipelo. Zato je na poštna naslova omenjenih medijev poslal vojaške figurice – da se bodo novinarji v svojih uredništvih imeli s čim igrati.

Pri Toninovih znajo z novinarji

Državljan D omenja primer Večera in POP TV. Najbrž nista edina. Tam so sledili povabilu, da se udeležijo priprav vojaških inštruktorjev v Vipavi in se preizkusijo v različnih vojaških veščinah. To je bilo že drugo povabilo ministra Mateja Tonina v zadnjem času, pred nekaj tednih jih je snubil na tradicionalno medijsko noč, politično-medijsko fešto, kjer so se v Novi Sloveniji tokrat ponujali v ekskluzivni alkoholni preobleki: kot Gin Tonin, Jernej Majster in Kraljeva Viljamovka…

Že zgolj opisani epizodi nam dajeta slutiti obstoj nevarnih snubitvenih razmerij med politiko in novinarstvom, posredno pa tudi vlogo slednjega pri kopanju groba slovenske demokracije.

V Večeru najdemo dva reportažna prispevka o vojaškem urjenju z novinarsko udeležbo, v POP TV takisto. V prvem nas med drugim prepričujejo s Toninovim bodrilnim stavkom »Vojska je garant miru in stabilnosti. Z vami bo Slovenija varnejša« in naslovno mislijo »V današnjem svetu, kjer ni morale in poštenja, je biti vojak ponos in odgovornost«, v drugem pa zmaguje apel ženskemu spolu: »Če si ženska z močnim karakterjem, boš prav tako uspešna. Vojak je vojak. Treba si je biti na jasnem, zakaj smo tukaj.«

Občudovanje discipline

V nobenem od obeh nam novinarka Žana Vertačnik, sicer udeleženka vojaškega usposobljanja, ne pojasni novinarskega cilja svoje participacije in še manj namena članka. Podobno je v prispevkih POP TV, novinarka Kaya Kamenarič nas najprej uvede v vojaško kondicijsko bojno vadbo, »pri kateri se je moj kamuflažno zelen obraz spremenil v rdečega«, pod promocijskim naslovom prispevka »Je vojska zate? Dokler ne boš poskusil, ne boš vedel« pa nato zelo prvoosebno opisuje svoja doživetja. Med drugim tudi takole: »Občudovala sem njihovo disciplino ‘kot iz filma’, saj jo v ljubljanskem mestnem vrvežu redko doživim.« 

Naslednji prispevek POP TV se nanaša na isto usposabljanje in poskuša biti problemski. Pod naslovom »Tonin z vojaki na terenu: na eni strani pohvale, na drugi kritike« novinar Tadej Grešovnik poskuša tematizirati na socialnih omrežjih zaznano reakcijo na komične prizore s Toninom z bombo v rokah in njegovo bizarno poskakovanje. Sprašuje se, ali je populistično udejstvovanje ministra na istem urjenju nekaj, kar dejansko pritiče funkciji obrambnega ministra ali ne. Nekdanja obrambna ministra, Roman Jakič in Ljubica Jelušič, sta v prispevku močno podvomila v kaj takega in bolj navijala za razlago, da se s tem minister smeši, v tujini pa da ne poznata takega primera.

Toda POP TV ne bi bil, kar trenutno je, po novem nekakšen uravnoteževalni medijski laboratorij, ki pazi, da se ne bi zameril Janševi oblasti, če na drugi strani k besedi ne bi zgrešeno povabil še notranjega ministra Aleša Hojsa. Njegovo nasprotno diametralno stališče in duhovičenje o tem, da bo Toninova žena jezna, ker bo domov prinesel umazano belo srajco, smo uganili vnaprej – končno smo se vanj zaleteli že v začetnem naslovnem poudarku.

Embedded novinarstvo

Če so se na POP TV, sicer skrajno ironično, spraševali o tem, ali je dostojno in primerno Toninovo sodelovanje pri takšnih (samo)promocijskih aktivnostih, metanju bombe in »puzanju« po tleh, pa se noben od medijev sploh ni vprašal, ali ni morda še bistveno bolj ironično, da taisto urjenje izvajajo novinarji? Ne, tega samokritičnega koraka seveda naši mediji niso zmožni storiti.

Kakšna medijska praksa sploh je tovrstno udejstvovanje? Domen Savič ugotavlja, da gre za klasičen primer t.i. embedded novinarstva, kjer se »načeloma neodvisni novinarji pojavijo v vlogi piarovcev državnega vojaškega aparata, ki nato izkrivlja njihovo objektivno poročanje o tem področju.« Tak tip novinarstva smo zaznali v vojni v Iraku, pomembna razlika je najbrž, da so bili tam novinarji in fotografi priključeni vojaškim enotam z namenom ekskluzivnega poročanja z vojnih območij.

Savičeva interpretacija ni prijazna, novinarje obtožuje, da so pristali na igro piarja. Manj skrajna bi bila, da preprosto nekritično sledijo povabilom politikov, na podoben način kot je novinar Dela navdušeno spisal reportažo o preživeti nedelji na poligonu štajerske varde z Andrejem Šiškom na čelu.

Dejansko pametnega cilja in smisla opisanega novinarskega početja ne moremo zaznati. Tudi če tega niso storili načrtno, so se pri Večeru in POP TV nehote postavili v vlogo komunikatorjev, saj v vseh štirih navedenih prispevkih ne najdemo niti besedice, ki bi šla v smer problemske tematizacije. So preostale še kakšne druge možnosti razlage? Recimo ta, da slovenski mediji in novinarji pač prijazno sodelujejo pri novačenju vojakov? Lepo in nadvse državotvorno, bi dejala Janez Janša in Matej Tonin ter pohvalila Tjašo Slokar Kos in Matijo Stepišnika. Ampak s profesionalnim novinarstvom takšne reportaže nimajo nič skupnega.

Pew, pew, pew

Domen Savič je zato, ker omenjena medija nočeta pisati o oglaševalskih pogodbah Toninovega ministrstva in ki za nameček mimo strokovnih ocen oglaševalske agencije financira strankarsko propagando, pripravil »protestni paket« in ga oddal na pošto. Njegovo vsebino je opisal sam:

V paketu za obe uredništvi so ključni članki naše preiskave oglaševalske pogodbe, protestno pismo in tri igračke za odgovornega urednika, urednika in novinarja. Če jim je ljubša vojska kot resnica, potem se lahko z vojački igrajo tudi takrat, ko Slovenska vojska ne bo pripravljala dogodkov posebej za njih. Pew, pew, pew.

Več:

Sumljivi denarni tokovi: pri Toninovih našli način za financiranje medijev, ki so blizu Novi Sloveniji

Gin Tonin in medijska žurka: krščanski demokrati bi se zabavali z novinarji

Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta