Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga

Včerajšnji Tednik je postregel s prvovrstno demonstracijo nerazumevanja koncepta sovražnega govora, uporabno tako rekoč za študijske namene. Sogovorci so bili razvrščeni po liniji dveh taborov. Med tiste, ki sovražnega govora skoraj ne zaznavajo, na tej liniji sta dr. Jernej Letnar Černič in dr. Andraž Teršek, in tiste druge, ki pred njim svarijo in so zaskrbljeni zaradi njegovega naraščanja, v oddaji so nastopili dr. Dragan Petrovec, dr. Iztok Šori, Andrej Motl in Matjaž Gruden.

Ker generalni državni tožilec Drago Šketa ni imel čas za nastop pred kamero, zaradi česar ga je novinarka Anja Šter nekoliko zbodla, so zavrteli njegovo kratko, sicer že kakšno leto staro izjavo, a dovolj pomenljivo:

»Sem si v tem trenutku zadal cilj, da se tovrstna kazniva dejanja posebej sofisticirano obravnavajo, brez da se posega v pravico svobode govora.«

Izziv za generalnega tožilca sem nedavno že pribeležil v zapisu Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?. Pomislimo zdaj, kaj točno je Šketa, ki je napovedal oster boj proti sovražnemu govoru v svojem mandatu, sploh povedal v citiranem navedku.

Prvič, naznanil je dodatno sofisticirano obravnavo takih kaznivih dejanj. Lepo, toda le kaj bi to pomenilo? Če res ne pozna pojma sofisticiranosti, se mu sicer oprosti, kajti njegova izjava je sicer nesmiselna: kar potrebujemo, je manj sofistike pri tem, ne več. Zato bodimo dobrohotni in privzemimo, da je želel reči nekaj takega kot »posebej temeljito« ali »poseben natančno« obravnavo.

Drugič, in bolj resno: Šketa napoveduje, da bo preganjal sovražni govor, ne da bi posegel v pravico svobode govora. Kar je približno tako, kot če bi kdo dejal, da bo iz kroga narisal kvadrat, ne da bi kvadrat nehal biti kvadrat. Pregon sovražnega govora ravno JE poseg v pravico do svobode govora, kjer se mora tožilec pri presoji konkretnih primerov tudi zakonskih določb kaznivih dejanj odločati glede kolizije dveh legitimnih interesov: pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) na eni strani in varovanja integritete in dostojanstva posameznika oziroma posredno družbenih skupin (63. člen Ustave RS) na drugi strani.

Povedano drugače, dokler generalni državni tožilec čisto resno pojasnjuje, da bo kaznivo dejanje sovražnega govora obravnaval, ne da bo posegel v pravico svobode govora, prvega sploh ne bo obravnaval.

Kaj smo torej v prispevku Tednika izvedeli? Čisto na kratko: da obstaja izrazit strokovni nekonsenz okoli tega, kaj sovražni govor v praksi je. Celo tako močan, da nekateri pravijo, da ga še niso zaznali. Se pravi,  kar je moja stara metafora, je strokovna razprava o sovražnem govoru v Sloveniji skoraj na las podobna večni debati o pošasti iz Loch Nessa: eni pravijo, da so jo videli, a niso prepričani, spet drugi pa, da ne obstaja.

In še za eno informacijo smo bolj izkušeni: da generalni državi tožilec v državi, kjer bi na begunce streljali, jih zaplinjali in deportirali, v kar so prepričani celo v kabinetu predsednika Marjana Šarca, verjame v kvadraturo kroga. Res sofisticirano.

Več:

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?