Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Precedenčna sodba Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora proti Romom, ki je danes po pravici in pohvalno okupirala domače medije, dejansko prinaša nov veter, v resnici kar vihar v dosedanje razumevanje tega, kaj šteje za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, da bi ga lahko kvalificirali za kaznivo dejanje.

Ves čas široke eskalacije sovraštva in nestrpnosti v zadnjih letih, predvsem na primeru beguncev, ko smo velikokrat zaman pričakovali ukrepanje in pregon, so se kopja lomila ob razumevanju 297. člena Kazenskega zakonika.

Doslej je veljalo, da je moralo v njem inkriminirano dejanje s sabo prinašati realno možnost, da bi lahko bil ogrožen javni red in mir; zdaj je nenadoma odločeno, da je inkriminacija možna tudi v primerih groženj in žalitev. Naj spomnim na dikcijo zelo različno razlaganega dela tega člena:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Od Erlaha do Romov

Pozdravljam takšno dokaj nepričakovano odločitev senata Vrhovnega sodišča, ki je rezultat zahteve za varstvo zakonitosti, a obenem je očitno, da bo povzročila nemalo sivih las vrhovnim tožilcem, saj jim je namenjena kolosalna zaušnica.

V celem nizu prispevkov sem od primera Erlah od leta 2015 kritiziral rigidno dojemanje, po katerem je pregon sovražnega govora mogoč le takrat, ko prihaja do konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ta pogoj pa po mojem prepričanju za to kaznivo dejanje ne bi smel biti ključen, vendar je bil doslej interpretiran na tak način. Več o tem npr. v mojih prispevkih Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga. Sam sem posledično, in še vedno mislim enako, edino rešitev videl v popravku člena.

Sodba Vrhovnega sodišča izrecno navaja, da je stališče, ki vztraja pri izpolnjenem pogoju ogrožanja javnega reda in miru, »zgrešeno« in s tem neposredno nasprotuje dosedanji zelo dogmatični tožilski interpretaciji dikcije člena. V njej namreč zdaj piše, da »ni potrebno«, da bi grožnje uporabnika spleta dejansko privedle do realne nevarnosti ogrožanja. Obenem sodišče navaja, da je temeljna pravna dobrina ob tem tudi človekovo dostojanstvo.

Vidimo, da je takšna široka razlaga v popolnem nasprotju s tožilsko v odmevnem primeru Erlah, pri katerem so tožilci zapisali, da bi za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti štelo šele, ko bi obstajala dejanska nevarnost, če povem neposredno, da se omenjeni z nabito puško odpravi proti meji z namenom, da jo uporabi in bi mu pri tem sledili drugi pristaši, kar bi potem štelo za izpolnjen pogoj ogrožanja javnega reda. Zaradi tega so ovadbo zavrnili.

Dejanje nestrpneža s spleta, ki bi proti Romom uporabil eksploziv, sodba razlaga predvsem kot grožnjo, s čimer se sklicuje na del, ki govori o spodbujanju sovraštva tudi oziroma »ali s pomočjo groženj, zmerjanja in žalitev«. Za ta pogoj iz člena pa sploh manjka kakšna konkretnejša sodna praksa; sodišče ugotavlja celo, da napotitev na uporabo eksploziva že je grožnja po sebi (per se) (!), čeprav beseda grožnja v opisu ni uporabljena, kot dodajajo.

Dva pogoja, dvojni obseg

Pomembno je vedeti, da je senat komentiral oba pogoja iz člena: nestrpnež ni dejansko (realno) ogrožal javnega reda in miru, ker to ni potrebno za inkriminacijo, in hkrati tudi, da je uporabil grožnjo. (Še bolj zanimivo bi bilo videti primere, v katerih bi bilo navzoče le zmerjanje ali žalitev.) Dovolj bi bilo, če bi vztrajal le pri enem, a zatrdil je oboje, kar bo nesporno spodbudilo zelo vehementne nadaljnje pravn(išk)e razlage, saj bo poslej, če karikiram, mogoče bolj aktivno preganjati javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na podlagi drugačnega branja kar dveh različnih v členu navedenih pogojev.

Glede prvega vrhovni sodniki opozarjajo, da je besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, »treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.« V praksi to pomeni, da ni potrebno čakati na indice, da se je nekdo z eksplozivom res namenil odpraviti nad Rome, hkrati pa tudi, da je sodišče tako rekoč aktiviralo pogoj o grožnjah, zmerjanju in žalitvah, ki je doslej veljal za tako rekoč neuporaben privesek, za katerega nihče ni vedel, kaj z njim početi.

Najbrž burne reakcije

Sodba bo očitno močno predrugačila pogled na sovražni govor v domačem pravosodju in sprožila prepotrebno svežo diskusijo. Z njeno pomočjo bomo namreč lažje prepoznali kot sovražni govor dobesedno na tisoče podobnih izjav, ki jih najdemo na spletnih forumih ali družbenih omrežjih. Ni dvoma, da bo sprožila burne reakcije zlasti v desno usmerjenih političnih krogih in delu pravniške stroke, ki goji podobna ideološka in svetovnonazorska prepričanja. Nov pogled prihaja v trenutku, ko smo že skoraj obupali nad resnim pregonom in kjer se, kot je napovedala pravosodna ministrica, v tej smeri niti ne namerava ničesar zakonsko spreminjati, in to navzlic novim družbenim razmeram vse hujšega razraščanja nestrpnosti, ksenofobije in sovraštva.

Zato ni presenetila današnja izjava Andreje Katič, ki je sodbo tako rekoč sprejela z olajšanjem, saj jo bo očitno močno razbremenila dosedanje anemičnosti. Pričakovati je tudi, da bo glede na spremembe Zakona o medijih in napoved sankcioniranja na podlagi dosedanjega 8. člena močno vplivala tudi na presojo, kaj šteje za medijsko razširjanje sovraštva in nestrpnosti.

Nove politične manire?

Odločitev sodišča bi morala delno spremeniti tudi manire političnega in medijskega diskurza v državi, ki s pomočjo sovražnega govora in širjenja nestrpnosti uspešno dosega svoje psihopolitične cilje že dlje časa. Naj navedem primer. Nedavno sem na policijo in tožilstvo podal ovadbo zoper poslanca SNS na podlagi istega člena, ker je beguncu namenil šus v glavo. O tem več v »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora in  Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Zdaj z zanimanjem pričakujem, če bo kakšen vpliv na pregon imelo novo razumevanje omenjenega člena.