::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta

Izjemno redko se zgodi, skoraj ne pomnim, da bi časnik Delo svojo naslovnico posvetil reportaži. In to kakšni!

Novinar Novica Mihajlovič se je, očitno po zamisli uredništva, odpravil na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko«, kar je bilo zanj »posebno doživetje«. V goste se je povabil sam, nam pojasni, na Facebook strani je našel številko in nanjo poklical.

Nepričakovano so se promocijo posebnih čarov čarobnega izleta uredniki odločili prestaviti kar na celotno prvo stran, na kateri se je potem bohotil naslov »Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«.

Delo štajerska varda naslovnica

Naslovnica včerajšnega Dela: ideja za nedeljski izlet in druženje

Ja, Delo je ponosno preživelo nedeljo na poligonu pristašev nekoga, ki je bil pred kratkim obsojen zaradi kaznivega dejanja ščuvanja k rušenju državne ureditve na zaporno kazen, ker je s sekirami in orožjem prisegal k neki svoji politični, državni in geografski tvorbi, pred tem pa je odsedel kazen zaradi poskusa umora. Ampak kaj bi to, z vidika Šiškove medijske promocije je zadnji tabor več kot uspel.

V deželi vaških straž

Reportažni zapis, najbrž je to deloma v njegovi žanrski naravi, vsebuje kar nekaj vzdihljajev in izrazov naklonjenosti tistemu, ki mu je posvečen in kakršnih nismo navajeni. V deželi vaških straž, kot preberemo v podnapisu, so predrugačene novinarske navade očitno zaobšle moje naivno pričakovanje, da bi o njihovi aktualni problematičnosti novinarji zapisali kaj tehtnega in problemskega, čemur sem se, ne da bi slutil, čudil ravno na dan včerajšnje Delove objave v zapisu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava.

Kakšna zmota in neskončna naivnost, vaške straže, čudaške varde in paravojska so zdaj v isti deželi samoumevno postavljeni za novi objekt radovednosti in promocije, so hvaležni material za dvigovanje branja in izražanje posrednih simpatij. Kot bomo videli, po svoji naravi shizofrenih.

Poln predsodkov

Kako je vse to novinar izpeljal? V reportaži na prvi in četrti strani, pa tudi dodanem komentarju, je svoje srečanje z Andrejem Šiškom in njegovi pristaši na Kozjanskem začel s kesanjem. Boljšega izraza za izpovedani občutek se nisem spomnil, ko sem naletel na njegov stavek, s katerim bralcu sporoča svoje prve vtise:

»Kot se spodobi za obisk pri samooklicani Štajerski vardi, sem tja prišel poln predsodkov.«

Novinar jih je, kot lahko preberemo, hitro uspešno odpravil in k temu sugestivno vabi tudi druge. Kajti ob obisku tridnevnega vadbenega tabora paravojaške skupine sta s fotografom »našla skupino okoli negotovih in večinoma ne ravno samozavestnih ljudi, oblečenih v uniforme«. Skratka, srečala sta ljudi, ki se ti morajo zasmiliti. In so se.

Ljubitelji lepot planeta

Za začetek je novinar sočutno predstavil udeležence tabora: pričakoval da je same klovne, lokalne posebneže in šaljivce, uvede svoj uspešno zatrt stereotip, a so tam bili večinoma »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«. Takšni, ki sicer nimajo ognjenega orožja, je pa njegov pogled ujel, da »je bilo za pasom številnih pripadnikov opaziti kar resne nože, v bližini pušk pa sta bili naslonjeni še dve sekiri.«

varda delo stražar

Prva ovira za novinarja: stražar na vhodu

Potem je nadaljeval z empatijo, da so se orosile oči: družil se je s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«.

Povedano drugače, v članih Šiškove varde je končno na istem planetu našel sorodno dušo zase, ne kakšnih neodgovornih nacionalistov, ki si domišljajo, da čuvajo državo. Da jo je, priznava na jezikovni ravni posredno kar sam, ker je nekaj stavkov pred tem v istem komentarju uporabil skoraj identično frazo za opis lastnih občutkov: ko se je vozil po ovinkasti cesti med zelenimi hribčki in griči, da bi prišel v goste, ga je pokrajina spomnila, »na kako presunljivo lepem koščku planeta živimo«. Zavedanje lepote ga je čudežno povezalo z ljudmi, h katerim se je namenil.

Kdo med nami ni negotov?

No, ni še vsega konec. Mihajlovič je odločno nadaljeval in iskal nove načine, kako bi se čustveno solidariziral in bralca prepričal, da imamo opravka s samimi fejst fanti z veliko državljansko skrbjo. In se je spomnil na moč klasičnih retoričnih vprašanj:

»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«

Saj res, kdo bi lahko temu oporekal? In le kaj bi lahko očitali Šiškovim, če so polni skrbi in negotovosti, kar so kvalitete odgovornega državljana, ki mu ni vseeno za domovino? Ko je s čustveno pripravo na razumevanje paravojaške mentalitete najbrž dosegel svoje, se je odločil za naslednji korak s posegom v bolj racionalni del razprave, da bi prepričal še preostale skeptike:

»Čeprav nismo vsi prestrašeni zaradi migrantov, ker vemo, da so se ljudje v iskanju boljšega jutri od nekdaj selili, se nimamo pravice norčevati iz tistih, ki jih množične migracije in s tem povezane težave skrbijo.«

Trenutki stiske

Novinarjeva intenca je hitro prepoznavna: z nekaj red herringa in podtaknitvijo ali vsaj premestitvijo teze, češ Šiškovi so neupravičen objekt zasmehovanja, je poskušal razorožiti še tiste, ki v samooklicani vardi vidijo nevarne tipe: ne, njeni pripadniki so zgolj zelo človeško ugotovili, da imamo vsi skupaj dovolj dobre razloge za sive lase. S tem, ko jih skrbi in so prestrašeni, so le nas las podobni nam; upravičeno gojijo občutke, da jih ne varuje država, čeprav ji plačujejo davke, doda avtor.

Ko se je spomnil, da ravnokar ne piše za interno glasilo Štajerske varde in morda s svojo naivnostjo ne bo prepričal ravno vseh, da bo, skratka, moral stopiti na zavoro svojega navdušenja, je pred nevarnim nacionalizmom s ksenofobnim predznakom uporabnikov pravega ali fake orožja le vpeljal nekaj distanciranja. Z namigom, da če pridejo v »trenutek stiske« (!), lahko zato naredijo »veliko škode«.

varda delo šiško

Iz Delove reportaže: med ljubitelji lepote

Na tej točki je potemtakem le odkril specifično razliko, ki značaj pripadnika Šiškove paramilice, do katerega je imel polno razumevanje, loči od »našega«: mi, navadni državljani, menimo in razmišljamo enako kot Šiškovi, le da po vsem sodeč ne prihajamo v stisko. In kakšna je nakazana škoda, ki jo sicer odgovorni državljani iz štajerskih goš v stiski povzročajo? No, tudi tega se novinar dotakne: lahko je z orožjem ali z volilno pravico.

Nevarna volilna pravica

Paravojska, iz katere se ne smemo norčevati, je po njegovem vendarle lahko nevarna, menda celo na dva načina: prvi zadeva neposredno fizično silo (»ne nujno z orožjem«), drugi njihov politični potencial. Kajti »prestrašeni in prezrti ljudje imajo volilno pravico in na oblast nam lahko pripeljejo še večje populiste, kot nam vladajo danes«.

Reportaža, ki se je začela z očaranostjo, se je v komentarju nato spremenila v svarilo in dvomom v volilno pravico. Šiškovi so potencialno nevarni in zato v svojem obratu zdaj novinar nenadoma apelira na predsednika vlade. Kajti če je »pameten voditelj«, potem bo moral vedeti, da »v urejeni državi ne more vsak jemati pravice do uporabe sile v svoje roke. Kdor danes hodi naokoli z zračno puško, lahko jutri vzame v roke pravo puško in takrat bo prepozno za uvajanje reda.«

Sočutna reportaža iz Bele krajine?

Bralcu v Delu niso privoščili podrobnega pojasnila za protislovja, s katerim so začetno navdušenje nad likom pripadnika varde utopili v abstraktnem svarilu pred pretečo grožnjo, pred katero nas bo rešil Marjan Šarec. Kajti če Šiškovi čutijo točno tako, kot večina državljanov, potem smo nevarni vsi mi, mi smo grožnja. In če s(m)o nevarni le potencialno, ko pridejo/pridemo v trenutek stiske, potem nam premier, tudi če bi imel v rokah vzvode, ne more pomagati kar vnaprej. Če je vsak državljan potencialni storilec kaznivega dejanja, kar je najbrž truizem, nas pred tem Marjan ne bo rešil.

No, zdaj čakamo, da nam Delovi uredniki privoščijo še kakšno razumevajočo reportažo z obiska globoko čutečih vaških graničarjev v Beli krajini – pri ljubiteljih lepot z domobransko zastavo, ki jo je požegnalo črnomaljsko sodišče.

%d bloggers like this: